Izvirna jezikovna različica te strani nemščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Swipe to change

Pridobivanje dokazov

Avstrija
Vsebino zagotavlja
European Judicial Network
Evropska pravosodna mreža (v civilnih in gospodarskih zadevah)

1 Dokazno breme

1.1 Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

Načeloma mora vsaka stranka navesti vse trditve o dejstvih, ki utemeljujejo njen zahtevek (trditveno breme – Behauptungslast), in predložiti ustrezne dokaze (člena 226(1) in 239(1) avstrijskega zakona o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung – ZPO)). Če dejansko stanje zadeve ostane nejasno (položaj „non liquet“), mora sodišče vseeno sprejeti odločitev. V takem primeru se uporabijo pravila o dokaznem bremenu. Vsaka stranka mora dokazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo pravil, ki so zanjo ugodna. Navadno morajo tožniki zatrjevati vsa dejstva v podporo svojemu zahtevku, toženci pa morajo zatrjevati vsa dejstva v podporo svojim ugovorom. Tožnik mora tudi dokazati, da so izpolnjene postopkovne zahteve.

1.2 Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče predložiti dokaze, da bi dokazali neveljavnost posebne pravne domneve?

Dejstva, ki so pomembna za odločitev, je treba dokazati, razen če so izvzeta iz dokaznega bremena. Dokazovati ni treba dejstev, ki so bila priznana (člena 266 in 267 ZPO), očitnih dejstev (člen 269 ZPO) ali pravnih domnev (člen 270 ZPO).

Priznano dejstvo je dejstvo, ki ga stranka priznava kot pravilno trditev nasprotne stranke. Sodišče mora načeloma priznano dejstvo sprejeti kot pravilno in upoštevati v odločitvi brez dodatne proučitve.

Dejstvo je očitno, če je splošno znano (tj. če je znano velikemu številu ljudi ali če ga lahko ti ljudje kadar koli zanesljivo zaznajo) ali znano sodišču (sodišču, ki obravnava zadevo, na podlagi lastnih uradnih ugotovitev ali na podlagi spisa).

Sodišče mora očitna dejstva po uradni dolžnosti upoštevati v svoji odločitvi; teh dejstev ni treba zatrjevati ali dokazovati.

Pravna domneva izhaja neposredno iz zakona in ima učinek obrnjenega dokaznega bremena. Nasprotna stranka upravičenca do take domneve mora predložiti nasprotne dokaze. Dokazati mora, da čeprav obstaja podlaga za pravno domnevo, domnevana dejstva ali pravni položaj ne obstajajo.

1.3 Do kakšne mere mora biti sodišče prepričano o dejstvu, da na njem utemelji svojo sodbo?

Namen sodnega postopka je prepričati sodnika o nekem dejstvu. Na splošno se mora domnevati „velika verjetnost“, medtem ko „absolutna gotovost“ ni potrebna, da bi bil sodnik prepričan o nekem dejstvu.

Stopnje dokaznega standarda so določene v zakonu in sodni praksi ter segajo od „velike verjetnosti“ do „verjetnosti, ki meji na gotovost“. V prvem primeru domneva ali potrdilo zadošča kot dokazni standard na podlagi zakona o pravdnem postopku (člen 274). Tudi dokaz prima facie vodi do znižanja dokaznega standarda in je pomemben pri premagovanju težav v zvezi s predložitvijo dokazov v odškodninskih tožbah. Če obstaja značilen potek dogodkov, ki glede na življenjske izkušnje kaže na posebno vzročno zvezo ali krivdo, se te okoliščine tudi v posameznih primerih štejejo za dokazane na prvi pogled.

2 Pridobivanje dokazov

2.1 Ali je za pridobivanje dokazov vedno potreben predlog stranke ali lahko sodnik v nekaterih primerih dokaze pridobi na lastno pobudo?

Dokazi se lahko izvedejo po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. V izključno preiskovalnem postopku (v katerem mora sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti odločilna dejstva v zadevi) predlog strank ni potreben. V standardnem postopku na podlagi avstrijskega zakona o pravdnem postopku lahko sodnik po uradni dolžnosti izvede katere koli dokaze, za katere se pričakuje, da bodo pojasnili pomembna dejstva (člen 183 ZPO). Sodnik lahko strankam naroči, naj predložijo listinske dokaze, zahteva ogled kraja ali naroči, naj se dokazi pridobijo v obliki izvedenskih mnenj ali zaslišanja strank. Vendar se lahko listinski dokazi predložijo le, če se je nanje sklicevala vsaj ena od strank; listinski dokazi pa se ne smejo dopustiti in priče se ne smejo zaslišati, če temu nasprotujeta obe stranki. V vseh drugih primerih se dokazi pridobijo na predlog ene od strank.

2.2 Kateri so nadaljnji koraki, če je predlogu stranke za pridobitev dokazov ugodeno?

Načeloma se dokazi izvajajo na ustni obravnavi. Sodišče in stranki ter/ali njuni zastopniki na „pripravljalnem“ naroku (člen 258 ZPO) skupaj pripravijo razpored sodne obravnave, ki vsebuje tudi razpored izvajanja dokazov. Vendar se lahko po potrebi kadar koli opravi dodatna razprava o poteku postopka. Po izvedbi dokazov sodišče o izidu razpravlja s strankama (člen 278 ZPO). Dokaze mora izvesti neposredno sodnik, ki bo odločil v zadevi. V primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, se lahko dokazi izvedejo tudi v okviru postopka medsebojne pomoči. Stranki je treba povabiti na izvajanje dokazov, pri čemer imata različne pravice sodelovanja, kot je pravica do postavljanja vprašanj pričam in izvedencem. Dokazi se vedno izvedejo po uradni dolžnosti, načeloma tudi, če stranki kljub vabilu nista navzoči.

2.3 V katerih primerih lahko sodišče zavrne predlog stranke za pridobitev dokazov?

Predlog stranke za pridobitev dokazov je treba zavrniti, če je po mnenju sodišča neupošteven (člen 275(1) ZPO) ali če je vložen z namenom zavlačevanja postopka (členi 178(2), 179 in 275(2) ZPO). Za pridobitev dokazov se lahko določi tudi rok, če se bo zaradi tega postopek verjetno zavlekel (člen 279(1) ZPO). Po izteku tega roka se lahko predlog za pridobitev dokazov zavrne. Zavrne se lahko tudi, če je nepotreben, ker je sodišče že prepričano, ali če dejstva ni treba dokazovati ali če je pridobitev dokazov prepovedana. Če pri pridobivanju dokazov nastanejo stroški (npr. izvedenski dokazi), mora stranka, ki je vložila predlog, zagotoviti predujem. Če predujem ni plačan v določenem roku, se lahko dokazi navedejo pozneje le, če se s tem postopek ne zavleče.

2.4 Katera dokazna sredstva obstajajo?

V avstrijskem zakonu o pravdnem postopku je določenih pet „klasičnih“ dokaznih sredstev: listinski dokazi (členi 292 do 319), izpovedba prič (členi 320 do 350), izvedenski dokazi (členi 351 do 367), sodni ogled (členi 368 do 370) in zaslišanje strank (členi 371 do 383). Načeloma se lahko kot dokazno sredstvo dopustijo vsi viri informacij, ki se glede na njihovo obliko razvrstijo v eno od zgoraj navedenih skupin dokaznih sredstev.

2.5 Kateri so načini pridobivanja dokazov od prič in ali se ti razlikujejo od načinov za pridobitev dokazov od izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi s predložitvijo pisnih dokazov in izvedenskih poročil/mnenj?

Priče se zaslišijo posamično in v odsotnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje. S tem se prepreči, da bi priče vplivale druga na drugo. Če so si izpovedbe prič nasprotujoče, se lahko priče soočijo. Zaslišanje prič se začne s splošnimi vprašanji, s katerimi se ugotovi, ali priča iz katerega koli razloga ne sme pričati, ali ima pravico zavrniti pričanje oziroma ali obstajajo kakršni koli dejavniki, zaradi katerih ne more zapriseči. Potem ko je priča opozorjena, da mora govoriti resnico, in poučena o kazenskopravnih posledicah krivega pričanja, se začne dejansko zaslišanje priče, ki mora najprej navesti svoje osebne podatke. Priča je nato zaslišana v zvezi z zadevo. Stranki se lahko udeležita zaslišanja prič in, če sodišče to dovoli, pričam postavljata vprašanja. Sodnik lahko zavrne neprimerna vprašanja. Načeloma morajo biti priče zaslišane neposredno na sodišču, ki odloča v zadevi, čeprav je v nekaterih okoliščinah priče mogoče zaslišati tudi v okviru medsebojne pravne pomoči (člen 328 ZPO).

Izvedenci se štejejo za „pomočnike“ sodišča. Medtem ko priče pričajo o dejstvih, izvedenec zagotovi znanje, ki ga sodnik nima. Izvedenske dokaze je treba načeloma izvesti na sodišču, ki obravnava zadevo. Sodnik lahko izvedenca brez omejitev povabi tudi po uradni dolžnosti. Izvedenci morajo predložiti svoje ugotovitve in mnenje. Ustno mnenje mora biti predstavljeno med ustno obravnavo. Izvedenec mora pisna mnenja pojasniti med ustno obravnavo, če to zahtevata stranki. Ugotovitve in mnenje morajo biti utemeljeni. Zasebna mnenja se ne štejejo za izvedenska mnenja v smislu zakona o pravdnem postopku, ampak se štejejo za zasebne listine.

Avstrijsko pravo ne omogoča, da bi se postopek v celoti opravil pisno. Ker pa dokazna sredstva niso omejena, obstaja možnost, da priče svoje izpovedbe predložijo v pisni obliki. Vendar se pisne izjave prič štejejo za listinske dokaze in so predmet proste presoje sodišča. Če sodišče meni, da je to potrebno, mora priča nastopiti pred sodiščem, razen če obe stranki nasprotujeta zaslišanju te priče.

2.6 Ali so določena dokazna sredstva močnejša od ostalih?

Načelo „proste presoje dokazov“ je vključeno v zakon o pravdnem postopku (člen 272). Presoja dokazov je proučitev rezultatov dokazovanja s strani sodnika. Sodnika pri tej presoji ne zavezujejo nobena zakonska pravila dokazovanja, ampak mora v skladu s svojim osebnim prepričanjem presoditi, ali je dokaz ustrezen ali ne. Pri dokaznih sredstvih ne obstaja hierarhija. Pisni dokazi se štejejo za listinske dokaze, razen če gre za izvedensko mnenje. Javne listine, izdane v Avstriji, se domnevajo za verodostojne, tj. domneva se, da jih je dejansko izdal navedeni izdajatelj. Prav tako se za namene dokazovanja domneva, da so popolnoma točne. Če so zasebne listine podpisane, se prav tako v celoti sprejmejo kot dokaz, da je izjave, ki jih vsebujejo, dala oseba, ki jih je podpisala. Njihova točnost je vedno predmet proste presoje dokazov.

2.7 Ali so za dokazovanje določenih dejstev obvezni določeni načini dokazovanja?

Avstrijski zakon o pravdnem postopku ne zahteva, da se v določenih primerih uporabijo določena dokazna sredstva. Znesek zahtevka ne vpliva na izbiro dokaznega sredstva.

2.8 Ali so priče dolžne pričati po zakonu?

Priče morajo priti na sodišče, pričati in na zahtevo zapriseči. Če se priča, ki je bila ustrezno povabljena, ne udeleži obravnave in za to nima opravičljivega razloga, mora sodišče najprej naložiti globo in, če se priča tudi drugič ne udeleži obravnave, odrediti prisilno privedbo priče na obravnavo. Če priča zavrne pričanje in za to ne navede razlogov ali pa so razlogi neupravičeni, jo je mogoče prisiliti k pričanju. Zaradi krive izpovedbe pred sodiščem bo priča kazensko preganjana.

2.9 V katerih primerih lahko priče zavrnejo pričanje?

Če obstajajo razlogi za zavrnitev pričanja (člen 321 ZPO), lahko priča zavrne odgovor na vprašanje ali posamezna vprašanja. Popolna pravica zavrnitve pričanja ne obstaja. Razlogi za zavrnitev pričanja so povzročitev sramote ali tveganje kazenskega pregona priče ali bližnje osebe priče ali nastanka neposredne premoženjskopravne škode istim osebam, državno priznane dolžnosti varovanja tajnosti, morebitno razkritje umetniških ali poslovnih skrivnosti ter uporaba glasovalne pravice, ki je z zakonom opredeljena kot tajna. Sodišče mora priče pred zaslišanjem poučiti o teh razlogih. Priče, ki želijo uresničiti svojo pravico do zavrnitve pričanja, morajo za to navesti razloge.

2.10 Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča?

Sodišče mora odločiti, ali je zavrnitev pričanja zakonita. Priče, ki zavrnejo pričanje in za to ne navedejo razlogov ali navedejo razloge, ki so po mnenju sodišča neupravičeni, je mogoče prisiliti k pričanju (člen 354 zakona o izvršbi – Exekutionsordnung). Priče je mogoče k pričanju prisiliti z denarnimi kaznimi in v omejenem obsegu tudi z zaporno kaznijo. Poleg tega strankam odgovarjajo tudi za škodo, nastalo zaradi neupravičene zavrnitve pričanja.

2.11 Ali obstajajo določene osebe, od katerih ni dovoljeno pridobiti dokazov?

Dokazov ni mogoče pridobiti od oseb, ki niso bile ali niso sposobne zaznati dejstev, ki jih je treba dokazati, ali povedati, čemu so bile priča. Tu govorimo o „absolutni“ fizični nesposobnosti pričanja (člen 320(1) ZPO). V primeru mladoletnih ali duševno prizadetih oseb mora sodišče v vsakem primeru posebej odločiti, ali so sposobne pričati ali ne. Obstajajo tudi trije primeri „relativne“ nesposobnosti pričanja (člen 320(2–4) ZPO), ki se nanašajo na duhovnike v zvezi z informacijami, ki jih dobijo med spovedjo ali v drugih okoliščinah ter za katere velja zaupnost, ki izhaja iz njihovega položaja, državne uradnike v zvezi z zaupnimi informacijami, povezanimi z njihovo funkcijo, razen če velja izjema, in mediatorje v zvezi z informacijami, ki so jim zaupane ali s katerimi se drugače seznanijo med mediacijo.

2.12 Kakšna je vloga sodnika in strank na zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je lahko priča zaslišana prek videokonference ali z drugimi tehničnimi sredstvi?

Sodišče mora pričam postavljati ustrezna vprašanja o dejstvih, ki jih je treba dokazati z njihovim pričanjem, in okoliščinah, v katerih so pridobile svoje védenje. Stranki lahko sodelujeta pri zaslišanju prič in jim s soglasjem sodišča postavita vprašanja, katerih namen je pojasnitev ali dopolnitev njihovega pričanja. Sodnik lahko zavrne neprimerna vprašanja. Bistveno vsebino pričanja je treba zapisati v zapisnik, po potrebi pa se pričanje zapiše tudi dobesedno. Video in avdio snemalniki ter podatki, shranjeni na njih, se navadno štejejo za predmete ogleda. Dokazi, pridobljeni med ogledom, izhajajo iz neposrednega čutnega zaznavanja značilnosti ali stanja predmetov s strani sodišča. Vendar so na podlagi načela neposrednega izvajanja dokazov taki dokazi dopustni le, če neposredni dokazi (npr. priča) niso na voljo. Zaslišanje priče z uporabo videotehnologije je načeloma mogoče in ga je treba uporabiti namesto zaslišanja pri izvrševanju zahtev za sodno pomoč zaradi ekonomičnosti postopka. Od leta 2011 so vsa sodišča opremljena z videokonferenčnimi napravami.

3 Ocenjevanje dokazov

3.1 Ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe, če stranka dokaza ni pridobila zakonito?

Če stranka pri pridobivanju dokaznega sredstva krši pogodbeno obveznost, določbo zasebnega prava ali sprejeta moralna načela, lahko sodišče sprejme in presodi dokaz, vendar bo morala zadevna stranka vseeno plačati odškodnino. Če stranka pri pridobivanju dokazov krši kazenskopravno določbo, s katero so zavarovane temeljne pravice in svoboščine, določene v ustavi (npr. telesna poškodba, ugrabitev, pričanje pod prisilo), so tako pridobljeni dokazi nedopustni in jih sodišče ne sme sprejeti. Če obstaja dvom glede storitve kaznivega dejanja, lahko sodišče do sprejetja pravnomočne sodne odločbe v kazenskem postopku ustavi civilni postopek. Če s kaznivim dejanjem, ki je bilo storjeno pri pridobitvi dokazov, niso bile kršene temeljne pravice in svoboščine, določene v ustavi, je zadevna stranka kazensko odgovorna, vendar dokazi niso nedopustni. Nedopustni so le tisti nezakonito pridobljeni dokazi, ki so negativno vplivali na dolžnost sodišča za ugotavljanje resnice in tako spodkopali jamstvo, da bo sodišče izdalo resnično in točno sodno odločbo.

3.2 Ali moja izjava šteje kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka?

Zaslišanje strank je prav tako dokaz. Podobno kot priče morata tudi stranki priti na sodišče, pričati in zapriseči. Vendar strank ni mogoče prisiliti, da prideta na sodišče ali pričata. Sodišče mora o vsaki neupravičeni neudeležbi stranke ali zavrnitvi pričanja presoditi ob ustreznem upoštevanju vseh okoliščin. Stranki je mogoče prisilno privesti na sodišče le v postopkih v zvezi z očetovstvom ali razvezo zakonske zveze. Če stranka ne govori resnice, je (v nasprotju s pričami) kazensko odgovorna le, če je lažna izjava dana pod prisego. Sodnik lahko zaslišanje strank odredi po uradni dolžnosti.

Zadnja posodobitev: 02/06/2018

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Povratne informacije

S spodnjim obrazcem sporočite svoje pripombe in povratne informacije o našem novem spletišču