Full text

Jedro

Tožnik je potrošnikom zaračunaval tudi stroške pregleda pomožnih naprav po porabljenem času, čeprav je ta storitev že vključena v storitev rednega letnega pregleda kurilnih naprav in so torej uporabniki plačali več kot bi morali. Zato je tožena stranka na podlagi te ugotovitve pravilno ocenila, da takšna poslovna praksa tožnika predstavlja agresivno poslovno prakso po 6. točki 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor Tržnega inšpektorata RS, Območne enote (OE) Dravograd - Maribor tožniku prepovedal posebno zaračunavanje storitev pregleda pomožnih naprav, ki ga potrošnikom na izdanih računih zaračunava v sklopu istočasno opravljenega letnega pregleda s čiščenjem, ker gre agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča poškodovanje potrošnikov. V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 7. 2. 2014 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor. S pregledom naključno izbranih računov za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 in od 1. 7. do 31. 12. 2013 je bilo ugotovljeno, da tožnik na računih zaračunava pregled pomožnih naprav ob letnem pregledu v višini 2,10 EUR, brez DDV in tako neupravičeno zaračunava navedene stroške, ki jih ne bi smel prevaliti na potrošnika. Cene dimnikarskih storitev so določene v Sklepu o ceniku dimnikarskih storitev (Sklep). Navedeno je, da cena posamezne storitve vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev samo, administrativne stroške in stroške izdelave poročil. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (Pravilnik) pa v prvem odstavku 6. člena določa, da se med rednim letnim pregledom opravi tudi pregled pomožnih naprav, s tem pa je strošek tega pregleda določen v ceniku pod postavko „letni pregled“ kurilne naprave. Uporabniku je tako lahko zaračunan samo takšen znesek storitve, kot je naveden v ceniku. Ker tožnik zaračunava storitev, ki ni bila opravljena na željo uporabnika, gre za nepošteno poslovno prakso po določbah ZVPNPP oziroma za agresivno poslovno prakso po določbah 6. točke 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Gre za zaračunavanje storitve, ki jo je dimnikarska služba dolžna opraviti v skladu z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe, izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uredba), zaračunana pa je potrošniku dodatno brez njegovega naročila. Strošek pregleda pomožnih naprav tudi ni dimnikarska storitev, ki bi se lahko določila po porabljenem času in nastalih materialnih stroških.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Iz dokumentov v obravnavani zadevi, predvsem zapisniških ugotovitev, namreč izhaja, da je tožnik pri opravljanju dimnikarskih storitev, ki jih opravlja v okviru gospodarske javne službe, uporabnikom teh storitev oziroma potrošnikom ob rednem letnem pregledu kurilnih naprav posebej zaračunaval pregled pomožnih naprav v znesku 2,10 EUR (brez DDV), kar je prvostopenjski organ ugotovil na podlagi naključno izbranih računov za leto 2013. Hkratno zaračunavanje obeh storitev, letnega pregleda in pregleda pomožnih naprav ob rednem letnem pregledu, pa predstavlja agresivno poslovno prakso po 6. točki 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da gre za nepošteno poslovno prakso, je v skladu z določbo drugega odstavka 12. člena ZVPNPP tožniku z izpodbijano odločbo uporabo take prakse zakonito prepovedal, saj je presodil, da tožnik s svojim ravnanjem potrošnikom povzroča škodo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialni predpis, pojasnjuje, da sta merodajna predpisa v obravnavani zadevi Pravilnik in Sklep. Dimnikarske storitve morajo biti obračunane v skladu s cenikom. S tem, da je tožnik kot izvajalec javne službe zaračunal še neko drugo storitev, ki je že zajeta v osnovni storitvi (letnem pregledu s čiščenjem), je potrošnikom na nedopusten način onemogočal svobodo izbire glede te storitve. Iz določb 4. in 19. člena Pravilnika namreč izhaja, da redni letni pregled zajema tako pregled male kurilne naprave kot z njo povezane pomožne naprave. Storitev pregleda pomožnih naprav zato ni mogoče zaračunavati posebej (poleg zaračunane storitve v kompletu). Poudarja tudi, da iz opombe cenika izhaja, da se storitve, ki niso navedene v ceniku, obračunajo po porabljenem času in porabljenem materialu, kar velja samo za tiste storitve pregleda pomožnih naprav, ki so v točki A) cenika dimnikarskih storitev izrecno naštete. Storitve pregleda pomožnih naprav pa v točki A) cenika niso naštete in zato storitev pregleda pomožnih naprav ni mogoče zaračunavati posebej. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik ni deloval z nikakršno obliko krivde, saj se izrečeni ukrep izreče ne glede na obliko krivde.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri najprej izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, v katero izmed v ZVPNPP določenih nepoštenih poslovnih praks tožena stranka uvršča poslovno prakso tožnika. Dalje navaja, da tožena stranka ni ugotavljala, ali ravnanje tožnika sploh predstavlja agresivno poslovno prakso po 8. členu ZVPNPP po kriterijih iz 9. člena ZVPNPP. Izpostavlja, da ZVPNPP določa, da so nepoštene poslovne prakse podjetju v razmerju do potrošnikov prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka/storitve in iz te zakonske določbe jasno izhaja, da se ZVP ne razteza na primere, ko kogentne norme določajo opravo storitev, kot v konkretnem primeru, temveč se nanašajo na razmerja, v katera potrošnik vstopa samovoljno. Namen Direktive evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 in ZVPNPP po tožnikovem mnenju tudi ni sankcioniranje preveč zaračunanih storitev, temveč je namen drugačen. Gre za sankcioniranje predvsem zavajajoče prakse v dejavnosti oglaševanja, trženja, prodaje, izkrivljanja konkurence itd., razen tega je vsak uporabnik dimnikarskih storitev seznanjen z računom, na katerem je navedena storitev in lahko račun tudi zavrne. Po tožnikovem mnenju torej ravnanja, ki se mu očita, ni mogoče umestiti pod noben člen ZVPNPP, nikakor pa ne med agresivne poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene po 6. točki 10. člena ZVPNPP. Tudi argumentacija ne utemeljuje agresivnega ravnanja po 6. točki 10. člena ZVPNPP. Argumentacija je nerazumljiva, ker tožniku zakonski in podzakonski predpisi velevajo pregled pomožnih naprav, pri čemer uporabnik nima možnosti zavrniti storitve, saj je sicer podvržen sankcijam. Izrecno tudi poudarja, da ni deloval z nikakršno obliko krivde, ne naklepom ne z malomarnostjo in tega, ali je bila prisotna kakršnakoli oblika krivde, izpodbijana odločba sploh ne pove. Ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je v redni letni pregled umeščen tudi pregled pomožnih naprav, je dejansko in materialno pravno zmotna glede na določbe Pravilnika. Za primere, ko cena dimnikarske storitve v prilogi ni določena, se cena dimnikarske službe določi po porabljenem času in nastalih materialnih stroških. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odločbo tržnega inšpektorata z dne 15. 2. 2014 odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tržnega inšpektorja, s katero je le-ta tožniku izrekel inšpekcijski ukrep po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP, ker dodatno zaračunava stroške pregleda pomožnih kurilnih naprav.

Nepošteno poslovno prakso opredeljuje 4. člen ZVPNPP. Prvi odstavek tega člena določa, da so nepoštene poslovne prakse prepovedane pred, med in po sklenitvi posla. Po prvi alineji drugega odstavka 4. člena je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena. Po četrtem odstavku navedenega člena so nepoštene poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne. Opredelitev agresivne poslovne prakse je podana v 8. členu ZVPNPP. Po navedenem členu se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanje, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči, ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, pa opredeljuje 10. člen ZVPNPP. Le-ta v 6. točki določa, da je agresivna poslovna praksa tudi tista, po kateri podjetje zahteva plačilo za izdelke ali storitve, ki jih potrošnik ni naročil.

Ob upoštevanju spisovnih podatkov je po presoji sodišča izpodbijana odločitev, da je tožnik pri rednem letnem pregledu kurilne naprave neupravičeno zaračunaval tudi dodatno storitev pregleda pomožnih naprav, pravilna. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) utemeljil svojo odločitev, ter jih zato, v izogib ponavljanju, ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo.

Po določbi 8. člena Uredbe cene storitev dimnikarske službe določi vlada na predlog ministra, pristojnega za okolje, pri čemer upošteva obseg dela, materialne stroške in časovno tehnične normative, potrebne za opravljanje storitev dimnikarske službe. Uporaba storitev dimnikarske službe je obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe, zato mora biti cena dimnikarske storitve določena vnaprej. Vlada je cene dimnikarskih storitev določila s Sklepom. Cene posameznih dimnikarskih storitev so določene v točki B) priloge Sklepa. Pri tem ni nikakršne podlage za dodatno zaračunavanje pregleda pomožnih naprav, saj so vse storitve, ki jih izvaja izvajalec dimnikarske službe, zajete v ceni za storitev v celoti in v kompletu. V Sklepu tudi ni podlage za zaračunavanje pregleda pomožne naprave po porabljenem času. Pod točko A) priloge Sklepa so namreč navedene storitve, ki se lahko obračunavajo po porabljenem času in materialu, vendar med njimi ni navedenega pregleda pomožnih naprav. Zato se pregled pomožnih naprav ne more dodatno zaračunati.

Ker je tožnik potrošnikom zaračunaval tudi stroške pregleda pomožnih naprav po porabljenem času, čeprav je ta storitev že vključena v storitev rednega letnega pregleda kurilnih naprav in so torej uporabniki plačali več kot bi morali, je tožena stranka na podlagi te ugotovitve po mnenju sodišča pravilno ocenila, da takšna poslovna praksa tožnika predstavlja agresivno poslovno prakso po 6. točki 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Posledično je bil tudi po presoji sodišča tožniku pravilno in zakonito izrečen inšpekcijski ukrep po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP.

Tožbeni ugovori glede neumestitve pregleda pomožnih naprav v redni letni pregled, glede dodatnega zaračunavanja pomožnih naprav in ugovor, da tožnik ni deloval z nikakršno obliko krivde, so ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere pa je pravilno odgovorila že tožena stranka z razlogi. Tožbena navedba, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, v katero izmed v ZVPNPP določenih nepoštenih poslovnih praks tožena stranka uvršča poslovno prakso tožnika, je neutemeljena. V izpodbijani odločbi je namreč jasno navedeno, da gre za agresivno poslovno prakso po 6. točki 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Zato toženi stranki ni bilo treba ugotavljati ali gre za agresivno poslovno prakso po 8. členu po kriterijih iz 9. člena ZVPNPP. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na namen sankcioniranja po ZVPNPP. Navedeni zakon določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov. Po 12. členu navedenega zakona pristojni organ z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. In ravno tako je inšpekcijski organ v konkretnem primeru tudi ravnal.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.