JEDRO:
Po 4. odstavku 4. člena ZVPNPP so nepoštene zlasti tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne.Zavajajoče oglaševanje je predvsem tisto, ki pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem zanj pomembnem dejstvu pred sklenitvijo pravnega posla. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno ocenil oglaševanje cen v reklamnih sporočilih in pri tem ugotovil, da je le-to vsebovalo napačne informacije in je torej bilo neresnično.
IZREK:
Tožba se zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Ljubljana, na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (Uradni list RS, št. 53/07, v nadaljevanju : ZVPNPP) tožniku prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse z oglaševanjem cenovne prednosti s priporočenimi prodajnimi cenami oziroma s prodajnimi cenami pred akcijo, po katerih se oglaševani artikli pred akcijo niso prodajali. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil dne 9. 6. 2009 po uradni dolžnosti opravljen inšpekcijski pregled tožnikove internetne strani z namenom izvajanja določil ZVPNPP in v zvezi s tem dne 11. 6. 2009 in 17. 6. 2009 tudi opravljena inšpekcijska pregleda v tožnikovi prodajalni. Pri pregledu v prodajalni sta bila pridobljena dva prodajna kataloga, prodajni katalog št. 1: „A!. STOP Zakaj drugje plačati več... Ofenziva diskontnih cen!“ z veljavnostjo od 1. 4. do 6. 4. 2009 (v nadaljevanju Katalog št. 1) in prodajni katalog št. 2 „A!. STOP Zakaj drugje plačati več... Vroče cene!“ z veljavnostjo od 10. 6. do 13. 6. 2009 (v nadaljevanju Katalog št. 2). Pri pregledu obeh katalogov in spletne strani je bilo ugotovljeno, da so bili artikli označeni z višjo prečrtano ceno, označeno z oznako * in z nižjo, trenutno prodajno ceno z DDV in je bila prečrtana cena, označena z oznako *, v obeh katalogih definirana kot „prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali ki jih dobavitelji priporočajo in so razvidne v cenikih dobaviteljev“. Po metodi na preskok je bilo iz katalogov izbranih 5 izdelkov (jedilna garnitura, komoda, fotonska postelja, masažni počivalnik in sedežna garnitura), za katere je bilo ugotovljeno, da se vsi ti izdelki pred pričetima akcijama (torej pred 1. 4. 2009 in 10. 6. 2009), niso prodajali po ceni, v katalogu označeni z oznako *, temveč so se prodajali po ceni, nižji od te cene, kar pomeni, da je bil potrošnik glede cenovne ugodnosti, oglaševane v Katalogih št. 1 in št. 2, zaveden. Tožnik je oglaševal cenovno ugodnost, ki ni bila resnična in s tem povzročil oziroma bi lahko povzročil, da je povprečni potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Glede na navedeno je tožnik kršil določilo 4. točke 1. odstavka 5. člena ZVPNPP, zato mu je bilo v skladu z 12. členom ZVPNPP izrečen ukrep, kot izhaja iz izreka te odločbe.
(Pri)tožnik v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da izrek izpodbijane odločbe ni dovolj določen. Po eni strani se mu prepoveduje uporaba nepoštene poslovne prakse, kar mu je tudi razumljivo, ker je nepoštena poslovna praksa prepovedana in se pri svojem poslovanju trudi preprečiti kakršnokoli nepošteno poslovno prakso; po drugi strani pa mu prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo nasplošno prepoveduje uporabo nepoštene poslovne prakse v prodajnih katalogih in na spletni strani. To pomeni, da kadarkoli bi tožnik izdal katalog A. ali spremenil svoje spletne strani in bi se pri tem zgodila kakšna napaka, bi se prvostopenjski organ lahko skliceval na to, da mu je z odločbo že bila prepovedana takšna nepoštena poslovna praksa. Prišlo bi do občutnejših sankcij, ker se napaka ne bi zgodila prvič. Meni, da bi moral prvostopenjski organ v primeru ugotovitve nepoštene poslovne prakse v izreku izpodbijane odločbe točno in konkretno navesti, kakšna je bila ta nepoštena poslovna praksa in ne samo na splošno navajati, da je bila storjena z oglaševanjem cenovne prednosti s priporočenimi prodajnimi cenami oziroma s prodajnimi cenami pred akcijo, po katerih se oglaševani artikli pred akcijo niso prodajali. Po njegovem mnenju bi bilo torej treba navesti artikle, cene, obdobje oglaševanja itd., ker sicer izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti. Pritožbenemu organu predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.
Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da iz upravnih dokumentov obravnavane zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ dne 11. 6. 2009 opravil inšpekcijski pregled v(pri)tožnikovi prodajalni v zvezi z oglaševanjem dvojnih cen izdelkov v njegovih prodajnih katalogih A.! „STOP Zakaj drugje plačati več“ in na njegovi spletni strani. (Pri)tožnik je oglaševal izdelke z višjo prečrtano ceno, označeno z znakom * (v katalogu so cene, ki so označene z znakom *, definirane kot prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali jih priporočajo dobavitelji) in nižjo akcijsko ceno. Akcijske cene v obeh katalogih so trajale največ 6 dni. Pri pregledu na preskok je bilo za 5 izdelkov, ki so bili oglaševani z dvema cenama, ugotovljeno, da (pri)tožnik izdelkov pred akcijo ni prodajal po prečrtani ceni, označeni z znakom *, ki je bila navedena v katalogih oziroma na njegovi spletni strani. Pri pregledih zgoraj navedenih 5 oglaševanih izdelkov je bilo za vse te izdelke ugotovljeno, da so se oglaševali s cenovno prednostjo oziroma s prečrtanimi priporočenimi prodajnimi cenami, po katerih se nikoli niso prodajali. (Pri)tožnik je bil pozvan, da v roku 3-eh dni po prejemu obvestila s strani prvostopenjskega organa, da gre za nepošteno poslovno prakso, poda morebitne pripombe, ki jih v postavljenem roku ni podal. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, prav tako se strinja z razlogi, s katerimi je prvostopenjski organ utemeljil svojo odločitev. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno presodil navedbe, ki jih (pri)tožnik uveljavlja tudi v pritožbi, zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 254. člena ZUP). V nadaljevanju se drugostopenjski organ sklicuje na določbe 4. in 5. člena ZVPNPP, ki opredeljujeta nepošteno in zavajajočo poslovno prakso. (Pri)tožnik v pritožbi ugotovitvi, da je oglaševal izdelke po dvojnih cenah in da določenih izdelkov po višji prečrtani ceni ni nikoli prodajal, ne ugovarja, ne strinja pa se z oceno prvostopenjskega organa, da bi to pomenilo nepošteno poslovno prakso. Vendar pa je to potrebno zavrniti. Opisano oglaševanje je po mnenju drugostopenjskega organa zavajajoče, ker povprečni potrošnik ob pogledu na objavljeni ceni upravičeno sklepa, da gre za popust ter da bo izdelke (namesto po višji ceni) kupil po nižji ceni. Potrošniki namreč sklepajo, da prečrtana višja cena, ki je navedena poleg prodajne cene, pomeni znižanje cene izdelka in to pri potrošnikih ustvari vtis o splošno nizkih cenah in ugodnem nakupu. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe podal ustrezno oceno dejanskega stanja, saj je podrobno opisal svoje ugotovitve, konkretno navedel, kateri oglaševani izdelki se po višji prečrtani ceni, označeni z *, niso nikoli prodajali in vsebuje obrazložitev tudi odločilne razloge, na katerih temelji izrek izpodbijane odločbe. Pritožbeni organ ocenjuje, da je prvostopenjski organ glede na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno navedel materialni predpis. Zavrača tudi pritožbeno navedbo, da ni točno in konkretno navedeno, kakšna je bila ugotovljena nepoštena poslovna praksa. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je (pri)tožnik oglaševal izdelke z dvema cenama, ki pa se po višji prečrtani ceni, označeni z *, niso nikoli prodajali. Pritožbeni organ zato meni, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe v zadostni meri obrazložil verjetnost vplivanja takšnega oglaševanja na ekonomsko obnašanje potrošnika. Povprečni potrošnik ob pogledu na dve oglaševani ceni izdelka, od katerih je višja prečrtana, nižja pa ne, najprej pomisli na to, da se je oglaševani izdelek pred tem prodajal po višji, sedaj prečrtani ceni in da je sedaj cena znižana ter da gre zato za ugodno ponudbo. V konkretnem primeru tako ni mogoče zanikati dejstva, da je (pri)tožnikova informacija v zvezi s cenovno prednostjo za potrošnika pomembna in vpliva na njegovo odločitev o nakupu, to pa bi tudi po mnenju pritožbenega organa lahko povzročilo oškodovanje potrošnikov. Pritožbeni organ se tudi ne strinja z navedbo (pri)tožnika, da je izrek izpodbijane odločbe presplošen in nedoločen. Obveznost je v konkretnem primeru jasno določena, to je prepoved nepoštene poslovne prakse z oglaševanjem cenovne prednosti v (pri)tožnikovih prodajnih katalogih A. in na njegovi spletni strani. Prav tako se pritožbeni organ ne more strinjati z navedbo, da bi izrek izpodbijane odločbe moral vsebovati navedbo izdelka, cene, obdobje oglaševanja itd., saj z izpodbijano odločbo (pri)tožniku ni bila prepovedana prodaja določenih izdelkov, temveč način poslovanja, ki je za potrošnika zavajajoč. Pritožbeni organ zato ocenjuje, da je bil (pri)tožniku glede na navedeno utemeljeno izrečen ukrep prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse v skladu z 12. členom ZVPNPP.
Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je napadena odločba nepravilna in so bili materialni predpisi napačno uporabljeni. Navaja, da po 12. členu ZVPNPP lahko tržni inšpektorat podjetju z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če ugotovi, da podjetje tako prakso uporablja ali je tik pred tem, da jo uporabi. Gre torej za ukrep, s katerim lahko inšpekcijski organ odredi prenehanje nepoštenih poslovnih praks ali prepove takšne prakse, če se le-te še ne izvajajo. Tudi Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 v svojem 11. členu govori o odreditvi prenehanja nepoštenih poslovnih praks. To pomeni, da ima upravni organ možnost, da ob upoštevanju vseh interesov, zlasti javnega interesa, ukrepa pri aktualnih kršitvah, torej pri nepoštenih praksah, ki se še ne izvajajo, ampak so tik pred izvedbo in ki se ravnokar izvajajo (in bi morale prenehati). Nikakor pa 12. člen ZVPNPP kot tudi ne 11. člen Direktive 2005/29/ES ne predvidevata upravnega ukrepa za nepošteno poslovno prakso, ki je že bila izvedena in se ne izvaja in tudi ne grozi več. Domnevna nepoštena poslovna praksa je bila izvedena v času od aprila do junija 2009 in je tržni inšpektorat začel s svojimi poizvedbami šele po končanju te akcije. Namen upravne odločbe prepovedi uporabe zavajajoče poslovne prakse je le v tem, da se prepovejo grozeče kršitve in take, ki se ravnokar uporabljajo, nikakor pa ne take, ki so se uporabljale v preteklosti. Za sankcioniranje takšnih prekrškov so inšpekcijskemu nadzoru na razpolago drugi ukrepi, v skladu s 15. členom ZVPNPP, torej ugotovitev, da je bil storjen prekršek in izrek globe. Napadena odločba prepoveduje, da bi oglaševali cenovne prednosti tako, da bi primerjali cene, katere se trenutno zahtevajo, s cenami, ki jih priporočajo dobavitelji in proizvajalci prodanih proizvodov. Sili v to, da se lahko primerjajo samo cene, ki se aktualno zahtevajo, s cenami, ki so se pred akcijo znižanja cen zahtevale. Takšna prepoved gre predaleč, ker je primerjava aktualnih cen s cenami, ki jih priporočajo dobavitelji ali proizvajalci že desetletja dopustna v evropskem tržnem gospodarstvu in tudi ni v nasprotju z Direktivo. Gre za klasično primerjanje cen, ki jih prodajalec v času akcije zahteva, z drugimi cenami. Pri tem mora prodajalec izpostaviti, s katerimi cenami primerja trenutno zahtevane cene. Ni samo po sebi umevno, da so primerjalne cene (prečrtane cene) tiste, ki jih je prodajalec redno zahteval pred akcijo. To je ena od možnosti, seveda pa je to stvar prodajalca, da lahko svoje trenutne cene primerja z drugimi cenami, pri čemer mora jasno komunicirati, s katerimi cenami dela primerjavo (tako redna sodna praksa v Nemčiji in Avstriji, npr. avstrijsko Vrhovno sodišče 4 OB 349/76, 4 OB 117/94). V prodajnem katalogu so bile prečrtane cene označene z * in je bila oznaka * v katalogu tudi jasno definirana: „namesto cene so * prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali ki jih dobavitelji priporočajo“. Te cene so razvidne v cenikih dobaviteljev in so na razpolago pri svetovalcih. To pomeni, da so prečrtane cene, torej cene, ki so označene z * takšne, ki so veljale pred akcijo ali takšne, ki jih dobavitelji priporočajo in so razvidne v cenikih dobaviteljev, ki so na razpolago pri svetovalcih. Tržni inšpektorat pa tolmači cene, označene z *, samo za take, kot so bile pred akcijo zahtevane in pri tem zanemarja izpostavljeno trditev, da gre lahko pri tem tudi za priporočene cene dobaviteljev, razvidne iz cenikov in v katere lahko potrošnik vpogleda. Nesporna sodna praksa v primerljivih evropskih državah v zadnjih desetletjih je, da so „priporočene cene“ dopustna primerjava s tistimi cenami, ki jih prodajalec aktualno zahteva. Potrošnik razume pri priporočenih cenah, ki jih proizvajalec priporoča, takšne cene, ki so resno kalkulirane in ki so dovolj determinirane (tako za Nemčijo : Hefermehl/Köhler/Bornkamm, UWG26, 5 UWG obrobna št. 7.49 (7.54). Celo primerjava z neobveznimi priporočenimi cenami je načeloma zadostno jasna in nezavajajoča (npr. za Avstrijo - avstrijsko Vrhovno sodišče, 4 OB 399/83, OB1 84 77). To pomeni, da se tržni inšpektorat ni spopadal z reklamno izjavo, ampak implicitno trdi, da je trgovec prisiljen, da primerja cene le s tistimi cenami, ki jih je pred akcijo zahteval in z nobenimi drugimi, to pa je seveda napačno tolmačenje, saj gre za ustaljeno prakso oglaševanja blaga v Evropi, ki ustreza vsem določilom ZVPNPP. Tožnik zato sodišču predlaga, da se izpodbijani odločbi odpravita in hkrati zahteva povrnitev povzročenih stroškov postopka.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru gre za ukrep tržne inšpektorice po 2. odstavku 12. člena ZVPNPP, po katerem pristojni organ tržne inšpekcije podjetju z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.
Po določbi 2. odstavka 4. člena ZVPNPP je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. Po 4. odstavku navedenega zakonskega določila so nepoštene zlasti tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne. Po 1. odstavku 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Za zavajajočo se šteje tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel v primeroma navedenih sedmih točkah navedenega člena. Po 1. odstavku 6. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo tudi, če podjetje v določenem primeru, ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstev komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve o poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnik v svojih prodajnih katalogih in na svoji spletni strani oglaševal izdelke z dvojnimi cenami tako, da sta bili pri vsakem izdelku objavljeni višja prečrtana cena, označena z * in nižja prodajna cena. V zvezi s temi prodajnimi katalogi sta bila v tožnikovem prodajnem prostoru dne 11. 6. in dne 17. 6. 2009 opravljena inšpekcijska pregleda, ki jima je prisostvoval tudi predstavnik tožnika in je bil o obeh pregledih sestavljen inšpekcijski zapisnik. Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki izhaja iz inšpekcijskih zapisnikov in listin v spisu, je prvostopenjski organ po presoji sodišča oglaševanje tožnika na zgoraj navedeni način pravilno opredelil kot zavajajoče. Zavajajoče oglaševanje je namreč predvsem tisto, ki pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem zanj pomembnem dejstvu, pred sklenitvijo pravnega posla. V konkretnem primeru je to, za potrošnika pomembno dejstvo, cena. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno ocenil oglaševanje cen v reklamnih sporočilih in pri tem ugotovil, da je le-to vsebovalo napačne informacije in je torej bilo neresnično. V obeh prodajnih katalogih in na spletni strani so bili izdelki označeni z dvojnimi cenami; s prečrtanimi višjimi cenami, označenimi z *, po katerih se izdelki pred obema akcijama nikoli niso prodajali in s trenutnimi prodajnimi cenami. Pri tem pa potrošnik ni vedel, da se izdelki pred akcijama niso prodajali po višji prečrtani ceni, označeni z * in ker tega ni vedel, je bil vsekakor zaveden glede višine cenovne ugodnosti izdelkov, ki so bili v akciji. Vsaka bistvena informacija glede cene oglaševanih izdelkov mora namreč biti jasno razvidna iz samih reklamnih sporočil in ne zadošča, da so bile višje prečrtane cene, označene z * kot priporočljive cene objavljene v cenikih, dostopnih na prodajnih mestih. Prvostopenjski organ je tudi pravilno ocenil posledice, ki jih ima takšno oglaševanje na povprečnega potrošnika.
Po pregledu zadeve sodišče torej ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno in da so pravilni zaključki prvostopenjskega organa, da je bilo reklamni material tožnika šteti kot zavajajoč za povprečnega potrošnika. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil določbe ZVPNPP. Sodišče se strinja tudi s tem, da je bil tožniku na podlagi 12. člena ZVPNPP zakonito izrečen ukrep prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse, saj je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik v reklamnih oglasnih sporočilih oglaševal izdelke po višjih prečrtanih cenah označenih z *, po katerih se pregledani izdelki nikoli niso prodajali.
Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Iz podatkov upravnih spisov je nadalje razvidno, da je tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ugovarjal le nejasnosti in nedoločnosti izreka prvostopenjske odločbe, medtem ko v tožbi zoper prvostopenjsko odločbo uveljavlja tudi druge, zgoraj navedene ugovore, ne da bi obrazložil, zakaj le-teh ni navedel že v upravnem postopku. Tožnikove navedbe o zahtevanih in priporočljivih cenah se torej prvič pojavijo šele v tožbi, kar pa je prepozno. Gre torej za tožbene novote, ki jih sodišče zato ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).
Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).