Celotno besedilo

Jedro

Navedba na prvi strani kataloga „NAJCENEJŠI“, ne da bi bilo navedeno, da velja trditev „NAJCENEJŠI“ zgolj za izdelek, ki je objavljen na prvi strani, ne pa tudi za vse ostale izdelke, ki se nahajajo na preostalih, do največ 47. straneh kataloga, pomeni zavajajočo opustitev, kot jo opredeljuje prvi odstavek 6. člena ZVPNPP. To pomeni izpustitev bistvene informacije, ki bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZVPNPP je za opredelitev, kaj je bistvena informacija treba upoštevati tudi sredstvo komuniciranja, ki je bil v obravnavanem primeru katalog s slikami izdelkov in navedbami cen. Enako kot na prvi strani, ko je prikazana slika izdelka in cena zanj, so izdelki s cenami prikazani na ostalih straneh. Beseda „NAJCENEJŠI“ in slika izdelka s ceno se ne povezujeta tako, da bi ustvarjala vtis smiselne celote. Napis „NAJCENEJŠI“ v besedi s tiskanimi velikimi črkami se povezuje z imenom trgovine, tudi v tiskanih črkah, kar vse skupaj daje informacijo.

Tožnica v pritožbi ni obrazložila, zakaj že v postopku na prvi stopnji predlaganih dokaznih predlogov ni predlagala, niti tega ne pojasni v tožbi, zato njenih dokaznih predlogov v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožnici družbi A. d.o.o. prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki jo uporablja pri oglaševanju v svojih katalogih, v katerih je na prvi strani na veliko navedeno B. NAJCENEJŠI, pri čemer pa ni nikjer navedeno, da velja trditev „najcenejši“ zgolj za izdelek, ki je objavljen na prvi strani, ne pa tudi za vse ostale izdelke, ki se nahajajo na preostalih, do največ 47. straneh kataloga, saj je pri tem izpuščena za potrošnika bistvena informacija, kateri izdelek oziroma izdelki v katalogu so najcenejši, ki jo glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve o poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (1. točka izreka); ter določil, da je rok izvršitve naslednji dan po prejemu odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je navedba „NAJCENEJŠI“ v katalogih B., navedena v katalogu z veljavnostjo od 24. 7. - 4. 8. 2013 za zobno pasto C. na prvi strani kataloga; z veljavnostjo od 7. 8. 2013 do 17. 8. 2013, z artiklom D. tablični računalnik na prvi strani kataloga; in v katalogu z veljavnostjo od 28. 8. 2013 do 8. 9. 2013, z artiklom mleta kava E. na prvi strani. V postopku je organ prejel od trgovine dokazila o najnižjih cenah navedenih artiklov, oglaševanih na prvi strani kataloga, popis po posameznih prodajalnah v RS ter pojasnilo, da na prvi strani njihovih katalogov oglaševanje z navedbo „NAJCENEJŠI“ pomeni zgolj za izdelek, ki je na prvi strani. Po mnenju organa je tako ravnanje zavajajoča poslovna praksa, kot je določeno v prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). Namreč v konkretnem primeru je na prvi strani kataloga navedeno „NAJCENEJŠI“ brez pojasnila, da je najcenejši le izdelek na prvi strani kataloga, ne pa vsi izdelki iz kataloga, zato tako oglaševanje pomeni nepošteno poslovno prakso v smislu zavajajoče opustitve. Povprečen potrošnik bo ob vpogledu kataloga upravičeno sklepal, da je trgovec B. najcenejši trgovec v RS za vse artikle, ki so navedeni v katalogu, ne pa le za artikel, ki je naveden na prvi strani. Ukrep je utemeljen v 12. členu ZVPNPP.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil.

Tožnica v tožbi navaja, da obstoj elementov za očitano dejanje ni podan. Opustitev napisa, da se „NAJCENEJŠI“ nanaša le na izdelek na prvi strani ni izpustitev „bistvene informacije“. Potrošnik je z vsemi bistvenimi informacijami razpolagal, glede na prvo stran, saj je bila uporabljena beseda „NAJCENEJŠI“ s sliko izdelka, kar kaže, da se nanaša le na ta izdelek in ne na vse izdelke v katalogu. Beseda „NAJCENEJŠI“ in slika sta smiselna celota. Stališče organa je prestrogo, saj tožnica nikjer več v katalogu ne uporabi besede „NAJCENEJŠI“. Ravno iz razloga, ki ga poudarja toženka, ker je cena bistvena za nakup, se kupci prepričajo in ne sprejemajo odločitev le zaradi prve strani. Pojasnitev „najcenejši za ta izdelek“, „najcenejši za izdelek na prvi strani“, itd., bi smisel reklame izgubila. Iz navedenega je oglaševanje napačno opredeljeno za „zavajajočo opustitev“, ker ni izpuščenih „bistvenih informacij“. V katalogu ni navedb, ki bi povprečnemu potrošniku onemogočale preverbo zanj „pomembnih dejstev“. Iz reklame tudi ni razbrati, da bi tožnica svoje izdelke primerjala s konkurenčnimi, saj ne omenja konkurence oziroma identitete le-teh. Ne strinja se s stališčem, da je beseda „NAJCENEJŠI“ natisnjena na način, da pritegne pozornost, pri čemer ni pojasnila, na katere izdelke se nanaša, saj se nanaša le na izdelek na prvi strani. Očitek, da ni jasno na kateri izdelek se oglas nanaša, ob zgolj enem izdelku zraven napisa, je podcenjevanje povprečnega potrošnika. Ne more slediti stališču drugostopnega organa, da lahko povprečni potrošnik prvo stran kataloga razume celo v smislu, da bodo najcenejši nakup opravili pri tožnici zaradi napisa v trgovini, oziroma da so najcenejši vsaj vsi izdelki v katalogu. Ne more vzdržati resne presoje, ker če povprečnega potrošnika zavede katalog, potem zanj napis v trgovini ni bistven. Če pa je napis v trgovini bistven in povzroči pri povprečnem potrošniku tako prepričanje, pa je takšno stališče v nasprotju s prejšnjim, da je naslovnica taka, da vzbudi napačno prepričanje. Razen tega pa je sklicevanje na napis v trgovini novota, ki jo je uporabil drugostopni organ in do katere se tožnica ni mogla izjasniti v upravnem postopku. V zvezi s stališčem, da je tožnica želela vplivati na čim širši krog potrošnikov in vzbuditi pozornost tistih, ki iščejo cenovno ugodne nakupe pa navaja, da tožnica želi vzbuditi splošno pozornost in ne da je ponudba v celoti najcenejša, kar je potrošniku dobro znano. Finančno stanje današnjega povprečnega potrošnika ni takšno, da si lahko privošči, da opravi nakup na podlagi sklepanja, da če je prvi izdelek najcenejši, da so najcenejši vsi. Povprečni potrošnik cene preverja. Predlaga, da se izvede dokaza, ki ju je predlagal v pritožbi, in sicer študije psihološkega inštituta ali izjave potrošnika, na podlagi katerih bo moč ugotoviti konkretne okoliščine primera in sicer ali povprečen potrošnik meni, da je na prvi strani posameznega kataloga izostala bistvena informacija, torej da uporaba besede „NAJCENEJŠI“ velja za izdelek na prvi strani ali za vse izdelke v katalogu. Ugovarja tudi, da je prepoved iz izreka nedoločna ter da gre za generalno prepoved uporabe besede „NAJCENEJŠI“. Ugovarja tudi, da je veljavnost katalogov že potekla, izpodbijana odločba pa je bila izdana šele z dnem 9. 10. 2013, kar pomeni po veljavnosti vseh navedenih katalogov. Ker ponudba iz posameznega kataloga ni več veljavna, to pomeni, da potrošnik na dan izdaje odločbe ni mogel biti zaveden, še manj pa je bila podana možnost povzročitve oškodovanja potrošnikov, ne glede na obliko krivde. Inšpekcijski organ torej ni ugotavljal, ali je inšpekcijski ukrep sploh potreben.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 4. člena ZVPNPP so prepovedane nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka. Po četrtem odstavku 4. člena ZVPNPP so nepoštene zlasti tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne.

Prvostopni organ je na podlagi treh katalogov tožnice izdal izpodbijano prepovedno odločbo iz razloga, ker meni, da navedba na prvi strani kataloga B. „NAJCENEJŠI“, ne da bi bilo navedeno, da velja trditev „NAJCENEJŠI“ zgolj za izdelek, ki je objavljen na prvi strani, ne pa tudi za vse ostale izdelke, ki se nahajajo na preostalih, do največ 47. straneh kataloga, pomeni zavajajočo opustitev, kot jo opredeljuje prvi odstavek 6. člena ZVPNPP. Po tej določbi se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če podjetje v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, kako povprečni potrošnik razume prvo stran obravnavanih katalogov. Po mnenju organa je beseda „NAJCENEJŠI“ natisnjena na način, da ni jasno na katere izdelke se nanaša. Po mnenju tožnice pa je povsem jasno, da ker je bila uporabljena beseda „NAJCENEJŠI“ skupaj s sliko izdelka, to kaže, da se nanaša na ta izdelek (zobno pasto C.; D. tablični računalnik; mleto kavo E.) in ne na vse izdelke v katalogu, ker sta beseda „NAJCENEJŠI“ in slika smiselna celota.

Sodišče tožnici ne more slediti. Tudi po mnenju sodišča navedba besede „NAJCENEJŠI“ na prvi strani kataloga, ne da bi bilo navedeno, da se nanaša zgolj na izdelek na prvi strani, pomeni izpustitev bistvene informacije, ki bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZVPNPP je za opredelitev, kaj je bistvena informacija treba upoštevati tudi sredstvo komuniciranja, ki je bil v obravnavanem primeru katalog s slikami izdelkov in navedbami cen. Enako kot na prvi strani, ko je prikazana slika izdelka in cena zanj, so izdelki s cenami prikazani na ostalih straneh. Prva stran se zato vizualno in smiselno po vsebini (slika izdelka in informacija o ceni) ne razlikuje od naslednjih. Beseda „NAJCENEJŠI“ in slika izdelka s ceno se ne povezujeta tako, da bi ustvarjala vtis smiselne celote. Napis „NAJCENEJŠI“ v besedi s tiskanimi velikimi črkami se povezuje z imenom trgovine, tudi v tiskanih črkah, kar vse skupaj daje informacijo, kot obrazlaga upravni organ. Zato je pojasnilo, da je najcenejši le izdelek na prvi strani, tudi po mnenju sodišča (ob upoštevanju medija – sredstva komuniciranja – tiskan katalog namenjen predstavitvi izdelkov in cen, ki bi tako informacijo omogočal) izpustitev bistvene informacije, ki jo povprečni potrošnik potrebuje za sprejem svoje odločitve za izvršitev nakupa pri tožnici.

Po mnenju sodišča je tako slediti stališču organov, da je sporno informacijo iz prve strani kataloga povprečni potrošnik lahko razumel kot informacijo, da so najcenejši vsi predstavljeni izdelki oziroma, glede na dejstvo, da je beseda „NAJCENEJŠI“ napisana pod imenom trgovine, informacijo, da bodo najcenejši nakup vseh izdelkov opravili ravno v tej prodajalni. Stališču tožnice, da je razumevanje povprečnega potrošnika kot je predstavljeno v izpodbijani odločbi njegovo podcenjevanje, sodišče, na podlagi razlogov, ki jih tožnica navaja, ne more slediti, iz razlogov, ki jih je zgoraj navedlo. Namreč informacija na prvi strani ne daje natančne informacije o obsegu izdelkov, na katere se nanaša trditev „NAJCENEJŠI“, zato tudi sledi toženki, kako bi povprečni potrošnik informacijo lahko dojemal. Tudi iz razloga, ker je cena v današnjih ekonomskih pogojih zanj bistvena. Ob tem pa sodišče še meni, da povprečni potrošnik vseh cen želenih artiklov natančno ne primerja (to tudi ni mogoče predvsem, ker niso istočasno isti izdelki reklamirani v katalogih ponudnikov) in lahko sledi informaciji, ki jo dobi s katalogom, zato je toliko bolj pomembno, da ta ni zavajajoča, kar je tudi kolikor je dvoumna. Povprečnega potrošnika ni razumeti zgolj kot zainteresiranega in podučenega, kot to z omembo „podcenjevanje“ meni tožnica.

V zvezi z dokaznim predlogom tožnice, da bi bilo v postopku treba pridobiti študijo psihološkega inštituta ali izjavo potrošnika o tem, kako predstavitev na prvi strani kataloga razume le-ta, v smislu, da bi se raziskalo dojemanje povprečnega potrošnika, sodišče soglaša z drugostopnim organom, da je imela tožnica možnost, da takšne dokaze v upravnem postopku predloži, vendar tega ni storila. Na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Tožnica pa v pritožbi ni obrazložila, zakaj že v postopku na prvi stopnji predlaganih dokaznih predlogov ni predlagala, niti tega ne pojasni v tožbi, zato sodišče njenih dokaznih predlogov v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne more upoštevati, pri čemer pa meni, da je organ v smislu uporabljene določbe prvega odstavka 6. člena ZVPNPP popolno raziskal dejansko stanje.

V zvezi z ugovorom, da prepoved, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, ni jasna, sodišče odgovarja, da je jasna in razumljiva. Po določbi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP tržni inšpektorat, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja. Tožnici se vnaprej, ker je bilo ugotovljeno, da uporablja nepošteno poslovno prakso, prepove uporaba nepoštene poslovne prakse pri oglaševanju na prvi strani katalogov z opustitvijo bistvene informacije o tem, za katere izdelke velja trditev „NAJCENEJŠI“. Navedeno jasno izhaja iz izreka in ne gre za generalno prepoved uporabe besede „NAJCENEJŠI“.

Bistveno pri izreku prepovedi tudi ni, da je veljavnost katalogov že potekla. Ravnanje tožnice oziroma opustitev pri katalogih, ki jih je organ presojal, je bilo dejanska podlaga za uporabo določbe prvega odstavka 6. člena ZVPNPP. Na podlagi preteklega ravnanja je organ sklepal na prihodnje, zato je prepoved izrekel, kar ni v nasprotju s 6. členom ZUP. Sklep o enakem delovanju tožnice v prihodnje, kolikor ga ne prepove, je bil del dejanskega stanja ob izdaji odločbe, zato organu tudi ni moč očitati, da ni presodil, da inšpekcijski ukrep ni potreben.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.