Full text

Jedro

Ponujanje blaga po maloprodajni ceni in izračunom za gotovino po presoji sodišča ne pomeni, da sta za to blago določeni dve prodajni ceni, saj toženka sama ugotavlja, da je cena z oznako „izračun za gotovino“ 5 % nižja od prikazane maloprodajne cene. Gre torej za znižano ceno zaradi plačila blaga v gotovini.

Kot prodajne cene ni mogoče šteti oznake „priporočena cena dobavitelja“, saj med strankami ni sporno, da tožnica blaga s to oznako po tej ceni ne prodaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Koper - Postojna, št. 0610-4234/2013-4-35002 z dne 7. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica tožnici odredila odpravo nepravilnosti pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno v prodajalni v ..., in sicer mora tožnica v roku 15 dni od prejema te odločbe vse blago, ki ga v prodajalni ponuja potrošnikom, označiti z eno ceno, tako da bo označevanje prodajnih cen za potrošnika jasno, lahko prepoznavno in nedvoumno.

Svojo odločitev je oprla na določbo prvega odstavka 26. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in

določbe 1., 2., 4. in 8. člena Pravilnika o načinu označevanja cen blaga in storitev (v nadaljevanju Pravilnik). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je

18. 4. 2013 opravila nadzor označevanja in oglaševanja prodajnih cen ter ugotovila, da so prodajne cene blaga na listih, ki so izobešeni na oz. ob izdelku, označene na dva načina, in sicer sta na cenovkah izpisani: „maloprodajna cena“ in „izračun za gotovino“, pri čemer je slednja uokvirjena in izpisana s poudarjenim tiskom, oz. so na cenovkah izpisane tri cene, poleg omenjenih še „priporočena cena dobavitelja“. Ugotavlja, da je priporočena cena dobavitelja cena iz cenika, ki ga tožnica dobi s sedeža podjetja in je praviloma 20 % višja od maloprodajne cene, maloprodajna cena pa je 5 % višja od prikazane cene za gotovino. Ugotavlja še, da v prodajalni blaga po priporočeni ceni ne prodajajo, ampak ga le oglašujejo. Na podlagi navedenega načina označevanja prodajnih cen in podatkov o prodajnih cenah v prevzemnih dokumentih pa tržna inšpektorica ni mogla ugotoviti, po kateri prodajni ceni tožnica blago ponuja potrošnikom. Meni, da to zmede tudi povprečnega potrošnika, zato bi tožnica blago morala označiti z eno prodajno ceno, in sicer s ceno, ki je navedena v prevzemnem dokumentu.

Glede na navedeno zaključuje, da tožnica cene blaga ne označuje v skladu s predpisi.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Zavrača njene navedbe, da blago oglašuje in ponuja po eni ceni, saj iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru z dne 18. 4. 2013 izhaja, da tožnica cene označuje na način, da je posamezen proizvod označen z dvema oz. celo s tremi cenami. Ne držijo tudi navedbe, da je edina relevantna cena maloprodajna cena, ker to iz navedenega načina označevanja, pri čemer je cena „izračun za gotovino“ zapisana s poudarjenim tiskom, ne izhaja. Takšna označitev pa ni jasna, lahko prepoznavna in nedvoumna. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da tožnica blaga po priporočeni ceni ne prodaja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se v inšpekcijskem postopku ni imela možnosti izjaviti, ker zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 18. 4. 2013 ni bil sestavljen v skladu z 29. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru, saj ni bilo razvidno, da gre za uraden dokument, niti ni bil podpisan in ni vseboval pravno relevantnih zaključkov. Zato ni mogla vedeti, kršitev katerih predpisov se ji očita. Prav tako v izpodbijani odločbi ni navedeno, katero zakonsko določbo je kršila, drugostopenjski upravni organ pa te nepravilnosti ni odpravil, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da je ves čas postopka zatrjevala, da blago oglašuje z eno ceno, kupci pa so upravičeni do ugodnosti v primeru plačila z gotovino. Toženka tudi ni navedla razlogov, zakaj meni, da cene niso zapisane jasno, lahko prepoznavno in nedvoumno, niti ni izvedla nobenih dokazov v zvezi s tem. Upravni organ namreč nima strokovnega znanja za presojo, ali zapisi cen pri povprečnem potrošniku povzročajo zmedo.

Toženki očita, da je zmotno uporabila materialno pravo, saj lahko tožnica na podlagi 74. člena Ustave RS in v skladu z določbami Obligacijskega zakonika prosto oblikuje prodajne cene, ZVPot in Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) pa različne obravnave potrošnikov zaradi različnih načinov plačila za blago ne prepovedujeta. Prav tako mora biti po ZVPot cena zapisana tako, da je potrošniku nemudoma znana in ga ne zavaja, nikjer pa ni določeno, da mora biti blago označeno zgolj z eno ceno.

Pojasnjuje še, da blaga po ceni z oznako „priporočena cena“ ni mogoče kupiti. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je blago prodajala po ceni, ki ni enaka priporočeni ceni dobavitelja, kot je navedena v prevzemnih dokumentih. Meni, da je označitev cen povsem jasna in enostavno vidna ter pri kupcih ne povzroča zmede. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj odpravi odločbo tržne inšpektorice Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Koper - Postojna, št. 0610-3752/2013-2-35002 z dne 7. 5. 2013 (pravilno: št. 0610-4234/2013-4-35002 z dne 7. 5. 2013 – op. sodišča) in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej zavrača tožbeni očitek, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katere določbe predpisov naj bi tožnica kršila, saj oba upravna organa v svojih odločbah izrecno navajata in povzemata določbe ZVPot in Pravilnika, s katerimi utemeljujeta svojo odločitev, da tožnica prodajnih cen ne označuje jasno in nedvoumno.

Sodišče pa pritrjuje tožnici, da izpodbijani ukrep ni utemeljen s pravilnimi razlogi.

ZVPot v prvem odstavku 26. člena določa, da mora podjetje za blago oziroma storitve, ki jih ponuja, vidno označiti ceno, ki vključuje davek na dodano vrednost v primeru, da je podjetje zavezanec za davek na dodano vrednost.

Način označevanja cen blaga je določen v Pravilniku, njegov namen pa je izboljšanje obveščanja potrošnikov in lažje primerjanje cen (1. člen tega pravilnika). Po prvem odstavku 2. člena Pravilnika je prodajna cena izdelka cena za enoto izdelka ali za določeno količino izdelka skupaj z davkom in vsemi drugimi dajatvami ter mora biti označena na vseh izdelkih (prvi odstavek 4. člena Pravilnika). V prvem odstavku 8. člena Pravilnika je določeno, da mora biti označitev cen nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu. Cena je nedvoumno označena, če je ni možno zamenjati s ceno drugega blaga, ki se nahaja v neposredni soseščini (drugi odstavek istega člena).

V zadevi ni sporno, da tožnica cene blaga označuje na način, da je posamezen izdelek označen z maloprodajno ceno in izračunom cene z vključenim popustom za gotovino oz. še s priporočeno ceno dobavitelja.

Ponujanje blaga po maloprodajni ceni in izračunom za gotovino po presoji sodišča ne pomeni, da sta za to blago določeni dve prodajni ceni, saj toženka sama ugotavlja, da je cena z oznako „izračun za gotovino“ 5 % nižja od prikazane maloprodajne cene. Gre torej za znižano ceno zaradi plačila blaga v gotovini. Da takšen popust zaradi načina plačila ne bi bil dovoljen, toženka ne navaja.

Sodišče se tudi ne strinja s toženko, da je lahko v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZVPot s ceno pred znižanjem in z znižano ceno označeno le blago, ki je na razprodaji, saj navedena določba ureja situacije, ko je to za podjetje obvezno. Navedeni način označevanja cen je potrošniku v korist, zato sodišče ne vidi razlogov, da podjetje takšnega načina označevanja ne bi uporabljalo tudi za blago, ki ni na razprodaji, če je iz oznake jasno razvidno, da gre za ceno s popustom, v obravnavanem primeru zaradi gotovinskega plačila.

Kot prodajne cene pa po presoji sodišča ni mogoče šteti oznake „priporočena cena dobavitelja“, saj med strankami ni sporno, da tožnica blaga s to oznako po tej ceni ne prodaja. Tudi terminološka razlaga besede „priporočiti“, ki po SSKJ pomeni izraziti mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj, nakazuje na to, da tožnica z navedbo te oznake blago zgolj oglašuje oz. kupca vabi k nakupu z navedbo, da je blago cenovno ugodnejše od cene, ki jo priporoča dobavitelj. Sicer pa že prvostopenjski upravni organ sam ugotavlja, da tožnica blago na ta način zgolj oglašuje.

ZVPot ureja oglaševanje blaga v III. poglavju. V 12b. členu tega poglavja zakon napotuje na določbe ZVPNPP. To pomeni, da je treba presojo, ali tožnica blago ustrezno oglašuje oz. ali pomeni njeno ravnanje nepošteno poslovno prakso v razmerju do potrošnikov in je zato prepovedano, opraviti po določbah ZVPNPP. Med drugim se po 5. členu tega zakona šteje za zavajajočo poslovna praksa, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, kot tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, med drugim glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka prvega odstavka 5. člena).

Toženka v obravnavani zadevi takšne presoje glede oglaševanja blaga z oznako priporočena cena dobavitelja ni opravila, saj je izpodbijani ukrep utemeljila na napačnih določbah ZVPot in Pravilnika. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo toženka v zvezi z očitano kršitvijo določb o označevanju prodajne cene blaga morala upoštevati stališča iz te sodbe. Za odločitev, ali gre v danem primeru za nepošteno poslovno prakso, pa bo morala opraviti presojo vseh potrebnih zakonskih elementov po ZVPNPP.

Ker je bilo torej treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, se sodišče do drugih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahtevala tožnica.