Da, predvsem zato, ker so pomembne nekatere dodatne pravice in jamstva (glej tudi spodaj).
Dejavnosti policije v kazenskih preiskavah so navedene v členih 347–357 zakonika o kazenskem postopku; dejavnosti državnega tožilca urejajo členi 358–378 zakonika o kazenskem postopku.
V skladu s členom 384 zakonika o kazenskem postopku, razen v očitnih primerih, v katerih kriminalistična policija izvede prisilno prijetje ali neobvezno prijetje osumljenca med storitvijo kaznivega dejanja, kadar obstajajo specifični dejavniki, ki tudi v povezavi z nezmožnostjo identifikacije osumljenca nakazujejo utemeljeno nevarnost pobega, državni tožilec odredi začasno prijetje, ali, preden preiskavo prevzame državni tožilec, kriminalistična policija na lastno pobudo izvede začasno prijetje osebe, v zvezi s katero obstaja resen sum, da je storila kaznivo dejanje, za katero zakon predpisuje dosmrtno zaporno kazen ali kazen zapora najmanj dveh in največ šestih let, ali kaznivo dejanje, ki vključuje uporabo vojaškega orožja in eksplozivov, ali kaznivo dejanje, storjeno z namenom terorizma, vključno z mednarodnim terorizmom, ali rušenjem demokratične ureditve.
Preiskovanec, tudi če je priprt ali pridržan iz drugih razlogov, prostovoljno sodeluje pri zaslišanju, za katerega veljajo potrebni zaščitni ukrepi, da se prepreči nevarnost pobega ali nasilje; uporaba metod ali tehnik, ki lahko vplivajo na pravico do samoodločbe ali spremenijo zmožnost pomnjenja in ocenjevanja dejstev, ni dovoljena niti s soglasjem zaslišane osebe.
Pripor in drugi ukrepi za nadzor posameznikov so določeni v členih 272–315 zakonika o kazenskem postopku. Sistem ukrepov za nadzor posameznikov temelji na načelih ustreznosti in sorazmernosti, na podlagi katerih mora sodnik pri odrejanju ukrepov praviloma na eni strani upoštevati primernost posameznega ukrepa v zvezi z naravo in stopnjo previdnostnih zahtev, ki jih je treba izpolniti v posebnem primeru, na drugi strani pa mora biti vsak ukrep sorazmeren z razsežnostjo dejstev in kaznijo, ki se ali se lahko naloži.
Da, v skladu s členom 143 zakonika o kazenskem postopku.
V zvezi s tem je treba na splošno opozoriti, da obvestilo o končanih predhodnih preiskavah, ki ga prejmeta osumljenec in izbrani zagovornik, vsebuje kratko obrazložitev dejstev, v zvezi s katerimi je sprožen postopek, pravne določbe, ki so domnevno kršene, ter datum in kraj dejanja, ki nakazujeta, da so bili dokumenti v zvezi z opravljenimi preiskavami vloženi pri državnem tožilstvu ter da sta osumljenec in njegov zagovornik upravičena do pregleda in izvodov teh dokumentov. Poleg tega so določena posebna pravila o pravici do obveščenosti in pravici dostopa do dokumentov v spisu, zlasti v zvezi z izvedbo zaslišanja ali uvedbo osebnega zaščitnega ukrepa.
Osumljenec/obtoženec ima pravico imenovati največ dva zagovornika; osumljencu/obtožencu, ki ne imenuje nikogar ali nima zagovornika, pomaga zagovornik, dodeljen po uradni dolžnosti. Za preglede in preiskave se uporabljajo specifične določbe, ki vključujejo pravico zadevne osebe do pomoči zastopnika, če je ta primeren in je na voljo takoj.
Da, če so izpolnjeni pogoji iz ustreznih veljavnih določb.
Člen 27 italijanske ustave določa, da se obtoženci ne štejejo za krive, dokler ni izrečena pravnomočna sodba.
V zvezi s tem je treba med drugim opozoriti, da je treba posameznike pred začetkom zaslišanja obvestiti, da se lahko njihove izjave kadar koli uporabijo proti njim in da imajo zaradi obveznosti zagotavljanja podrobnih podatkov pravico, da ne odgovorijo na nobeno vprašanje, vendar se bo postopek nadaljeval. Če te določbe niso izpolnjene, postanejo vse izjave, ki jih podajo zaslišane osebe, neuporabne.
Na splošno je za dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo na obtožnico, kazensko odgovornost in določitev kazni ali preventivnega ukrepa, pristojen državni tožilec.
Pravila v zvezi s kazenskimi postopki proti otrokom in mladim so določena v predsedniškem odloku št. 448 z dne 22. septembra 1988, v katerem je na splošno določen sistem, ki prinaša več koristi osumljencu/obtožencu v predhodnih preiskavah in sodnih postopkih.
Praviloma veljajo splošna pravila o zaščiti ustreznih pravic posameznika.
Če državni tožilec ne zahteva opustitve zadeve, mora v splošnem uvesti kazenski postopek v šestih mesecih od datuma vpisa imena osebe, kateri se pripisuje kaznivo dejanje, v register prijavljenih kaznivih dejanj. V primeru katerega koli kaznivega dejanja iz člena 407(2), točka (a), zakonika o kazenskem postopku (organizirani kriminal, terorizem, kazniva dejanja, povezana z uporabo strelnega orožja ali drog, in druga huda kazniva dejanja) se ta rok podaljša na eno leto. Državni tožilec lahko kadar koli pred iztekom roka na podlagi utemeljenih razlogov zaprosi sodnika, odgovornega za predhodne preiskave, za podaljšanje zgoraj navedenega obdobja. Za nadaljnja podaljšanja lahko državni tožilec praviloma zaprosi v primerih posebej kompleksnih preiskav ali kadar teh objektivno ni mogoče zaključiti v podaljšanem obdobju. Vsako podaljšanje lahko odobri sodnik, ki je odgovoren za predhodne preiskave, in sicer za obdobje, ki ni daljše od šestih mesecev. Predhodne preiskave z upoštevanjem vseh podaljšanj praviloma ne smejo trajati dlje kot 18 mesecev. Kljub temu je najdaljše trajanje dve leti, če se predhodne preiskave nanašajo na kazniva dejanja iz člena 407(2), točka (a), ali v drugih omejenih posebnih primerih, določenih z zakonom.
Poleg pripora se lahko naložijo naslednji prisilni ukrepi za nadzor posameznikov: prepoved zapustitve države, obveznost poročanja kriminalistični policiji, odstranitev iz družinskega okolja, prepoved obiskovanja krajev, ki jih redno obiskuje žrtev, prepoved in obveznost prebivanja na določenem naslovu, hišni pripor, začasno pridržanje v ustanovah z milejšimi ureditvami pridržanja za matere, začasno pridržanje v bolnišnični ustanovi.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.
Sojenje praviloma poteka na kraju, ki je glede ozemlja in predmeta zadeve pod pristojnostjo sodišča v zvezi z zadevnim kaznivim dejanjem.
Če se med sojenjem izkaže, da se dejstva razlikujejo od tistih, ki so opisana v sklepu, na podlagi katerega je bila zadeva predložena v sojenje, in ne spadajo v pristojnost višjega sodišča, državni tožilec v splošnem spremeni obtožnico in pošlje novo obvestilo; enako velja v zvezi s stekom kršitev in vsemi obteževalnimi okoliščinami, ki izhajajo iz sojenja. Državni tožilec praviloma postopa kot običajno, če se med sojenjem pojavi novo dejstvo v zvezi z obtožencem, ki v izvirnem sklepu ni izpostavljeno in ga je treba obravnavati po uradni dolžnosti. Vendar lahko sodnik na zahtevo državnega tožilca odobri priglasitev spremenjene obtožnice na isti obravnavi, in sicer ob soglasju obtoženca in če to ne posega v roke postopkov. Če državni tožilec nadaljuje neposredno z novo obtožnico, lahko obtoženec praviloma zaprosi za prekinitev sojenja in pridobitev novih dokazov.
Navzočnost na sojenju je pravica obtoženca in ne njegova obveznost. Sodišče pa lahko odredi, da je odsoten obtoženec ustrezno prisiljen prisostvovati, kadar je njegova navzočnost nujna za pridobitev dokazov izven preiskave.
Da, v skladu s členom 143 zakonika o kazenskem postopku.
Obtoženec ima pravico imenovati največ dva zagovornika; osumljencu/obtožencu, ki ne imenuje nikogar ali nima zagovornika, pomaga zagovornik, dodeljen po uradni dolžnosti.
V zvezi s tem je treba opozoriti, da morata obtoženec in njegov zagovornik v skladu s členom 523 zakonika o kazenskem postopku na zaslišanju v vsakem primeru govoriti zadnja, če za to zaprosita. V nasprotnem primeru postopek ni veljaven. Treba je tudi poudariti, da lahko stranke in njihovi zagovorniki v kateri koli fazi in na kateri koli stopnji postopka sodišču predložijo pisne vloge ali zahtevke.
Če je obtoženec brez razumnega dvoma spoznan za krivega za kaznivo dejanje, za katero je obtožen, sodnik izda obsodbo ter uporabi kazen in morebitne preventivne ukrepe. Ko sodnik izda obsodbo, razsodi tudi o morebitnih zahtevkih za vračilo ali nadomestilo za škodo. Če sodnik odloči, da mora obtoženec plačati odškodnino v obliki nadomestila, določi tudi njen znesek, razen če je za to pristojno drugo sodišče.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.
Da, pritožba na sodbe se praviloma lahko vloži, razen v primeru izjem, predpisanih z zakonom (glej člen 593 zakonika o kazenskem postopku); pritožba na prvostopenjske obsodilne sodbe, zoper katere se je mogoče pritožiti, pa se lahko vloži tudi neposredno pri kasacijskem sodišču.
Kasacijsko pritožbo na podlagi razlogov, predpisanih z zakonom (glej člen 606 zakonika o kazenskem postopku), je mogoče poleg primerov, določenih s posebnimi določbami, vložiti zoper sodbe, izrečene v pritožbi, ali sodbe, zoper katere se ni mogoče pritožiti.
V splošnem se pravnomočne kazenske obsodbe med drugim evidentirajo v izpisek iz kazenske evidence zadevnega posameznika.
Pogojna odložitev kazni: ko sodišče izdaja zaporno kazen ali kazen odvzema prostosti za obdobje dveh let ali manj ali denarno kazen, ki je samostojno ali v povezavi z ustrezno kaznijo odvzema prostosti v skladu z zakonom enakovredna kazni, ki vključuje odvzem prostosti, za skupno obdobje dveh let ali manj, lahko odredi, da se izvrševanje kazenske sankcije odloži za obdobje petih let, če se obsodba nanaša na hudo kaznivo dejanje, in za obdobje dveh let, če se obsodba nanaša na manj hudo kaznivo dejanje; višje omejitve kazni so predvidene za mladoletnike in odrasle, mlajše od 21 let (tri leta oziroma dve leti in pol).
Alternativne sankcije: v skladu s členom 53 zakona št. 689 z dne 24. novembra 1981 lahko sodišče pri izdaji obsodilne sodbe nadomesti kazen s kaznijo delnega pridržanja, kadar meni, da trajanje pridržanja ne sme biti daljše od dveh let, nadomesti kazen z nadzorom sodišča (libertà controllata), kadar meni, da trajanje pridržanja ne sme biti daljše od enega leta, in nadomesti kazen s sorazmerno denarno kaznijo, kadar meni, da trajanje pridržanja ne sme biti daljše od šestih mesecev.
Izvrševanje kazenske sankcije: državno tožilstvo v splošnem – razen v primeru oseb, ki so glede dejanja, zaradi katerega je prišlo do izvršitve obsodilne sodbe, že pridržane v priporu v zaporu v trenutku, ko je izdana pravnomočna sodba – odloži izvršitev kazni odvzema prostosti (vključno s preostalim časom morebitne daljše kazni), ki ni daljša od štirih let in ni naložena za določena huda kazniva dejanja (iz člena 656(9), točka (a), zakonika o kazenskem postopku in člena 4a zakona št. 354/1975), z odredbo, ki jo v ta namen prejmeta obsojenec in njegov odvetnik in v kateri je med drugim navedeno, da je mogoče predložiti vlogo za nadomestno rešitev za običajno pridržanje v zaporu v okviru rokov, določenih z zakonom; sodniki, ki nadzorujejo izvrševanje sodb (Magistratura di Sorveglianza) so odgovorni za odločanje o takih vlogah.
Premestitev priprtih oseb: na tem področju veljajo določbe iz zakonodajnega odloka št. 16 z dne 7. septembra 2010, sprejetega v skladu z delegiranim zakonom št. 88 z dne 7. julija 2009 (pravo Skupnosti 2008), o uskladitvi italijanske nacionalne zakonodaje z Okvirnim sklepom Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 (o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji) ali določbe dvostranskih mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Italija.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.