National legislation

Each Member State of the European Union (EU) has its own law and legal system. Member State (MS) law can comprise both law at the national level (or national law, which is valid anywhere in a certain Member State) and laws which are only applicable in a certain area, region, or city.

Member States publish their law in their official language(s) and it is only legally binding in this/these language(s). For information purposes, certain acts of Member State law may also be available in one or more languages other than its official language(s).

Databases

Most Member States have a national database of their law - you can obtain this information by choosing one of the flags listed on the right side.

In addition, the European N-Lex database links most of the official national databases. N-Lex is an ongoing common project managed by the European Publications Office and participating national governments. Currently, it enables you to view the law of 27 Member States.

Furthermore, via the European Forum of Official Gazettes, you can access the websites of the organisations responsible for publishing the official gazettes of EU Member States (plus some EU candidate countries and the EFTA countries).

From the EU perspective, many laws of the Member States actually implement EU law. In particular, this is the case for national law implementing EU directives. If you are looking for such implementing measures, by which the Member States have incorporated certain provisions of EU law, then you can use the relevant search function at the EUR-Lex database.

Sources of law

Member States' law derives from various sources, in particular the constitution, the statutes or legislation (which can be adopted at national, regional or local level), and/or regulations by government agencies, etc. Furthermore, judicial decisions by Member State courts can develop into case law.

Areas of law

Traditionally, the law of the Member States is divided into private and public law.

  • Private law or civil law is the area of law in a society that affects the relationships between individuals or groups without the intervention of the state or government.
  • Public law governs the relationship between individuals and the state, its entities and authorities, the powers of the latter and the relevant procedures. Generally speaking, public law comprises constitutional law, administrative law and criminal law. Because of the particular nature of criminal law, it can also be regarded as a category in its own right.

To obtain detailed information on Member State law please select one of the flags listed on the right hand side.

Last update: 06/04/2020

This page is maintained by the European Commission. The information on this page does not necessarily reflect the official position of the European Commission. The Commission accepts no responsibility or liability whatsoever with regard to any information or data contained or referred to in this document. Please refer to the legal notice with regard to copyright rules for European pages.

Pravo držav članic - Belgija

Ta stran vsebuje pregled različnih pravnih virov v Belgiji.

1. Kateri pravni instrumenti ali „pravni viri“ določajo pravna pravila?

Pravo je celota zavezujočih napisanih ali nenapisanih pravnih pravil, ki urejajo družbene odnose med državljani in organi oblasti ter med državljani samimi, urejajo pa tudi javno upravo.

Ločimo formalne in materialne pravne vire. V nasprotju s formalnimi pravnimi viri materialni pravni viri ne vsebujejo dejanskih pravnih pravil. Med materialne pravne vire spadajo dobra vera, pravičnost in razumno ravnanje.

Formalni pravni viri se delijo v pet različnih skupin. Tri skupine so obvezni formalni pravni viri: zakonodaja, običajno pravo in splošna pravna načela. V drugi dve skupini spadajo neobvezni pravni viri, ki zgolj „pomagajo pri odločanju“: sodna praksa in doktrina.

Zakonodaja bo podrobno obravnavana v točkah 3 in 5 spodaj. Po opredelitvi je zakonodaja skupek napisanih pravil, ki jih uzakoni ustrezen organ. Običajno pravo je po opredelitvi nezapisano pravo, ki se izvaja z običaji in uzancami ljudi na splošno, zlasti trgovcev. Splošna pravna načela izražajo najpomembnejše vrednote, za spoštovanje katerih si prizadeva družba, kot so načelo enakosti vseh državljanov, načelo sorazmernosti sprejetih pravil in ukrepov ter načelo delovanja organov v skladu z zakonom. Več načel je izraženih v tako imenovanih pravnih maksimah, kot sta „ne bis in idem“ v kazenskem pravu in „lex posterior derogat legi priori“.

Sodna praksa in doktrina sta pravna vira, ki pomagata pri odločanju. Sodno prakso sestavljajo vse sodne odločbe, ki jih izdajo sodišča. Sodna odločba je zavezujoča le za stranke v zadevi. V Belgiji ne obstaja sistem precedenčnih primerov. Splošno zavezujoče so le sodne odločbe, ki jih izda Ustavno sodišče. Med najvišja sodišča spadata tudi Državni svet (najvišje upravno sodišče) in kasacijsko sodišče (najvišje splošno sodišče).

Mednarodno pravo, ki ga sestavljajo zlasti Pogodba o Evropski uniji, uredbe in direktive Unije in Evropska konvencija o človekovih pravicah, je tudi pomemben pravni vir. Poleg tega obstajajo številne konvencije, sprejete v okviru delovanja mednarodnih institucij, kot so Združeni narodi ali Svet Evrope (večstranske konvencije) ali med Belgijo in drugo državo (dvostranske konvencije). Ta pravni vir je v zadnjih desetletjih pridobil velik pomen, ki se še povečuje. Številne določbe iz teh instrumentov neposredno vplivajo na naše vsakdanje življenje.

Spletni strani Povezava se odpre v novem oknuLégislation belge (v francoščini) inPovezava se odpre v novem oknuBelgische Wetgeving (v nizozemščini) vam omogočata dostop do zbirke podatkov o prečiščeni belgijski zakonodaji. Iščete lahko tudi s pomočjo spletnega iskalnika za vse še veljavne normativne dokumente, ki so bili objavljeni v Moniteur belge (Uradni list Belgije) od leta 1830. Upravni in fiskalni normativni dokumenti, objavljeni pred letom 1994, pa še niso v celoti na voljo.

2. Kakšen je pravni položaj splošnih pravnih načel, običajnega prava in sodne prakse?

Glej vprašanje 1.

3. Kakšna je hierarhija teh različnih pravnih instrumentov?

Za osebe, ki prebivajo v Belgiji, veljajo različne skupine pravnih pravil: pravila, ki jih sprejmejo belgijski zvezni organi, in tudi pravila, ki jih sprejmejo enote na nižji ravni, kot so province in okraji (1). Belgija je tudi članica več mednarodnih in nadnacionalnih organizacij, kot so Združeni narodi, Evropska unija, Svet Evrope in NATO. Pravila, ki jih sprejmejo te organizacije, veljajo tudi za belgijske organe in prebivalce.

Ker vsi zakonodajni organi nimajo točno razmejene pristojnosti in ker vse skupine pravnih pravil nimajo enakega položaja, se lahko pojavijo kolizije. Zato obstaja hierarhija pravnih pravil, v okviru katere velja načelo, da pravna pravila na nižji ravni nikoli ne morejo biti v nasprotju s pravnimi pravili na višji ravni.

V notranjem pravu Belgije je najvišji pravni akt Ustava. Ustava ureja ločitev vej oblasti in način izvrševanja njihovih pristojnosti. Ustava med drugim navaja temeljne vrednote družbe in temeljne pravice državljanov. S sodno odločbo, izdano 27. maja 1971, je kasacijsko sodišče odločilo, da imajo mednarodni in nadnacionalni pravni predpisi višji položaj v hierarhiji od katerega koli notranjega predpisa, tudi od Ustave. V primeru da bi bila uredba EU v nasprotju z Ustavo, bi imela prednost uredba.

Pod Ustavo so:

  1. posebni zakoni (zakoni, ki se sprejemajo s posebno večino in določajo delitev pristojnosti ter osnovna pravila delovanja javnih institucij), nato
  2. zakoni, uredbe in odredbe, nato
  3. kraljevi in vladni odloki, ki izvajajo zakone ali uredbe, in končno
  4. ministrski odloki.

4. Na kakšen način začnejo veljati pravila, ki jih vsebujejo nadnacionalni instrumenti, na nacionalnem teritoriju?

Uredbe Evropske unije se uporabljajo neposredno. Zakonodajni organi Belgije niso neposredno vključeni v njihovo izvajanje. Vendar je notranja zakonodaja potrebna za potrditev in ratifikacijo mednarodnih pogodb. Na nekaterih področjih morajo mednarodne pogodbe potrditi in ratificirati vsi belgijski zakonodajni organi, za kar so lahko potrebni dolgotrajni in zahtevni postopki. Domači zakonodajni organi so vključeni tudi v izvajanje direktiv Evropske unije, saj jih je vedno treba prenesti v notranjo zakonodajo.

5. Kateri organi so pristojni za sprejemanje pravnih pravil?

Zvezno državo Belgijo sestavljajo tri ločene ustavne veje oblasti: zakonodajna, izvršilna in sodna. Zakonodajna veja oblasti sprejema zakone, izvršilna jih izvaja, sodna pa rešuje spore, ki izhajajo iz uporabe zakonov.

Zvezna zakonodajna veja oblasti

Pobudo za sprejetje zvezne zakonodaje lahko da en ali več članov predstavniškega doma, en ali več članov senata ali kralj (dejansko njegovi ministri ali državni sekretarji). To so trije sestavni deli zakonodajne veje oblasti v Belgiji.

Zakoni temeljijo na predlogu zakona, ki ga predlaga član senata ali predstavniškega doma, ali na osnutku zakona, ki ga predlaga kralj (kralj pooblasti pristojne ministre, da pripravijo osnutek zakona). Osnutki in predlogi imajo enako vrednost.

Izvedbena pravila zvezne zakonodaje pripravi izvršilna oblast, ki jo vodi kralj. Pooblastila se lahko prenesejo na ministra, zato tudi ločimo med kraljevimi in ministrskimi odloki.

Skupnosti, regije, province in občine

Belgija je zvezna država, ki jo sestavljajo skupnosti in regije. Te predstavljajo temelj prava v mejah pristojnosti, ki jim jih dajejo ustava in nekateri posebni zakoni.

Pristojnosti skupnosti zadevajo zlasti kulturo in izobraževanje, pristojnosti regij pa zadevajo gospodarsko politiko in varstvo okolja. Za izvajanje svojih pristojnosti ima vsaka skupnost in regija parlament. Tako lahko skupnosti in regije sprejemajo predpise, ki se imenujejo uredbe (odredbe v regiji glavnega mesta Bruselj). Poleg poslancev so tudi njihove vlade del zakonodajne veje oblasti na ravni Evropske unije, na regionalni ravni ali na ravni skupnosti (zakonodajna pobuda). Vlade morajo poleg tega zagotavljati izvrševanje sprejetih uredb ali odredb.

Belgijsko ozemlje je razdeljeno tudi na province in občine. Njihovi sveti na svoji ravni tudi sprejemajo predpise (règlements in ordonnances) na področjih, ki so v njihovi pristojnosti, kot so javna varnost, odvoz smeti, kultura, izobraževanje na ravni province in občine. Te različne predpise izvajata kolegij province in občinski kolegij (v mejah svojih pristojnosti pa tudi pravne predpise na višji ravni, kot so zakoni, uredbe, odredbe in odloki).

Na teh ravneh najdemo torej dve veji oblasti od treh: zakonodajno, ki jo izvršujejo parlamenti skupnosti in regij, svet province in občinski svet, ter izvršilno, ki jo izvršujejo vlade skupnosti in regij, kolegij province in občinski kolegij. Sodna veja oblasti ni del te razdelitve. Organizacija sodišč je v izključni zvezni pristojnosti.

6. Kakšen je postopek za sprejetje teh pravnih pravil?

Glej vprašanje 5.

Na zvezni ravni o osnutkih ali predlogih zakonov, po morebitni preučitvi v državnem svetu, glasuje predstavniški dom, in po potrebi senat. Nato se posredujejo kralju, ki jih po prejemu ministrskega sopodpisa potrdi in objavi.

7. Na kakšen način začnejo veljati nacionalna pravila?

Zvezni zakonodajni pravni akti začnejo veljati po sprejetju in kraljevi razglasitvi. Običajno začnejo veljati deseti dan po objavi v Moniteur belge (Uradni list Belgije), razen če ni določeno drugače (2).

Zakonodajne predpise federalnih enot – uredbe in odredbe – sprejme in objavi vlada zadevnih federalnih enot. Veljati začnejo deseti dan po objavi v Moniteur belge (Uradni list Belgije), razen če ni določeno drugače.

8. Na kakšen način se rešujejo morebitne kolizije med različnimi pravnimi pravili v državi članici?

V primeru kolizij med pravnimi pravili, ki so bila pravilno sprejeta, obstajajo različni načini za njihovo reševanje. Hierarhija pravnih pravil omogoča, da se je večini kolizij mogoče izogniti, če pa do njih vseeno pride, jih je treba rešiti.

Člen 142 Ustave Ustavnemu sodišču podeljuje izključno pristojnost za presojo združljivosti zakonodaje s pravnimi pravili, ki urejajo pooblastila države, skupnosti in regij. Ta pravna pravila so določena v Ustavi in zakonodaji o institucionalni reformi v zvezni državi Belgiji.

Ustavno sodišče lahko odloča tudi v zadevah, kjer se domneva, da zakonodaja krši temeljne pravice in svoboščine, ki so zagotovljene na podlagi naslova II (členi 8–32) Ustave. To sta zlasti načelo enakosti (člen 10) in načelo prepovedi diskriminacije (člen 11). Ustavno sodišče lahko presoja tudi združljivost zakonodaje s členom 170 (načelo zakonitosti v davčnem pravu), členom 172 (enakost v davčnem pravu) in členom 191 (zaščita tujih državljanov) Ustave.

Glej tudi spletno stran Povezava se odpre v novem oknuService public fédéral Justice in posebni zakon z dne 6. januarja 1989 o Ustavnem sodišču, v razdelku „Législation consolidée“.

Državni svet (3), ki deluje na podlagi člena 160 Ustave, rešuje kolizije med izvedbenimi predpisi (posamični akti in uredbe) in zakonodajnimi predpisi. Obstaja pa tudi parlamentarni komisija za presojo, ki obravnava navzkrižja interesov.
----------
(1) Glej spletno stran Povezava se odpre v novem oknuService public fédéral Justice (Povezava se odpre v novem oknuhttps://justitie.belgium.be), razdelek „Législation consolidée“, Ustavo iz leta 1994 in posebni zakon o institucionalni reformi z dne 8. avgusta 1980 ter spletno stran Povezava se odpre v novem oknuportail fédéral, razdelek „La Belgique“.

Flamska skupnost s svetom Flandrije (poznan tudi kot parlament Flandrije);

francoska skupnost s svetom francoske skupnosti;

nemško govoreča skupnost s svetom nemško govoreče skupnosti;

flamska regija s parlamentom (gre za parlament flamske skupnosti, t.j. svet Flandrije);

valonska regija s parlamentom Valonije;

regija glavnega mesta Bruselj s svetom regije glavnega mesta Bruselj (v okviru nekaterih pristojnosti razdeljen na flamski odbor in francoski odbor za zadevi skupnosti).

Skupnosti so pristojne za:

1. kulturne zadeve;

2. izobraževanje, razen (…);

3. sodelovanje med skupnostmi in mednarodno sodelovanje, vključno s pristojnostjo za sklepanje pogodb v zadevah iz točk 1 in 2.

Svet flamske skupnosti in svet francoske skupnosti sprejemata uredbe, veljavne na zadevnem teritoriju, na različnih področjih ter v zvezi s sodelovanjem med skupnostmi in mednarodnim sodelovanjem na teh področjih, pristojna pa sta tudi za sklepanje pogodb. Svet nemško govoreče skupnosti ima podobne pristojnosti.

Regionalni parlamenti so pristojni za zadeve v zvezi z načrtovanjem rabe prostora, upravljanjem spomenikov in podeželja, gospodarstvom, kmetijstvom itd.

(2) Glej spletno stran Povezava se odpre v novem oknuService public fédéral Justice, razdelek „Législation consolidée“, zakon z dne 31. maja 1961 o uporabi jezikov v zvezi z zakonodajo, pripravo, objavo in začetkom veljavnosti zakonov ter uredb.

(3) Glej spletno stran Povezava se odpre v novem oknuService public fédéral Justice, razdelek „Législation consolidée“, prečiščene zakone v zvezi z Državnim svetom z dne 12. januarja 1973.

Povezava se odpre v novem oknuOrdre juridique - Informations générales | Povezava se odpre v novem oknuBelgique - Informations générales

Zadnja posodobitev: 06/08/2019

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Bolgarija

Na tej strani najdete informacije o pravnem sistemu Bolgarije in pregled bolgarskega prava.

Pravni viri

Nacionalni pravni viri

Pravni viri so:

  • Povezava se odpre v novem oknuUstava Republike Bolgarije (objavljena v uradnem listu št. 56 z dne 13. julija 1991 – spremembe v uradnem listu št. 85 z dne 26. septembra 2003, uradnem listu 18 z dne 25. februarja 2005, uradnem listu 27 z dne 31. marca 2006, uradnem listu 78 z dne 26. septembra 2006 – sodba ustavnega sodišča št. 7 iz leta 2006 v uradnem listu 12 z dne 6. februarja 2007 ter v uradnem listu 100 z dne 18. decembra 2015 (DB1)),
  • zakonodajni akti in
  • podzakonski predpisi.

Sodna praksa ni uradni pravni vir, vendar je zavezujoča za organe kazenskega pregona.

Evropski in mednarodni pravni viri

Pisni pravni viri vključujejo Ustavo Republike Bolgarije, mednarodne pogodbe, zakone in podzakonske predpise (dekreti, odredbe, uredbe, navodila in odloki).

Ustava Republike Bolgarije (Konstitutsiata na Republika Balgaria) je najvišji pravni akt. V njej so določeni organizacija, načela, pristojnosti in dolžnosti državnih institucij ter pravice in dolžnosti državljanov.

Zakon je pravni akt, ki ab initio ali na podlagi ustave ureja družbena razmerja, ki naj bi bila dolgoročno urejena, glede na vsebino ali naslovnike, z enim ali več pravnimi instituti ali njihovimi deli.

Vsi zakonodajni akti morajo biti razglašeni in začnejo veljati tri dni po datumu objave, če v samih aktih ni določeno drugače.

Svet ministrov izda dekret (postanovlenie), ko sprejme uredbe, odredbe ali navodila in kadar v skladu z zakonom ureja družbena razmerja, ki jih ti zakoni ne urejajo, v okviru svojih izvršilnih in upravnih pristojnosti.

Uredba (pravilnik) je normativni akt, sprejet za celovito izvajanje zakona. Ureja organizacijo upravnih organov na državni in lokalni ravni ali notranjo organizacijo njenih dejavnosti.

Odredba (naredba) je normativni akt, sprejet za izvajanje nekaterih določb ali drugih delov hierarhično višjega normativnega akta.

Navodilo (instruktsia) je normativni akt, s katerim dajo višji organi podrejenim organom navodila za izvajanje normativnih aktov, ki so jih izdali ali jih morajo izvršiti.

Prav tako so pomembni tudi drugi viri, kot na primer pravni običaji (pravniyat obichay) in temeljna pravna načela (obshtite printsipi na pravoto).

Razlagalne odločbe vrhovnih sodišč se štejejo kot pomožni pravni viri.

Ustavno sodišče (Konstitutsionen sad) odloča sklepi, sodbami in odredbami.
To sodišče o zadevi vsebinsko odloča s sklepom.
Odločbe ustavnega sodišča se objavijo v uradnem listu v 15 dneh po izdaji, veljati pa začnejo tri dni po objavi.

Hierarhija norm

Ustava Republike Bolgarije je najvišji pravni akt. Nadvlada prava Evropske unije sicer ni izrecno določena v ustavi, vendar se šteje, da je pravo Unije nad nacionalnim pravom.

V skladu s členom 5(4) ustave mednarodne pogodbe, ki so bile ratificirane v skladu z ustavnim postopkom, po razglasitvi in začetku veljavnosti v Republiki Bolgariji postanejo del nacionalne zakonodaje. Nadvladajo vse predpise nacionalne zakonodaje, ki bi bili lahko v nasprotju z njimi.

Na naslednji ravni so zakoni. Izvršilna oblast lahko sprejema pravne predpise, kot so dekreti, odredbe, sklepi, uredbe, navodila in odloki.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje pravnih predpisov

Narodna skupščina (Narodno sabranie) je zakonodajni organ. Lahko sprejema, spreminja, dopolnjuje in razveljavlja zakone.

Svet ministrov (Ministerski savet) na podlagi zakonov za namene njihovega izvajanja sprejema dekrete, odredbe in sklepe. Ministri z dekreti sprejemajo tudi uredbe in pravilnike.

Ministri izdajajo uredbe, pravilnike, navodila in odloke.

Svet ministrov sklepa mednarodne pogodbe, če je v ta namen pooblaščen z zakonom. Narodna skupščina ratificira (ali zavrne) mednarodne pogodbe, ki:

  • so politične ali vojaške narave,
  • zadevajo sodelovanje Republike Bolgarije v mednarodnih organizacijah,
  • predvidevajo popravke mej Republike Bolgarije,
  • so povezane z obveznostmi za državno blagajno,
  • predvidevajo sodelovanje države v mednarodnih arbitražnih ali sodnih postopkih,
  • zadevajo temeljne človekove pravice,
  • vplivajo na uveljavljanje zakonov ali za izvajanje katerih so potrebni novi pravni predpisi,
  • izrecno zahtevajo ratifikacijo,
  • Evropski uniji podeljujejo pooblastila, ki izhajajo iz ustave.

Postopek odločanja

Sprejetje ustave

Novo ustavo sprejme velika narodna skupščina (Veliko narodno sabranie) s 400 člani.

Narodna skupščina lahko spremeni vse določbe ustave, razen tistih, za katere je pristojna velika narodna skupščina. Za sprejetje ustavne spremembe mora v treh glasovanjih v treh različnih dneh glasovati tričetrtinska večina vseh članov narodne skupščine. Ustavno spremembo podpiše in v uradnem listu objavi predsednik velike narodne skupščine v sedmih dneh po sprejetju.

Zakonodajni postopek

V skladu s členom 87 ustave lahko vsak član narodne skupščine ali Sveta ministrov predloži osnutek zakona.

Narodna skupščina sprejme osnutek zakona v dveh obravnavah. Med prvo obravnavo je osnutek zakona obravnavan v celoti. Poslanci lahko v roku, ki ga določi narodna skupščina, predložijo pisne predloge za spremembo osnutka zakona, ki je bil sprejet v prvi obravnavi. Narodna skupščina podrobno razpravlja o osnutku zakona in ga sprejme v drugi obravnavi. Sprejeti osnutek zakona se pošlje predsedniku Republike Bolgarije, ki podpiše odlok o razglasitvi. Zakon je objavljen v uradnem listu in začne veljati tri dni pozneje, če ni v zakonu določeno drugače.

Pravne zbirke podatkov

Dostop do uradnega lista (Darzhaven vestnik) je brezplačen in je na voljo na spletišču Povezava se odpre v novem oknuuradnega lista. Spletna različica vsebuje osnutek zakona, ki ga je objavila narodna skupščina, dekrete sveta ministrov, mednarodne pogodbe, druge pravne akte ter vsa obvestila o javnih naročilih in koncesijah.

Druge pravne zbirke podatkov, ki jih upravljajo zasebna podjetja, kot so Povezava se odpre v novem oknuApisPovezava se odpre v novem oknuCiela in Povezava se odpre v novem oknupravna enciklopedija, nudijo vrsto pravnih informacij, vendar dostop do njih ni brezplačen.

Zadnja posodobitev: 17/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Češka

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu in pregled zakonodaje Češke republike.

Pravni viri

Češko pravo, ki je del srednjeevropske pravne kulture, temelji na pisnih pravnih virih ter vključuje zakone in druge zakonodajne akte, razglašene mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral češki parlament (Povezava se odpre v novem oknuParlament ČR), ter sodbe ustavnega sodišča (Povezava se odpre v novem oknuÚstavní soud) o popolni ali delni razveljavitvi predpisov.

Vrste pravnih aktov – opis

Pravni red Češke republike sestavljajo celotna češka zakonodaja in povezani akti.

Najpomembnejši zakonodajni akti so zakoni (zákony), tj. zbirke pravil ravnanja, s katerimi so urejena glavna področja življenja posameznikov in družbe. Obsežni zakoni, ki se imenujejo zakoniki (zákoníky), podrobno urejajo celotno pravno področje na sistematičen način. Akti, ki zajemajo celo področje procesnega prava in vsebujejo natančne postopkovne določbe, se imenujejo procesni zakoni (řády). Zakoni, ki obravnavajo najpomembnejše zadeve v zvezi z državo ter državljanskimi in človekovimi pravicami (vključno z ustavo Češke republike ter Listino o temeljnih pravicah in svoboščinah), se imenujejo ustavni zakoni (ústavní zákony), sprejemajo pa se po posebnem postopku.

Zakoni so dopolnjeni z izvedbenimi uredbami: vladnimi uredbami, odredbami ministrstev ali osrednjih vladnih organov in odredbami avtonomnih regionalnih subjektov.

Češko pravo vključuje tudi mednarodne sporazume, ki jih je ratificiral češki parlament in so zato za Češko republiko zavezujoči. Mednarodni sporazumi so nad preostalo zakonodajo, saj imajo prednost, če se njihove določbe v zvezi z nekim vprašanjem razlikujejo od določb nacionalne zakonodaje.

Poleg zgoraj navedene zakonodaje se v Češki republiki od njenega vstopa v Evropsko unijo enako kot v ostalih državah članicah uporablja še evropska zakonodaja.

Običajno pravo v Češki republiki ni pravni vir. Vendar zakon v določenih primerih dovoljuje njegovo upoštevanje v okviru nekaterih področij ali pravnih načel. V takih primerih je to določeno z zadevnim zakonom, sodišča pa lahko izvršujejo te določbe. Vendar prevladuje stališče, da pravni vir ni pravno načelo ali običajno pravo kot tako, temveč zakon, ki se sklicuje na zadevno načelo ali običajno pravo.

Prav tako ni pravni vir sodba sodišča. Vendar po drugi strani sodišče ne more zavrniti sprejetja odločbe, ker je zakon nepopoln ali dvoumen. Pogosto mora podati svojo razlago zadeve, s katero nato druga sodišča večinoma utemeljujejo svoje sodbe, s čimer se izoblikuje de facto pravni precedens. Če se sodba objavi v Zbirki sodb in mnenj sodišč (Sbírka soudních rozhodnutí a stanovisek), v kateri so običajno objavljene temeljne odločbe višjih sodišč, se dejansko upošteva kot pravni vir, čeprav uradno nima takega statusa.

Hierarhija pravnih virov

Pravni red v Češki republiki je hierarhično urejen. Na vrhu so ustava in drugi ustavni zakoni, ki imajo največjo pravno težo in jih je mogoče spremeniti le z drugim ustavnim zakonom. Pod njimi so običajni zakoni, na podlagi katerih se sprejemajo izvedbene uredbe, ki imajo najmanjšo pravno težo. Predpisi z manjšo pravno težo morajo upoštevati predpise z večjo pravno težo. Zakonodajo je mogoče razveljaviti ali spremeniti le s predpisi z enako ali večjo pravno težo. Mednarodni sporazumi imajo poseben položaj. Kot je bilo navedeno zgoraj, so del pravnega reda in imajo v primeru kolizije norm prednost celo pred ustavnimi zakoni.

Predpisi, izpeljani iz zakonov, vključujejo vladne uredbe, splošne normativne odločitve predsednika republike (na primer odločbe o pomilostitvi), predpise ministrstev in drugih osrednjih in lokalnih vladnih organov ter delegirane odredbe regionalnih in občinskih organov. Take določbe morajo biti izdane na podlagi zakona, na področju njegove uporabe in v okviru zakonitega pooblastila.

Kar zadeva evropsko pravo, se enako kot v ostalih državah članicah uporablja načelo prevlade prava Skupnosti. Na podlagi tega načela ima evropska zakonodaja v primeru neskladja med evropskim pravom in nacionalnim pravom države članice (zakoni, odredbe itd.) prednost. To velja tako ob neskladju med nacionalnim pravom in primarno zakonodajo Skupnosti (Pogodbe) kot tudi ob neskladju med nacionalnim pravom in sekundarno zakonodajo Skupnosti (uredbe, direktive itd.). Po prevladujoči razlagi prava iz tega niso izvzeti niti nacionalni vrhovni pravni akti, saj evropsko pravo prevlada tudi nad ustavami in ustavnimi zakoni držav članic.

Mednarodni sporazumi, ki so za Češko republiko zavezujoči, postanejo del prava te države, ko jih ratificira parlament, če ni z nobenim ustavnim zakonom določeno, da je za ratifikacijo zadevnega sporazuma potreben referendum. Predsednik republike ratificira mednarodne sporazume. Po ratifikaciji je treba češko različico sporazuma objaviti v Zbirki mednarodnih sporazumov (Sbírka mezinárodních smluv).

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje zakonodaje

Zakonodajna oblast je v Češki republiki dodeljena parlamentu, ki je sestavljen iz dveh domov:

  • poslanske zbornice (200 poslancev) in
  • senata (81 senatorjev).

Zakonodajni postopek

Postopek sprejemanja zakonov ali zakonodajni postopek se začne s pravico do pobude. Posamezni poslanci ali poslanske skupine, senat, vlada in regionalni organi imajo pravico predlagati nove zakone ali spremembe veljavnih zakonov. Le vlada lahko predlaga zakone v zvezi z državnim proračunom ali zaključkom nacionalnih računov, le poslanska zbornica pa lahko o njih odloča. Vendar lahko vlada poda mnenje o katerem koli osnutku zakona. O osnutku najprej v treh zaporednih obravnavah razpravlja poslanska zbornica in ga po potrebi spremeni.

Zakon se potrdi z navadno večino navzočih poslancev. Nato predsednik poslanske zbornice potrjeni osnutek kar najhitreje pošlje senatu, ki ima za razpravo o njem na voljo le 30 dni – v nasprotju s pogosto dolgotrajnimi razpravami v poslanski zbornici, ki lahko trajajo tudi več mesecev. Senat mora ob izteku tega roka osnutek ali potrditi ali zavrniti, ali pa poslanski zbornici vrniti spremenjeno različico. Lahko tudi odloči, da o zakonu sploh ne bo razpravljal. Če senat osnutek potrdi, odloči, da o njem ne bo razpravljal, ali do izteka roka ne poda mnenja, se šteje, da je zakon sprejet, in se pošlje predsedniku republike v podpis. Če senat osnutek zavrne, poslanska zbornica znova glasuje o njem. Zakon je sprejet, če je v poslanski zbornici potrjen z absolutno večino. Če senat poslanski zbornici vrne spremenjeni osnutek, spodnji dom glasuje o različici, ki jo je potrdil senat. Zakon se sprejme z navadno večino poslancev. Če poslanska zbornica ne potrdi osnutka, kot ga je spremenil senat, znova glasuje o njegovi izvirni različici, ki je bila poslana senatu. Zakon je sprejet, če ga potrdi absolutna večina vseh poslancev (če torej dobi vsaj 101 glas). Zakone o volitvah in nekatere druge vrste zakonov morata odobriti poslanska zbornica in senat.

Predsednik republike lahko v 15 dneh po prejetju potrjenega osnutka zavrne njegov podpis in ga vrne poslanski zbornici v nadaljnjo razpravo, pri čemer mora navesti razloge za to. To se imenuje predsedniški veto. Poslanska zbornica lahko predsedniški veto razveljavi brez kakršne koli spremembe osnutka, če tako glasuje absolutna večina poslancev. V tem primeru je zakon sprejet, sicer pa ne.

Poleg predsednika republike zakone podpišeta še predsednik poslanske zbornice in ministrski predsednik, vendar je to zgolj formalnost.

Če je poslanska zbornica razpuščena, lahko senat sprejme predpise na nekaterih področjih, na katerih je potrebno takojšnje ukrepanje in v zvezi s katerimi bi bilo sicer treba sprejeti zakon. Vlada lahko senatu predlaga ukrepe, ki jih mora poslanska zbornica potrditi na prvem zasedanju, sicer prenehajo veljati.

Izjema v opisanem zakonodajnem postopku so ustavni zakoni. Ti so sprejeti, če jih potrdi tripetinska večina vseh poslancev (kvalificirana večina) in tripetinska večina navzočih senatorjev, ne pa navadna večina (polovica) navzočih poslancev, kot se to zahteva pri običajnih zakonih. Ustavne zakone je mogoče spremeniti ali dopolniti le z drugimi ustavnimi zakoni (kar pomeni, da jih ni mogoče spremeniti s predpisi senata, če je poslanska zbornica razpuščena), zanje pa ni mogoče uporabiti niti predsedniškega veta.

Ministrstva, druge upravne agencije in samoupravni regionalni organi lahko v okviru svojih pristojnosti sprejemajo podrobna izvedbena pravila (uredbe in odredbe).

Veljavnost zakonodaje

Da začne zakon veljati, mora biti objavljen. Ustavni zakoni, zakoni in drugi predpisi (vladne uredbe, ministrske odredbe itd.) se objavljajo v Zbirki zakonov (Sbírka zakonů), ki jo izdaja Ministrstvo za notranje zadeve Češke republike. Zakonodaja začne veljati in postane del češkega prava na dan, ko je objavljena v tej zbirki. V njej je naveden tudi datum, ko se začne zadevni predpis uporabljati. To je datum, od katerega mora vsakdo upoštevati njegove določbe. Če ni določen poznejši datum, se začne zakonodaja uporabljati 15 dni po objavi. V primeru nujnega javnega interesa se lahko začne uporabljati prej, vendar nikoli pred datumom objave. Tako se lahko začne zakon uporabljati na datum začetka veljavnosti, nikakor pa ne pred začetkom veljavnosti. Predpisi, ki jih sprejme senat, se enako kot zakoni objavijo v Zbirki zakonov (Sbírka zakonů), ratificirani mednarodni sporazumi pa v Zbirki mednarodnih sporazumov (Sbírka mezinárodních smluv). Regionalna zakonodaja se objavlja v uradnih listih, občinska zakonodaja pa je 15 dni izobešena na uradni oglasni deski sveta in je nato na voljo na kateri koli uveljavljen način, ki se uporablja v zadevni lokalni skupnosti.

Če zakoni ali posamezne zakonske določbe niso skladni z ustavnim redom ali če drugi pravni akti ali njihove posamezne določbe niso skladni z ustavnim redom ali katerim od zakonov, ustavno sodišče odloči, ali jih je treba razveljaviti.

Za več informacij glej besedilo Povezava se odpre v novem oknuustave.

Pravna zbirka podatkov

Pravno zbirko podatkov vodi in vzdržuje Ministrstvo za notranje zadeve Češke republike. Njena vsebina je naslednja:

  • Del uradne spletne strani Ministrstva za notranje zadeve ( Povezava se odpre v novem oknuMinisterstvo vnitra) je namenjen zakonodaji ( Povezava se odpre v novem oknulegislativa). Vsebuje elektronske kopije (PDF) iz Zbirke zakonov (Povezava se odpre v novem oknuSbírka zákonů) in Zbirke mednarodnih sporazumov (Povezava se odpre v novem oknuSbírka mezinárodních smluv) (del uradnega lista). Spletna stran nima uradnega statusa ali pravne veljave. Verodostojna je le tiskana različica Zbirke zakonov. Spletna stran je dostopna javnosti, informacije, ki jih potrebujete, pa lahko iščete po celotnem besedilu dokumentov in metapodatkih.
  • Zavihek z zakoni (Povezava se odpre v novem oknuSekce zákony) na portalu češke vlade (Povezava se odpre v novem oknuPortál veřejné správy České republiky) vsebuje celotna posodobljena besedila zakonov in izvedbenih uredb. Ta spletna stran nima uradnega statusa ali pravne veljave. Iskati je mogoče po celotnem besedilu ter po imenih in številkah dokumentov v zbirki podatkov.
  • Informacijski sistem Povezava se odpre v novem oknuISAP omogoča dostop do zbirk podatkov, ki se uporabljajo za dodelitev koordinacijskih vlog dokumentov Sveta in zakonodajnih aktov, objavljenih v Uradnem listu EU. Prav tako nadzoruje izvedbeni postopek, nacionalni zakonodajni postopek in postopke za ugotavljanje kršitev. V zbirki podatkov je na voljo elektronski arhiv nacionalnih stališč, delovnih dokumentov, korelacijskih tabel itd.

Sodna praksa

V Češki republiki ni ene same uradne ali zasebne zbirke, v kateri bi se sistematično objavljale temeljne sodbe vseh čeških sodišč, tj. sodbe ustavnega sodišča in splošnih sodišč, ki imajo lahko splošne posledice. Ugotovitve ustavnega sodišča se objavljajo v Zbirki sodb in sklepov ustavnega sodišča (Sbírka nálezů a usnesení Ústavního soudu) praške založbe C. H. Beck. Kar zadeva sodbe splošnih sodišč, se sistematično objavljajo le izbrane ugotovitve vrhovnih sodišč – vrhovnega sodišča in vrhovnega upravnega sodišča. Izbrane sodbe in mnenja vrhovnega sodišča, katerih namen je utrditi sodno prakso nižjih civilnih in kazenskih sodišč redne pristojnosti, se objavljajo v Zbirki sodb in mnenj sodišč (Sbírka soudních rozhodnutí a stanovisek) praške založbe LexisNexis. Izbrane sodbe in sklepi vrhovnega upravnega sodišča se objavljajo v Zbirki sodb vrhovnega upravnega sodišča (Sbírka rozhodnutí Nejvyššího správního soudu) praške založbe ASPI. Sodna praksa nižjih splošnih sodišč se ne objavlja sistematično; izbrane sodbe so včasih objavljene v pravnem periodičnem tisku.

Zelo uporabni so uradni elektronski iskalniki po sodni praksi ustavnega sodišča in obeh splošnih vrhovnih sodišč, saj zajemajo celotne sodbe teh sodišč. Prek njih se začne elektronsko iskanje po strežnikih različnih nižjih splošnih sodišč, rezultati pa vključujejo izbrane dele njihove sodne prakse.

Povezava se odpre v novem oknuJudikatura Ústavního soudu ČR (sodna praksa ustavnega sodišča)

Povezava se odpre v novem oknuJudikatura Nejvyššího soudu ČR (sodna praksa vrhovnega sodišča)

Povezava se odpre v novem oknuJudikatura Nejvyššího správního soudu (sodna praksa vrhovnega upravnega sodišča)

Ali je dostop do zbirke podatkov brezplačen?

Dostop do zbirke podatkov je brezplačen.

Izbrane komercialne zbirke podatkov:

Povezava se odpre v novem oknuASPI

Povezava se odpre v novem oknuLEXDATA

Povezava se odpre v novem oknuLEXGALAXY

Povezava se odpre v novem oknuSAGIT

Povezava se odpre v novem oknuTORI

Zadnja posodobitev: 16/09/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Danska

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu na Danskem.

Informacije o danskem pravnem sistemu so na voljo na spletiščih Povezava se odpre v novem oknudanskega ministrstva za pravosodje in Povezava se odpre v novem oknudanskega parlamenta.

Pravni viri

Glavni pravni viri na Danskem so zakonodaja, pripravljalno zakonodajno delo in sodna praksa.

Zakonodaja je glavni pravni vir in se objavlja v uradnem listu. Uradni list je od leta 2008 na voljo le v elektronski obliki. Zakonodaja se med drugim deli na zakone, odredbe in upravne predpise. Zakone sprejema danski parlament, odredbe izdaja vlada, upravne predpise pa pripravijo upravni organi.

Parlament je edini organ, ki je pristojen za sprejemanje novih zakonov ali spreminjanje obstoječe zakonodaje. Zakonodajo lahko po sprejetju razveljavi ali spremeni samo Parlament.

Tudi sodne odločbe imajo pomembno vlogo pri uporabi prava. Sodbe vrhovnega sodišča so pogosto pomembnejše kot sodne odločbe nižjih sodišč.

Pripravljalno zakonodajno delo, ki poteka v okviru zakonodajnega postopka, je prav tako pomembno pri uporabi prava.

Pravne zbirke podatkov

Povezava se odpre v novem oknuPravni informacijski portal (Retsinformation) državljanom in državljankam omogoča dostop do:

  • zakonov, upravnih predpisov, pogodbe in prečiščenih zakonodajnih besedil,
  • parlamentarnih dokumentov,
  • upravnih odločb in
  • odločitev varuha človekovih pravic.

Na portalu je vsa zakonodaja, ki je veljala 1. januarja 1985, in vsa zakonodaja, sprejeta po tem datumu.

Dostop do zbirke podatkov je brezplačen.

Zadnja posodobitev: 16/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani nemščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Nemčija

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu v Nemčiji.

Zvezna republika Nemčija je demokratična, zvezna in socialna ustavna država. Skupaj s temeljnimi pravicami, načeli demokratične, zvezne in socialne ustavne države je ustvarjeno nedotakljivo jedro nemške ustavnosti, ki jo varuje zvezno ustavno sodišče.

Pravni viri

Temeljni zakon (Grundgesetz) je nemška ustava, ki določa okvir za pravni sistem in vrednote Zvezne republike Nemčije. Grundgesetz določa naslednje:

  • temeljne pravice kot najvišja vodilna načela;
  • osnovno strukturo in najpomembnejša strukturna načela države in njenih vodstvenih organov;
  • načela, po katerih se izvajajo volitve v Bundestag (spodnji dom nemškega parlamenta);
  • podlago za status in pravice svobodno izvoljenih članov Bundestaga;
  • organizacijo in delovanje Bundestaga.

Vrste pravnih aktov – opis

Glavni pisni viri nemškega notranjega prava so ustava, zakoni, podzakonski predpisi in predpisi lokalnih skupnosti. Poleg tega obstajajo nepisani pravni viri, ki vključujejo splošna načela mednarodnega prava in običajno pravo. Sodna praksa načeloma ni pravni vir, čeprav ima v praksi pomembno vlogo. Samo nekatere odločbe zveznega ustavnega sodišča (Bundesverfassungsgericht) imajo zakonsko moč.

Nemčija je zvezna država, ki ima 16 zveznih dežel (Länder). Tako obstajajo zvezni zakoni, ki veljajo na celotnem ozemlju zvezne republike, in deželni zakoni, ki veljajo samo v zadevni zvezni deželi. Vsaka zvezna dežela ima lastno ustavo, v pravnem okviru, določenem s temeljnim zakonom, pa tudi pristojnost sprejemati zakone, podzakonske predpise in predpise lokalnih skupnosti.

Zakonodajne pristojnosti zveze in dežel so podrobno urejene v temeljnem zakonu. Dežele imajo zakonodajno pristojnost, če taka pristojnost po temeljnem zakonu ni bila prenesena na zvezno vlado. Ključne zakonodajne pristojnosti zveze so določene v členih 71 do 74 temeljnega zakona. Poleg tega so v različnih točkah temeljnega zakona določene dodatne zakonodajne pristojnosti zveze.

Izključna zakonodajna pristojnost zveze

Na področjih, ki spadajo v izključno zakonodajno pristojnost zveze, imajo dežele pristojnost sprejemati zakonodajo, le kadar so z zveznim zakonom izrecno pooblaščene za to (člen 71 temeljnega zakona).

V skladu s členom 73 temeljnega zakona ima zveza izključno zakonodajno pristojnost na naslednjih področjih (med drugim): vsa zunanjepolitična vprašanja, obramba (vključno z varovanjem civilnega prebivalstva), državljanstvo, svoboda gibanja, potni listi, prijava prebivališča in osebne izkaznice, priseljevanje, izseljevanje in izročitev, valuta in denar, enotnost carinskega in trgovinskega območja, letalski prevoz, sodelovanje med zvezo in deželami pri delu kriminalistične policije ter pravo na področju orožja in eksplozivnih snovi.

Deljena zakonodajna pristojnost

Na področjih deljene zakonodajne pristojnosti imajo dežele pravico sprejemati zakonodajo, če in kolikor zveza ne izvaja svoje zakonodajne pristojnosti na istem področju (člen 72 temeljnega zakona). Pravna področja, ki so predmet deljene zakonodajne pristojnosti, vključujejo civilno, kazensko in cestnoprometno pravo, pravo o društvih, pravo o bivanju in naselitvi tujih državljanov, pravo v zvezi z gospodarskimi zadevami, delovno pravo in nekatere vidike varstva potrošnikov. V zvezi z nekaterimi zadevami, navedenimi v členu 74 temeljnega zakona, ki spadajo na področje deljene zakonodajne pristojnosti, ima zveza pravico sprejemati zakonodajo samo, če in kolikor so za vzpostavitev enakih življenjskih pogojev na celotnem zveznem ozemlju ali ohranjanje pravne ali gospodarske enotnosti potrebni zvezni predpisi v nacionalnem interesu.

S temeljnim zakonom je urejeno tudi vprašanje kolizije med zveznim in deželnim pravom. Temeljno pravilo je določeno v členu 31 temeljnega zakona: „Zvezno pravo ima prednost pred deželnim pravom.“ To načelo se uporablja ne glede na hierarhični status pravnih predpisov, ki so v koliziji, tako da na primer zvezni predpis prevlada nad ustavo dežele.

Hierarhija predpisov

Temeljni zakon je na vrhu hierarhije notranjih predpisov. Nadrejen je vsem drugim virom notranjega prava in je instrument, od katerega je odvisen celoten pravni sistem Nemčije. Vsak pravni predpis, sprejet v Nemčiji, mora biti po obliki in vsebini v skladu s temeljnim zakonom. V ta namen člen 20(3) temeljnega zakona določa, da je zakonodajna oblast vezana na ustavni red, izvršilna in sodna oblast pa sta vezani na zakone in pravo. Nadalje so zakonodajna, izvršilna in sodna oblast vezane na temeljne pravice, določene v členih 1 do 19 temeljnega zakona, ki se uporabljajo neposredno (člen 1(3)). Prednost temeljnega zakona nazadnje izvršuje zvezno ustavno sodišče. Le zvezno ustavno sodišče lahko parlamentarni zakon razglasi za neveljaven, če je tak zakon neustaven.

Člen 79(2) določa, da so za spremembo temeljnega zakona potrebne dvotretjinska večina glasov poslancev Bundestaga in dve tretjini glasov Bundesrata (zgornji dom nemškega parlamenta), ki je organ, prek katerega dežele sodelujejo pri sprejemanju zakonodaje in upravljanju zveze ter v zadevah v zvezi z Evropsko unijo. Nekaterih ključnih elementov temeljnega zakona – tj. delitve zveze v dežele, načelnega sodelovanja dežel v zakonodajnem postopku in načel, določenih v členih 1 in 20 – sploh ni dovoljeno spreminjati (člen 79(3)).

Splošna pravila mednarodnega prava so hierarhično pod ustavo, vendar nad zakoni zveze in dežel. Ta splošna pravila vključujejo običajno mednarodno pravo in splošna načela mednarodnega prava, ne pa tudi mednarodnega pogodbenega prava. Temeljni zakon izrecno določa, da so ta splošna pravila sestavni del zveznega prava, da imajo prednost pred takimi zakoni ter da neposredno ustvarjajo pravice in dolžnosti za prebivalce zveznega ozemlja (člen 25). Ta splošna pravila mednarodnega prava, ki imajo pravni učinek za posameznike (tj. pravila, namenjena varstvu posameznika), vključujejo zlasti jamstvo ustrezne oblike pravnega varstva za tujce ali „načelo specialnosti“, po katerem je treba v kazenskem postopku upoštevati pogoje dovoljenja za izročitev tuje države izročiteljice.

Splošni zakoni so pod ustavo. Zakone sprejema Bundestag v sodelovanju z Bundesratom. Predloge zakonov lahko v Bundestagu vložijo zvezna vlada, Bundesrat ali poslanci Bundestaga (poslanska skupina ali vsaj 5 % poslancev). Temeljni zakon določa primere, v katerih je za končno odobritev zakona v Bundestagu potrebno soglasje Bundesrata (glede na statistične podatke, ki jih na svojem spletišču objavlja Povezava se odpre v novem oknuBundesrat, je to trenutno približno 45 % vseh zakonov). Kar zadeva preostale zakone, ki jih sprejme Bundestag, lahko Bundesrat le ugovarja predlogu zakona, ki ga je sprejel Bundestag, slednji pa lahko ta ugovor zavrne. V primeru različnih mnenj Bundestaga in Bundesrata se lahko skliče skupni odbor za skupno presojo predlogov zakonov (odbor za posredovanje), ki ga sestavlja enako število članov Bundestaga in Bundesrata (trenutno ima vsak po 16 članov). Vloga odbora za posredovanje je izdelava predlogov za dosego soglasja, vendar odbor sam ne more sprejemati odločitev v imenu Bundestaga in Bundesrata.

Podzakonski predpisi so hierarhično pod zakoni, izdajajo pa jih lahko zvezna vlada, zvezni minister ali deželne vlade. Predpisi lokalnih skupnosti so hierarhično pod podzakonskimi predpisi, izdaja pa jih lahko subjekt javnega prava (npr. občina).

Institucionalni okvir

Zakonodajni organ

Nemške zakone sprejemata dva domova nemškega parlamenta. Bundestag je torej najpomembnejši zakonodajni organ. Odloča o vseh zakonih, ki spadajo v pristojnost nemške zveze, in sicer v zakonodajnem postopku, ki zahteva tudi sodelovanje Bundesrata.

Bundesrat, zvezna vlada ter poslanci in poslanske skupine Bundestaga imajo v Bundestagu pravico vložiti predloge novih zakonov ali sprememb veljavnih zakonov. O teh predlogih zakonov se v parlamentu razpravlja, posvetuje in glasuje v skladu z natančno določenim postopkom.

V nemškem zveznem sistemu imajo dežele znatni del pristojnosti na ravni države, zato Bundesrat tudi sodeluje pri sprejemanju zakonodaje. Vsi zakoni so Bundesratu predloženi v glasovanje, tako da lahko ta – odvisno od vrste predlaganega zakona – celo povzroči padec nekaterih predlogov.

Več informacij je na voljo na spletišču Povezava se odpre v novem oknuBundestaga.

Zakonodajni postopek

Potek sprejemanja zakonodaje

Večino predlogov zakonov in točk za razpravo pripravi zvezna vlada. Kot osrednji organ izvršilne oblasti ima največ izkušenj z izvajanjem zakonodaje in neposredno znanje o tem, kje so v praksi potrebne nove zakonske določbe.

Pravice do vložitve predlogov zakonov pa nima samo zvezna vlada, temveč jo imajo tudi Bundesrat in poslanci nemškega Bundestaga.

Pobude zvezne vlade ali Bundesrata

Če želi zvezna vlada spremeniti ali uvesti zakon, mora zvezni kancler predlog zakona najprej predložiti Bundesratu.

Bundesrat ima nato praviloma šest tednov, da poda svoje pripombe glede predloga zakona, na katere lahko vlada pisno odgovori. Zvezni kancler nato predlog zakona s pripombami Bundesrata pošlje Bundestagu. Izjema pri tem postopku je predlog zakona o proračunu, ki se hkrati pošlje Bundesratu in Bundestagu.

Podoben postopek se uporablja tudi za zakonodajne pobude Bundesrata. Potem ko je večina članov Bundesrata glasovala za predlog zakona, se ta najprej pošlje zvezni vladi, ki svoje pripombe običajno poda v šestih tednih, nato pa se predlog pošlje Bundestagu.

Pobude, ki jih vložijo poslanci Bundestaga

Predloge zakonov lahko vložijo tudi poslanci Bundestaga, pri čemer jih mora podpreti vsaj ena poslanska skupina ali vsaj 5 % poslancev Bundestaga.

Tako vloženih predlogov zakonov ni treba najprej predložiti Bundesratu. Zato vlada včasih poskrbi, da še posebno nujne predloge zakonov vložijo njene poslanske skupine v Bundestagu.

Razdelitev točk za razpravo

Preden se lahko o predlogu zakona razpravlja v Bundestagu, mora biti ta najprej predložen predsedniku Bundestaga, nato pa ga mora evidentirati še administracija.

Predlog zakona se nato razdeli vsem poslancem Bundestaga in Bundesrata ter zveznim ministrstvom v papirni obliki ali, kot je bolj običajno, v elektronski obliki.

Takoj ko je predlog zakona uvrščen na dnevni red plenarne seje, se konča prva faza njegove poti v parlamentu: zdaj je lahko javno in uradno predstavljen v Bundestagu.

Tri obravnave na plenarnih sejah

Praviloma se o predlogih zakonov razpravlja trikrat na plenarnih sejah Bundestaga. Te razprave so znane kot obravnave.

Razprava na prvi obravnavi poteka le, če so se o tem dogovorili na svetu starešin (posebni izvršilni organ Bundestaga) ali če to zahteva ena od poslanskih skupin. Največkrat se to zgodi, če so zakonodajni projekti še posebno sporni ali posebno zanimivi za javnost.

Glavni cilj prve obravnave je imenovanje enega ali več odborov, da proučijo predlog zakona in ga pripravijo za drugo obravnavo. Odbori se imenujejo na podlagi priporočil sveta starešin.

Če je imenovanih več odborov, je enemu odboru dodeljena splošna pristojnost za razprave o točki in je torej odgovoren za nadaljnji potek postopka v zvezi s predlogom zakona v parlamentu. Drugi odbori predstavijo svoje mnenje o predlogu zakona.

Zakonodajno delo v odborih

Podrobno zakonodajno delo poteka v stalnih odborih, ki jih sestavljajo člani iz vseh poslanskih skupin. Člani odbora se seznanijo z gradivom in o njem razpravljajo na sestankih. Na javne razprave lahko povabijo tudi strokovnjake in predstavnike interesnih skupin.

Vzporedno z delom odborov poslanske skupine oblikujejo delovne skupine, v katerih obravnavajo zadevna vprašanja in oblikujejo svoja stališča.

Poslanske skupine se v odborih pogosto povezujejo med seboj. Večina predlogov zakonov se v večjem ali manjšem obsegu pregleda v sodelovanju med poslanskimi skupinami koalicije in opozicije.

Po zaključku razprav  odbor, ki je splošno pristojen za predlog zakona, na plenarni seji predstavi poročilo o poteku in rezultatih svojih razprav. Odločitev, ki jo predlaga, je podlaga za drugo obravnavo na plenarni seji.

Razprava na drugi obravnavi

Pred drugo obravnavo vsi poslanci dobijo natisnjeno objavljeno priporočilo za odločitev. Tako so dobro pripravljeni za razpravo. Pred to razpravo poslanske skupine še enkrat uskladijo svoja stališča na internih sestankih, da bi na drugi javni obravnavi nastopile enotno.

Po splošni razpravi se lahko vse določbe predloga zakona obravnavajo posamično. Vendar pa se praviloma takoj glasuje o predlogu zakona kot celoti.

Vsak poslanec Bundestaga lahko vloži predloge za spremembe, ki se nato takoj obravnavajo na plenarni seji. Če se na plenarni seji sprejmejo spremembe, je treba najprej natisniti in razdeliti novo različico predloga zakona. Vendar se lahko ta postopek skrajša s soglasjem dveh tretjin navzočih poslancev. Potem se lahko takoj začne tretja obravnava.

Glasovanje na tretji obravnavi

Še ena razprava na tretji obravnavi poteka samo, če to zahteva poslanska skupina ali vsaj 5 % poslancev Bundestaga.

Posamezni poslanci v tej fazi ne morejo več vložiti predlogov za spremembe, lahko pa to storijo poslanske skupine ali 5 % poslancev Bundestaga. Poleg tega se lahko predlogi vložijo le za spremembe, sprejete na drugi obravnavi.

Končno glasovanje poteka ob koncu tretje obravnave. Ko da predsednik Bundestaga predlog na glasovanje, poslanci z vstajanjem s svojih sedežev glasujejo za predlog, proti predlogu ali se vzdržijo glasovanja.

Ko predlog zakona pridobi potrebno večino v Bundestagu, se kot zakon pošlje v Bundesrat.

Soglasje Bundesrata

Dežele so prek Bundesrata vključene v pripravo vsakega posameznega zakona. Zato so pravice Bundesrata, da sodeluje v zakonodajnem postopku, natančno določene.

Bundesrat ne sme spreminjati zakona, ki ga je sprejel Bundestag. Vendar če ne poda svojega soglasja k zakonu, lahko zahteva sklic odbora za posredovanje. Odbor za posredovanje sestavlja enako število članov Bundestaga in Bundesrata.

Za nekatere predloge zakonov je soglasje Bundesrata obvezno. To so na primer zakoni, ki vplivajo na finančne in upravne pristojnosti dežel.

Kar zadeva predloge zakona, zoper katere lahko Bundesrat vloži ugovor, lahko Bundestag zakon uveljavi, tudi če v odboru za posredovanje ni bil dosežen dogovor. Vendar se v tem primeru zahteva novo glasovanje, v katerem je za sprejetje predloga zakona potrebna absolutna večina v Bundestagu.

Začetek veljavnosti

Ko Bundestag in Bundesrat potrdita predlog zakona, mora ta iti skozi več nadaljnjih faz, preden lahko začne veljati.

Sprejeti zakon se najprej natisne in pošlje zveznemu kanclerju in pristojnemu zveznemu ministru, ki ga sopodpišeta.

Zvezni predsednik nato prejme zakon v podpis in razglasitev. Preveri, ali je bil zakon sprejet v skladu z ustavo in ali njegova vsebina ne krši očitno temeljnega zakona. Po tem preverjanju zvezni predsednik zakon podpiše in ukaže njegovo objavo v zveznem uradnem listu (Bundesgesetzblatt).

S tem je zakon razglašen. Če v zakonu ni naveden noben poseben datum začetka veljavnosti, zakon začne veljati 14. dan po datumu objave zveznega uradnega lista, v katerem je objavljen.

Več informacij je na voljo na spletišču Povezava se odpre v novem oknuBundestaga.

Pravne zbirke podatkov

Zvezno ministrstvo za pravosodje in varstvo potrošnikov ter zvezni urad za pravosodje zainteresiranim državljanom zagotavljata brezplačen vpogled v skoraj vso veljavno zvezno zakonodajo na spletišču Povezava se odpre v novem oknuGesetze im Internet. Zakoni in podzakonski akti so na voljo v trenutno veljavnih različicah. Za njihove prečiščene različice stalno skrbi dokumentacijski center pri zveznem uradu za pravosodje. Številni ključni zakonodajni akti so na spletišču na voljo tudi v Povezava se odpre v novem oknuangleščini.

Poleg tega zvezna vlada pod okriljem zveznega ministrstva za notranje zadeve, gradnjo in domovino na spletišču Povezava se odpre v novem oknuVerwaltungsvorschriften im Internet brezplačno zagotavlja obširno zbirko podatkov s sedanjimi upravnimi predpisi najvišjih zveznih organov.

Ker je Zvezna republika Nemčija zvezna država, vsaka zvezna dežela sama ureja objavo svojega deželnega prava. V ta namen so dežele vzpostavile lastne internetne storitve, povezave do katerih so zagotovljene na portalu Povezava se odpre v novem oknuJustizportal des Bundes und der Länder (pravosodni portal zvezne vlade in deželnih vlad).

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuBundesgesetzblatt (zvezni uradni list)

Povezava se odpre v novem oknuGesetze im Internet

Povezava se odpre v novem oknuAngleški prevodi zakonodaje na spletišču Gesetze im Internet

Povezava se odpre v novem oknuVerwaltungsvorschriften im Internet

Povezava se odpre v novem oknuPravosodni portal zvezne vlade in deželnih vlad

Povezava se odpre v novem oknuBundestag

Povezava se odpre v novem oknuNemška zvezna vlada

Zadnja posodobitev: 16/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani estonščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Estonija

Na tej strani boste našli informacije o estonskem pravnem sistemu in pregled estonskega prava.

Pravni viri

Estonija je del kontinentalnega evropskega pravnega sistema (sistem, ki temelji na rimskem pravu). Najpomembnejši pravni viri so pravni akti, kot so ustava, pravo Evropske unije, mednarodni sporazumi, zakoni in uredbe.

Kot referenčne točke se uporabljajo tudi pravne razlage sodišča najvišje stopnje – vrhovnega sodišča – in komentarji strokovnjakov (npr. izdaja ustave s komentarjem). Sodne odločbe ne ustvarjajo pravic in na splošno sodbe, ki jih izrečejo sodišča višjih stopenj, za sodišča nižjih stopenj niso zavezujoče. Vendar lahko vrhovno sodišče, ki je tudi sodišče za oceno ustavnosti, razglasi pravni akt za neveljaven, če ni v skladu z ustavo ali pravnimi akti, ki prevladajo nad njim. Takega pravnega akta ne sme pri obravnavi posameznih primerov uporabiti nobeno sodišče in sodišča lahko zavrnejo uporabo katerega koli pravnega akta, ki je v nasprotju z ustavo. Vrhovno sodišče kot sodišče za oceno ustavnosti nato podrobneje preuči zadevo in ima pravico kakršen koli tak pravni akt razglasiti za protiustaven (vendar ne neveljaven).

Splošno priznana načela in pravila mednarodnega prava so sestavni del estonskega pravnega sistema.

Vrste pravnih aktov – opis

Pravni akti se delijo na splošne akte, tj. zakonodajne akte, ter posamične akte, tj. izvršilne akte.

Splošni pravni akti

Ustava – v skladu s členom 3(1) ustave se državna oblast izvaja izključno v skladu z ustavo in zakoni, ki so skladni z njo.

Zakon – v skladu s členom 65 ustave zakone sprejema estonski parlament (Riigikogu), ki ima zakonodajno oblast. Zakoni se sprejemajo v skladu z ustavo in se na predpisan način objavijo v Riigi Teataja (državnem uradnem listu). Samo zakoni, ki so bili objavljeni, se lahko izvajajo.

Uredba z zakonsko močjo – pravni akt z močjo zakona. V skladu s členom 109 ustave lahko predsednik republike, če ni mogoče sklicati seje parlamenta, zaradi nujne nacionalne potrebe izda uredbo z zakonsko močjo. Take uredbe z zakonsko močjo morata sopodpisati predsednik parlamenta in ministrski predsednik. V skladu z ustavo lahko predsednik republike izda:

  • posebno uredbo z zakonsko močjo, če gre za nujno nacionalno potrebo in ni mogoče sklicati seje parlamenta;
  • nujno uredbo z zakonsko močjo, če gre za nujno nacionalno potrebo in je vlada razglasila izredno stanje, seje parlamenta pa ni mogoče sklicati ali za to ni dovolj časa.

Uredba z zakonsko močjo, ki jo izda predsednik republike, začne veljati deseti dan po objavi v Riigi Teataja, če ni v zadevni uredbi določeno drugače.

Ko se parlament sestane, mu predsednik republike predloži uredbo z zakonsko močjo, da nemudoma sprejme zakon, s katerim jo potrdi ali razveljavi. V skladu s členom 110 ustave predsednik republike ne sme uporabiti uredbe z zakonsko močjo za uzakonitev, spremembo ali razveljavitev ustave, zakonov iz člena 104 ustave in zakonov o določitvi nacionalnih davkov ali državnega proračuna.

Uredba – v skladu s členoma 87 in 94 ustave so vlada republike in ministri pooblaščeni za izdajanje uredb na podlagi zakona in za zagotavljanje skladnosti z njim. Za reševanje vprašanj lokalnega pomena ali v primerih, določenih z zakonom, so za izdajanje uredb pooblaščeni tudi sveti samoupravnih lokalnih skupnosti. Poleg tega lahko uredbe izdajajo tudi predsednik Eesti Pank (banka Estonije), generalni revizor in sveti javnih univerz. Izdajo se lahko samo na podlagi zakona in v okviru pristojnosti, določenem v zakonu.

Vlada republike in ministri so pooblaščeni za izdajanje uredb na podlagi zakona in zaradi zagotavljanja skladnosti z njim. Uredbe začnejo veljati tretji dan po objavi v Riigi Teataja, razen če ni z uredbo določeno drugače.

Posamični pravni akti

Upravna odredba – posamični upravni akt, s katerim javna uprava odloča o posameznih pravnih zadevah in jih organizira. V skladu s členom 87(6) ustave vlada republike izdaja upravne odredbe na podlagi zakona in za skladnost z njim. Za izdajanje upravnih odredb so pooblaščeni tudi ministrski predsednik, okrajni guvernerji in samoupravne lokalne skupnosti.

Sklep – posamični upravni akt, ki se izda na podlagi upravnih izpodbijanj ali pritožb ali s katerim se naložijo kazni. Sklepe sprejemajo tudi parlament, sveti samoupravnih lokalnih skupnosti, državni volilni odbor in sodišča.

Odredba – v skladu s členom 94 ustave ministri izdajajo odredbe na podlagi zakona in za skladnost z njim. Odredba vključuje splošna zavezujoča pravila o ravnanju v zadevah, povezanih s službami ministrstva, ali za določitev sestave in organizacijo delovanja državnih organov v pristojnosti ministrstva.

Hierarhija pravnih aktov

Hierarhija pravnih aktov je naslednja: ustava, pravo Evropske unije, mednarodni sporazumi, zakoni in uredbe z zakonsko močjo, uredbe vlade republike in uredbe, ki jih izdajo ministri. Poleg splošnih pravnih aktov obstajajo tudi posamični pravni akti, ki se izdajo na podlagi zakona in so v hierarhiji nižje od zakonov in uredb. Pravni akti na vsaki ravni morajo biti skladni s pravnimi akti na višji ravni.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje pravnih aktov

Estonska institucionalna organizacija temelji na načelu delitve in ravnovesja oblasti (člen 4 ustave).

Zakonodajno oblast ima parlament. V skladu s členom 103 ustave lahko zakonodajne predloge vlagajo poslanci, poslanske skupine, parlamentarni odbori, vlada republike in predsednik republike. Vendar lahko predsednik republike vlaga samo predloge za spremembo ustave. Parlament razpravlja o osnutku zakonodajnega akta in odloči, ali ga bo sprejel kot zakon ali zavrnil.

Na podlagi odločitve, ki jo sprejme absolutna večina poslancev, lahko parlament predlaga vladi republike, naj vloži osnutek zakonodajnega akta, ki ga želi parlament.

Parlament lahko o osnutku zakona ali vprašanju nacionalnega pomena razpiše referendum. Izid referenduma je določen z večino glasov udeležencev referenduma. Zakone, sprejete na referendumu, predsednik republike nemudoma razglasi. Odločitve, ki se sprejmejo na referendumih, so za vse javne organe zavezujoče. Če osnutek zakona, o katerem se razpiše referendum, ne prejme podpore večine udeležencev referenduma, predsednik republike razpiše izredne parlamentarne volitve. Referenduma ni mogoče razpisati o vprašanjih v zvezi s proračunom, davki, finančnimi obveznostmi države, ratifikacijo ali odpovedjo mednarodnih sporazumov, razglasitvijo ali prenehanjem izrednega stanja in nacionalno obrambo.

Izvršilno oblast izvaja vlada republike. Osnutek zakonodajnega akta parlamentu v večini primerov predloži vlada republike. Osnutke zakonov vladi predložijo ministrstva, ki se morajo pred tem medsebojno posvetovati.

Pravosodni kancler in generalni revizor sodelujeta in imata pravico govoriti na sejah vlade. Njuni predlogi za vlado niso zavezujoči, vendar se njuna priporočila in predlogi pogosto upoštevajo. Če se pravosodnemu kanclerju in generalnemu revizorju zdi potrebno, lahko predloge predložita neposredno ustreznemu parlamentarnemu odboru, ki se ukvarja z osnutkom zakonodajnega akta. V skladu s členom 139 ustave pravosodni kancler prouči vse predloge, ki jih prejme v zvezi s spremembami zakonodaje, sprejemanjem novih zakonov in delom vladnih organov, ter po potrebi parlamentu predloži poročilo. Če pravosodni kancler ugotovi, da je zakonodajno telo, izvršilna oblast ali lokalni organ sprejel pravni akt, ki je v nasprotju z ustavo ali zakonom, mu predlaga, naj ga v dvajsetih dneh uskladi z ustavo ali zakonom. Če to ni storjeno v navedenem roku, predlaga vrhovnemu sodišču, naj pravni akt razglasi za neveljaven na podlagi člena 142 ustave.

Predsednik republike razglasi zakon, ki ga je sprejel parlament, ali pa razglasitev zavrne. Če jo zavrne, ga z obrazložitvijo vrne parlamentu v novo razpravo in odločanje.

Ministrstvo za pravosodje sprejete zakone, ki jih je razglasil predsednik republike, objavi v estonski uradni publikaciji Riigi Teataja (državni uradni list).

Postopek odločanja

Zakonodajni postopek v estonskem parlamentu sestavljajo naslednje faze:

  • vložitev osnutka zakonodajnega akta;
  • proučitev osnutka zakonodajnega akta;
  • sprejetje osnutka zakonodajnega akta.

Vložitev osnutka zakonodajnega akta

V skladu s členom 103 ustave lahko zakonodajne predloge vlagajo vlada republike, poslanci, poslanske skupine, parlamentarni odbori in predsednik republike. Vendar lahko predsednik vlaga samo predloge za spremembo ustave. Osnutek zakonodajnega akta mora biti skladen s tehničnimi pravili, ki jih sprejme vodstvo parlamenta, ter zakonodajnimi in tehničnimi pravili, ki jih sprejme vlada republike. Vodstvo parlamenta predloži osnutek zakonodajnega akta stalnemu parlamentarnemu odboru, pristojnemu za osnutek.

Proučitev osnutka zakonodajnega akta

Stalni parlamentarni odbor (odbor za pravne zadeve, ustavni odbor, odbor za gospodarske zadeve itd.) pripravi osnutek zakonodajnega akta za plenarno sejo parlamenta. Na predlog pristojnega odbora se osnutek zakonodajnega akta uvrsti na dnevni red plenarne seje parlamenta.

V skladu z zakonom o poslovniku Riigikoguja in zakonom o notranjih pravilih Riigikoguja mora biti prva obravnava osnutka zakonodajnega akta v sedmih parlamentarnih plenarnih delovnih tednih od sprejetja osnutka v obravnavo. Parlament o osnutkih zakonov razpravlja na plenarni seji na treh obravnavah. Prva obravnava je posvečena razpravi o splošnih načelih, na katerih temelji osnutek zakona. Če pristojni odbor ali katera od poslanskih skupin ne predlaga zavrnitve osnutka, se prva obravnava konča brez glasovanja. Po prvi obravnavi imajo poslanci, parlamentarni odbori in poslanske skupine na voljo 10 delovnih dni za vložitev amandmajev. Na predlog pristojnega odbora lahko predsednik parlamenta določi drugačen rok za vložitev amandmajev.

Pristojni odbor pregleda vse predlagane amandmaje in odloči, ali se bodo upoštevali pri pripravi novega besedila osnutka. Pripravi novo različico osnutka za drugo obravnavo, vključno z vsemi sprejetimi amandmaji in amandmaji, ki jih je dodal odbor sam. Pripravi tudi obrazložitveni memorandum za drugo obravnavo, ki vsebuje informacije o obravnavi osnutka zakonodajnega akta, na primer razloge za sprejetje ali zavrnitev predlaganih amandmajev in stališča osebe, ki je dala pobudo za osnutek zakonodajnega akta ali ga je predložila, sodelujočih strokovnjakov v postopku in drugih oseb.

Na predlog pristojnega odbora se osnutek zakonodajnega akta uvrsti na dnevni red za drugo obravnavo. Na predlog vodstva parlamenta, pristojnega odbora ali osebe, ki je dala pobudo za osnutek zakonodajnega akta, parlament prekine drugo obravnavo osnutka zakonodajnega akta brez glasovanja. Če prekinitev obravnave predlaga poslanska skupina, se o njej glasuje. Če se druga obravnava osnutka zakonodajnega akta prekine, se amandmaji vseeno lahko vložijo. Če se druga obravnava v parlamentu ne prekine, velja za končano, osnutek zakonodajnega akta pa se pošlje v tretjo obravnavo.

Osnutek parlamentarnega sklepa se lahko da na glasovanje po koncu druge obravnave.

Pristojni odbor po koncu druge obravnave pripravi končno besedilo osnutka zakonodajnega akta za tretjo obravnavo z jezikovnimi in tehničnimi popravki. Obrazložitveni memorandum za tretjo obravnavo lahko pripravi, če je končan pregled sprememb, sprejetih po drugi obravnavi. Na tretji obravnavi osnutka zakonodajnega akta se začnejo pogajanja, na katerih predstavniki poslanskih skupin predstavijo izjave. Na tretji obravnavi se da osnutek zakonodajnega akta na končno glasovanje.

Sprejetje osnutka zakonodajnega akta

Zakoni in parlamentarni sklepi se sprejmejo z javnim glasovanjem v parlamentu. Končno glasovanje poteka na tretji obravnavi osnutka zakona. Število poslancev, ki morajo glasovati za zakon, da je ta sprejet, je določeno v členih 73 in 104 ustave, v skladu s katerima so zakoni razdeljeni na:

  • ustavne zakone, za sprejetje katerih je potrebna absolutna večina glasov poslancev (za zakon mora glasovati več kot polovica celotne sestave parlamenta, v katerem je 101 poslanec), in
  • navadne zakone, za sprejetje katerih je potrebna navadna večina (več poslancev mora glasovati za zakon kot proti njemu).

Naslednji zakoni se lahko sprejmejo ali spremenijo samo z absolutno večino poslanskih glasov:

  • zakon o državljanstvu;
  • zakon o volitvah v Riigikogu;
  • zakon o volitvah predsednika republike;
  • zakon o volitvah v svete samoupravnih lokalnih skupnosti;
  • zakon o referendumu;
  • zakon o poslovniku Riigikoguja in zakon o notranjih pravilih Riigikoguja;
  • zakon o prejemkih predsednika republike in poslancev Riigikoguja;
  • zakon o vladi republike;
  • zakon o začetku sodnih postopkov zoper predsednika republike in poslance Riigikoguja;
  • zakon o kulturni avtonomiji narodnih manjšin;
  • zakon o državnem proračunu;
  • zakon o Eesti Pank (estonski centralni banki);
  • zakon o državnem uradu za revizijo;
  • zakon o organizaciji sodišč in zakoni o sodnih postopkih;
  • zakoni o tujem in domačem zadolževanju ter obveznostih države, ki izhajajo iz lastništva;
  • zakon o izrednem stanju;
  • zakon o nacionalni obrambi v času miru in zakon o nacionalni obrambi v času vojne.

Ko je zakon ali parlamentarni sklep sprejet, ga najpozneje peti delovni dan po njegovem sprejetju podpiše predsednik parlamenta, ali če ni navzoč, podpredsednik parlamenta, ki je predsedoval seji.

Razglasitev

Ko je zakon sprejet in podpisan, se pošlje predsedniku republike v razglasitev. Ta lahko zavrne razglasitev zakona, ki ga je sprejel parlament, ter ga v 14 dneh po prejemu z obrazložitvijo vrne parlamentu v novo razpravo in odločanje. Če parlament zakon, ki ga je predsednik republike vrnil, še drugič sprejme v nespremenjeni obliki, ga predsednik republike bodisi razglasi bodisi predlaga vrhovnemu sodišču, naj zakon razglasi za protiustaven. Če vrhovno sodišče odloči, da je zakon v skladu z ustavo, ga mora predsednik republike razglasiti.

Zakon začne veljati deseti dan po objavi v Riigi Teataja, razen če je v zakonu določeno drugače.

Objava pravnih aktov

Najpomembnejši pravni akti in mednarodni sporazumi se objavijo v Riigi Teataja. Zakoni in uredbe postanejo pravno zavezujoči šele po objavi v Riigi Teataja.

Povezava se odpre v novem oknuRiigi Teataja je uradna spletna publikacija in osrednja zbirka pravnih aktov v Estoniji. Od 1. junija 2010 se Riigi Teataja kot uradna spletna publikacija objavlja samo na internetu.

Od 1. januarja 2011 Riigi Teataja objavlja ministrstvo za pravosodje.

Kratek opis vsebine

Riigi Teataja se objavljajo zakoni, uredbe, mednarodni sporazumi, parlamentarni sklepi in odredbe vlade republike, lahko pa tudi druge pomembne informacije, kot so prevodi pravnih aktov in postopkovne informacije v zvezi z osnutki aktov.

Riigi Teataja je na voljo večina aktov, sprejetih od leta 1990.

Od 1. junija 2002 se v njem objavljajo uradne prečiščene različice zakonov, uredb z zakonsko močjo, ki jih izda predsednik republike, vladnih uredb in odredb, ministrskih uredb, uredb predsednika Eesti Pank in uredb državnega volilnega odbora. Prečiščene različice parlamentarnih sklepov se objavljajo od 1. junija 2010, prečiščene različice uredb lokalnih organov pa od konca leta 2011.

Ob vsaki spremembi takih aktov se pripravi posodobljena in prečiščena različica, ki vsebuje spremembe, in objavi hkrati z aktom o spremembah ter podatkom o začetku veljavnosti. Prečiščena besedila so uradna besedila, zato se je mogoče pri izvrševanju prava sklicevati nanje. Imajo pravno moč.

Vsi objavljeni pravni akti se ob objavi digitalno žigosajo. Vsakdo lahko preveri digitalni žig, ki zagotavlja, da je akt od objave ostal nespremenjen. Vsi objavljeni akti so povezani tudi s časovnim žigom, ki omogoča odkrivanje kakršnih koli primerov nedovoljene obdelave.

Ogledati si je mogoče prečiščena besedila, ki veljajo/so veljala na izbrani dan. Ogledati si je mogoče tudi prihodnje različice teh aktov, kadar so znane. Vsako prečiščeno besedilo je povezano s predhodnimi in naslednjimi različicami. Tako se lahko kronološko pomikate od ene različice prečiščenega besedila do druge in obratno. Primerjate lahko različne prečiščene različice istega akta, da vidite njegove spremembe.

Prek povezav v prečiščenem besedilu je mogoče odpreti uredbe, sprejete na podlagi zakona, od teh uredb pa je mogoče priti do določb zakona, na podlagi katerega so bile zadevne uredbe sprejete.

Aktom, ki so objavljeni v Riigi Teataja, je dodan tudi sklic na informacije o postopku, prek katerega lahko najdete obrazložitvene memorandume (povezave do podatkovne zbirke o posvetovanjih in do parlamentarnih postopkov) ter povezave do zakonodaje Evropske unije, prevodov in drugih dodatnih informacij, potrebnih za razumevanje pravnega akta.

Spletna stran Riigi Teataja omogoča iskanje po sodni praksi okrajnih sodišč, okrožnih sodišč in vrhovnega sodišča. Na voljo so tudi informacije o času in kraju sodnih obravnav.

Poleg tega so objavljeni povzetki in pregledi odločitev vrhovnega sodišča in sodb, ki jih je izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Povzetki so sistematizirani, pri čemer je mogoče po povzetkih odločitev vrhovnega sodišča iskati po ključnih besedah ali sklicevanju na pravne akte. Po sodbah ESČP se išče po členih.

Riigi Teataja so objavljene tudi različne nove informacije v zvezi z zakoni in pravom na splošno.

30. oktobra 2013 je začela delovati Povezava se odpre v novem oknuangleška spletna stran Riigi Teataja. Ta vsebuje posodobljene angleške prevode prečiščenih besedil zakonov. Od konca leta 2014 so na voljo angleški prevodi prečiščenih besedil zakonov (razen zakonov o ratifikaciji). Prevode pripravljajo zapriseženi prevajalci. Postopek prevajanja besedil v angleščino se je začel leta 2011 v organizaciji ministrstva za pravosodje. Prevodi sicer nimajo pravne moči, se pa posodabljajo. Vsakdo lahko na svoj elektronski naslov prejme zadnje prevode, tako da se prijavi na storitev My RT.

Na voljo je tudi iskalnik za osnutke pravnih aktov, ki omogoča iskanje po različnih postopkovnih fazah, ki so bile izvedene za sprejete akte oziroma se še vedno izvajajo za osnutke aktov. Prek njega lahko dostopate do vseh informacij o zakonodajnih postopkih in zadevnih dokumentih, ki so bili pripravljeni.  Lahko zahtevate tudi, da prejemate obvestila o prehodu osnutkov pravnih aktov iz ene postopkovne faze v naslednjo. Te informacije bodo poslane na vaš elektronski naslov, če se prijavite na storitev Minu RT v estonskem jeziku.

Z uporabo storitve Minu RT si lahko vsakdo oblikuje uporabniški portal, prek katerega lahko dodaja akte v svojo zbirko povezav ter zaprosi za obveščanje o novih aktih po e-pošti in za kakršne koli nove informacije.

Ali je dostop do podatkovne zbirke estonske zakonodaje brezplačen?

Dostop do Riigi Teataja in vseh pravnih informacijskih storitev je za uporabnike brezplačen.

Vsem zainteresiranim je brezplačen dostop do elektronskega Riigi Teataja omogočen v samoupravnih lokalnih skupnostih in javnih knjižnicah (približno 600 točk dostopa). Zagotovljena je tudi pomoč pri iskanju ustreznih aktov. Uporabnikom je treba omogočiti, da brezplačno natisnejo do 20 strani.

Zgodovina podatkovne zbirke estonske zakonodaje

Povezava se odpre v novem oknuRiigi Teataja je uradna publikacija Republike Estonije, ki izhaja od 27. novembra 1918. Leta 1940 je bilo objavljanje prekinjeno, nadaljevalo pa se je leta 1990.

Na internetu se objavlja od leta 1996, 1. junija 2002 pa je spletna različica dobila tudi status uradne publikacije.

Od 1. junija 2010 se Riigi Teataja kot uradna spletna publikacija objavlja samo na internetu. Od takrat ne izhaja več v papirni obliki.

Novembra 2010 je bil uveden nov uporabnikom prijaznejši informacijski sistem, ki zagotavlja več pravnih informacij. Njegov razvoj je vodil vladni urad s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Na spletni strani Riigi Teataja so od 20. januarja 2012 na voljo povzetki odločitev vrhovnega sodišča in sodb ESČP, različne nove informacije o pravu na splošno ter informacije o sodni praksi in sodnih obravnavah.

Konec leta 2012 je bil dodan iskalnik za osnutke aktov.

Od leta 2013 se v Riigi Teataja objavljajo najnovejše prečiščene različice vseh uredb, ki jih sprejmejo lokalni organi.

Od 24. septembra 2013 se vsi pravni akti ob objavi v Riigi Teataja opremijo z digitalnim in časovnim žigom organa izdajatelja.

Spletna stran Riigi Teataja v angleškem jeziku je začela delovati 30. oktobra 2013.

Z razvojem novega informacijskega sistema za elektronski Riigi Teataja bo ustvarjena povezava do evropskega portala N-Lex.

Zadnja posodobitev: 22/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Irska

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu na Irskem.

Pravni red

1. Pravni instrumenti/pravni viri

1.1 Nacionalni viri

Ustava Irske (irsko: Bunreacht na hÉireann), ki je začela veljati 29. decembra 1937, je temeljni zakon države. Z njo so določene državne institucije in državna ureditev ter tripartitna delitev oblasti na izvršilno, zakonodajno in sodno. Zagotovljene so tudi temeljne pravice, ki jih sodišča strogo razlagajo in razširjajo njihovo področje uporabe.

Primarna zakonodaja vključuje zakone, ki jih sprejme Oireachtas (parlament), ki ga sestavljajo predsednik Irske, Seanad Éireann (zgornji dom) in Dáil Éireann (spodnji dom). Primarna zakonodaja se deli na: zakone za spremembo ustave, ki jih morajo potrditi državljani na referendumu, da lahko začnejo veljati; javne splošne zakone (Public General Acts), ki se splošno uporabljajo, in posamične zakone (Private Acts), ki se nanašajo na ravnanje določenega posameznika ali skupine posameznikov.

Sekundarna zakonodaja je mehanizem, s katerim lahko Oireachtas zakonodajna pooblastila prenese na ministra ali določen organ. Pooblastilo za sprejemanje delegirane zakonodaje mora biti izrecno podeljeno s primarno zakonodajo, za njegovo izvajanje pa veljajo strogi pogoji – načela in politike, ki jih je treba izvajati, morajo biti jasno in nedvoumno navedeni v matičnem aktu, organ, ki pripravlja sekundarno zakonodajo, pa jih mora natančno upoštevati. Najpogostejša oblika sekundarne zakonodaje so podzakonski akti (Statutory Instruments), ki so lahko v obliki uredb, sklepov, pravil, shem ali lokalnih predpisov.

Na podlagi člena 50 ustave zakoni v zvezi z Irsko izpred leta 1922 (npr. zakoni parlamenta Združenega kraljestva) in ukrepi, ki jih je sprejela Irska svobodna država (1922–1937), ki niso neskladni z ustavo, ostajajo veljavni. Številni zakoni izpred leta 1922, ki za Irsko niso bili več relevantni, so bili razveljavljeni z zakoni o spremembi zakonskih aktov (Statute Law Revision Acts) iz let 2005 do 2012.

Irski pravni sistem je sistem anglosaškega prava (common law), kar pomeni, da je pomemben pravni vir pravo, ki ga oblikujejo sodniki. Na podlagi doktrine precedensa ali stare decisis mora sodišče upoštevati odločbe iz prejšnjih zadev, zlasti odločbe višjih sodišč. Vendar je to politika in ne zavezujoče pravilo, ki ga ni mogoče spremeniti. Ta pravni korpus vključuje pravila, splošna načela, pravila razlage in maksime. Doktrina stare decisis razlikuje med ratio decidendi, zavezujočim delom odločbe, ki ga je treba upoštevati, in obiter dictum, stališči sodnika v zadevi v zvezi z vprašanji, ki so bila prisotna ali niso bila bistvena v zadevi ali so se pojavila tako, da o njih ni bilo treba odločati. Obiter dictum v prihodnjih zadevah ni zavezujoč, lahko pa je prepričljiv.

1.2 Pravo Evropske unije

Irska je članica Evropske unije (EU), zato je pravo EU pomemben del domačega pravnega reda države. Obveznosti članstva v EU pomenijo, da so ustava in drugi nacionalni zakoni podrejeni pravu EU vedno, kadar ima pristojnost Skupnost. Za pridružitev Irske EU in preprečitev neskladja med določbami ustave in pravom EU je bilo treba spremeniti ustavo.

1.3 Mednarodni viri

Irska je podpisnica številnih mednarodnih sporazumov in pogodb ter članica številnih mednarodnih organizacij. V ustavi je določeno, da Irska priznava, da se odnosi med državami urejajo s splošno priznanimi načeli mednarodnega prava.

Irska je dualistična država; da bi imeli mednarodni sporazumi formalni pravni status znotraj države, v nasprotju s statusom, ki ga imajo med državami, jih mora Oireachtas vključiti v notranje pravo.

Irska je od leta 1953 podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah in od takrat se lahko državljani na podlagi mednarodnih pravnih obveznosti države pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sklicujejo na določbe navedene konvencije. Določbe Konvencije so na Irskem začele veljati na podlagi zakona o Evropski konvenciji o človekovih pravicah iz leta 2003 (European Convention on Human Rights Act 2003), s katerim je bila EKČP vključena v irsko pravo.

2. Drugi viri

Kadar ni formalnih pravnih pravil, se lahko zagovornik med zadevo in sodišče pri sprejetju svoje odločitve sklicujeta na strokovna besedila. Kljub razpravam o tem, ali naj se naravno pravo sploh uporablja, in čeprav je njegov vpliv v zadnjih letih morda usahnil, se sodišča pri razlagi ustave in naštevanju ustavnih pravic, ki niso izrecno določene v besedilu ustave, opirajo na naravno pravo in naravne pravice.

3. Hierarhija pravnih virov

Na vrhu pravnega sistema Irske je ustava. Zakonodaja, vladne in upravne odločbe ter praksa se lahko presojajo glede skladnosti z ustavo.

Vendar ustava določa, da ni z njo mogoče razveljaviti nobenih aktov ali ukrepov, ki so potrebni zaradi članstva v EU. To je določeno v členu 29(4), točka 6, ustave. Pravo EU ima prednost pred vsemi nacionalnimi zakoni, vključno z ustavo. Ker pravo EU določa, da se načini njegovega izvajanja določijo z nacionalnimi postopkovnimi zahtevami, morajo biti instrumenti, s katerimi se izvaja pravo EU, še vedno v skladu s postopkovnimi ustavnimi zahtevami.

Na podlagi zakona o Evropski konvenciji o človekovih pravicah iz leta 2003 se lahko posamezniki pred irskimi sodišči sklicujejo na določbe EKČP. EKČP je bila v pravni red vključena na podustavni ravni, tako da ima ustava še naprej prednost pred njo. V skladu z navedenim zakonom morajo sodišča nacionalne določbe razlagati in uporabljati čim bolj v skladu z načeli iz EKČP. Če domača zakonodaja ni v skladu z EKČP, se izda izjava o nezdružljivosti.

Sodišča so razsodila, da so načela običajnega mednarodnega prava del notranjega prava na podlagi člena 29(3) ustave, vendar le, kolikor niso v nasprotju z ustavo, zakonodajo ali občim pravom. Mednarodni sporazumi se lahko ratificirajo le, če so v skladu z ustavo, sicer je potreben referendum.

Zakonodaja se lahko nadomesti ali spremeni s poznejšo zakonodajo. Sekundarna zakonodaja se lahko nadomesti s primarno zakonodajo, enako velja za pooblastilo za sprejemanje sekundarne zakonodaje, vendar sekundarna zakonodaja ne more prevladati nad primarno zakonodajo. Sodišča lahko razveljavijo zakonodajo z obrazložitvijo, da ni veljavna glede na določbe ustave (zakonodaja po letu 1937) ali da ni skladna z ustavo (zakonodaja izpred leta 1937). Za zakonodajo po letu 1937 se predpostavlja, da je skladna z ustavo.

Odločbe sodišč se lahko nadomestijo z zakonodajnimi ali ustavnimi akti ali poznejšimi odločbami sodišč iste ali višje stopnje.

4. Začetek veljavnosti nadnacionalnih instrumentov

Prvotno sestavljena ustava ni bila združljiva s pravom Evropske skupnosti. Določala je na primer, da je Oireachtas edino zakonodajno telo v državi. Iz tega razloga je bila v ustavo vstavljena določba, da ne bo z ustavo razveljavljen noben zakon, akt ali ukrep, ki je potreben zaradi članstva v EU. Vendar je bilo odločeno, da je treba ob spremembi področja uporabe in ciljev Pogodbe, na primer z novo Pogodbo, to predložiti v glasovanje državljanom na referendumu, in če jo državljani potrdijo, se vstavi določba, s katero se potrdi, da lahko država ratificira tako Pogodbo.

Če se s pravom EU zahteva prenos v zakonodajo države, se to izvede s primarno zakonodajo ali bolj običajno s podzakonskim aktom vlade ali vladnega ministra.

V skladu z ustavo mednarodni sporazumi postanejo del notranjega prava, če tako določi Oireachtas. V ta namen se običajno sprejme zakon, kot se je zakon o Evropski konvenciji o človekovih pravicah iz leta 2003, s katerim je bila Konvencija vključena v notranje pravo, tako da se lahko posamezniki pred domačimi sodišči sklicujejo na njene določbe.

5. Organi, pristojni za sprejemanje pravnih pravil

Ustava določa, da ima Oireachtas, ki ga sestavljajo Dáil (spodnji dom) in Seanad (zgornji dom) ter predsednik, „izključno pristojnost sprejemanja zakonov za državo“ ob upoštevanju obveznosti članstva v Skupnosti, kot je določeno v ustavi. Predlagano zakonodajo v obliki predloga zakona mora podpisati predsednik, da zakon začne veljati, če pa predsednik dvomi o ustavnosti predloga zakona, lahko skliče državni svet (Council of State) in po potrebi predlog zakona v skladu s členom 26 ustave predloži vrhovnemu sodišču (Supreme Court) v odločanje.

Kot je bilo navedeno zgoraj, lahko Oireachtas pooblastilo za sprejemanje zakonodaje prenese na vladnega ministra ali drug organ, pri čemer je to pooblastilo strogo omejeno z instrumentom o prenosu pooblastila. Direktive EU se v zakonodajo običajno prenesejo s podzakonskim aktom, ki ga sprejme minister. Pooblastilo za sprejemanje zakonodajnih aktov se lahko prenese na različne organe, kot so vladni ministri, zakonski odbori ter poldržavni, regulativni, strokovni in lokalni organi.

V skladu z ustavo je vlada odgovorna za vodenje zunanjih odnosov, lahko podpisuje mednarodne pogodbe in sporazume ter se pridruži mednarodnim organizacijam ob upoštevanju ustavnih zahtev.

V sistemu anglosaškega prava je pravo, ki ga oblikujejo sodniki, zavezujoče.

6. Postopek sprejemanja pravnih pravil

6.1 Ustava

Prva faza pri spremembi ustave na podlagi člena 46 je vložitev predloga zakona v spodnjem domu. Ta predlog zakona morata sprejeti oba domova Oireachtas, nato pa je treba v zvezi z njim razpisati referendum, na katerem ga državljani potrdijo ali zavrnejo. V skladu s členom 47(1) se šteje, da državljani predlog potrdijo, če zanj glasuje večina tistih, ki se udeležijo referenduma. Tak predlog zakona mora biti predstavljen kot „zakon za spremembo ustave“ in ne sme vsebovati nobenega drugega predloga. Če ga državljani potrdijo, ga mora predsednik podpisati in „ustrezno razglasiti kot zakon“.

Člen 47(2) določa, da je na predlog, v zvezi s katerim je razpisan referendum in ne spreminja ustave, izglasovan veto, če ga zavrne večina tistih, ki se udeležijo referenduma, in če proti predlogu glasuje najmanj ena tretjina volivcev, vpisanih v volilni imenik.

6.2 Zakonodajni postopek

Prvi korak pri sprejemanju primarne zakonodaje je običajno, da se predlog zakona vloži v katerem koli domu Oireachtas. Vsak predlog zakona, vložen v spodnjemu domu, mora biti v preučitev poslan zgornjemu domu, ta pa lahko vanj vnese spremembe, ki jih mora spodnji dom upoštevati. Če pa je predlog zakona vložen in sprejet v zgornjem domu, nato pa ga spodnji dom spremeni, se šteje, da ga je vložil spodnji dom, zato ga je treba vrniti zgornjemu domu v preučitev.

Predlog zakona morata pred razglasitvijo potrditi oba domova Oireachtas, predsednik pa ga mora podpisati. Med tem zakonodajnim postopkom lahko predlog zakona spreminjata spodnji in zgornji dom. Vendar je z ustavo potrjena prevlada spodnjega doma, ki ga izvolijo državljani; člen 23 določa, da če zgornji dom zavrne ali spremeni predlog zakona v nasprotju z željami spodnjega doma, lahko spodnji dom v 180 dneh sprejme resolucijo, s katero se šteje, da sta predlog zakona sprejela oba domova. Zgornji dom ima pravico, da predlog zakona odloži do 90 dni, ne more pa preprečiti, da bi postal zakon, ali ga spremeniti, razen če spodnji dom s tem soglaša.

Veliko večino predlogov zakonov v spodnjem domu vložijo vladni ministri.

Predloge finančnih zakonov (tj. predloge zakonov, ki se nanašajo na uvedbo, razveljavitev, oprostitev ali spremembo ali ureditev obdavčitve, in predloge zakonov, ki vključujejo obremenitev javnih sredstev) lahko vlaga in sprejema samo spodnji dom. Tovrstni predlog zakona se pošlje zgornjemu domu za predložitev „priporočil“.

Zadnji korak v zakonodajnem postopku je, da predsednik podpiše predlog zakona, s čimer predlog postane zakon. Predsednik lahko po posvetovanju z državnim svetom predlog zakona ali posamezen člen predloga zakona predloži vrhovnemu sodišču za oceno ustavnosti. To se imenuje predložitev na podlagi člena 26. Ko vrhovno sodišče odloči, da je predlog zakona v skladu z ustavo, njegove ustavnosti ni nikoli več mogoče izpodbijati na sodišču, predsednik pa ga mora podpisati. Če odloči, da predlog zakona ni združljiv z ustavo, mora predsednik zavrniti podpis, s katerim bi predlog potrdil kot zakon.

6.3 Sekundarna zakonodaja

V matičnem zakonu je običajno določeno, da lahko Oireachtas razveljavi ali potrdi delegirano zakonodajo, ki jo dovoljuje matični zakon. S temi določbami se na splošno zahteva, da se instrumenti „predložijo“ enemu ali obema domovoma Oireachtas, ki jih lahko v predpisanem roku razveljavita. Ta mehanizem razveljavitve velja za vso sekundarno zakonodajo, s katero se izvajajo ukrepi EU. Nekatere podzakonske akte je treba po sprejetju deponirati v določenih knjižnicah, obvestilo o njihovem sprejetju pa mora biti objavljeno v irskem uradnem listu Povezava se odpre v novem oknuIris Oifigiúil.

6.4 Mednarodno pravo

Vlada lahko podpisuje mednarodne pogodbe ali sporazume ali se pridruži mednarodnim organizacijam, vendar je bilo odločeno, da tega ne sme storiti, če bi s tem omejila izključno zakonodajo pooblastilo, podeljeno Oireachtas, ali drugače kršila ustavo. Iz tega razloga so sodišča odločila, da vlada ne sme odobriti Pogodb, s katerimi se spreminjajo področje uporabe in cilji Evropske unije, razen če se s tem strinjajo državljani na ustavnem referendumu.

7. Začetek veljavnosti nacionalnih pravil

Spremembe ustave začnejo veljati potem, ko jih potrdijo državljani in predlog zakona za spremembo podpiše predsednik.

Predlog zakona postane zakon na dan, ko ga podpiše predsednik, in začne veljati na isti dan, razen če ni v zakonu določeno drugače. Predsednik predloga zakona običajno ne podpiše prej kot peti dan ali pozneje kot sedmi dan po dnevu predložitve. V zakonu je lahko določen datum, ko začne veljati, ali določeno, da lahko minister sprejme „uredbo o začetku veljavnosti“ (commencement order) (sekundarna zakonodaja), s katero določi začetek veljavnosti zakona ali dela zakona. Predsednik mora predlog zakona razglasiti z objavo obvestila v Iris Oifigiúil, v katerem navede, da je predlog postal zakon.

V sekundarni zakonodaji je določen datum, ko se začne uporabljati.

Sodne odločbe običajno veljajo od dneva, ko so izdane.

8. Sredstva za reševanje kolizije med različnimi pravnimi viri

O morebitni koliziji med različnimi pravnimi pravili ali viri odločajo sodišča.

Ob upoštevanju nadrejenosti prava EU je ustava temeljni zakon države in ima prednost pri vsaki koliziji z drugimi zakoni. V skladu s členom 34 ustave lahko posamezniki ustavno veljavnost zakonodaje izpodbijajo pred višjim sodiščem (High Court). Zoper njegovo odločbo se je mogoče pritožiti pri vrhovnem sodišču. Posamezniki lahko tudi trdijo, da je država s svojim ravnanjem kršila njihove ustavne pravice ali ustavni postopek.

Predpostavlja se, da je zakonodaja, sprejeta po sprejetju ustave iz leta 1937, v skladu z ustavo, razen če ni dokazano nasprotno.

Nastanejo lahko okoliščine, v katerih si določbe ustave, zlasti določbe o temeljnih pravicah, deloma nasprotujejo. Sodišča so uporabila več mehanizmov za sprejemanje odločitev v takih primerih, vključno z dobesedno ali slovnično razlago, zgodovinskim pristopom, namenskim ali skladnim pristopom, doktrino sorazmernosti, pristopom hierarhije pravic ter pristopom zavezanosti naravnemu pravu in naravnim pravicam.

V nekaterih primerih je bil zaradi nepriljubljene ustavne odločitve ali razlage, ki so jo podala sodišča, izveden referendum za spremembo ustave.

Če posameznik trdi, da so bile z zakonodajo kršene njegove pravice na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, lahko od sodišč zahteva izjavo o nezdružljivosti.

Za pravo EU velja ustavna imuniteta, saj ustava določa, da ni z njo mogoče razveljaviti nobenih aktov ali ukrepov, potrebnih zaradi članstva, čeprav morajo biti sredstva za izvajanje teh aktov ali ukrepov v skladu z ustavo.

Veljavnost delegirane zakonodaje se lahko presoja glede na njeno skladnost z ustavo, pa tudi glede na njeno skladnost z matičnim zakonom.

Dodatne informacije o irskem pravnem sistemu, zakonodaji in ustavi so na voljo na naslednjih spletiščih:

• Povezava se odpre v novem oknuhttps://www.gov.ie/en/organisation/department-of-the-taoiseach/

• Povezava se odpre v novem oknuhttp://www.courts.ie/Judgments.nsf/Webpages/HomePage?OpenDocument

• Povezava se odpre v novem oknuhttp://www.irishstatutebook.ie/

• Povezava se odpre v novem oknuhttp://www.bailii.org/

Zadnja posodobitev: 22/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Grčija

Ta stran nudi podatke o pravnem sistemu v Grčiji.

Pravni viri

  • Zakonodaja,
  • običajno pravo,
  • splošno sprejeta pravila mednarodnega prava,
  • pravo Evropske unije,
  • mednarodne konvencije,
  • Sodna praksa.

Vrste pravnih aktov – opis

  • Ustava,
  • zakoni (Τυπικός νόμος),
  • drugi akti, ki urejajo zakonodajno vsebino (Πράξεις νομοθετικού περιεχομένου),
  • predsedniške odredbe (Προεδρικό διάταγμα),
  • upravni ukrepi (Διοικητικές πράξεις),
  • ustanovne pogodbe EU,
  • uredbe EU,
  • direktive EU,
  • mednarodne konvencije.

Hierarhija norm

Ustava prevlada nad vsemi domačimi pravnimi akti. Njihova hierarhija je: zakoni, predsedniške odredbe in upravni ukrepi. Ustanovne pogodbe Evropske unije imajo isto formalno veljavnost kot ustava, drugi mednarodnopravni akti pa prevladajo nad vsemi domačimi pravnimi akti, razen nad ustavo.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov

Ko se pojavi potreba po spremembi ali dopolnitvi veljavne zakonodaje, uvedbi novih pravnih pravil ali vključitvi mednarodnopravnih pravil v domačo zakonodajo:

pristojni minister imenuje poseben zakonodajni odbor za pripravo predloga zakona.

Zakonodajni postopek

Predlog zakona, ki ga pripravi posebni zakonodajni odbor, se pošlje osrednjemu zakonodajnemu odboru pri generalnem sekretariatu vlade. Ta preveri, ali je predlog primerno pripravljen, poda pa lahko tudi druge pripombe, na primer v zvezi z vprašanji ustavnosti in skladnosti z mednarodnim pravom.

Predlog zakona se nato predloži parlamentu skupaj z obrazložitvenim memorandumom, ki vsebuje obrazložitev in namen predlaganih določb. Če predlog zakona določa porabo proračunskih sredstev, Generalni državni urad za računovodstvo (Γενικό Λογιστήριο του Κράτους) pripravi posebno in primerjalno poročilo o odhodkih. Predlogu zakona mora biti priloženo tudi poročilo o presoji vseh ukrepov, ki jih bo morda treba posledično sprejeti, in poročilo o javnem posvetovanju, ki je potekalo pred predložitvijo predloga zakona parlamentu, razen v izjemnih primerih.

Predsednik parlamenta predloži predlog zakona v obravnavo na predlog celotnega doma parlamenta, stalnih ali posebnih odborov parlamenta. Ukaze, na podlagi katerih se začnejo izvajati parlamentarni zakoni, izda predsednik republike na predlog pristojnih ministrov. Upravni organi so na podlagi posebnih zakonskih določb pooblaščeni za sprejemanje ukrepov, ki urejajo posebna vprašanja, vprašanja lokalnega interesa, tehnična vprašanja ali vprašanja manjšega pomena.

V skladu z 28. členom ustave so mednarodne konvencije, ki jih z zakonom ratificira parlament, sestavni del domačega grškega prava ter prevladajo nad vsemi predpisi, ki so veljali ob njihovi ratifikaciji in so z njimi v nasprotju, razen nad določbami ustave.

Uredbe EU so splošno veljavne na celotnem ozemlju Unije; so zavezujoč pravni akt in imajo neposredni učinek v vsaki državi članici.

Direktive EU se prenesejo v nacionalno zakonodajo z zakonom, predsedniško odredbo ali ministrskim sklepom.

Zakon v enem mesecu, odkar ga je parlament sprejel, podpišejo pristojni ministri, nato pa ga podpiše in razglasi še predsednik republike.

Zakon sam določa začetek svoje veljavnosti. Če ne vsebuje določb o začetku veljavnosti, začne v skladu s 103. členom uvodnega zakona civilnega zakonika veljati 10 dni od objave v uradnem listu (Εφημερίδα της Κυβερνήσεως).

Zakon o ratifikaciji konvencije praviloma začne veljati z objavo v uradnem listu, konvencija pa začne veljati na dan, ki je določen v njej.

Na spletni strani Povezava se odpre v novem oknugrškega parlamenta so navedeni vsi zakoni, sprejeti od 22. oktobra 1993 naprej. Poleg tega je na spletni strani Povezava se odpre v novem oknuZaložbe uradnega lista oddelek „Iskanje“ (‘Αναζητήσεις’) za iskanje po letnih seznamih sprejetih zakonov in izdanih odredb od leta 1890. Na teh seznamih so navedene njihova vsebina in podrobnosti o uradnem listu, v katerih so bili objavljeni.

Zakonodajno iniciativo za spremembo parlamentarnega zakona ima minister, pristojen za zadevno področje.

Parlamentarni zakon velja, dokler ga ne razveljavi novejši zakon.

Pravne podatkovne zbirke

  1. Povezava se odpre v novem oknuPopolna pravna podatkovna zbirka grške zakonodaje v lasti Založbe uradnega lista, ki jo tudi vzdržuje.

Dostop je brezplačen (člen 7 zakona št. 3861/2010, objavljenega v uradnem listu z oznako FEK A/112/13‑7‑10).

  1. Druga taka Povezava se odpre v novem oknupopolna pravna podatkovna zbirka pa je v lasti podjetij Intracom in HOL, ki jo tudi vzdržujeta.

Za dostop je treba plačati takso.

  1. Spletna stran Povezava se odpre v novem oknudržavnega pravnega sveta

Dostop do nje je brezplačen.

Uporabne povezave

Povezava se odpre v novem oknuGrški parlament

Povezava se odpre v novem oknuZaložba uradnega lista

Zadnja posodobitev: 21/08/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Španija

Ta stran vsebuje informacije o španskem pravnem sistemu in splošni pregled pravnega reda v državi.

Viri španskega prava

Viri španskega prava so opredeljeni v členu 1 civilnega zakonika (Código Civil):

  1. viri španskega pravnega reda so zakoni, ustaljene prakse in splošna pravna načela;
  2. določbe, ki so v nasprotju z določbami višjega reda, so pravno neveljavne;
  3. ustaljene prakse se uporabljajo le, če ni veljavne zakonodaje, če niso v nasprotju z javnim redom ali moralo in če jih je mogoče dokazati;
  4. pravne prakse, ki niso le razlaga neke izjave volje, se štejejo za ustaljene prakse;
  5. splošna pravna načela se uporabljajo, kadar ne obstajajo zakonodaja ali ustaljene prakse, ne glede na njihovo vlogo pri oblikovanju pravnega reda;
  6. pravna pravila iz mednarodnih pogodb se v Španiji ne uporabljajo neposredno, dokler z objavo njihovega celotnega besedila v uradnem listu Španije (Boletín Oficial del Estado) ne postanejo del notranjega pravnega reda;
  7. sodna praksa dopolnjuje pravni red z doktrino, ki jo skozi čas oblikuje vrhovno sodišče (Tribunal Supremo) s svojo razlago in uporabo zakonodaje, ustaljenih praks in splošnih pravnih načel;
  8. španski sodniki in sodišča, ki jih zavezujeta le ustava in pravna država, morajo po dolžnosti odločiti o vsaki zadevi, ki jo obravnavajo, pri čemer se pri navedeni odločitvi opirajo na vzpostavljeni sistem virov.

Vrste pravnih instrumentov

Ustava: najvišji pravni akt španske države, ki velja za vse javne organe in državljane. Vsaka določba ali akt, ki je v nasprotju z ustavo, je pravno neveljaven. Vsebina ustave je razdeljena na dva jasno ločena dela: (a) pravno doktrino in (b) sistemski zakon.

Mednarodne pogodbe: pisni sporazumi, ki jih sklenejo nekateri subjekti mednarodnega prava in ki jih to pravo ureja. Vključujejo lahko en ali več povezanih pravnih instrumentov ne glede na njihovo poimenovanje. Ko so mednarodne pogodbe podpisane in uradno objavljene v Španiji, postanejo del notranjega pravnega reda.

Statuti o avtonomiji: temeljna španska institucionalna pravila, ki veljajo za posamezne avtonomne skupnosti in so bila priznana s špansko ustavo iz leta 1978. Sprejmejo se s sistemskim zakonom. Vsebujejo vsaj ime avtonomne skupnosti, njene ozemeljske meje, imena, organizacijske strukture in sedeže avtonomnih institucij ter pristojnosti, ki so jim podeljene. Statuti o avtonomiji niso niti izraz suverenosti niti ustava, ker ne izvirajo iz primarnega ustavnega pooblastila (ki ni bilo podeljeno ozemljem, ki so postala avtonomne skupnosti), temveč je treba njihov obstoj pripisati priznanju s strani države, pri čemer načelo avtonomije v nobenih okoliščinah ne ogroža načela enotnosti.

  • Zakon: Španija ima različne vrste zakonov.
  • Sistemski zakoni: zakoni, ki se nanašajo na izvajanje temeljnih pravic in državljanskih svoboščin, zakoni, s katerimi se sprejmejo statuti o avtonomiji in pravni red, ki ureja splošni volilni sistem, ter drugi zakoni, določeni v ustavi.
  • Splošni zakoni: zakoni, ki urejajo zadeve, ki niso urejene s sistemskimi zakoni.
  • Zakonodajne uredbe: zakonske določbe o nekaterih zadevah, ki jih vlada sprejme na podlagi pooblastil, ki jih je nanjo prenesel parlament (Cortes Generales).
  • Uredbe z zakonsko močjo: začasne zakonodajne določbe, ki jih vlada sprejme v izrednih razmerah in nujnih primerih ter ne vplivajo na pravni red, ki ureja osnovne državne institucije, pravice, dolžnosti in svoboščine državljanov na podlagi naslova I ustave, pravni red, ki ureja avtonomne skupnosti, ali pravni red, ki ureja splošni volilni sistem. Uredbe z zakonsko močjo je treba predložiti v razpravo in glasovanje celotnemu poslanskemu kongresu (Congreso de los Diputados), in sicer v 30 dneh od njihovega sprejetja.
  • Uredbe: splošna pravna pravila, ki jih sprejme izvršilna oblast. V hierarhiji predpisov se uvrščajo takoj za zakonom, ki ga običajno izvajajo.
  • Ustaljene prakse: opredeljene so kot „sklop pravil, ki izhajajo iz bolj ali manj stalnega ponavljanja enotnih dejanj“. Da bi ustaljena praksa predstavljala izraz kolektivne in spontane volje, mora biti razširjena, stalna, enotna in trajna.
  • Splošna pravna načela: splošne normativne izjave, za katere se, ne da bi bile formalno vključene v pravni red, šteje, da so del navedenega reda, ker so podlaga za druge posebne normativne izjave ali abstraktno obsegajo vsebino skupine takih izjav. Uporabljajo se za odpravo pravnih vrzeli ali razlago pravnih pravil.
  • Sodna praksa: oblikuje se na podlagi dveh sodb – ki ju izda vrhovno sodišče ali v nekaterih zadevah, za katere je pristojnost omejena na avtonomne skupnosti, višje sodišče (Tribunal Superior de Justicia) zadevne avtonomne skupnosti –, v katerih se določeno pravilo razlaga enako. Če se sodnik ali sodišče oddalji od doktrine vrhovnega sodišča, sodba ni samodejno razveljavljena, temveč je podlaga za kasacijsko pritožbo. Kljub temu lahko tako vrhovno sodišče kot tudi višje sodišče v posamezni avtonomni skupnosti iz utemeljenih razlogov odstopata od ustaljene sodne prakse in kadar koli oblikujeta novo sodno prakso.

Hierarhija predpisov

V členu 1(2) španskega civilnega zakonika je navedeno, da so „[d]oločbe, ki so v nasprotju z določbami višjega reda, […] pravno neveljavne“. To pomeni, da je treba nujno določiti hierarhijo predpisov. Zato so s špansko ustavo urejena medsebojna razmerja med različnimi predpisi ter njihova hierarhična in pristojnostna razmerja.

V skladu z ustavo je prednostni vrstni red predpisov v španskem pravu naslednji:

  1. ustava;
  2. mednarodne pogodbe;
  3. zakoni v naslednjem vrstnem redu: sistemski zakoni, splošni zakoni in predpisi s statusom zakona (vključno s kraljevimi uredbami z zakonsko močjo in kraljevimi zakonodajnimi uredbami), pri čemer med njimi ni hierarhije, ampak obstajajo različni postopki in področja uporabe;
  4. predpisi, ki jih izda izvršilna oblast in imajo svojo hierarhijo, odvisno od organa, ki jih izda (kraljeve uredbe, ministrske odredbe itd.).

Poleg tega je bilo določeno načelo pristojnosti v zvezi s predpisi, ki jih izdajo parlamenti različnih avtonomnih skupnosti (uredbe regionalne vlade, odredbe regionalne vlade itd.).

Sodniki in sodišča ne uporabijo predpisov ali drugih določb, ki so v nasprotju z ustavo, zakonom ali načelom hierarhije predpisov.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje pravnih pravil

Institucionalni okvir Španije temelji na načelu delitve oblasti, pri čemer imajo zakonodajno oblast španski parlament in zakonodajne skupščine avtonomnih skupnosti države.

Vlada na ravni države in na ravni vsake avtonomne skupnosti ima izvršilno oblast – vključno s pristojnostmi za zakonsko urejanje – in včasih izvršuje zakonodajna pooblastila, kot jih nanjo prenese parlament.

Lokalni organi nimajo zakonodajnih pooblastil, imajo pa regulativna pooblastila, ki jih izvršujejo predvsem v obliki občinskih podzakonskih aktov.

Zakonodajne pobude dajejo vlada, kongres in senat, skupščine avtonomnih skupnosti in v nekaterih primerih ljudska iniciativa.

Postopek odločanja

Mednarodne pogodbe: na voljo so trije mehanizmi sprejemanja, ki so odvisni od zadev, ki jih ureja pogodba.

  • Prvič, s sistemskim zakonom se odobri podpis pogodb, kadar je izvajanje pristojnosti, ki izhajajo iz ustave, podeljeno mednarodni organizaciji ali instituciji.
  • Drugič, vlada lahko da soglasje države za podpis pravno zavezujočih pogodb ali sporazumov ob predhodni odobritvi parlamenta v naslednjih primerih: politične pogodbe, vojaške pogodbe ali sporazumi, pogodbe ali sporazumi, ki vplivajo na ozemeljsko celovitost države ali temeljne pravice in dolžnosti iz naslova I, pogodbe ali sporazumi, ki vključujejo finančne obveznosti za davčne organe, in pogodbe ali sporazumi, ki zahtevajo spremembo ali odstopanje od zakona ali zakonodajne ukrepe za njihovo izvajanje.
  • Nazadnje, pri vseh drugih zadevah je treba le obvestiti kongres in senat, takoj ko je pogodba podpisana.

Ko so mednarodne pogodbe podpisane in uradno objavljene v Španiji, postanejo del notranjega pravnega reda. Od določb pogodb je mogoče odstopati, jih spremeniti ali odložiti njihovo uporabo le na način, določen v samih pogodbah ali v skladu s splošnimi pravili mednarodnega prava. Mednarodne pogodbe in sporazumi se lahko odpovejo po istem postopku, po katerem se sprejmejo.

Zakon:

Svet ministrov (Consejo de Ministros) odobri predloge zakonov ter jih skupaj s predstavitvijo razlogov za njihovo uvedbo in pravnim ozadjem, potrebnima, da lahko kongres sprejme odločitev o njih, predloži kongresu.

V avtonomnih skupnostih predloge zakonov odobrijo zadevni sveti ministrov in se pod enakimi pogoji predložijo zakonodajni skupščini zadevne avtonomne skupnosti.

Ko kongres odobri predlog splošnega ali sistemskega zakona, predsednik kongresa o tem nemudoma obvesti predsednika senata, ki predlog zakona nato predloži v razpravo senatu. Senat lahko v dveh mesecih od datuma prejema predloga zakona vloži veto na ta predlog ali ga spremeni. Veto mora biti sprejet z absolutno večino.

Predloga zakona ni mogoče predložiti kralju v potrditev, dokler kongres ne ratificira prvotnega osnutka (v primeru veta je za to potrebna absolutna večina, navadna večina pa zadostuje, ko od njegove predložitve pretečeta dva meseca) ali glasuje o spremembah, ki jih sprejme ali zavrne z navadno večino. Dvomesečni rok, v katerem lahko senat vloži veto na predlog zakona ali ga spremeni, se skrajša na 20 koledarskih dni v primeru predlogov zakona, ki jih vlada ali kongres razglasi za nujne.

Zakoni, ki jih sprejme parlament, se predložijo kralju, ki jih v 15 dneh od sprejetja potrdi, izda in odredi njihovo objavo.

  • Sistemski zakoni: za sprejetje ali spremembo sistemskih zakonov ali odstopanje od njih je potrebna absolutna večina v kongresu pri končnem glasovanju o predlogu zakona v celoti.

Uredbe: uredbe se sprejemajo po naslednjem postopku:

  • postopek za sprejetje uredbe začne ustrezni oddelek za oblikovanje politike s pripravo ustreznega predloga, ki se predloži s poročilom o potrebi po uredbi in njeni ustreznosti ter finančnim poročilom, ki vključuje oceno s tem povezanih stroškov;
  • v pripravljalnem postopku je treba poleg poročil, mnenj in predhodnih obveznih odobritev pridobiti vse študije in opraviti vsa posvetovanja, ki se štejejo za potrebne za zagotovitev ustreznosti in zakonitosti besedila. Uredbam mora biti v vsakem primeru priloženo poročilo o učinkih, ki jih imajo ukrepi iz uredb, na spola;
  • če določba vpliva na legitimne pravice in interese državljanov, se lahko v razumnem roku, ki ni krajši od 15 delovnih dni, opravi javno zaslišanje. Če je torej to potrebno zaradi narave določbe, se določba predloži v javno posvetovanje v zgoraj navedenem obdobju;
  • tehnični generalni sekretariat (Secretaría General Técnica) mora v vsakem primeru poročati o predlogih uredb brez poseganja v mnenje državnega sveta (Consejo de Estado), kadar je to zakonsko določeno;
  • če lahko uredba vpliva na razdelitev pristojnosti med državo in avtonomne skupnosti, bo potrebno predhodno poročilo javnih organov;
  • preden lahko uredbe, ki jih je sprejela vlada, začnejo veljati, morajo biti v celoti objavljene v uradnem listu.

Pravne zbirke podatkov

Uradni list upravlja zbirko podatkov, ki vsebuje vso zakonodajo, objavljeno od leta 1960: Povezava se odpre v novem oknuIberlex.

Ali je dostop do zbirke podatkov brezplačen?

Dostop do te zbirke podatkov je brezplačen.

Kratek opis vsebine

Vsi uradni listi, objavljeni od leta 1960, so na voljo na spletišču uradnega lista.

Spletišče vključuje iskalnik po zakonodaji in obvestilih ter zbirke ustavne sodne prakse (od leta 1980), poročil in mnenj državne pravne službe (Abogacía del Estado) (od leta 1997) ter mnenj državnega sveta. Vključuje tudi prenovljene različice, ki vsebujejo glavne spremembe zakonodaje. Nazadnje, ponuja storitev opozarjanja, ki zajema zakonodajna obvestila, javne objave ter vpoglede v informacije in dokumentacijo.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuIBERLEX/zbirka španske zakonodaje

Zadnja posodobitev: 16/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Francija

V tem razdelku boste našli pregled različnih pravnih virov v Franciji.

Pravni viri

Pravo v Franciji sestavljajo predvsem pisana pravila, ki jih imenujemo pravni viri. To so lahko predpisi, ki so jih sprejele države ali so bili sprejeti med državami na nacionalni ravni, sodna praksa nacionalnih ali mednarodnih sodišč ali predpisi, ki so sprejeti na krajevni ravni, kot so mestni odloki, ali ki jih sprejmejo poklicne organizacije, kot je zdravniška zbornica, pravila, ki jih državljani sklenejo med sabo, kot so kolektivne pogodbe ali pogodbe, in nazadnje običaji.

Ti viri so urejeni na podlagi hierarhije predpisov. Novi predpis torej:

  • mora upoštevati že prej sprejete višje predpise;
  • lahko spreminja prejšnje predpise na isti ravni;
  • povzroči razveljavitev nižjih predpisov, ki so v nasprotju z njim.

Mednarodni pravni viri

Mednarodne pogodbe in sporazumi

Da lahko mednarodna pogodba začne veljati v Franciji, mora biti ratificirana oziroma odobrena in objavljena. Nekatere mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno v francoskem pravnem redu, druge je treba prenesti v nacionalne predpise.

Pravo Evropske unije

Pojem prava Evropske unije se sklicuje na predpise, ki jih določijo institucije Evropske unije. To so lahko priporočila, mnenja, uredbe, odločbe, sklepi in tudi direktive.

Nacionalni pravni viri

Ustavni predpisi

  • ustava z dne 4. oktobra 1958;
  • preambula ustave z dne 27. oktobra 1946 in deklaracija o človekovih in državljanskih pravicah z dne 26. avgusta 1789 ter temeljna načela, priznana v zakonih republike, na katere se sklicuje;
  • sistemski zakoni, ki so Ustavnemu svetu predloženi pred razglasitvijo in naj bi dopolnjevali ustavo.

Zakonodajni predpisi

Zakon, ki ga sprejme parlament, je podrejen ustavi. Ustavni svet, kadar so mu zakoni predloženi, preveri njihovo ustavnost pred njihovo razglasitvijo, to je preveri njihovo skladnost z ustavo. Zakon lahko Ustavnemu svetu predložijo predsednik republike, predsednik vlade, predsednika narodne skupščine in senata ter 60 poslancev ali 60 senatorjev.Ustavni svet lahko med drugim na predlog sveta „Conseil d’État“ ali kasacijskega sodišča odloča o zahtevku za razveljavitev veljavnega zakona, ki ga vloži posameznik, ki v okviru spora, v katerem se uporabi ta zakon, izpodbija njegovo skladnost s pravicami in svoboščinami, ki jih zagotavlja Ustava.

Mednarodne pogodbe, ki jih ratificira Francija, so v skladu s členom 55 ustave nadrejene zakonodaji. Upravni sodnik ali sodnik na rednem sodišču torej zavrne uporabo zakona, ki se zdi nezdružljiv z mednarodno pogodbo, ne glede na to, ali je bila ta sklenjena pred zakonom ali po njem.

Uredbeni predpisi

  1. Odloki
  2. Vlada lahko v skladu s členom 38 ustave zaprosi parlament za dovoljenje, da za izvajanje svojega programa v določenem obdobju sprejema ukrepe, ki spadajo na področje zakonodaje. Ti odloki so formalno izvršilni akti, dokler jih zakonodajalec ne ratificira, in se torej lahko do njihove ratifikacije izpodbijajo pred upravnim sodiščem.

  3. Uredbe

    Uredbe se razlikujejo glede na organ, ki jih sprejme:
    • dekreti predsednika republike ali predsednika vlade (kadar se sprejmejo v svetu ministrov ali svetu Conseil d’État, se lahko spremenijo samo pod enakimi pogoji);
    • medministrske ali ministrske odredbe;
    • uredbeni sklepi, ki jih sprejmejo organi države s prenesenimi pooblastili (prefekt, župan itd.) ali decentralizirani organi države (občina, departma, regija).
  4.  

  5. Kolektivne pogodbe
  6. Delovni zakonik določa splošna pravila, ki veljajo za delovne pogoje. V tem okviru socialni partnerji v zasebnem sektorju (delodajalci in sindikati delojemalcev) sklenejo pogodbe in sporazume. Kolektivne pogodbe opredeljujejo vse delovne pogoje in socialna jamstva, ki veljajo za delojemalce v zadevnih strukturah (industrija predelovanja odpadkov in trgovina s takimi odpadki, domovi za mlade delavce, zavodi za dopolnilno pokojninsko zavarovanje itd.). Kolektivni sporazumi pa se nanašajo samo na posebno področje (plače, delovni čas itd.). Kolektivni sporazumi in pogodbe se lahko sklenejo na ravni panoge (vsa podjetja, ki opravljajo isto dejavnost na danem ozemlju), podjetja ali ustanove. Ministrstvi za delo, socialne zadeve in solidarnost ter za kmetijstvo in ribištvo se lahko odločita za „razširitev“ kolektivne pogodbe, tako da se uporablja za vse strukture panoge dejavnosti, na katero se nanaša.

Sodna praksa sodišč redne pristojnosti in upravnih sodišč

Sodno prakso lahko ustvarijo sodišča redne pristojnosti ali upravna sodišča. Sodna praksa sodišč redne pristojnosti razlaga pravo, vendar se načeloma uporabi le za zadevo, v kateri se presoja. Sodna praksa upravnih sodišč pa je nadrejena izvršilnim aktom, ker je z njo mogoče razveljaviti izvršilni predpis, in podrejena zakonodajnim aktom.

Institucionalni okvir

Zakonodajni postopek v Franciji

Treba je razlikovati med osnutkom zakona, ko pobudo za pripravo besedila zakona da vlada, in ki ga svetu ministrov predloži minister, in predlogom zakona, ko pobudo da parlament. Osnutek ali predlog zakona se predloži narodni skupščini ali senatu

Besedilo zakona nato preuči parlament. Sprejme se, ko ga v enaki obliki odobrita oba domova parlamenta.

Če se domova parlamenta ne strinjata, se začne postopek usklajevanja v paritetni mešani komisiji. Ta komisija, ki jo sestavlja po sedem poslancev in senatorjev, mora predlagati skupno besedilo zakona, običajno po dveh obravnavah v vsakem domu. Vlada lahko vendarle uporabi pospešeni postopek, v tem primeru se paritetna mešana komisija lahko ustanovi že po prvem branju.

Besedilo zakona razglasi (tj. podpiše) predsednik republike v 15 dneh po predaji besedila, ki ga je sprejel parlament, vladi. Predsednik lahko v tem času zahteva novo obravnavo besedila, ki se lahko predloži tudi Ustavnemu svetu, da preveri skladnost besedila z ustavo. Razglašeni zakon začne veljati po objavi v Uradnem listu.

Objava zakonov in uredb

 

Da bi bili zakoni in uredbe zavezujoči, morajo biti državljani seznanjeni z njimi. Posamične akte je tako treba vročiti osebam, na katere se nanašajo, splošne akte pa je treba objaviti

Predpisi o začetku veljavnosti zakonodajnih in izvršilnih aktov so bili z odlokom št. 2004– 64 z dne 20. februarja 2004 spremenjeni z veljavnostjo od 1.junija2004. Člen 1 civilnega zakonika tako zdaj določa da akti začnejo veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu, če ni navedeno drugače.

Vendar lahko v nujnem primeru začnejo veljati na dan objave zakoni, kadar je tako predpisano v odredbi o razglasitvi, in upravni akti, za katere je tako odločila vlada v posebni določbi.

Poleg dekretov se v Uradnem listu objavijo tudi izvršilni akti, ki jih sprejmejo pristojni državni organi na nacionalni ravni (ministrske odredbe, akti neodvisnih upravnih organov itd.). Odredbe ministrov se pogosto objavijo tudi v uradnih biltenih ministrstev

Objava samo v uradnem biltenu je mogoča le, če izvršilni akt zadeva samo zelo specifično skupino državljanov (predvsem uradnike in uslužbence ministrstva).

Za akte organov lokalnih skupnosti veljajo posebna pravila o objavi. Ne objavljajo se v Uradnem listu.

Okrožnice ali navodila načeloma nimajo moči izvršilnih pravnih aktov. Ti akti vsebujejo samo navodila službam za izvajanje zakonov in dekretov ali pa natančnejšo razlago nekaterih določb.

Da bi postale veljavne, jih je treba objaviti na zato predvideni spletni strani predsednika vlade (dekret 2008-1281 z dne 8. decembra 2008). Običajno se objavijo v uradnih biltenih ministrstev. Samo najpomembnejše okrožnice se objavijo v Uradnem listu.

Zbirke zakonodaje

Za javne pravne zbirke podatkov v Franciji je odgovorna javna služba za objavljanje prava na spletu (SPDDI), uvedena z Povezava se odpre v novem oknudekretom št. 2002-1064 z dne 7. avgusta 2002 (Povezava se odpre v novem oknuangleška različica).

Ta sistem je natančno pojasnjen v Povezava se odpre v novem oknunavodilih o ponovni uporabi podatkov, ki so na voljo na Povezava se odpre v novem oknuLégifrance:

Povezava se odpre v novem oknuLégifrance vsebuje:

  • zakonike, zakone in uredbe v prečiščeni različici (zbirka „Legi“);
  • dokumente, kot so bili objavljeni v izdaji Uradnega lista „Zakoni in dekreti“ (zbirka „Jorf“);
  • razširjene nacionalne kolektivne pogodbe (zbirka „Kali“);
  • odločbe Ustavnega sveta (zbirka „Constit“);
  • sodbe Kasacijskega sodišča in pritožbenih sodišč (zbirka „Cass“ za sodbe, objavljene v biltenu, zbirka „Inca“ za neobjavljene sodbe, zbirka „Capp“ za sodbe pritožbenih sodišč);
  • odločbe Državnega sveta in sodišča za spore, odločbe pritožbenih upravnih sodišč in izbor odločb upravnih sodišč (zbirka „Jade“);
  • sklepe Nacionalne komisije za informacijsko tehnologijo in svoboščine (CNIL) (zbirka „CNIL“).

Za informacijo, SPPDI skrbi tudi za druge spletne strani, ki so dostopne neposredno ali prek Povezava se odpre v novem oknuLégifrance, in sicer za spletne strani:

  • Povezava se odpre v novem oknuRačunskega sodišča za odločbe finančnih sodišč;
  • vsakega ministrstva za njegov uradni bilten;
  • Generalnega davčnega direktorata za Povezava se odpre v novem oknudavčno dokumentacijo;
  • Ministrstva za zunanje in evropske zadeve za mednarodne konvencije (zbirka „Povezava se odpre v novem oknuPacte“).

Informacije o pogojih iskanja in uporabi podatkov, ki spadajo v to drugo kategorijo, so na voljo na teh spletnih straneh.

Na strani Legifrance je mogoče najti tudi Povezava se odpre v novem oknukatalog zbirk podatkov, naštetih zgoraj.

Na voljo je tudi Povezava se odpre v novem oknuseznam tarif za licence Légifrance.

Zbirke podatkov

Spodaj je nepopoln seznam pravnih zbirk podatkov:

  • zbirka Povezava se odpre v novem oknuLEGI vsebuje prečiščene različice zakonikov, zakonov in uredb;
  • zbirka Povezava se odpre v novem oknuJORF vsebuje dokumente, kot so bili objavljeni v izdaji Uradnega lista „Zakoni in dekreti“;
  • zbirka Povezava se odpre v novem oknuKALI vsebuje razširjene nacionalne kolektivne pogodbe;
  • zbirka Povezava se odpre v novem oknuCONSTIT vsebuje odločbe Ustavnega sveta;
  • zbirka Povezava se odpre v novem oknuJADE vsebuje odločbe Državnega sveta in sodišča za spore, odločbe pritožbenih upravnih sodišč in izbor odločb upravnih sodišč;
  • zbirka Povezava se odpre v novem oknuCNIL vsebuje sklepe CNIL (Nacionalne komisije za informacijsko tehnologijo in svoboščine).

Sodna praksa Povezava se odpre v novem oknuKasacijskega sodišča je na voljo na njegovi spletni strani.

Na voljo je tudi spletna storitev za naročanje Povezava se odpre v novem oknusodb Kasacijskega sodišča, nekatere Povezava se odpre v novem oknusodbe Kasacijskega sodišča pa so prevedene v angleščino, arabščino in mandarinščino.

Zadnja posodobitev: 13/12/2016

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani hrvaščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Hrvaška

Ustava Republike Hrvaške

Povezava se odpre v novem oknuUstava Republike Hrvaške

Najpomembnejši zakoni s področja kazenskega prava

Kazenski zakonik (Kazneni zakonNarodne novine (NN; Uradni list Republike Hrvaške) št. Povezava se odpre v novem oknu125/11Povezava se odpre v novem oknu144/12, 56/15, 61/15, 101/17 in 118/18)

Z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati prvega dne leta 2013, je bilo uvedenih nekaj novosti, na primer višje kazni in daljši zastaralni roki, pa tudi nekaj novih kaznivih dejanj, na primer neizplačevanje plač, nevarna vožnja in nezakonite igre na srečo. S spremembami kazenskega zakonika glede kazenske odgovornosti, uvedenimi decembra 2012, je posest drog za osebno uporabo postala prekršek.

Kazenski zakonik je razdeljen na splošni del in posebni del:

(A) Splošni del vsebuje določbe, ki se nanašajo na vsa kazniva dejanja. S temi določbami se urejajo splošne domneve kaznivosti, kazni in kazenske sankcije.

(B) Posebni del kazenskega zakonika vsebuje opise posameznih kaznivih dejanj in zanje zagrožene kazni, pa tudi kazniva dejanja in zanje zagrožene kazni iz drugih zakonov. Kazniva dejanja, določena v hrvaškem kazenskem zakoniku, so:

  • kazniva dejanja zoper človečnost in človekovo dostojanstvo,
  • kazniva dejanja zoper življenje in telo,
  • kazniva dejanja zoper človekove pravice in temeljne svoboščine,
  • kazniva dejanja zoper zaposlovanje in socialno zavarovanje,
  • kazniva dejanja zoper osebno svobodo,
  • kazniva dejanja zoper zasebnost,
  • kazniva dejanja zoper čast in ugled,
  • kazniva dejanja zoper spolno svobodo,
  • kazniva dejanja spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja otrok,
  • kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke,
  • kazniva dejanja zoper zdravje ljudi,
  • kazniva dejanja zoper okolje,
  • kazniva dejanja zoper splošno varnost,
  • kazniva dejanja zoper prometno varnost,
  • kazniva dejanja zoper premoženje,
  • kazniva dejanja zoper gospodarstvo,
  • kazniva dejanja zoper računalniške sisteme, programsko opremo in podatke,
  • kazniva dejanja ponarejanja,
  • kazniva dejanja zoper intelektualno lastnino,
  • kazniva dejanja zoper uradno dolžnost,
  • kazniva dejanja zoper sodstvo,
  • kazniva dejanja zoper javni red,
  • kazniva dejanja zoper volilno pravico,
  • kazniva dejanja zoper Republiko Hrvaško,
  • kazniva dejanja zoper tujo državo ali mednarodno organizacijo in
  • kazniva dejanja zoper hrvaške oborožene sile.

Zakon o kazenskem postopku (Zakon o kaznenom postupku, NN št. 152/08, 76/09, 80/11, 91/12 – odredba in odločba hrvaškega ustavnega sodišča, 143/12, 56/13, 145/13, 152/14 in 70/17)

Ta zakon določa pravila, s katerimi se zagotavlja, da nedolžne osebe niso obsojene in da se kazni ali drugi ukrepi storilcem kaznivih dejanj izrečejo na podlagi zakona in v okviru zakonito vodenega postopka pred pristojnim sodiščem.

Kazenski pregon in postopek se lahko vodita in zaključita le v skladu s pravili in na podlagi določb navedenega zakona.

Z zakonom o kazenskem postopku se v hrvaški pravni sistem prenašajo naslednji predpisi EU:

  1. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL L 280, 26.10.2010);
  2. Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev (UL L 101, 15.4.2011);
  3. Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji (UL L 335, 17.12.2011);
  4. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL L 142, 1.6.2012);
  5. Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (UL L 350, 30.12.2008);
  6. Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L 315, 14.11.2012);
  7. Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL L 294, 6.11.2013);
  8. Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (UL L 127, 29.4.2014);
  9. Direktiva 2014/62/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o kazenskopravni zaščiti eura in drugih valut pred ponarejanjem ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2000/383/PNZ (UL L 151, 21.5.2014).

Kazenski postopek se vodi na zahtevo pooblaščenega tožilca.

Pooblaščeni tožilec za pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je državni tožilec (državni odvjetnik), pooblaščeni tožilec za pregon kaznivih dejanj, pri katerih se kazenski postopek začne na podlagi zasebne tožbe, pa je zasebni tožilec. V primeru nekaterih kaznivih dejanj, za katera tako določa zakon, državni tožilec začne kazenski postopek le na predlog žrtve. Državni tožilec mora začeti kazenski postopek, če obstaja utemeljen razlog za sum, da je neka oseba storila kaznivo dejanje, za katero se kazenski postopek začne po uradni dolžnosti, in če ni pravnih ovir za pregon zadevne osebe, razen če zakon določa drugače.

Če državni tožilec meni, da ni razloga za začetek ali vodenje kazenskega pregona, lahko njegovo vlogo v skladu z določbami navedenega zakona prevzame žrtev kot tožnik oškodovanec.

Zakon o pravnih posledicah obsodbe, kazenski evidenci in rehabilitaciji (Zakon o pravnim posljedicama osude, kaznenoj evidenciji i rehabilitaciji, NN št. 143/12 in 105/15)

S tem zakonom se urejajo pravne posledice obsodbe, organizacija, vodenje in razpoložljivost kazenske evidence ter zagotavljanje in izbris podatkov iz nje, pa tudi mednarodna izmenjava podatkov iz kazenske evidence in rehabilitacija.

Zakon vsebuje določbe, ki so v skladu z naslednjima aktoma Evropske unije:

  • Okvirnim sklepom Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami;
  • Sklepom Sveta 2009/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ.

Kazenske evidence na Hrvaškem organizira in vodi ministrstvo, odgovorno za pravosodje, ki je hkrati tudi osrednji organ za izmenjavo takih podatkov z drugimi državami (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

Kazenske evidence se vodijo za fizične in pravne osebe (v nadaljnjem besedilu: osebe), ki so bile na Hrvaškem s pravnomočno sodbo obsojene za kaznivo dejanje. Kazenske evidence se vodijo tudi za hrvaške državljane in pravne osebe, ki imajo prebivališče ali sedež na Hrvaškem in so bili v tujini s pravnomočno sodbo obsojeni za kaznivo dejanje, če so taki podatki predloženi ministrstvu.

Kazenske evidence vsebujejo seznam oseb, ki so bile s pravnomočno sodbo obsojene za kazniva dejanja spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja otrok ter druga kazniva dejanja iz člena 13(4) tega zakona.

Najpomembnejši zakoni s področja civilnega prava na Hrvaškem so:

Zakon o obligacijskih razmerjih (Zakon o obveznim odnosima, NN št. 35/05, 41/08 in 125/11)

S tem zakonom se urejajo temelji obligacijskih razmerij (splošni del) ter pogodbenih in nepogodbenih obligacijskih razmerij (posebni del).

Pogodbene stranke lahko prosto urejajo obligacijska razmerja, vendar ne v nasprotju s hrvaško ustavo, obveznimi predpisi in javno moralo.

Zakon o lastnini in drugih stvarnih pravicah (Zakon o vlasništvu i drugim stvarnim pravima, NN št. 91/96, 68/98, 137/99, 22/00, 73/00, 129/00, 114/01, 79/06, 141/06, 146/08, 38/09, 153/09, 143/12 in 152/14)

Ta zakon določa splošno ureditev, na podlagi katere posamezna stvar pripada posamezni osebi; določbe tega zakona se uporabljajo tudi glede stvari, za katere velja posebna pravna ureditev, razen če so v nasprotju s tako ureditvijo.

Določbe zakona, ki se nanašajo na lastniško pravico in lastnike, se smiselno uporabljajo tudi za vse druge stvarne pravice, razen če zakon izrecno določa drugače ali če kaj drugega izhaja iz njihove pravne narave.

Zakon o dedovanju (Zakon o nasljeđivanju, NN št. 48/03, 163/03, 35/05 – zakon o obligacijskih razmerjih in 127/13)

S tem zakonom se urejajo pravica do dedovanja in pravila, na podlagi katerih sodišča, drugi organi in pooblaščene osebe ravnajo v primeru dedovanja.

Zakon o zemljiških knjigah (Zakon o zemljišnim knjigama, NN št. 91/96, 68/98, 137/99, 114/01, 100/04, 107/07, 152/08, 126/10, 55/13, 60/13 in 108/17)

S tem zakonom se urejajo vprašanja, ki se nanašajo na pravni status nepremičnin na ozemlju Hrvaške in ki so pomembna za pravni promet, urejata pa se tudi način vodenja zemljiških knjig in njihova oblika (gruntovnica), če za posamezna zemljišča ne veljajo posebne določbe.

Zakon o civilnem postopku (Zakon o parničnom postupku, NN št. 53/91, 91/92, 112/99, 88/01, 117/03, 88/05, 02/07, 96/08, 84/08, 123/08, 57/11, 148/11 – prečiščeno besedilo, 25/13 in 89/14)

S tem zakonom se urejajo postopkovna pravila, na podlagi katerih sodišča obravnavajo spore, ki se nanašajo na temeljne pravice in obveznosti oseb in državljanov, osebna in družinska razmerja državljanov ter delovne, gospodarske, premoženjske in druge civilne spore, ter odločajo o navedenih sporih, razen če zakon določa, da sodišča o nekaterih od teh sporov odločajo na podlagi pravil drugega postopka.

Zakon o izvršbi (Ovršni zakon, NN št. 112/12, 25/13, 93/14, 55/16 in 73/17)

S tem zakonom se urejajo postopki, v katerih sodišča in notarji izvršujejo zahtevke na podlagi predlogov za izvršbo in verodostojnih listin (izvršilni postopek), ter postopki, v katerih sodišča in notarji izvršujejo zavarovanje zahtevkov (postopki zavarovanja), razen če drug zakon določa drugače. S tem zakonom se urejajo tudi materialnopravna razmerja, vzpostavljena na podlagi izvršilnih postopkov in postopkov zavarovanja.

Druge povezave

Povezava se odpre v novem oknuVeč

Zadnja posodobitev: 16/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Italija

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu v Italiji.

Pravni viri

V Italiji kot v vsaki moderni demokraciji politični sistem temelji na ločitvi oblasti med zakonodajno, izvršilno in sodno.

Italijanske pravne vire običajno zagotovi zakonodajna oblast, uveljavi pa jih izvršilna. Sodstvo posreduje, kadar so zakoni kršeni.

Vrste pravnih aktov – opis

Viri prava v Italiji, razvrščeni po pomembnosti, so naslednji:

  • ustava,
  • zakoni (zakoniki in drugi parlamentarni zakoni, regionalni zakoni),
  • uredbe,
  • običajno pravo.

Referendum je lahko pravni vir, če razveljavi (prekliče) prejšnji zakon.

Zakoni se razlagajo in sodna praksa lahko vpliva na kasnejše odločitve. Vendar pa sodna praksa ni strogo zavezujoča, saj ima Italija kontinentalni sistem, kjer je pozitivno, pisno pravo glavno vodilo za njegove razlagalce.

Ustava je glavni pravni vir. Določa jo ustavna oblast in spremeni se lahko samo s posebnim postopkom, ki je bolj zapleten od postopka za spremembo navadnih zakonov.

Parlamentarni zakoni so rezultat obravnave obeh domov, Camera dei Deputati (poslanska zbornica – spodnji dom) in Senato (senat – zgornji dom), uveljavijo in spoštujejo pa se po vsej Italiji. To izključuje posebne zakone, sprejete za posebna območja ali dogodke – na primer kot odziv na potres.

Regionalni zakoni veljajo samo na ozemlju določene regije in urejajo samo posebna vprašanja.

Glede nekaterih zadev se regionalni zakoni lahko vključijo v državne zakone (če obstajajo) ali lahko postanejo izključni (ob odsotnosti nacionalne ureditve) – to velja za trgovino, izobraževanje, znanstvene raziskave, šport, pristanišča in letališča, varnost pri delu in kulturne dobrine.

Uredbe so podzakonski akti in vsebujejo podrobnosti glede uveljavitve nacionalnih in regionalnih zakonov.

Hierarhija predpisov

Italijanski pravosodni sistem je v skladu z mednarodnimi in skupnostnimi pravili, običajnimi in pisnimi.

Med pravnimi viri obstaja hierarhija. V skladu z vladavino prava zakon ne sme biti v nasprotju z ustavo, podzakonski akt pa ne sme nasprotovati zakonodajnemu viru.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov

Običajno so institucije, pristojne za sprejemanje predpisov, parlament in regijski sveti.

V posebnih okoliščinah lahko vlada sprejme zakone (ob posledični potrditvi/spremembah parlamenta). To se lahko zgodi v nujnih primerih ali če je parlament prenesel pooblastilo.

Uredbe običajno izdajo vlada ali regijski sveti in vsebujejo podrobnosti glede uporabe zakonov.

Postopek odločanja

Običajni zakonodajni postopek je sestavljen iz treh faz:

  • uvedba postopka: ta posebna pravica pripada vladi, vsakemu članu parlamenta, skupinam volivcev (državljanov), regijskim svetom in nekaterim posebnim ustanovam,
  • razprave in glasovanje: to se lahko izvede na več različnih načinov, odvisno od notranjih pravil parlamenta,
  • razglasitev in objava: obsega razglasitev s strani predsednika Republike Italije in objavo v uradnem listu.

Pravne zbirke podatkov

Projekt Povezava se odpre v novem oknuNormattiva deluje od marca 2010. Njegov namen je spodbuditi javne uprave pri informatizaciji in razvrščanju veljavnih državnih in regionalnih predpisov, omogočiti državljanom brezplačno iskanje in pregledovanje teh predpisov ter zagotoviti orodja za spreminjanje zakonodaje, za katero so odgovorni urad predsednika vlade, senat republike in poslanska zbornica.

Dokumente v zbirki podatkov „Normattiva“ je mogoče pregledovati v treh oblikah:

  • kot izvirno različico, objavljeno v italijanskem uradnem listu;
  • kot različico, ki je veljavna in v uporabi na dan iskanja po zbirki podatkov;
  • kot različico, ki je bila veljavna na kateri koli dan, ki ga opredeli uporabnik.

Ko bo zbirka podatkov popolna, bo obsegala celotno zbirko državne zakonodaje v obliki oštevilčenih aktov (zakonov, uredb, uredb z zakonsko močjo in drugih oštevilčenih aktov).
Trenutno vsebuje približno 75 000 aktov, sprejetih od vključno leta 1946.
Ne vsebuje ministrskih uredb.

Projekt se še vedno razvija. V prihodnosti:

  • bo mogoče krmariti po vsej zbirki podatkov prek dinamičnih povezav od spremenjene določbe do ustreznega člena v naslednjem aktu o spremembah in dopolnitvah;
  • funkcija iskanja bo nadgrajena, tako da bo vključevala iskanje po „konceptu“ in semantični kategoriji;
  • na voljo bodo vsi zakonodajni akti, objavljeni v obdobju, ko je bila Italija kraljevina (1861–1946);
  • vsebovala bo povezave do vseh drugih javnih zakonodajnih zbirk podatkov, vključno z zbirkami regionalnih zakonov in zakonodaje Skupnosti.
Zadnja posodobitev: 24/02/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Ciper

V skladu s členom 1 ustave (Σύνταγμα) je „država Ciper […] neodvisna in suverena republika s predsedniško ureditvijo,“ ki temelji na načelih zakonitosti, delitve oblasti (izvršna, zakonodajna in sodna), nepristranskosti sodstva ter spoštovanju in varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Človekove pravice in temeljne svoboščine se zagotavljajo z delom II ustave, v katerem se odraža Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) (Ευρωπαϊκή Σύμβαση Ανθρωπίνων Δικαιωμάτων) (Ε.Σ.Α.Δ.), in členom 35 ustave: „Zakonodajna, izvršna in sodna oblast republike so zavezane, da v mejah svojih pristojnosti zagotavljajo učinkovito uporabo določb tega dela.“

Zakonitost se zagotavlja ne le z zapisano ustavo in zakonskimi določbami, temveč tudi z dejstvom, da se vlada zavezuje, da bo spoštovala ustavne omejitve, ki so ji naložene, in zagotavljala, da zakonodajna veja oblasti sprejema z ustavo skladne zakone ter da je sodstvo neodvisno in nepristransko.

Pravni viri

1. Pravo Evropske unije

Ciper je 1. maja 2004 postal polnopravna in enakopravna država članica Evropske unije in zanj velja pravo Evropske unije. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (Δικαστήριο της Ευρωπαϊκης Ένωσης) ima pravo EU prednost pred nacionalnim pravom držav članic, kar vključuje domače zakone in ustavo.

Prevlada prava EU nad ustavo Republike Ciper je zagotovljena v skladu z ustavo Republike Ciper, ki je bila spremenjena z zakonom o peti spremembi ustave (O περί της Πέμπτης Τροποποίησης του Συντάγματος Νόμος) (zakon št. 127(Ι)/2006), katerega namen je bil pojasniti prevlado in prednost prava EU pred ustavo.

Republika Ciper je tudi spremenila nacionalno zakonodajo in jo uskladila z zakonodajo EU, tako da je sprejela številne zakonodajne akte ter obenem preklicala ali spremenila različne določbe nacionalne zakonodaje, vključno z določbami ustave, kot je opisano zgoraj.

Tako je zakonodaja EU pravni vir, ki v Republiki Ciper prevlada, vključuje pa predpise, ki so jih sprejele države članice, tj. pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ter njihove protokole in priloge, kakor so bili naknadno dopolnjeni ali spremenjeni, in predpise, ki so jih izdale institucije Evropske unije v obliki uredb, direktiv ali odločb/sklepov. Vključuje tudi predpise mednarodnih konvencij, sklenjenih med EU in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami, splošna in temeljna načela prava, običajno pravo, splošna pravila mednarodnega javnega prava in sodno prakso Sodišča Evropske unije, v skladu s katerimi so temeljne človekove pravice kot temeljna načela prava sestavni del evropskega pravnega reda.


2. Ustava Republike Ciper

Ustava Republike Ciper je bila sprejeta leta 1960, ko je bila razglašena Republika Ciper, in je v skladu s členom 179 ustave najvišji pravni akt Republike Ciper. Po pristopu Republike Ciper k Evropski uniji in spremembi ustave, kot je opisana v prvem odstavku zgoraj, ima pravo EU prednost pred notranjim ustavnim redom, pravne norme, ki jih vsebuje ustava, pa morajo biti skladne z zakonodajo EU.

3. Mednarodne konvencije/pogodbe/sporazumi

Člen 169 ustave določa, da mednarodne konvencije, pogodbe ali sporazumi, sklenjeni na podlagi sklepa ministrskega sveta, po zakoniti ratifikaciji in objavi v uradnem listu, prevladajo nad katerim koli nacionalnim zakonom (razen ustave), tako da imajo v primeru navzkrižja s takimi zakoni prednost, če jih podobno uporablja tudi nasprotna stran.

4. Uradni zakoni

Uradni zakoni so zakoni, ki jih je sprejel predstavniški dom (Βουλή των Αντιπροσώπων), ki uresničuje zakonodajno oblast, in morajo biti skladni s pravom EU in ustavo.

V skladu z določbami člena 188 ustave danes v Republiki Ciper veljajo zakoni, ki so bili skladno z navedenim členom v registru zakonov na predvečer dneva neodvisnosti, razen če ni bila ali ne bo sprejeta druga določba v skladu z zakonodajo, ki se uporablja ali je sprejeta v skladu z ustavo, in zakoni, ki jih je predstavniški dom (Βουλή των Αντιπροσώπων) sprejel po osamosvojitvi.

5. Ureditveni akti

Ureditveni akti so zakonodajni akti, ki jih je izvršna veja oblasti sprejela v skladu s svojimi zakonodajnimi pristojnostmi. Skladni morajo biti z zakonodajo EU ter ustavo in zakoni.

Te pristojnosti uprave, da sprejema dodatne pravne norme (sekundarna zakonodaja), ki so potrebne zaradi uporabe in izvrševanja zakona, so znane kot regulativne pristojnosti in so dovoljene, čeprav ima na Cipru zakonodajne pristojnosti predstavniški dom, tako da je mogoče urejati posebna vprašanja ali vprašanja lokalnega interesa oziroma tehnična ali podrobna vprašanja.

6. Sodna praksa vrhovnega sodišča (Ανώτατο Δικαστήριο)

Na Cipru velja doktrina, da so sodbe, ki jih izreče vrhovno sodišče, zavezujoče za vsa nižja sodišča. Zato sodba vrhovnega sodišča, s katero se razlaga pravna norma, pomeni pravni vir.

7. Običajno pravo – načela enakosti

Tudi običajno pravo (κοινoδίκαιο) in načela enakosti (επιείκεια) so pravni viri v primerih, v katerih ni nobene druge zakonodajne določbe.

Vrste pravnih aktov – opis

Zapisani

  1. ustava Republike Ciper;
  2. mednarodne konvencije/pogodbe/sporazumi, sklenjeni s tretjimi državami, zakonito ratificirani in objavljeni v uradnem listu republike, ki imajo prednost pred katerim koli nacionalnim zakonom, če jih podobno uporablja tudi nasprotna stran;
  3. zakoni, ki so v skladu s členom 188 ustave veljali na predvečer dneva neodvisnosti v skladu z določbami ustave, razen če ni bila ali ne bo sprejeta druga določba v skladu z zakonom, ki se uporablja ali je sprejet v skladu z ustavo, in zakoni, ki jih je po neodvisnosti sprejel predstavniški dom;
  4. regulativni akti (Κανονιστικές Πράξεις) (uredbe) (Κανονισμοί).

Nenapisani

  1. Sodna praksa vrhovnega sodišča, Sodišča Evropske unije in Sodišča za človekove pravice;
  2. običajno pravo in načela enakosti, razen če ni bila ali ne bo sprejeta druga določba v skladu z zakonom, ki se uporablja ali je sprejet v skladu z ustavo.

Hierarhija predpisov

Po pristopu Republike Ciper k Evropski uniji je hierarhija predpisov Republike Ciper naslednja:

  1. PRAVO Evropske unije;
  2. Ustava Republike Ciper;
  3. MEDNARODNE KONVENCIJE/POGODBE/SPORAZUMI;
  4. URADNI ZAKONI;
  5. REGULATIVNI AKTI;
  6. SODNA PRAKSA VRHOVNEGA SODIŠČA;
  7. OBIČAJNO PRAVO IN NAČELA ENAKOSTI.

Običajno pravo in načela enakosti so vir ciprskega prava in se uporabljajo v primerih, v katerih ni druge zakonodajne določbe/institucionalnega okvira.

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov

Ustava Republike Ciper jasno razlikuje med tremi vejami oblasti. Izvršne pristojnosti izvajajo predsednik, podpredsednik in ministrski svet, sodne pristojnosti sodišča republike, zakonodajne pa predstavniški dom, ki je najvišji zakonodajni organ republike. Čeprav je predstavniški dom najvišji zakonodajni organ, lahko izvršna veja oblasti določi pravne norme, ki so potrebne za uporabo zakona, in se odzove na številne primere, v katerih jih je morebiti treba uporabiti. Te pristojnosti uprave za sprejetje dodatnih pravnih norm, ki so potrebne za uporabo in izvrševanje zakona, se imenujejo regulativne pristojnosti.

Postopek odločanja

Postopek sprejemanja zakona se začne s predložitvijo predloga zakona ali zakona. Pravico do predložitve predloga zakona imajo predstavniki v predstavniškem domu, pravico do predložitve zakona pa ministri. Vsi zakoni in predlogi zakonov, predloženi predstavniškemu domu, so najprej dani v razpravo v pristojnih parlamentarnih odborih, potem pa še na plenarnem zasedanju.

Zakone in resolucije predstavniškega doma se sprejemajo z navadno večino navzočih in glasujočih predstavnikov, ko so sprejeti, pa se priglasijo uradu predsednika republike, in ta jih bodisi izda z razglasom v uradnem listu bodisi vrne v predstavniški dom v ponovno preučitev; če predstavniški dom vztraja pri svoji odločitvi, mora predsednik države izdati zadevni zakon, razen če ne uresniči ustavne pravice in zakon predloži vrhovnemu sodišču, in to lahko potem odloči, ali je zakon v skladu z ustavo in zakonodajo EU ali ne. Če sodišče odloči, da je zakon skladen, se nemudoma razglasi, če ne, pa se ne razglasi.

Zakoni so evidentirani v register zakonov ob razglasitvi v uradnem listu ali na datum, določen v zakonu, preklicati pa jih je mogoče z drugim zakonom ali tiho v nekaterih okoliščinah.

Pravne zbirke podatkov

V Republiki Ciper so na voljo naslednje zbirke podatkov:

  1. Povezava se odpre v novem oknuCYLAW,
  2. Povezava se odpre v novem oknuPRAVNI PORTAL CIPRA (ΝΟΜΙΚΟΣ ΚΟΜΒΟΣ ΣΤΟ ΔΙΑΔΙΚΤΥΟ).

Ali je dostop do zbirk podatkov brezplačen?

Dostop do zbirke podatkov CYLAW je brezplačen. PRAVNI PORTAL CIPRA je dostopen samo naročnikom.

Kratek opis

1. CYLAW

CYLAW je bil vzpostavljen januarja 2002 kot nepridobitna zbirka podatkov, namenjena zagotavljanju brezplačnih in neodvisnih pravnih informacij o virih ciprskega prava in dostopu do njih, kot del mednarodnega gibanja za brezplačen dostop do zakonodaje, katerega član je. Zbirka podatkov CYLAW vsebuje sodbe, ki sta jih vrhovno sodišče in družinsko sodišče druge stopnje izdala od leta 1997, pravila civilnega postopka ter številne pravne članke in besedila.

Sodbe, ki so v zbirki podatkov CYLAW, je vrhovno sodišče evidentiralo v elektronski obliki. Besedila sodb, ki jih vsebuje, so verodostojna, kakor jih je izreklo vrhovno sodišče, brez kakršnega koli posega ali popravka.

2. Pravni portal Cipra

Pravni portal Cipra zagotavlja preprost dostop, med drugim do novic, besedil in člankov, ki so v neposrednem interesu vsakogar, ki se ukvarja s pravnimi zadevami, in dostop do naročniške zbirke pravnih podatkov, ki vsebuje zbirke podatkov „Zakonodaja“ (Νομοθεσία) in „Sodna praksa“ (Νομολογία) Republike Ciper.

Seznam zakonov (Ευρετήριο των Νόμων) vsebuje seznam vseh zakonov, ki so v registru zakonov ali preklicani, in seznam vseh povezanih predpisov. Ta seznama se posodabljata ob izdajah uradnega lista.

Seznam sodne prakse (Eυρετήριο της Νομολογίας) omogoča iskanje besedila katere koli odločbe na podlagi različnih iskalnih meril.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuPravni urad (Νομική Υπηρεσία)

Povezava se odpre v novem oknuVrhovno sodišče (Ανώτατο Δικαστήριο)

Povezava se odpre v novem oknuPredstavniški dom (Βουλή των Αντιπροσώπων)

Zadnja posodobitev: 23/07/2019

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Latvija

Ta oddelek vsebuje informacije o latvijskem pravnem sistemu.

Pravni viri

Latvija ima kontinentalni evropski pravni sistem. Njen najpomembnejši pravni vir je zapisana zakonodaja.

Zakonodaja

Pravna razmerja med osebami javnega prava, posamezniki in drugimi imetniki pravic se urejajo z zakonodajnimi akti (ārējie normatīvie akti).

Vrste zakonodajnih aktov v padajočem vrstnem redu glede na pravno moč:

  • ustava Republike Latvije;
  • zakoni, ki jih sprejme parlament;
  • predpisi kabineta ministrov;
  • predpisi Banke Latvije, komisije za finančni in kapitalski trg ter komisije za gospodarske javne službe (ti predpisi imajo v latvijskem pravnem sistemu enako pravno moč kot predpisi kabineta ministrov);
  • zavezujoči predpisi organov lokalnih skupnosti.

Predpisi prava Evropske unije se uporabljajo v skladu z njihovim položajem v hierarhiji zakonodajnih aktov. Organi in sodišča morajo pri uporabi predpisov prava EU upoštevati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije.

Predpisi mednarodnega prava se ne glede na njihov vir uporabljajo v skladu z njihovim položajem v hierarhiji zakonodajnih aktov. Če se ugotovi, da predpis mednarodnega prava in predpis latvijskega prava, ki imata v hierarhiji zakonodajnih aktov enako pravno moč, nista združljiva, se uporabi predpis mednarodnega prava.

Zavezujoči predpisi organov lokalnih skupnosti so zavezujoči za vse fizične in pravne osebe na zadevnem upravnem območju.

Zakonodajni in drugi pravni akti so objavljeni v uradnem listu Povezava se odpre v novem oknuLatvijas Vēstnesis. Uradna objava je javno verodostojna in pravno zavezujoča. Nihče se ne more sklicevati na nepoznavanje pravnih aktov ali uradnih obvestil, objavljenih v uradnem listu.

Zakonodajno pobudo imajo:

  • ljudstvo Latvije, kadar izvaja zakonodajna pooblastila (ena desetina vseh volivcev lahko parlamentu predloži predloge zakonov; poleg tega se lahko ljudstvo udeleži referendumov);
  • parlament (Saeima) je pristojen za sprejemanje zakonov;
  • kabinet ministrov lahko sprejema predpise, kadar je to določeno z zakonom;
  • Banka Latvije, komisija za finančni in kapitalski trg ter komisija za gospodarske javne službe lahko prav tako sprejemajo predpise, kadar je to določeno z zakonom;
  • organi lokalnih skupnosti lahko sprejemajo predpise, kadar je to določeno z zakonom.

Notranji predpisi

Notranji predpisi (iekšējie normatīvie akti) so pravni akti, ki jih izdajo osebe javnega prava in z njimi določijo lastne notranje delovne postopke oziroma delovne postopke sebi podrejenih organov ali razjasnijo postopke, ki se uporabljajo za izvrševanje splošnih predpisov na področju njihove dejavnosti. Notranji predpisi niso zavezujoči za posameznike. Če oseba javnega prava sprejme odločitev v zvezi s posameznikom, se v svoji odločitvi ne more sklicevati na notranji predpis.

Vrste notranjih predpisov so:

  • ustanovitveni akt (nolikums) ali poslovnik (reglaments) organa, ki določa njegovo notranjo strukturo in organizacijo ali notranjo strukturo in organizacijo odbora ali enote, ki jo je ustanovil;
  • priporočila (ieteikumi), ki določajo postopke za izvajanje diskrecijske pravice, podeljene z zakonodajnimi akti in notranjimi predpisi, da se zagotovi enotno ukrepanje v podobnih primerih; v nekaterih primerih je priporočila mogoče obiti, če za to obstaja utemeljen razlog;
  • navodila (instrukcja), ki določajo, kako je treba uporabljati splošne predpise in splošna pravna načela;
  • notranje uredbe (iekšējie noteikumi), ki določajo postopek za sprejemanje upravnih odločb, način opravljanja nalog upravnih uradnikov in drugega osebja, pravila ravnanja, varnost pri delu in druge zadeve v zvezi z delovanjem zadevnega organa.

Vse vrste notranjih predpisov imajo enako pravno moč. V primeru kolizije med notranjimi predpisi se uporabi predpis, ki ga je izdal hierarhično višji organ ali uradnik.

Če uradnik ugotovi kolizijo med notranjimi predpisi, ki so jih izdali organi ali uradniki na isti hierarhični ravni, uporabi:
  1. splošno pravno pravilo, če ni omejeno s posebnim pravnim pravilom;
  2. novejši predpis, če sta oba predpisa splošna ali posebna; odločilni datum je datum sprejetja notranjega predpisa.
Če uradnik ugotovi kolizijo med notranjim predpisom in pravilom, določenim v zakonodajnem aktu, uporabi zakonodajni akt.

Notranje predpise lahko sprejemajo:

  • kabinet ministrov;
  • član kabineta ministrov;
  • vodstveni organ javnega subjekta;
  • vodja organa;
  • vodja strukturne enote, ki jo je ustanovil organ.

Pravni viri: kategorije

Pravni viri se lahko razdelijo v naslednje kategorije:

  • zakoni in drugi predpisi (normatīvie akti): pravni akti, ki določajo, izvršujejo, spreminjajo ali razveljavljajo pravna pravila; zakoni in drugi predpisi se lahko razdelijo na zakonodajne akte in notranje predpise;
  • splošna pravna načela: pisana (v zakonih in drugih predpisih) ali nepisana temeljna pravila, ki urejajo objektivno zakonitost v družbenem življenju;
  • običajno pravo: pravila ravnanja, ki so se razvila zaradi dejanske uporabe v daljšem časovnem okviru; običajno pravo se uporabi pri oblikovanju pravic in razlagi pravnih določb, če zadevno vprašanje ni urejeno z zakonom ali drugim predpisom;
  • sodna praksa: skupek sodnih odločb, ki vsebujejo pravilne in koristne abstraktne pravne ugotovitve, ki jih lahko sodniki uporabijo v drugih zadevah kot obrazložitev svojih sodb;
  • pravna doktrina (doktrīna): skupek uveljavljenih akademskih mnenj o razlagi pravnih določb, njihovem izvoru in uporabi; pravna doktrina se široko uporablja v obrazložitvah odločb sodišč in organov javne uprave.

Hierarhija pravnih virov

Primarni pravni viri

  • Zakoni in drugi predpisi: to so pravni viri z najvišjo pravno močjo; uporabljajo se v skladu z njihovim položajem v hierarhiji zakonodajnih aktov.
  • Splošna pravna načela: ta pravni vir se uporabi, če zadevno vprašanje ni urejeno z zakonom ali drugim predpisom; splošna pravna načela se uporabljajo tudi pri razlagi zakonov in drugih predpisov; splošna pravna načela niso hierarhično urejena, temveč imajo vsa enako pravno moč.
  • Običajno pravo: običajno pravo se uporabi pri oblikovanju pravic in razlagi pravnih določb, če zadevno vprašanje ni urejeno z zakonom ali drugim predpisom.

Sekundarni pravni viri

  • Sodna praksa: sodbe sodišč, ki so v skladu s procesnimi pravili zavezujoče za sodišča, ki odločajo v zadevah; te sodbe so pravnomočne, zavezujoče za vse stranke in imajo enako pravno moč kot zakon.

Sodbe ustavnega sodišča (Satversmes tiesa) so zavezujoče za vse državne organe in organe lokalnih skupnosti, institucije in uradnike, vključno s sodišči, ter fizične in pravne osebe. Pravni predpis (ali akt), ki ga ustavno sodišče razglasi za neskladen s pravnim predpisom višje pravne moči, se šteje za ničen in neveljaven od datuma objave sodbe ustavnega sodišča, razen če ustavno sodišče ne odloči drugače.

Če ustavno sodišče mednarodni sporazum, ki ga je Latvija podpisala ali sklenila, razglasi za neskladen z ustavo, mora kabinet ministrov poskrbeti, da se mednarodni sporazum spremeni, odpove, da se začasno prekine njegovo izvajanje ali da se prekliče pristop k njemu.

Če odločba ustavnega sodišča, s katero se postopek v zadevi konča, vsebuje razlago pravne določbe, je razlaga zavezujoča za vse državne organe in organe lokalnih skupnosti, institucije in uradnike, sodišča ter fizične in pravne osebe.

  • Pravna doktrina se široko uporablja v obrazložitvah odločb sodišč in organov javne uprave; pravna doktrina nima niti pravne moči niti ni splošno veljavna.

Institucionalni okvir

Subjekti, pristojni za sprejemanje zakonodajnih aktov

Pravico do sprejemanja zakonodajnih aktov imata parlament (Saeima) in ljudstvo Latvije, ki ima pravico do udeležbe na referendumih.

Kabinet ministrov lahko izdaja zakonodajne akte v obliki predpisov (noteikumi) v naslednjih primerih:

  • kadar to določa zakon;
  • za odobritev mednarodnega sporazuma ali osnutka mednarodnega sporazuma, odpoved mednarodnega sporazuma ali začasno prekinitev njegovega izvajanja, razen če ni z ustavo ali zakonom določeno drugače;
  • če je to potrebno za uporabo zakonodajnih aktov Evropske unije in če zadevnega vprašanja ne ureja zakon; ti predpisi ne smejo omejevati temeljnih pravic posameznikov.

Banka Latvijekomisija za finančni in kapitalski trg ter komisija za javne gospodarske službe lahko sprejemajo predpise (noteikumi) samo, kadar to določa zakon, in v okviru svojih pristojnosti.

Organi lokalnih skupnosti lahko sprejemajo (zavezujoče) predpise na podlagi zakonov ali predpisov kabineta ministrov.

Zakonodajni postopek

Ta oddelek vsebuje kratek pregled zakonodajnega postopka.

Zakoni

Predložitev predloga zakona parlamentu

Predlog zakona lahko parlamentu predložijo predsednik, kabinet ministrov, parlamentarni odbori, najmanj pet poslancev ali – v primerih in po postopkih, določenih v ustavi – ena desetina volivcev.

Obravnavanje in sprejetje predloga zakona v parlamentu

Parlament o predlogu zakona razpravlja na treh obravnavah. Za sprejetje predloga zakona po nujnem postopku, predloga državnega proračuna, sprememb državnega proračuna in predloga zakona o ratifikaciji mednarodnega sporazuma se zahtevata samo dve obravnavi.

Predlog zakona se šteje za sprejet in postane zakon, če je bil obravnavan na treh obravnavah oziroma na dveh obravnavah v prej omenjenih primerih in če je zanj glasovala absolutna večina navzočih poslancev.

Razglasitev zakonov

Usmerjevalni odbor (Prezidijs) parlamenta pošlje vse sprejete zakone predsedniku države v razglasitev.

Predsednik države zakonov, ki jih je sprejel parlament, ne razglasi prej kot 10. dan in ne pozneje kot 21. dan po njihovem sprejetju. Zakon začne veljati 14. dan po razglasitvi (objavi) v uradnem listu Republike Latvije (Latvijas Vēstnesis), razen če ni z zakonom določen drug rok.

Pravica do začasnega zadržanja razglasitve zakona

Predsednik države ima pravico zahtevati ponovno odločanje o zakonu ali odložiti objavo zakona za največ dva meseca.

Predsednik države lahko ponovno odločanje o zakonu zahteva na lastno pobudo, objavo zakona pa lahko odloži le, če to zahteva najmanj tretjina vseh poslancev. Predsednik države ali tretjina vseh poslancev lahko navedeni pravici uveljavljata v desetih dneh od sprejetja zakona v parlamentu.

V zvezi z zakonom, katerega razglasitev se na tak način zadrži, se razpiše referendum na državni ravni, če tako zahteva najmanj desetina vseh volivcev s postopkom zbiranja podpisov. Če v dveh mesecih ni prejeta nobena takšna zahteva, se zakon objavi. Referendum se ne izvede, če za sprejetje zakona na novem glasovanju glasujejo najmanj tri četrtine vseh poslancev.

Zakon, ki ga je sprejel parlament in katerega razglasitev je predsednik države začasno zadržal, je lahko z referendumom razveljavljen, če proti njemu glasuje večina od najmanj polovice volivcev, ki so sodelovali na predhodnih parlamentarnih volitvah.

Vendar na referendumu ni mogoče odločati o vseh zakonih. Predmet referenduma ne morejo biti proračun in zakoni o posojilih, davkih, carinah, železniških tarifah, služenju vojaškega roka, razglasitvi in začetku vojne, mirovnih pogodbah, razglasitvi izrednega stanja in njegovem preklicu, mobilizaciji in odpravi mobilizacije ter mednarodni sporazumi z drugimi državami.

Začetek veljavnosti zakona

Zakon začne veljati 14. dan po objavi v uradnem listu Republike Latvije (Latvijas Vēstnesis), razen če ni z zakonom določen drug rok. Rok za začetek veljavnosti zakona začne teči dan po objavi zakona.

Razveljavitev zakona

Zakon preneha veljati v naslednjih primerih:
  • z začetkom veljavnosti zakona, s katerim se prejšnji zakon razveljavi;
  • z začetkom veljavnosti prehodne določbe drugega zakona, s katero se prejšnji zakon razveljavi;
  • z začetkom veljavnosti sodbe ustavnega sodišča, s katero se zadevni zakon odpravi;
  • z iztekom obdobja, za katero je bil sprejet, če je bil sprejet za določeno obdobje.

Predpisi kabineta ministrov

Predložitev predloga predpisa kabinetu ministrov

Predlog predpisa, ki ga je pripravilo ministrstvo, urad kanclerja ali organ javne uprave, ki je podrejen predsedniku vlade, lahko kabinetu ministrov predloži član kabineta.

Predlog predpisa, ki ga pripravi vodja drugega državnega organa ali organa lokalne skupnosti, nevladna organizacija ali organizacija socialnih partnerjev, lahko v preučitev odboru kabineta ministrov ali samemu kabinetu predloži le član kabineta, ki je politično pristojen za zadevno področje, sektor ali podsektor.

Obravnavanje in sprejetje predloga predpisa kabineta ministrov

Predlogi predpisov, ki jih prejme kabinet ministrov, se notificirajo in obravnavajo na sejah državnih sekretarjev. Ko je predlog predpisa kabineta ministrov notificiran, se pošlje ustreznim ministrstvom v odobritev, po potrebi pa tudi drugim ustreznim institucijam. Mnenje ministrstva za pravosodje in ministrstva za finance je obvezno za vse predloge predpisov. Med postopkom odobritve lahko svoje mnenje predstavijo tudi predstavniki nevladnih organizacij.

Predlogi predpisov, glede katerih je bilo doseženo soglasje, se obravnavajo na seji kabineta ministrov, predlogi predpisov, glede katerih ni bilo doseženo soglasje, pa na seji državnih sekretarjev ali odbora kabineta ministrov. Predlogi, glede katerih se soglasje doseže na taki seji, se predložijo kabinetu ministrov v nadaljnjo obravnavo. Predlog predpisa je sprejet in postane predpis kabineta ministrov, če ga ta potrdi na seji kabineta.

Razglasitev predpisov kabineta ministrov

Predpisi kabineta ministrov se razglasijo z objavo v uradnem listu Republike Latvije (Latvijas Vēstnesis).

Začetek veljavnosti predpisov kabineta ministrov

Predpis kabineta ministrov začne veljati dan po objavi v uradnem listu Republike Latvije (Latvijas Vēstnesis), razen če ni s predpisom določeno drugače.

Razveljavitev predpisov kabineta ministrov

Predpis kabineta ministrov preneha veljati v naslednjih primerih:

  • z začetkom veljavnosti predpisa kabineta ministrov, s katerim se prejšnji predpis razveljavi;
  • z začetkom veljavnosti končne določbe predpisa kabineta ministrov, s katero se prejšnji predpis razveljavi;
  • s prenehanjem veljavnosti določbe zakona, na podlagi katere je bil predpis kabineta ministrov izdan;
  • z začetkom veljavnosti sodbe ustavnega sodišča, s katero se zadevni predpis kabineta ministrov odpravi;
  • z iztekom obdobja, za katero je bil sprejet, če je bil sprejet za določeno obdobje.

Predpisi Banke Latvije, komisije za finančni in kapitalski trg ter komisije za gospodarske javne službe

Postopek za razglasitev, začetek veljavnosti in razveljavitev predpisov Banke Latvije, komisije za finančni in kapitalski trg ter komisije za gospodarske javne službe je enak postopku za razglasitev, začetek veljavnosti in razveljavitev predpisov kabineta ministrov.

Zavezujoči predpisi organov lokalnih skupnosti

Predložitev predloga zavezujočega predpisa organov lokalnih skupnosti svetu lokalne skupnosti

Predlog zavezujočega predpisa organov lokalnih skupnosti lahko svetu lokalne skupnosti predložijo predsednik sveta lokalne skupnosti, odbor sveta, člani sveta, predlagatelj izredne seje ali predsednik mestne ali okrožne uprave.

Obravnavanje in sprejetje predloga zavezujočega predpisa organov lokalnih skupnosti

Predlog zavezujočega predpisa organov lokalnih skupnosti je sprejet in postane zavezujoč, če več kot polovica navzočih članov sveta lokalne skupnosti glasuje zanj, razen če ni z zakonom določeno drugače.

Svet pošlje predpis in obrazložitveni memorandum ministrstvu za varstvo okolja in regionalni razvoj v pisni in elektronski obliki v treh dneh od datuma podpisa. Ministrstvo v enem mesecu od prejema oceni zakonitost predpisa in svetu lokalne skupnosti pošlje svoje mnenje.

Če v mnenju ministrstva ni nobenega ugovora v zvezi z zakonitostjo predpisa ali če v predpisanem roku svetu lokalne skupnosti ni poslano nobeno mnenje, svet lokalne skupnosti izda zavezujoči predpis, kot je bil sprejet.

Če ministrstvo meni, da je predpis v celoti ali delno nezakonit, svet lokalne skupnosti popravi predpis v skladu z mnenjem in izda spremenjeni predpis. Če se svet lokalne skupnosti v celoti ali delno ne strinja z mnenjem, to obrazloži v svoji odločitvi in izda predpis. Predpis se pošlje ministrstvu za varstvo okolja in regionalni razvoj v pisni in elektronski obliki v treh dneh od datuma podpisa.

Razglasitev zavezujočih predpisov organov lokalnih skupnosti

Mestni svet (Republikas pilsētas dome) objavi zavezujoče predpise skupaj z njihovim obrazložitvenim memorandumom v uradnem listu Republike Latvije (Povezava se odpre v novem oknuLatvijas Vēstnesis). Občinski svet (novada dome) objavi zavezujoče predpise skupaj z njihovim obrazložitvenim memorandumom v uradnem listu Republike Latvije (Latvijas Vēstnesis) (od 6. novembra 2015) ali v lokalnem časopisu ali brezplačni publikaciji.

Občinski svet mora sprejeti zavezujoče predpise, v katerih je določeno, kje bodo taki predpisi objavljeni, to odločitev pa mora objaviti v uradnem listu Republike Latvije (Latvijas Vēstnesis). Občinski svet lahko izbrano mesto objave zavezujočih predpisov spremeni največ enkrat letno. Zavezujoči predpisi organov lokalnih skupnosti se po začetku veljavnosti objavijo na spletišču organa lokalne skupnosti. Zavezujoči predpisi, ki jih sprejmejo občinski sveti, so na voljo tudi v stavbi občinskega sveta in upravnih uradih okrožnih ali mestnih uprav.

Začetek veljavnosti zavezujočih predpisov organov lokalnih skupnosti

Zavezujoči predpisi začnejo veljati dan po njihovi uradni objavi v predpisanih izdajah, razen če ni s predpisom določen poznejši datum začetka veljavnosti.

Razveljavitev zavezujočih predpisov organov lokalnih skupnosti

Zavezujoči predpis organov lokalnih skupnosti preneha veljati v naslednjih primerih:

  • z začetkom veljavnosti zavezujočega predpisa, s katerim se prejšnji predpis razveljavi;
  • z začetkom veljavnosti končne določbe zavezujočega predpisa, s katero se prejšnji predpis razveljavi;
  • s prenehanjem veljavnosti določbe hierarhično višjega zakona ali predpisa, na podlagi katere je bil zadevni zavezujoči predpis izdan;
  • z začetkom veljavnosti sodbe ustavnega sodišča, s katero se zadevni predpis odpravi;
  • z iztekom obdobja, za katero je bil sprejet, če je bil sprejet za določeno obdobje.

Pravne zbirke podatkov

Latvijas Vēstnesis, uradni list Republike Latvije

Uradna publikacija Latvijas Vēstnesis je uradni list Republike Latvije. Objava informacij v uradnem listu se šteje za uradno objavo.

  • Uradna objava je javno verodostojna in pravno zavezujoča.
  • Nihče se ne more sklicevati na nepoznavanje pravnih aktov ali uradnih obvestil, objavljenih v uradnem listu.

Od 1. julija 2012 je uradni list Latvijas Vēstnesis uradno objavljen v elektronski obliki na spletišču Povezava se odpre v novem oknuhttps://www.vestnesis.lv/. Informacije, objavljene na spletišču Povezava se odpre v novem oknuhttps://www.vestnesis.lv/ pred navedenim datumom, so bile le informativne: do takrat je za uradno objavo veljala tiskana različica uradnega lista Latvijas Vēstnesis.

Prečiščena zakonodaja

Prečiščena besedila zakonov, predpisov kabineta ministrov in drugih predpisov so na voljo na spletišču latvijske zakonodaje Povezava se odpre v novem oknuhttp://www.likumi.lv/. Vsa prečiščena besedila zakonov in drugih predpisov, objavljena na tem spletišču, se uporabljajo le v informativne namene. Spletišče vzdržuje uradni založnik Povezava se odpre v novem oknuVSIA Latvijas Vēstnesis.

Uradni založnik

Založnik elektronskega uradnega lista Latvijas Vēstnesis je isti kot za prejšnjo tiskano izdajo z istim imenom: Povezava se odpre v novem oknuVSIA Latvijas Vēstnesis.

Uradni založnik deluje v skladu z mednarodnima standardoma ISO 9001:2015 (upravljanje kakovosti) in ISO 27001:2013 (informacijska varnost).

Ali je dostop do zbirke podatkov brezplačen?

Da, dostop do uradnega lista Latvijas Vēstnesis je brezplačen. Elektronski arhiv prejšnje tiskane različice uradnega lista Latvijas Vēstnesis je prav tako na voljo brezplačno. Tudi dostop do spletišča prečiščenih pravnih aktov je brezplačen.

Povezave

Povezava se odpre v novem oknuSaeima (parlament Republike Latvije)

Povezava se odpre v novem oknuKabinet ministrov Republike Latvije

Povezava se odpre v novem oknuBanka Latvije

Povezava se odpre v novem oknuKomisija za finančni in kapitalski trg

Povezava se odpre v novem oknuKomisija za gospodarske javne službe

Povezava se odpre v novem oknuKontaktni podatki organov lokalnih skupnosti

Povezava se odpre v novem oknuUradni list, Latvijas Vēstnesis

Povezava se odpre v novem oknuSpletišče latvijske zakonodaje

Zadnja posodobitev: 23/09/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani litovščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Opozarjamo, da so že na voljo naslednje jezikovne različice.

Pravo držav članic - Litva

Na tej strani so na voljo informacije o litovskem pravnem sistemu in pregled litovske zakonodaje.

Pravni viri

Pravni viri so uradna sredstva za sporočanje in določanje pravnih določb.

Pravni akt je uradni pisni dokument, ki ga sprejme pristojna državna institucija ter v katerem so določene in pojasnjene pravne določbe ali pa je navedena podlaga, na kateri se pravne določbe uporabljajo v posameznem primeru. Glede na naravo pravnih informacij, ki jih vsebujejo, pravni akti vključujejo naslednje:

  1. zakonodajne akte – to so odločitve državnih institucij, izražene v pisni obliki, s katerimi se določajo, spreminjajo ali razveljavljajo pravila splošne narave, ki se uporabljajo za nedoločeno skupino naslovnikov, država pa jih odobri. Zakonodajni akti so razdeljeni v dve kategoriji:
    • zakoni, najvišji od vseh pravnih aktov; sprejme jih parlament Republike Litve [Seimas] ali se sprejmejo z nacionalnim referendumom; vsebujejo splošne pravne določbe, namenjene urejanju glavnih področij interakcije med ljudmi, in imajo največjo pravno moč. Zakoni se štejejo kot glavni pravni vir;
    • podzakonski akti; zakonodajni akti, sprejeti na podlagi zakona, da bi mu dali konkretno obliko in zagotovili njegovo izvajanje. Podzakonski akti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. Vključujejo naslednje:
      • parlamentarne resolucije,
      • vladne resolucije,
      • navodila in odredbe ministrskih oddelkov,
      • resolucije in odločitve lokalnih organov in javnih uprav,
      • druge akte;
  2. razlagalne akte, ki se sprejmejo za pojasnitev pomena in vsebine veljavnih pravnih določb. Te akte sprejme institucija, ki je pristojna za razlago prava;
  3. posamezne izvedbene akte, s katerimi se izvajajo zahteve, določene s pravnimi akti. Na enak način kot zakonodajni akti imajo tudi posamezni izvedbeni akti pravne učinke, vendar nimajo statusa pravnega vira, saj ne ustvarjajo splošnih pravil univerzalne uporabe, temveč so z vidika svoje normativne vsebine naslovljeni na konkretne osebe v konkretnih okoliščinah in so enkratne narave v smislu, da se več ne uporabljajo, ko zadevni družbeni odnos (zaposlovanje, opomin, dodelitev pokojnine itd.) preneha obstajati.

Drugi pravni viri

Poleg zakonodajnih aktov med primarne pravne vire spadajo tudi:

  • splošna pravna načela (dobra vera, pravičnost, individualna odgovornost, razumnost): ta štejejo za sestavni del litovskega pravnega sistema, in sicer tako za razlago zakonskih določb, kot tudi za zapolnjevanje pravnih praznin. Poleg tega se splošno priznana načela mednarodnega prava v skladu s členom 135(1) ustave Republike Litve tudi štejejo kot sestavni del litovskega pravnega sistema, zato jih morajo litovska sodišča uporabljati in se po njih ravnati;
  • pravni običaji, tj. pravila ravnanja, ki jih odobri država in ki so ustaljena v družbi zaradi ponavljajočega se in dolgotrajnega učinka. Civilni zakonik Republike Litve določa običaje kot neposredni pravni vir. Lahko se uporabijo, kadar je njihova uporaba neposredno določena z zakonom ali pogodbo ali če obstaja praznina v pravni ureditvi. Običaji, ki so v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli ali kogentnimi pravnimi določbami, se ne smejo uporabiti.

Med sekundarne pravne vire spadajo:

  • sodni precedens, tj. sodna odločba v konkretni zadevi, ki jo sodišča iste ali nižje stopnje upoštevajo pri obravnavanju podobnih zadev. V litovskem pravnem sistemu so precedensi bolj svetovalne narave;
  • pravna doktrina.

Hierarhija predpisov

Hierarhija pravnih aktov je taka:

  1. ustava;
  2. ustavni zakoni;
  3. ratificirane mednarodne pogodbe;
  4. zakoni;
  5. drugi pravni akti, s katerimi se izvajajo zakoni (akti predsednika, vlade, ustavnega sodišča itd.).

Institucionalna organizacija:

Litovski parlament [Seimas] je edina institucija, pristojna za sprejemanje zakonov. Pravni akti, ki jih sprejme katera koli druga državna institucija, morajo biti v skladu z ustavo Republike Litve in drugimi zakoni.

Druge zakonodajne akte lahko sprejmejo:

  • litovski parlament (resolucije),
  • predsednik (odloki),
  • vlada (resolucije),
  • ministrstva in drugi vladni organi (odredbe),
  • lokalni organi (odločbe, odredbe).

Pravne zbirke podatkov

Povezava se odpre v novem oknuLitovsko zbirko pravnih aktov (Lietuvos teisės aktų duomenų bazė) vodi in vzdržuje parlament Republike Litve.

Vsebuje naslednje:

  • sprejete pravne akte,
  • osnutke pravnih aktov,
  • resolucije,
  • sklepe,
  • druge vrste zakonodajnih aktov.

Dokumenti v tej zbirki podatkov niso uradni niti pravno zavezujoči.

V zbirki podatkov lahko iščete v angleškem in litovskem jeziku. Do različnih vrst zakonodajnih dokumentov lahko pridete s klikom na spustni meni poleg oznake „Type“ (vrsta).

Zakonodajo in druge pravne dokumente lahko najdete v Povezava se odpre v novem oknuregistru pravnih aktov Litve (Lietuvos teisės aktų registras). Stran vzdržuje državno podjetje Center registrov (valstybė įmonė Registrų centras), nadzoruje pa jo ministrstvo za pravosodje. Od 31. avgusta 2013 register vzdržuje tajništvo parlamenta Republike Litve.

Ali je dostop do zbirke podatkov brezplačen?

Da, dostop do registra in zbirke pravnih aktov Litve je brezplačen.

Zadnja posodobitev: 06/04/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Luksemburg

Ta stran vsebuje pregled različnih pravnih virov v Luksemburgu.

Pravni viri

Mednarodni pravni viri

Veliko vojvodstvo Luksemburg zavezujejo mednarodne, večstranske ali dvostranske, pogodbe. Poleg obveznosti, ki jih te zaveze pomenijo za luksemburško državo v njenih odnosih z drugimi državami, so nekatere od teh pogodb viri pravic za posameznike (npr. državljani Evropske unije se lahko na podlagi evropskih pogodb neposredno sklicujejo na svobodo gibanja).

Mednarodne konvencije

To so mednarodne pogodbe in sporazumi, sklenjeni med Velikim vojvodstvom Luksemburg in tujimi državami. Kot primere je mogoče navesti Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu, ali Beneluško pogodbo, ki je bila podpisana 3. februarja 1958 oziroma 17. junija 2008 v Haagu ter zavezuje Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg.

Pravo Skupnosti

Pravo Skupnosti vključuje same evropske pogodbe in pravila sekundarnega prava iz aktov, ki so jih sprejele institucije Evropske skupnosti in Evropske unije: direktiv, sklepov, uredb, mnenj in priporočil.

Nacionalni pravni viri

Pravila z ustavno močjo

Ustava Velikega vojvodstva Luksemburg je bila razglašena 17. oktobra 1868. Ustavni sistem, vzpostavljen leta 1868, je zelo podoben sistemu belgijske ustave iz leta 1831. Kljub številnim razlikam v podrobnostih je mogoče v delih belgijskega ustavnega prava brez zadržkov poiskati pojasnila, kar zadeva splošna načela. Današnja ustava je kljub številnim ustavnim spremembam, sprejetim od njene razglasitve, še vedno v velikem obsegu enaka besedilu, razglašenemu leta 1868.

Luksemburška ustava je toga, kar pomeni, da je za njeno spremembo treba uporabiti posebni postopek, ki je bolj zapleten od rednega zakonodajnega postopka. Za spremembo ustave je potrebna najmanj dvotretjinska večina glasov članov poslanske zbornice (Chambre des députés) (parlament) na dveh zaporednih glasovanjih, pri čemer glasovanje po pooblastilu ni dopustno. Med glasovanjema morajo miniti najmanj trije meseci.

Če v dveh mesecih po prvem glasovanju več kot četrtina članov poslanske zbornice ali 25 000 volivcev zahteva referendum, se besedilo, ki ga je poslanska zbornica sprejela na prvi obravnavi, predloži na referendum. Drugo glasovanje se torej ne izvede, sprememba pa se sprejme le, če prejme večino veljavno oddanih glasov.

Pravila z zakonsko močjo

Zakon je opredeljen kot predpis, ki ga je izglasovala poslanska zbornica in razglasil Veliki vojvoda. Luksemburški zakonodajalec suvereno odloča o načrtovanih usmeritvah upravnega prava, razen kadar je njegova svoboda omejena z ustavno določbo ali predpisom mednarodnega prava.

Pravila z uredbeno močjo

Očitno je, da z zakonom vseh vprašanj ni mogoče urediti do zadnje podrobnosti. Poleg tega uporaba razmeroma zapletenega zakonodajnega postopka ni vedno smotrna, na primer kadar gre za zakonsko urejanje področja, na katerem je treba predpise pogosto spreminjati.

V tem primeru se uporabi uredba Velikega vojvode, ki je izvedbeni predpis zakona. V luksemburški ustavi je namreč Velikemu vojvodi dodeljena naloga, da „sprejema uredbe in odloke, potrebne za izvajanje zakonov“.

Kateri so morebitni drugi pravni viri in kakšna je njihova vrednost?

Sodna praksa

Uvrstitev sodne prakse med pravne vire ni enostavna. Luksemburško pravo namreč ne pozna „pravila precedensa“, ki se uporablja v anglosaških pravnih sistemih, in sodniki načeloma niso vezani na sodne odločbe, izdane v drugih zadevah, tudi če so povsem primerljive. Sodniki poleg tega ne smejo izrekati sodb, ki bi imele naravo splošnega predpisa, ampak mora biti njihova sodba vedno omejena na konkretno zadevo, o kateri odločajo.

Vendar ima v praksi sodna praksa, oblikovana v podobni zadevi, vseeno nesporno težo v drugi zadevi. Kadar je besedilo mogoče razlagati, je poleg tega vpliv sodnika nesporno večji, saj lahko z razlago tega besedila oblikuje pravo.

  • Mednarodna sodna praksa

Veliko vojvodstvo Luksemburg priznava neposredno pristojnost več mednarodnih sodišč, med katerim je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

  • Evropska sodna praksa

Na podlagi člena 267 PDEU je sodna praksa Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem naložena prek predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki nacionalnim sodiščem omogoča, da pred sprejetjem odločitve Sodišče zaprosijo za rešitev težav, ki jih pomeni uporaba prava Skupnosti, na katero se lahko posamezniki sklicujejo pred njimi.

  • Nacionalna sodna praksa

Praviloma imajo sodne odločbe, izdane ob koncu postopkov v civilnih in gospodarskih zadevah, samo relativno pravnomočnost: te odločbe so zavezujoče za stranke v sporu, ne spreminjajo pa pravne ureditve.

To velja tudi za večino odločb, ki jih izdajo upravna sodišča. Kadar je pri upravnem sodišču ali višjem upravnem sodišču vloženo pravno sredstvo zoper regulativni akt, bo sodna odločba ali sodba izjemoma imela splošno uporabo in bo objavljena v Mémorialu, uradnem listu Velikega vojvodstva Luksemburg.

Tudi sodbe, ki jih izda ustavno sodišče (Cour constitutionnelle), imajo splošno uporabo in so objavljene v Mémorialu.

Splošna pravna načela

Med pravili, ki se oblikujejo s sodno prakso, je treba izpostaviti zlasti kategorijo splošnih pravnih načel, ki so opredeljena kot „pravna pravila, ki so obvezna za upravo in katerih obstoj po sodni poti potrdi sodnik“.

Hierarhija predpisov

V notranjem pravu obstaja hierarhija pravnih virov. Najvišji pravni vir je ustava, sledijo ji zakoni in uredbe.

Če ni ustavne določbe, položaj luksemburškega prava v razmerjih med mednarodnim pravom in notranjim pravom izvira izključno iz sodne prakse.

Luksemburška sodna praksa v zvezi s tem se razvija od začetka 50. let prejšnjega stoletja, ko sta najprej kasacijsko sodišče (Cour de cassation) in nato državni svet (Conseil d’Etat) opustila dotedanje stališče, in sicer da nadzor sodnika nad skladnostjo zakonov glede na mednarodne pogodbe ni mogoč zaradi ločenih pristojnosti.

V skladu z referenčno odločbo državnega sveta iz leta 1951 je „mednarodna pogodba, ki je v notranjo zakonodajo vključena z zakonom o odobritvi, nadrejeni temeljni zakon, ki ima višji izvor kot želja notranjega organa. To pomeni, da mora v primeru kolizije med določbami mednarodne pogodbe in določbami poznejšega nacionalnega zakona, mednarodni zakon prevladati nad nacionalnim zakonom“ (Conseil d’Etat, 28. julij 1951, Pas. lux. t. XV, str. 263).

Besedilo te odločbe je očitno zelo široko, saj je v sodbi brez kakršnega koli razlikovanja potrjeno, da mednarodni predpis prevlada nad željo katerega koli notranjega organa. Vendar pa se luksemburška sodišča niso nikoli izrecno izrekla v prid prednosti mednarodnih predpisov pred ustavo.

Nasprotno je treba ugotoviti, da je ustavodajna skupščina ob spremembi ustave leta 1956 izrecno zvrnila osnutek vladnega besedila, ki je določalo, da so „[p]ravila mednarodnega prava […] del nacionalnega pravnega reda. Prevladajo nad zakoni in vsemi drugimi nacionalnimi določbami.“ V komentarju k členom je bilo podrobno pojasnjeno, da bi zadnjenavedeno besedilo zajemalo ustavne določbe.

Vendar je državni svet to prednost implicitno priznal v mnenju z dne 26. maja 1992 o osnutku zakona o odobritvi Pogodbe Unije. V njem namreč navaja, da „je treba upoštevati, da ima mednarodno pravo v skladu s pravilom hierarhije pravnih predpisov prednost pred nacionalnim pravom in da sodišča v primeru kolizije opustijo notranje pravo v korist Pogodbe. Ker se je treba izogibati nasprotju med našim nacionalnim pravom in mednarodnim pravom, državni svet odločno poziva, naj se pravočasno izvede s tem povezana sprememba ustave, da se prepreči tako stanje nezdružljivosti.“ Zdi se torej, da je Veliko vojvodstvo Luksemburg odločno na internacionalistični poti.

Te razmere so nedvomno tehnična posledica neobstoja nadzora nad ustavnostjo zakonov v Luksemburgu. Ustavno sodišče preverja skladnost zakonov z ustavo. Ne more pa mu biti predloženo vprašanje glede skladnosti zakona o odobritvi mednarodne pogodbe z ustavo.

V luksemburškem pravnem redu lahko ustavno sodišče zakone, ki bi bili v nasprotju z ustavo, razglasi za neustavne. Na ustavno sodišče se lahko obrne luksemburško redno sodišče ali upravno sodišče, kadar se v okviru postopka, v katerem odloča to sodišče, postavlja vprašanje ustavnosti. Neposredna predložitev vprašanja ustavnemu sodišču ni mogoča.

Zoper nezakonite regulativne akte je mogoče tudi vložiti ničnostno tožbo pri upravnem sodišču (tribunal administratif), pritožba pa je mogoča pri višjem upravnem sodišču (Cour administrative). Vendar je to pravno sredstvo dopustno samo v treh mesecih od objave uredbe. Če se o zakonitosti regulativnega akta razpravlja pred rednim ali upravnim sodiščem po izteku tega roka, ima to sodišče možnost zavrnitve regulativnega besedila v korist zakona, vendar ta odločba v nasprotju z neposredno tožbo, ki je mogoča v treh mesecih po objavi, ne bo imela splošne veljave.

Podrobna pravila o začetku veljavnosti pravil, ki jih vsebujejo nadnacionalni instrumenti, na nacionalnem ozemlju

Mednarodne konvencije

Luksemburška ustava je pri urejanju postopka odobritve mednarodnih pogodb še posebno jedrnata, saj določa samo, da bodo „[p]ogodbe […] učinkovale šele, ko bodo odobrene z zakonom in objavljene v oblikah, določenih za objavo zakonov“.

Veliko vojvodstvo je država z monistično tradicijo. Povedano drugače, pogodba se uporablja enako kot notranji predpis Velikega vojvodstva, ne da bi jo bilo treba prenesti v takšni ali drugačni obliki.

Zato je vsebina zakona o odobritvi zelo kratka in običajno omejena na en sam člen, v skladu s katerim je neka pogodba „odobrena“. Ta zakon nima nobene normativne vsebine. Z zakonom o odobritvi se pogodba odobri, vendar se ne prenese; njegov edini namen je, da vladi dovoli ratifikacijo pogodbe.

O tem zakonu glasuje parlament po rednem postopku. Za izglasovanje je običajno potrebna absolutna večina, razen če pogodba vključuje prenos pooblastil (glej spodaj). Od spremembe iz leta 1956 luksemburška ustava vsebuje izrecno določbo, na podlagi katere je mogoče pristojnosti s pogodbo prenesti na mednarodne organizacije. Člen 49a ustave določa, da je „[i]zvajanje pooblastil, ki so z ustavo pridržana za zakonodajno, izvršilno in sodno oblast, […] mogoče začasno s pogodbo prenesti na institucije mednarodnega prava“. Vendar člen 37, drugi odstavek, ustave določa, da mora tovrstne pogodbe z veliko večino odobriti poslanska zbornica.

Razen če ni to izrecno določeno, izglasovanje zakona o odobritvi nima učinka začetka veljavnosti pogodbe v luksemburškem notranjem redu. Zakon o odobritvi je nujni pogoj za začetek veljavnosti pogodbe, ki pa začne veljati šele po ratifikaciji. Poleg tega v Luksemburgu velja, da tudi po tem, ko poslanska zbornica odobri besedilo, izvršilna oblast obdrži diskrecijsko pravico za njegovo ratifikacijo in da je izvajanje te pravice izvzeto iz vsakršnega sodnega nadzora.

Za začetek veljavnosti pogodbe v notranjem pravu na splošno veljajo trije pogoji. (1) Veliko vojvodstvo mora pogodbo ratificirati, (2) pogodba velja na mednarodni ravni in (3) besedilo pogodbe je enako kot zakon v celoti objavljeno v luksemburškem Mémorialu.

Poudariti je treba, da je zahteva za objavo pogodbe (v skladu s členom 37 ustave) ločena od zahteve za objavo zakona o odobritvi pogodbe. Res je, da sta v večini primerov ta pogoja izpolnjena istočasno, se pravi, da je besedilo pogodbe v Mémorialu objavljeno takoj za besedilom zakona. Vendar se ta akta ne zamenjujeta in bi lahko bila objavljeno ločeno, saj pogodba ni sestavni del zakona o odobritvi.

Predpisi Skupnosti

Luksemburška ustava ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala prenos evropskih sekundarnih predpisov v luksemburški notranji red.

Običajni instrument izvajanja evropskih direktiv je zakon, ki ga z navadno večino sprejme poslanska zbornica.

Čeprav je načeloma treba evropske direktive v luksemburško pravo običajno prenesti z zakonom, pa uporaba formalnega zakona ni nujna, kadar se direktiva nanaša na področje, ki je že urejeno z luksemburškim zakonom, ki ni v nasprotju z direktivo. V takem primeru se lahko prenos izvede z uredbo Velikega vojvode, sprejeto na podlagi splošne pristojnosti za izvajanje zakonov, ki jo ima vlada na podlagi členov 33 in 36 ustave. Veliki vojvoda torej formalno izvršuje luksemburški zakon, čeprav vsebina uredbe dejansko izhaja iz evropske direktive.

Uporabi zakonodajne poti se je mogoče izogniti tudi, kadar je bilo področje, usklajeno z direktivo, predmet zakona o pooblastitvi, s katerim parlament vladi podeli pooblastilo, da s preprostimi uredbami uredi področja, ki se običajno urejajo z zakoni.

Take „zakone o pooblastitvi“ vsako leto od leta 1915 sprejema poslanska zbornica, vlada pa ima tako razširjena regulativna pooblastila na gospodarskem in finančnem področju, ki bi ji tudi brez izrecnega sklicevanja na Evropo nedvomno omogočala, da prenese tudi številne evropske direktive.

Vendar pa je prenos evropskih direktiv danes urejen s posebnim zakonom o pooblastitvi z dne 9. avgusta 1971, ki je bil spremenjen z zakonom z dne 8. decembra 1980 in katerega cilj je omejen na to, da je vlada pooblaščena za izvrševanje in potrjevanje direktiv Evropskih skupnosti na gospodarskem, tehničnem, kmetijskem, gozdarskem, socialnem in prometnem področju. Z odstopanjem od rednega regulativnega postopka morajo zadevne uredbe Velikega vojvode prejeti soglasje parlamentarnega odbora poslanske zbornice.

Pri postopku sprejemanja uredb Velikega vojvode tako kot pri zakonodajnem postopku velja obveznost, da mora vlada svoj osnutek besedila predložiti državnemu svetu in strokovnim zbornicam, ki pripravijo svoje mnenje. V nasprotju z zakonodajnim postopkom pa regulativni postopek vladi omogoča, da se preprosto izogne tem posvetovanjem s sklicevanjem na nujnost sprejetja predlaganega ukrepa. Vendar vlada te možnosti nima, kadar namerava evropsko direktivo prenesti z uredbo Velikega vojvode. Z zakonom z dne 9. avgusta 1971 je namreč redni regulativni postopek dopolnjen tako, da se po eni strani zahteva obvezno posvetovanje z državnim svetom in po drugi strani soglasje parlamentarnega odbora poslanske zbornice.

V obeh primeru se besedilo uredbe Velikega vojvode sprejme v okviru sveta ministrov (Conseil des ministres), nato ga podpiše resorni minister, nazadnje pa se predloži Velikemu vojvodi za razglasitev. Uredba Velikega vojvode začne veljati po objavi v Mémorialu.

Podrobna pravila o začetku veljavnosti nacionalnih pravil

V Velikem vojvodstvu Luksemburg začnejo zakoni in uredbe veljati šele po objavi v Mémorialu, uradnem listu Velikega vojvodstva Luksemburg.

Organi, pristojni za sprejemanje pravnih pravil

Mednarodni predpisi

V luksemburški ustavi je navedeno: „Veliki vojvoda razglaša pogodbe.“ Vendar je dodano, da bodo „[p]ogodbe […] učinkovale šele, ko bodo odobrene z zakonom in objavljene v oblikah, določenih za objavo zakonov“.

Navesti je treba, da se odobritev zahteva za vse mednarodne pogodbe, ne glede na njihov predmet, in da mora ta odobritev biti v obliki zakona. Zadnjenavedeno pojasnilo je bilo vstavljeno leta 1956 na izrecno zahtevo državnega sveta, ki je menil, da „je ta odobritev povezana s postopkom oblikovanja zakona, saj ustava pozna zgolj ta postopek, ki se uporablja za vse izraze volje poslanske zbornice, ne glede na zadevno področje“.

Nacionalni predpisi

V zakonodajnem sistemu Velikega vojvodstva Luksemburg lahko zakonodajno pobudo predloži Povezava se odpre v novem oknuposlanska zbornica ali Povezava se odpre v novem oknuvlada.

Pravica do pobude vlade se imenuje „vladna pobuda“ in se izvršuje s predložitvijo „osnutkov zakonov“.

Pravica do pobude poslanske zbornice se imenuje „parlamentarna pobuda“ in se izvršuje s predložitvijo „predlogov zakonov“.

Ti osnutki ali predlogi zakonov so nato predloženi za mnenje ustreznim organom (strokovne zbornice), predvsem pa Povezava se odpre v novem oknudržavnemu svetu. Po prejemu mnenja državnega sveta se osnutek ali predlog zakona pošlje poslanski zbornici.

Postopek sprejetja teh pravnih pravil

Zakoni

Poslanska zbornica je enodomni parlament.

Za ublažitev tveganj prenagljenosti, ki jih vključuje enodomni sistem, je luksemburška ustavodajna skupščina določila, da je treba o vsakem osnutku glasovati dvakrat, med glasovanjema pa morajo miniti najmanj trije meseci.

Vendar ustava določa, da se lahko zahteva po drugem glasovanju (opredeljenem kot „drugo ustavno glasovanje“) opusti, „če poslanska zbornica v soglasju z državnim svetom na javni seji odloči drugače“.

Državni svet ima tukaj zelo edinstveno vlogo, ki je podobna vlogi, ki jo imajo v drugih državah drugi zakonodajni domovi (in posebno vlogi, ki jo ima lordska zbornica v Angliji). Najprej posreduje pred parlamentarnimi razpravami. Ustava določa, da državni svet sprejme mnenje glede vsakega osnutka ali vsakega predloga zakona. Državni svet nato posreduje po prvem glasovanju poslanske zbornice in na javni seji odloči, ali potrjuje opustitev drugega glasovanja ali ne.

V praksi je tako pri veliki večini zakonov drugo glasovanje opuščeno. Državni svet je sprejel politiko, v skladu s katero se opustitev odobri skoraj v vseh primerih, pri čemer je zavrnitev pridržana za najresnejše primere. Morebitne ovire za opustitev so najpogosteje odpravljene med predhodnim postopkom.

Poleg tega je treba poudariti, da pravica, s katero razpolaga državni svet, ni prava pravica veta, ki bi sicer bila težko združljiva z dejstvom, da je državni svet neizvoljeni organ. Člane državnega sveta namreč imenuje Veliki vojvoda. V primeru prostega mesta se namestniki izmenično imenujejo, prvič jih imenuje neposredno Veliki vojvoda, drugič se imenujejo s seznama treh kandidatov, ki jih predlaga poslanska zbornica, in tretjič se imenujejo s seznama treh kandidatov, ki jih predlaga državni svet. Državni svet lahko zgolj odloži glasovanje o zakonu za dva meseca in tako zakonodajalcu zagotovi dodatni čas za razmislek.

Veliki vojvoda ne posreduje samo na začetku zakonodajnega postopka (za osnutke zakona), ampak tudi po končnem glasovanju o besedilu zakona s strani poslanske zbornice. Luksemburška ustava določa, da „Veliki vojvoda razglasi zakone v treh mesecih po glasovanju zbornice“.

Uredbe Velikega vojvode

V skladu s členom 2 zakona z dne 12. julija 1996 o reformi državnega sveta se lahko osnutek uredbe za izvrševanje zakonov in pogodb predloži Velikemu vojvodi šele potem, ko državni svet poda svoje mnenje.

Vlada pa lahko od tega splošnega pravila odstopa v nujnem primeru (kar presodi Veliki vojvoda na podlagi ustrezno obrazloženega poročila, ki ga pripravi minister pobudnik) in se tako odpove pridobitvi mnenja državnega sveta (Haute Corporation). Uporaba tega hitrega postopka je vsekakor omejena na izjemne primere.

Če pa nek zakon uradno zahteva, da državni svet poda mnenje o uredbah, sprejetih pri izvrševanju tega zakona, se v nobenem primeru ne more uporabiti hitri postopek. To velja tudi za spremembe osnutka uredbe, za katero je državni svet že podal prvo mnenje.

Podobno kot za zakone državni svet pripravi svoje mnenje o osnutkih uredb v obliki obrazloženega poročila, ki vsebuje splošne premisleke, preučitev besedila osnutka in, po potrebi, alternativni predlog.

Preučitev, ki jo opravi državni svet, se nanaša na vsebino in obliko osnutka uredbe ter na skladnost slednje z nadrejenim zakonodajnim predpisom.

Pravne zbirke podatkov

Spletišče Povezava se odpre v novem oknuLégilux je pravosodni portal vlade Velikega vojvodstva Luksemburg na internetu.

Omogoča dostop do luksemburške zakonodaje, naj bo v obliki neprečiščenih (izvirnih) besedil Mémoriala A ali v obliki prečiščenih besedil, ki jih v večji meri vsebujejo zakoniki in zbirke zakonodajnih besedil.

Spletišče je razdeljeno na tri glavna področja, in sicer:

Ali je dostop do podatkovne zbirke brezplačen?

Da, dostop do podatkovne zbirke je brezplačen.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuSpletišče Légilux

Povezava se odpre v novem oknuDržavni svet

Povezava se odpre v novem oknuPoslanska zbornica

Povezava se odpre v novem oknuVlada

Povezava se odpre v novem oknuMinistrstvo za pravosodje

Zadnja posodobitev: 17/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Madžarska

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu na Madžarskem.

Pravni viri

I. Hierarhija predpisov

1. Temeljni zakon

Temeljni zakon Madžarske (razglašen 25. aprila 2011) je na vrhu hierarhije predpisov Madžarske in vsi drugi zakoni morajo biti skladni z njim. Sprejel ga je madžarski parlament (znan tudi kot državni zbor), za njegovo spremembo pa je potrebna dvotretjinska večina glasov vseh poslancev (člen S(2) temeljnega zakona).

Temeljni zakon in njegove prehodne določbe (prehodne določbe temeljnega zakona Madžarske, razglašene 31. decembra 2011) so začeli veljati 1. januarja 2012.

Temeljni zakon vsebuje šest oddelkov: preambulo z naslovom Volja naroda ter oddelke z naslovi Temeljne opredelitve (členi od A do U), Svoboda in odgovornost (členi od I do XXXI), Država (členi od 1 do 54), Posebna pravna ureditev ter Končne in razne določbe.

Oddelek z naslovom Temeljne opredelitve vsebuje splošne določbe, v njem pa so opredeljeni:

  • oblika ureditve;
  • temeljna načela delovanja države;
  • prenos nekaterih pristojnosti na Evropsko unijo;
  • glavno mesto Madžarske in regionalne upravne enote;
  • bistvene določbe o madžarskem državljanstvu in načinih njegove pridobitve;
  • uradni jezik, grb, zastava, državna himna, državni prazniki in uradna denarna enota Madžarske;
  • položaj temeljnega zakona v madžarskem pravnem sistemu, tj. temeljni zakon je temelj madžarskega pravnega sistema;
  • postopek za sprejetje in spremembo temeljnega zakona;
  • vrste madžarske zakonodaje;
  • več temeljnih načel, vključno s:
    • prepovedjo prevzema in izvrševanja oblasti s silo;
    • odgovornostjo za usodo Madžarov, ki živijo zunaj meja Madžarske;
    • sodelovanjem pri vzpostavljanju evropske enotnosti;
    • varstvom instituta zakonske zveze;
    • zagotavljanjem pogojev za pošteno konkurenco;
    • načelom uravnoteženega, preglednega in vzdržnega upravljanja proračuna;
    • obveznostjo varovanja in ohranjanja naravnih virov;
    • vzpostavljanjem in ohranjanjem miru in varnosti ter prizadevanjem za sodelovanje z vsemi narodi in državami sveta pri doseganju trajnostnega razvoja človeštva.

V oddelku z naslovom Svoboda in odgovornost so določene temeljne pravice in obveznosti. Kot temeljne pravice so (med drugim) priznane:

  • pravica do življenja in človekovega dostojanstva;
  • prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, suženjstva ali podložništva in trgovine z ljudmi;
  • prepoved vseh evgeničnih postopkov in uporabe človeškega telesa ali delov telesa za pridobivanje finančne koristi ter prepoved kloniranja človeka;
  • pravica do osebne svobode in varnosti ter določbe, ki zagotavljajo, da ni nikomur odvzeta prostost;
  • pravica do svobodnega gibanja in izbire prebivališča;
  • pravica do zasebnega in družinskega življenja;
  • pravica do varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja;
  • pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi;
  • pravica do mirnega zbiranja;
  • pravica do svobode izražanja;
  • pravica do izobraževanja in kulturnega udejstvovanja;
  • pravica do svobodne izbire zaposlitve, poklica in podjetništva;
  • pravica do premoženja;
  • prepoved izgona madžarskih državljanov z ozemlja Madžarske;
  • pravica do azila;
  • enakost pred zakonom;
  • prepoved diskriminacije;
  • prepoved dela otrok;
  • pravica do zdravega okolja;
  • pravica voliti in kandidirati na volitvah poslancev madžarskega parlamenta, lokalnih predstavnikov in županov ter poslancev Evropskega parlamenta;
  • pravica, da organi nepristransko, pravično in v razumnem roku obravnavajo zadeve posameznikov;
  • pravica vsakega madžarskega državljana, da ga Madžarska zaščiti med bivanjem v tujini;
  • v temeljnem zakonu pa so opredeljene tudi pravice narodnih skupnosti in osnovne pravice oseb v kazenskem postopku.

V skladu s temeljnim zakonom si Madžarska med drugim prizadeva:

  • zagotoviti socialno varnost vsem svojim državljanom;
  • vsakomur zagotoviti dostojno prebivališče in dostop do javnih storitev.

V temeljnem zakonu so določene tudi različne obveznosti, in sicer:

  • obveznost prispevati k zadovoljevanju skupnih potreb (porazdelitev javnih bremen) in
  • obveznost madžarskih državljanov, da branijo svojo domovino.

Oddelek temeljnega zakona z naslovom Država vsebuje najbolj temeljna pravila v zvezi z javnimi funkcionarji in najpomembnejšimi institucijami v državi ter določa pravni položaj in naloge:

  • parlamenta;
  • predsednika republike;
  • vlade;
  • avtonomnih regulativnih organov;
  • ustavnega sodišča;
  • sodstva in tožilstva;
  • varuha temeljnih pravic;
  • samoupravnih lokalnih skupnosti;
  • narodne banke Madžarske;
  • državnega urada za revizijo;
  • madžarskih oboroženih sil;
  • policije in služb državne varnosti;
  • državnega referenduma.

Oddelek temeljnega zakona z naslovom Posebna pravna ureditev vsebuje pravila, ki urejajo krizno stanje v državi, izredno stanje v državi, preventivno obrambno stanje, stanje ob nepričakovanem napadu in stanje izjemne nevarnosti.

2. Parlamentarni zakoni

Na Madžarskem zakone sprejema parlament. V skladu s temeljnim zakonom se pravila o temeljnih pravicah in obveznostih določijo z zakoni. Parlament zakone sprejema z navadno večino glasov (več kot polovica glasov navzočih poslancev). To ne velja za tako imenovane sistemske zakone, opredeljene v temeljnem zakonu, za sprejetje in spremembo katerih je potrebna dvotretjinska večina glasov navzočih poslancev parlamenta.

V skladu s temeljnim zakonom sistemski zakoni urejajo na primer državljanstvo, veroizpovedi, pravice narodnih manjšin, ki živijo na Madžarskem, pravni položaj in prejemke poslancev parlamenta in predsednika republike, ustavno sodišče in samoupravne lokalne skupnosti ter vsebujejo podrobna pravila za uporabo grba in zastave ter določbe o državnih odlikovanjih.

V skladu s temeljnim zakonom je za pooblastilo za priznanje zavezujoče narave ustanovnih pogodb in sprememb pogodb Evropske unije ter za razglasitev vojnega stanja, sklenitev premirja in razglasitev posebne pravne ureditve potrebna dvotretjinska večina glasov vseh poslancev parlamenta.

Pred sprejetjem zakona XXXI o spremembi ustave iz leta 1989 je lahko predsedniški svet Madžarske izdajal uredbe z zakonsko močjo. S stališča hierarhije predpisov se šteje, da so veljavne uredbe predsedniškega sveta z zakonsko močjo na isti ravni kot zakoni.

3. Uredbe

Temeljni zakon priznava vladne uredbe, uredbe predsednika vlade, ministrske uredbe, uredbe guvernerja narodne banke Madžarske, uredbe predstojnikov avtonomnih regulativnih organov in uredbe samoupravnih lokalnih skupnosti. Uredbe lahko izdajata tudi državni obrambni svet ob kriznem stanju v državi in predsednik republike ob izrednem stanju v državi.

3.1 Vladne uredbe

Pristojnost vlade za sprejemanje uredb je lahko primarna ali temelji na pooblastilih, ki so nanjo prenesena z zakoni. Primarna pristojnost je določena s členom 15(3) temeljnega zakona, v katerem je navedeno, da lahko vlada v okviru svojih pristojnosti sprejema uredbe v zadevah, ki jih ne urejajo zakoni. Vladne uredbe ne smejo biti v nasprotju z zakoni. To ne omejuje pristojnosti parlamenta, ki lahko obravnava vsa regulativna področja, za katera je pristojen.

V skladu s temeljnim zakonom in zakonom CXXX o zakonodaji iz leta 2010 lahko vlada sprejema uredbe za izvajanje zakonov tudi na podlagi posebnega zakonskega pooblastila. V skladu s členom 5(1) zakona CXXX iz leta 2010 morajo biti v pooblastilu za sprejemanje izvedbenih predpisov določeni nosilec, predmet in obseg pooblastila. Nosilec pooblastila zakonodajnega pooblastila ne sme prenesti na drugo osebo.

3.2 Uredbe predsednika vlade

V skladu s temeljnim zakonom lahko uredbe izdaja tudi predsednik vlade in na primer z uredbo med ministri imenuje svojega namestnika. Uredbe predsednika vlade so v hierarhiji predpisov na isti ravni kot ministrske uredbe.

3.3 Ministrske uredbe

Ministrske uredbe so v hierarhiji predpisov uvrščene pod vladne uredbe. V skladu s temeljnim zakonom ministri sprejemajo uredbe na podlagi pooblastila iz zakona ali vladne uredbe (ki se izda v okviru njihove izvirne zakonodajne pristojnosti) samostojno ali v dogovoru z drugimi ministri. Ministrske uredbe ne smejo biti v nasprotju z zakoni, vladnimi uredbami ali uredbami guvernerja narodne banke Madžarske.

3.4 Uredbe guvernerja narodne banke Madžarske

Guverner narodne banke Madžarske lahko v okviru svojih pristojnosti, določenih v sistemskem zakonu, izdaja uredbe na podlagi zakonskega pooblastila, ki ne smejo biti v nasprotju z zakoni.

3.5 Uredbe predstojnikov avtonomnih regulativnih organov

V skladu s členom 23(4) temeljnega zakona lahko predstojniki avtonomnih regulativnih organov v okviru svojih pristojnosti, določenih s sistemskim zakonom, na podlagi zakonskega pooblastila izdajajo uredbe, ki ne smejo biti v nasprotju z zakoni, vladnimi uredbami, uredbami predsednika vlade, ministrskimi uredbami ali uredbami guvernerja narodne banke Madžarske.

3.6 Uredbe samoupravnih lokalnih skupnosti

V skladu s členom 32(2) temeljnega zakona lahko samoupravne lokalne skupnosti v okviru svojih pristojnosti sprejemajo lokalne uredbe za urejanje lokalnih družbenih razmerij, ki niso urejena z zakonom ali zakonskim pooblastilom. Uredbe samoupravne lokalne skupnosti ne smejo biti v nasprotju z drugo zakonodajo.

Podrobna pravila o uredbah, ki jih sprejemajo predstavniški organi samoupravnih lokalnih skupnosti, so določena v zakonu CLXXXIX o madžarskih samoupravnih lokalnih skupnostih iz leta 2011.

4. Mednarodni sporazumi in temeljna načela mednarodnega prava

Vlada Madžarske lahko sklepa mednarodne sporazume z drugimi državami ali vladami drugih držav. Na Madžarskem razmerje med mednarodnimi sporazumi in domačo zakonodajo temelji na sistemu dualizma, na podlagi katerega mednarodni sporazumi postanejo del nacionalnega prava z njihovo razglasitvijo s pravnimi predpisi.

Načela mednarodnega prava

V skladu s členom Q(3) temeljnega zakona Madžarska sprejema splošno priznana pravila mednarodnega prava. Običajno mednarodno pravo in splošna načela mednarodnega prava postanejo del domačega prava, ne da bi bil za to potreben prenos v nacionalno zakonodajo.

II. Nezakonodajni pravni viri

1. Pravni instrumenti državne uprave

Del madžarskega pravnega sistema so tudi pravni instrumenti državne uprave, ki niso del zakonodaje, čeprav vsebujejo normativne določbe. Zakon o zakonodaji (zakon CXXX iz leta 2010) določa dve vrsti pravnih instrumentov državne uprave: normativne sklepe in normativne odredbe. Gre za pravila ravnanja, ki niso splošno zavezujoča, tj. niso zavezujoča za vse. So samo določbe notranje ureditve, organizacijska in operativna pravila, ki zadevajo samo izdajatelja oziroma podrejene organe ali osebe. Normativni sklepi in odredbe ne morejo določati pravic in obveznosti državljanov. Pravni instrumenti državne uprave ne smejo biti v navzkrižju z zakonodajo in ne smejo urejati vprašanj, ki jih urejajo zakonske določbe.

V skladu s prejšnjim zakonom o zakonodaji (zakon XI iz leta 1987) so se tudi statistična sporočila in pravne smernice šteli za pravne vire (imenovane drugi upravni akti), ki niso del zakonodaje. V novem zakonu o zakonodaji niso več navedeni. Pravne smernice so bile razveljavljene z začetkom veljavnosti novega zakona (1. januarja 2011), medtem ko statistični instrumenti, ki so bili izdani pred navedenim datumom, ostajajo veljavni, dokler ne bodo razveljavljeni. (Statistična sporočila izdaja predsednik osrednjega statističnega urada, vsebujejo pa pravno zavezujoče določbe o izključno statističnih izrazih, metodah, razvrstitvah, seznamih in podatkih.)

1.1 Normativni sklepi

Z normativnimi sklepi lahko parlament, vlada in drugi organi državne uprave, ustavno sodišče in proračunski svet določijo svojo organizacijo, delovanje, dejavnosti in akcijske programe.

Tudi predstavniški organi samoupravnih lokalnih skupnosti lahko z normativnimi sklepi določijo svoje dejavnosti in dejavnosti organov, ki jih upravljajo, svoje akcijske programe ter organizacijo in delovanje organov, ki jih upravljajo. Podobno lahko z normativnimi sklepi tudi predstavniški organi samoupravnih narodnostnih skupnosti določijo organizacijo, delovanje, dejavnosti in akcijske programe zase in za organe, ki jih upravljajo.

1.2 Normativne odredbe

Predsednik republike, predsednik vlade, predstojnik organa državne uprave (razen vlade), predsednik nacionalnega sodnega sveta, generalni vrhovni tožilec, varuh temeljnih pravic, guverner narodne banke Madžarske, predsednik državnega urada za revizijo, predstojnik mestne ali okrožne uprave, župani in mestni uradniki lahko v okviru svojih pristojnosti in v skladu z zakonodajo z normativnimi odredbami določijo organizacijo, delovanje in dejavnosti organov, ki jih upravljajo ali nadzorujejo.

Poleg tega lahko parlament, predsednik republike, ustavno sodišče, varuh temeljnih pravic, avtonomni regulativni organi, urad predsednika vlade in generalni sekretar ministrstva izdajajo normativne odredbe, ki so zavezujoče za uslužbence teh organov.

2. Odločbe ustavnega sodišča

Odločbe ustavnega sodišča imajo pomembno vlogo v madžarskem zakonodajnem sistemu.

V skladu z zakonom CLI o ustavnem sodišču iz leta 2011 ima ustavno sodišče naslednje naloge:

  • naknadna presoja skladnosti zakonodaje s temeljnim zakonom (postopek naknadne presoje);
  • predhodna presoja skladnosti zakonov (ki so bili sprejeti, vendar še niso bili razglašeni) in nekaterih določb mednarodnih pogodb s temeljnim zakonom;
  • posamična presoja skladnosti s temeljnim zakonom na zahtevo sodnika: če mora sodnik med obravnavo zadeve uporabiti zakonodajni akt, za katerega meni, da je neustaven, ali za katerega je ustavno sodišče odločilo, da je neustaven, začasno prekine postopek in zaprosi ustavno sodišče, naj ta zakonodajni akt ali njegovo določbo razglasi za neustavno in prepove njegovo/njeno uporabo;
  • presoja ustavnih pritožb zaradi kršitve pravic, zagotovljenih s temeljnim zakonom: osebe ali organizacije, ki so stranke v postopku, lahko vložijo ustavno pritožbo, če je bila kršena njihova pravica, zagotovljena s temeljnim zakonom, zaradi uporabe neustavne zakonodaje v zadevnem sodnem postopku in če so izčrpale že vsa pravna sredstva ali nimajo pravice do pritožbe;
  • presoja skladnosti zakonodajnih aktov z mednarodnimi pogodbami;
  • odprava zakonodajnih pravnih praznin, ki so nastale z ravnanjem zakonodajalca in so neskladne s temeljnim zakonom;
  • reševanje nekaterih sporov o pristojnosti med državnimi organi ali med organi samoupravnih lokalnih skupnosti in drugimi državnimi organi;
  • razlaga določb temeljnega zakona;
  • različni postopki iz njegove pristojnosti v skladu z zakonom.

Ustavno sodišče natančno utemelji svoje odločitve. Zoper odločbo ustavnega sodišča se ni mogoče pritožiti in je zavezujoča za vse.

3. Sodna praksa sodišč

Madžarsko vrhovno sodišče ali Kúria (ki se je do 1. januarja 2012 imenovalo vrhovno sodišče) pri izvajanju svoje pristojnosti zagotavljanja enotne uporabe zakonodaje in zagotavljanja pravnih smernic za hierarhično nižja sodišča sprejema odločbe o enotni razlagi pravnih določb in izdaja načelne sodne odločbe.

Postopek za enotno razlago pravnih določb se lahko začne, če je treba zaradi razvoja in enotnosti sodne prakse sprejeti odločbo o enotni razlagi pravnih določb v načelni zadevi in če namerava en senat vrhovnega sodišča sprejeti odločitev, ki odstopa od odločitve drugega senata vrhovnega sodišča. Odločba v zvezi z enotno razlago pravnih določb je za sodišča zavezujoča.

Načelne odločbe izhajajo iz prakse senatov vrhovnega sodišča in se prav tako uporabljajo za zagotavljanje enotnosti pri izdajanju sodb.

Odločbe o enotni razlagi pravnih določb in načelne odločbe se objavijo v uradni zbirki odločb vrhovnega sodišča.

III. Področje uporabe zakonodaje

Geografsko območje uporabe zakonodaje je omejeno na ozemlje Madžarske, medtem ko je uporaba uredb samoupravne lokalne skupnosti omejena na upravno območje samoupravne lokalne skupnosti. Osebno področje uporabe zakonodaje zajema fizične osebe, pravne osebe in organizacije brez pravne osebnosti na ozemlju Madžarske, madžarske državljane zunaj ozemlja Madžarske, v primeru uredb samoupravne lokalne skupnosti pa fizične osebe, pravne osebe in organizacije brez pravne osebnosti na upravnem območju samoupravne lokalne skupnosti.

Zakon o zakonodaji prepoveduje retroaktivno veljavnost zakonov, pri čemer določa, da zakonodajni akt ne more določati ali razširiti obveznosti, preklicati ali omejiti pravic oziroma razglasiti nekega dejanja za nezakonito v obdobju pred začetkom svoje veljavnosti.

Pri določitvi datuma začetka veljavnosti zakonodaje mora vedno ostati dovolj časa za pripravo na njeno uporabo.

Zakonodaja in njeni izvedbeni predpisi morajo začeti veljati istočasno. Zakonodajni akt (ali zakonska določba) preneha veljati, če se razveljavi, ali – če vsebuje samo določbe o spremembi ali razveljavitvi – na podlagi zakona o zakonodaji.

IV. Pravne zbirke podatkov

Madžarski uradni list se imenuje Povezava se odpre v novem oknuMagyar Közlöny in je objavljen v elektronski obliki, vsa njegova besedila pa se štejejo za verodostojna.

V madžarskem uradnem listu se objavi madžarska zakonodaja (razen uredb samoupravnih lokalnih skupnosti), kar vključuje:

  • odločbe ustavnega sodišča, ki morajo biti objavljene v madžarskem uradnem listu v skladu z zakonodajo ali na podlagi odločbe ustavnega sodišča;
  • odločitve parlamenta;
  • odločbe vrhovnega sodišče o enotni razlagi pravnih določb;
  • mnenja nacionalnega volilnega odbora;
  • priloge, vključno z zbirko odločb;
  • uradna poročila.

Zbirka nacionalne zakonodaje (Povezava se odpre v novem oknuNemzeti Jogszabálytár) vsebuje vso zakonodajo (razen uredb samoupravnih lokalnih skupnosti) in pravne instrumente državne uprave, ki veljajo na datum iskanja. Vsi pravni akti so predstavljeni v prečiščeni različici skupaj z dopolnitvami in drugimi spremembami.

Te informacije je mogoče iskati po naslovu in številki, prav tako jih je mogoče iskati po besedilu.

Dostop do teh zbirk podatkov je brezplačen in neomejen.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuVerodostojen elektronski uradni list

Povezava se odpre v novem oknuZbirka nacionalne zakonodaje

Zadnja posodobitev: 17/07/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Malta

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu na Malti.

Pravni viri

  • Akti parlamenta (primarna zakonodaja),
  • uredbe, pravilniki, odloki, predpisi lokalnih skupnosti (subsidiarna zakonodaja) ter
  • pravo EU, vključno z odločbami Sodišča EU.

Ustava je temeljna podlaga nacionalne zakonodaje in določa, da zakone sprejema parlament v obliki aktov parlamenta, pri čemer lahko prenese zakonodajne pristojnosti na druge organe (tj. ministre, upravne organe, osebe javnega prava itd.), ki so pooblaščeni za oblikovanje subsidiarne zakonodaje na področju, za katerega so pristojni na podlagi akta parlamenta.

Nacionalni pravni red je treba obravnavati tudi v okviru zakonodaje EU in zlasti pristopne pogodbe.

Na Malti sodniki nimajo zakonodajnih pristojnosti: sodišče razlaga pravo, kot ga vsebujejo različni predpisi. Vendar pa to ne pomeni, da sodni precedensi nimajo veljave. V praksi sodniki praviloma ne odstopajo od ustaljenih načel, oblikovanih s sodno prakso, če za to nimajo resnega razloga. Prav tako je praksa sodišč nižjih stopenj, da sledijo načelom, ki jih v zvezi s pravnimi vprašanji oblikuje vrhovno sodišče.

Vrste pravnih aktov – opis

Del malteške nacionalne zakonodaje so lahko tudi mednarodne pogodbe.

Evropska konvencija o človekovih pravicah

Evropska konvencija o človekovih pravicah je na podlagi akta malteškega parlamenta št. XIV iz leta 1987 postala del malteškega prava. Noben predpis na Malti ne sme biti v nasprotju s pravicami in svoboščinami, določenimi v Konvenciji. Za sodno presojo predpisov so pristojna sodišča.

Hierarhija predpisov

Na nacionalni ravni je ustava najvišji pravni akt v državi, ki ji sledijo akti parlamenta, tem pa sledi subsidiarna zakonodaja. Kot je že navedeno, so pristopna pogodba in uredbe EU tako kot v vseh državah članicah tudi na Malti pravno zavezujoče in veljavne ter jih je treba spoštovati skupaj z drugimi pravnimi akti EU.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje pravnih pravil

Na Malti je uveljavljen sistem zavor in ravnovesij med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Tri veje oblasti vsaka na svojem področju izvajajo zakonodajne, izvršilne in sodne pristojnosti, sistem zavor in ravnovesij, ki je na Malti zapuščina angleških načel pravne države, pa omogoča nemoteno delovanje malteškega pravnega sistema.

Postopek odločanja

Malta sledi britanskemu parlamentarnemu sistemu, kar ni presenetljivo glede na 180 let britanske vladavine. Minister predlaga osnutek zakona, ki se nato objavi v Poročevalcu za namen prve obravnave v parlamentu. Odvisno od pomembnosti zadevnega zakona se lahko predhodno objavi bela knjiga. Predstavniški dom nato ustanovi odbor, ki po drugi obravnavi, med katero imajo člani parlamenta možnost dati splošne pripombe glede zadevnega zakonodajnega predloga, podrobno preuči vsak člen posebej in predlaga morebitne spremembe. Po končani obravnavi v odboru se predlog zakona vrne v parlament v tretjo, zadnjo obravnavo, nato ga podpiše predsednik republike in postane zakon.

Splošno pravilo je, da začne zakon veljati na dan objave, razen če je v njem izrecno navedeno, da lahko pristojni minister določi drug datum za začetek veljavnosti zakona (ali dela zakona).

Pravne zbirke podatkov

Podatkovna zbirka nacionalne zakonodaje: Povezava se odpre v novem oknuZakonodaja Malte – pravne storitve

Storitev omogoča prost dostop do:

  • celotne primarne in subsidiarne nacionalne zakonodaje,
  • uradno objavljenih pravnih aktov, vključno z zakoni, predlogi zakonov, okrožnicami in predpisi lokalnih skupnosti.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuZakonodaja Malte

Zadnja posodobitev: 26/03/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Nizozemska

Na tej strani najdete informacije o pravnem sistemu na Nizozemskem.

Nizozemsko vlado sestavljajo ministri in kralj. Glede tega se Nizozemska nekoliko razlikuje od večine zahodnoevropskih monarhij, kjer monarh ni del vlade. Od celovite spremembe Ustave leta 1848 je Nizozemska ustavna monarhija s parlamentarnim sistemom.

Pravni viri

Vrste pravnih aktov – opis

Ustava zagotavlja okvir za organizacijo nizozemske države in je osnova za zakonodajo. Mednarodne pogodbe med Nizozemsko in drugimi državami so pomemben pravni vir. Člen 93 Ustave določa, da imajo lahko določbe mednarodnih pogodb in sklepov mednarodnih institucij neposreden učinek v nizozemskem pravnem sistemu; v takem primeru take določbe prevladajo nad nizozemskimi zakoni. Zakonski predpisi, ki veljajo v Kraljevini Nizozemski, se ne uporabljajo, če so nezdružljivi z navedenimi določbami. Zato so predpisi Evropske unije, določeni v pogodbah, uredbah in direktivah, na Nizozemskem pomemben pravni vir.

S Statutom Kraljevine Nizozemske je urejeno ustavno razmerje med Nizozemsko ter otoki Aruba Curaçao in Sint Maarten).

Zakoni se pripravljajo na nacionalni ravni. Na podlagi zakonskega prenosa pooblastil lahko centralna vlada določi (nadaljnje) predpise s splošnimi upravnimi odredbami in ministrskimi uredbami. Mogoče so tudi samostojne splošne upravne odredbe (ki niso izpeljane iz zakona). Z Ustavo se regulativna pooblastila podeljujejo nižjim organom javnega prava (provincam, občinam in vodnim uradom).

Sodna praksa je pravni vir, saj pomen sodne odločbe presega konkretno zadevo, v kateri je bila ta odločba izdana. Kot smernice se uporabljajo odločbe višjih sodišč. Posebno merodajne so odločbe vrhovnega sodišča, saj je njegova naloga spodbujati enotnost prava. Torej v novih zadevah nižje sodišče pri odločanju upošteva sodbe vrhovnega sodišča.

Splošna pravna načela so pomembna za upravljanje in uveljavljanje pravice. Včasih se na splošna pravna načela sklicujejo zakoni, na primer Civilni zakonik (razumnost in pravičnost). Na splošna pravna načela se lahko pri odločanju oprejo tudi sodišča.

Drug pravni vir je običajno pravo, znano tudi kot nepisano pravo. Načeloma so običaji pomembni le, če se nanje sklicuje zakon, vendar jih lahko sodišča v primeru kolizij upoštevajo pri odločanju. Običajno pravo ne more biti pravni vir pri ugotavljanju kaznivega dejanja (člen 16 Ustave).

Hierarhija pravnih virov

Člen 94 Ustave določa, da imajo nekatera pravila mednarodnega prava prednost v hierarhiji: zakonske določbe, ki niso združljive s temi pravili mednarodnega prava, se ne uporabljajo. Evropsko pravo po svoji naravi prevlada nad nacionalnim pravom. Evropskemu pravu sledijo Statut kraljevine, Ustava in zakoni parlamenta. Ti imajo prednost pred drugimi predpisi. Zakone parlamenta skupaj sprejemata vlada in parlament (izvoljeni predstavniki ljudstva).

Določeno je tudi, da lahko zakon v celoti ali delno izgubi učinek samo zaradi pozneje sprejetega zakona. Poleg tega velja splošno pravilo o razlagi, v skladu s katerim imajo posebni zakoni prednost pred splošnimi. Poleg tega v skladu s kontinentalno tradicijo zakonodaja kot pravni vir prevlada nad sodno prakso.

Institucionalni okvir

Organi, pristojni za sprejemanje predpisov

Zakonodajni postopek

Zakone parlamenta skupaj sprejemata vlada in parlament. Zakonodajne predloge lahko vloži vlada ali spodnji dom parlamenta. Državni svet svetuje pri zakonodajnih predlogih in splošnih upravnih odredbah. Posvetovanja z drugimi zainteresiranimi stranmi običajno potekajo med pripravo zakonodajnega predloga.

Zakonodajne predloge navadno sprejme Svet ministrov in jih predloži posvetovalnemu organu Državnega sveta, ta pa poda priporočilo. Vlada se nanj odzove tako, da pripravi nadaljnje poročilo. Nato s kraljevim sporočilom pošlje zakonodajni predlog, ki vključuje morebitne potrebne amandmaje, spodnjemu domu. K predlogu se lahko med razpravo o njem v spodnjem domu vložijo amandmaji. Spodnji dom ima namreč pravico do vlaganja amandmajev. Ko spodnji dom sprejme predlog, o njem razpravlja zgornji dom. Zgornji dom lahko predlog samo sprejme ali zavrne. V tej fazi spremembe niso več mogoče. Ko zgornji dom sprejme zakonodajno besedilo, ga podpišeta kralj in minister, s tem pa zakon začne veljati.

Pravne zbirke podatkov

Povezava se odpre v novem oknuOverheid.nl je osrednji portal, ki omogoča dostop do vseh informacij o vladnih organizacijah na Nizozemskem. Prek te spletne strani lahko dostopate do lokalne in nacionalne zakonodaje.

Prek spletišča Povezava se odpre v novem oknuOfficielebekendmakingen.nl lahko dostopate do uradnih listov (StaatsbladStaatscourant in Tractatenblad). Tukaj najdete tudi vse objave nizozemskega parlamenta.

Ali je dostop do zbirke podatkov brezplačen?

Dostop do spletišč je brezplačen.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuNacionalna vlada

Povezava se odpre v novem oknuRegering

Povezava se odpre v novem oknuMinistrstvo za zunanje zadeve

Povezava se odpre v novem oknuPoslanska zbornica

Povezava se odpre v novem oknuGovernment.nl

Povezava se odpre v novem oknuHouseofrepresentatives.nl

Zadnja posodobitev: 25/02/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani nemščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Avstrija

Ta stran vsebuje informacije o avstrijskem pravnem sistemu in pregled avstrijskega prava.

Pravni viri

Avstrijsko pravo je predvsem zapisano (gesatztes) pravo. Nasprotno pa ima običajno pravo le zelo omejeno vlogo. Sodbe najvišjih sodišč so dragocene smernice za uporabo prava in zelo pomembne, vendar sodna praksa formalno ni priznana kot pravni vir.

Avstrijska ustava določa, da so splošno priznana pravila mednarodnega prava del avstrijskega zveznega prava in da se mednarodne pogodbe vključijo v avstrijski pravni sistem (s posebno zakonodajo ali brez nje). Pravna moč določb mednarodne pogodbe v domačem pravnem sistemu je odvisna od njene vsebine.

Za odobritev mednarodnih pogodb, ki spreminjajo ali dopolnjujejo ustavo, v Nationalratu (spodnji dom avstrijskega parlamenta) so potrebne enake kvalificirane večine kot za zvezne ustavne zakone. Za mednarodne pogodbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodajo, so potrebni enaki kvorumi kot za zakone.

Mednarodne pogodbe načeloma sklepa zvezni predsednik na predlog zvezne vlade ali zveznega ministra, ki ga za to pooblasti zvezna vlada. Politične pogodbe in mednarodne pogodbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodajo, mora predhodno potrditi Nationalrat. Zvezni predsednik lahko pooblasti zvezno vlado ali pristojne člane zvezne vlade, da sklenejo nekatere vrste mednarodnih pogodb, ki niso politične in ne spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodaje.

V skladu z avstrijsko ustavo ima vseh devet zveznih dežel (Bundesländer) poleg zveznega ustavnega prava tudi svoje deželno ustavno pravo. Deželno ustavno pravo ne sme biti v nasprotju z zveznim ustavnim pravom in mu je torej podrejeno. Takšno razmerje prednosti pa načeloma ne obstaja med zveznimi in deželnimi zakoni. Od leta 1988 lahko dežele v zadevah, ki spadajo v njihovo pristojnost, sklepajo mednarodne pogodbe. Vendar ima v zunanjih zadevah še naprej vodilno vlogo zvezna vlada.

Vrste pravnih aktov – hierarhija predpisov

Za sprejetje zvezne ustavne zakonodaje je potrebna dvotretjinska večina glasov v Nationalratu, pri čemer mora biti navzoča vsaj polovica poslancev. Poleg tega mora biti tako oblikovana zakonodaja izrecno poimenovana kot „ustavni zakon“ ali „ustavna določba“.

Nasprotno pa se za veljavni sklep o zveznem zakonskem predpisu zahtevata navzočnost vsaj ene tretjine poslancev Nationalrata in absolutna večina oddanih glasov.

1. Temeljna načela ustave

Naslednja temeljna načela (Grundprinzipien) avstrijske ustave so najpomembnejše določbe pravnega sistema države:

  • demokratično načelo;
  • načelo delitve oblasti;
  • načelo pravne države;
  • republikansko načelo;
  • načelo zvezne države in
  • liberalno načelo.

Vsa navedena temeljna načela skupaj oblikujejo tako imenovani temeljni ustavni red (verfassungsrechtliche Grundordnung).

Imajo velik ustavni pomen. Če se s pomembno spremembo ustave opusti eno od temeljnih načel ali bistveno spremeni razmerje med temi načeli, se to šteje za celovito spremembo ustave in je treba izvesti referendum.

2. Primarno in sekundarno pravo EU

Pristop Avstrije k Evropski uniji 1. januarja 1995 je pomenil celovito spremembo avstrijske ustave. Od pristopa Avstrije njen pravni sistem ne temelji več le na avstrijskem ustavnem pravu, ampak tudi na pravu EU (ustavni dualizem). Prevladujoče stališče je, da ima pravo EU prednost pred domačim pravom in tudi splošnim zveznim ustavnim pravom , nima pa prednosti pred temeljnimi načeli ustave.

3. „Splošno“ zvezno ustavno pravo

Ustavno pravo določa „pravila igre“ za politično dejavnost, tako da opredeljuje:

  • zakonodajni postopek;
  • položaj najvišjih organov v državi;
  • razmerje med zvezno vlado in deželami v zvezi z zakonodajno in izvršilno dejavnostjo ter
  • nadzor sodišč javnega prava nad ravnanjem države.

4. Zvezna zakonodaja

Temeljno načelo pravne države v ustavi določa, da je zakonodaja zavezujoča za javno upravo in sodstvo. Z ustavo so zakonodajne pristojnosti razdeljene med zvezno vlado in dežele.

5. Uredbe

Uredbe (Verordnungen) so splošni pravni predpisi, ki jih izdajo upravni organi in so zavezujoči za vse osebe, katerih razmerja se urejajo z zakonom. Za izdajanje izvedbenih uredb, ki podrobneje določajo izvajanje določb iz splošnejših pravnih predpisov, običajno zakonov, je v ustavi določeno splošno pooblastilo. Za uredbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakone, je potrebno izrecno ustavno pooblastilo.

6. Odločbe

Odločbe (Bescheide) so najpogosteje izvršilni upravnopravni akti, ki veljajo le za osebe, imenovane v njih.

Institucionalni okvir

Zakonodajni organi

V skladu z delitvijo oblasti med zvezno vlado in deželami na podlagi ustave so v zakonodajni postopek vključeni različni organi.

Nationalrat sprejema zvezno zakonodajo, običajno s sodelovanjem Bundesrata (zgornji dom avstrijskega parlamenta). Državljani neposredno izvolijo 183 poslancev Nationalrata, medtem ko Bundesrat izvolijo deželni sveti (Landtage). Praviloma ima Bundesrat le pravico do vložitve veta na predlog zakona.

Deželno zakonodajo sprejemajo deželni sveti.

Zakonodajni postopek

Predloge zakonov lahko Nationalratu predložijo:

  • poslanci samega Nationalrata (poslanski predlog zakona);
  • zvezna vlada (vladni predlog zakona) ali
  • Bundesrat.

Poleg tega je treba v obravnavo Nationalratu predložiti tudi državljansko pobudo, če jo podpiše 100 000 volilnih upravičencev ali ena šestina volilnih upravičencev v treh deželah.

V praksi večino zakonodajnih pobud vloži zvezna vlada. Predloge zakonov zvezne vlade mora soglasno potrditi zvezna vlada (v svetu ministrov). Predlog pripravi zvezni minister, preden pa ga potrdi vlada, so k predložitvi pripomb pozvani drugi organi, kot so zvezne dežele ali druge interesne skupine.

Po sprejetju predloga zakona v Nationalratu ga mora potrditi tudi Bundesrat. (Predlogov zveznih zakonov o financah ni treba predložiti Bundesratu – zvezna suverenost Nationalrata.) Zvezni kancler nato predlog zakona predloži zveznemu predsedniku v overitev.

Nationalrat lahko razpiše referendum o predlogu zakona. Izvedbo referenduma lahko zahteva tudi večina njegovih poslancev. V takem primeru mora biti predlog zakona, ki ga je Nationalrat že potrdil, potrjen tudi na referendumu, preden se lahko overi. Referendum je treba razpisati tudi za vsako celovito spremembo ustave.

Zvezni predsednik s podpisom potrdi, da je bil zakon sprejet v skladu z ustavo. Tako overjeni zakon mora nato sopodpisati zvezni kancler.

Ko zvezni kancler sopodpiše zvezni zakon, se ta objavi v zveznem uradnem listu (Bundesgesetzblatt). Razen če ni s samim zakonom izrecno določen retroaktivni učinek zakona ali datum njegovega začetka veljavnosti (vacatio legis), zakon začne veljati ob koncu dneva objave in izdaje zveznega uradnega lista, v katerem je objavljen.

Zakon se lahko razveljavi bodisi izrecno (formalna derogacija) bodisi s sprejetjem novega zveznega zakona, katerega vsebina ni skladna s prejšnjim predpisom (materialna derogacija), ne da bi bilo v njem formalno navedeno, da prejšnji predpis ni več veljaven (lex posterior derogat legi priori). Posebni zakon ima prednost pred splošnim zakonom (lex specialis derogat legi generali). Poleg tega je lahko čas veljavnosti opredeljen tudi v samem zakonu.

Pravne zbirke podatkov

Povezava se odpre v novem oknuRechtsinformationssystem des Bundes (pravni informacijski sistem Republike Avstrije), ki ga upravlja zvezno ministrstvo za digitalizacijo in gospodarske zadeve, zagotavlja spletni dostop do avstrijske zakonodaje.

Ali je dostop do zbirke podatkov brezplačen?

Dostop do Povezava se odpre v novem oknuRechtsinformationssystem des Bundes je brezplačen.

Kratek opis vsebine

Vsebine, zajete v pravnem informacijskem sistemu Republike Avstrije, so:

zvezno pravo:

  1. zvezno pravo (prečiščena različica);
  2. verodostojna različica avstrijskega zveznega uradnega lista (Bundesgesetzblatt) od leta 2004;
  3. avstrijski zvezni uradni list za obdobje 1945–2003;
  4. državni in zvezni uradni listi (Reichs-, Staats- und Bundesgesetzblatt) za obdobje 1848–1940;
  5. zbirke zakonov in predpisov za obdobje 1740–1848 (zunanje);
  6. nemški uradni listi (Reichsgesetzblatt) za obdobje 1919–1945 (zunanji);
  7. osnutki zakonov (Begutachtungsentwürfe);
  8. vladni predlogi zakonov (Regierungsvorlagen);

deželno pravo:

  1. deželno pravo (prečiščena različica);
  2. verodostojni in neverodostojni deželni uradni listi (Landesgesetzblätter) (različna obdobja);

občinsko pravo: izbrani pravni predpisi občin v naslednjih zveznih deželah:

  1. Koroška (vse občine);
  2. Spodnja Avstrija;
  3. Gornja Avstrija;
  4. Salzburg;
  5. Štajerska;
  6. Dunaj;

sodbe:

  1. ustavno sodišče (Verfassungsgerichtshof);
  2. upravno sodišče (Verwaltungsgerichtshof);
  3. seznam zakonodajnih aktov (Normenliste) vrhovnega upravnega sodišča;
  4. sodbe vrhovnega sodišča (Oberster Gerichtshof), višjih deželnih sodišč (Oberlandsgerichte), deželnih sodišč (Landesgerichte), okrožnih sodišč (Bezirksgerichte) in vrhovnega senata za patente in znamke (Oberster Patent- und Markensenat) ter mednarodne sodbe;
  5. zvezno upravno sodišče (Bundesverwaltungsgericht);
  6. deželna upravna sodišča (Landesverwaltungsgerichte);
  7. zvezno finančno sodišče (Bundesfinanzgericht) (zunanje);
  8. organ za varstvo podatkov (pred letom 2014: komisija za varstvo podatkov);
  9. disciplinske komisije, vrhovna disciplinska komisija, komisija za pritožbe (Disziplinarkommissionen, Disziplinaroberkommission, Berufungskommission);
  10. nadzorni organ za zastopanje delavcev (Personalvertretungsaufsichtsbehörde) (pred letom 2014: nadzorna komisija za zastopanje delavcev (Personalvertretungs-Aufsichtskommission));
  11. komisije za enako obravnavanje (Gleichbehandlungskommissionen) od leta 2014;
  12. komisije za enako obravnavanje (Gleichbehandlungskommissionen) od leta 2008 (zunanje);
  13. finančna dokumentacija, neodvisni finančni senat (Unabhängiger Finanzsenat) (zunanji);
  14. neodvisni upravni senati (Unabhängige Verwaltungssenate) – izbrane odločbe od leta 1991 do leta 2013;
  15. azilno sodišče (Asylgerichtshof) – od julija 2008 do leta 2013;
  16. neodvisni zvezni azilni senat (Unabhängiger Bundesasylsenat) – izbrane odločbe od leta 1998 do konca junija 2008;
  17. senat za okolje (Umweltsenat) – izbrane odločbe od leta 1994 do leta 2013;
  18. zvezni senat za komunikacije (Bundeskommunikationssenat) – izbrane odločbe od leta 2001 do leta 2013;
  19. organi za revizijo javnih naročil (Vergabekontrollbehörden) – izbrane odločbe do leta 2013;
  20. odločbe vrhovnega sodišča in kasacijskega sodišča v civilnih in kazenskih zadevah (1885–1897) (zunanje);
  21. zbirka odločb avstrijskega državnega sodišča (Reichsgericht) za obdobje 1869–1918 (zunanja);
  22. zbirka odločb avstrijskega ustavnega sodišča (Verfassungsgerichtshof) za obdobje 1919–1979 (zunanja);
  23. zbirka odločb avstrijskega ustavnega sodišča (Verfassungsgerichtshof) za obdobje 1876-1934 (zunanja);

druge razglasitve:

  1. pravilniki o izpitih za obrtne mojstre in strokovno usposobljenost v skladu z obrtnim zakonom (Gewerbeordnung);
  2. uradni predpisi sistema socialnega zavarovanja – verodostojni od leta 2002;
  3. strukturni zdravstveni načrti (ÖSG, RSG);
  4. uradna veterinarska poročila (AVN) od 15. septembra 2004;

odloki (Erlässe):

  1. odloki zveznih ministrstev;
  2. direktive in odloki zveznega ministrstva za finance (zunanji);
  3. odloki zveznega ministrstva za delo, socialne zadeve, zdravje in varstvo potrošnikov (Bundesministerium für Arbeit, Soziales, Gesundheit und Konsumentenschutz) na področju socialnega zavarovanja (zunanji);

avstrijski zakoni:

nekateri avstrijski zakoni so na voljo tudi v angleščini.

Dodatne informacije

Več informacij je na voljo na spletišču Povezava se odpre v novem oknuRechtsinformationssystem des Bundes.

Zadnja posodobitev: 27/02/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Poljska

Na tej strani so na voljo informacije o pravnem sistemu na Poljskem.

Poljska je republika z demokratično obliko vladavine. Zakonodajno pristojnost ima parlament, ki ga sestavljata spodnji dom – Sejm – in zgornji dom – Senate. Izvršilno oblast imata predsednik Republike Poljske (Prezydent Rzeczypospolitej Polskiej) in svet ministrov (Rada Ministrów). Sodno oblast imajo sodišča in razsodišča.

Poljski pravni sistem temelji na kontinentalnem pravnem sistemu (tradicija civilnega prava). Redna sodišča na Poljskem so prizivna sodišča (sądy apelacyjne), okrajna sodišča (okreg)(sądy okręgowe) in okrožna sodišča (rejon)(sady rejonowe). Pristojna so za obravnavanje zadev na področju kazenskega prava, civilnega prava, družinskega prava, delovnega prava in zadev socialnega zavarovanja.

Višje upravno sodišče (Naczelny Sąd Administracyjny) je del upravnega sodstva , ki ima sodni nadzor nad javno upravo.

Povezava se odpre v novem oknuVrhovno sodišče (Sąd Najwyższy) je najvišji osrednji sodni organ v Republiki Poljski in je tako najvišje prizivno sodišče.  Glavne pristojnosti Vrhovnega sodišča so sojenje (tako kot je to glavna pristojnost rednih, upravnih in vojaških sodišč), obravnavanje kasacijskih pravnih sredstev kot oblik izrednih pravnih sredstev  in sprejemanje odločitev o razlagi zakonodaje.

Ustavno sodišče (Trybunał Konstytucyjny) je organ sodne oblasti. Pristojno je za odločanje:

  • o skladnosti izdanih zakonov z Ustavo,
  • o sporih glede pristojnosti med organi osrednje uprave,
  • o skladnosti ciljev in dejavnosti političnih strank z Ustavo,
  • o ustavnih pritožbah, ki jih vložijo državljani.

Angleška različica Zakona o Ustavnem sodišču in ostali zakoni s tega področja so na voljo na spletni strani Povezava se odpre v novem oknupoljskega Ustavnega sodišča.

Pravni viri

Viri poljske zakonodaje so Ustava, zakoni, ratificirane mednarodne pogodbe in drugi predpisi. Ustava je najpomembnejši vir poljske zakonodaje. Vsebuje določbe o poljskem pravnem sistemu, organizaciji institucij, pravosodnem sistemu in lokalnih organih. Določa tudi politične svoboščine in pravice. Trenutno veljavna Ustava je bila sprejeta leta 1997. Besedilo poljske Ustave je dostopno na spletni strani Povezava se odpre v novem oknuspodnjega doma poljskega parlamenta (Sejm) v poljščini, angleščini, nemščini, francoščini in ruščini.

Vrste pravnih aktov – opis

Zakoni (ustawy) so splošno zavezujoči pravni akti, ki urejajo pomembna vprašanja. Vsako vprašanje je lahko predmet zakona. V nekaterih primerih Ustava nalaga obveznost, da je treba določene zadeve urediti z zakonom, na primer proračun ali pravni status državljanov.

Glede na poljsko Ustavo mora nekatere mednarodne pogodbe (umowy międzynarodowe) pred ratifikacijo z zakonom potrditi parlament in podpisati predsednik; med drugim gre za zadeve kot so zavezništvo, politične ali vojaške sporazume, svoboščine, pravice in dolžnosti državljanov, članstvo v mednarodnih organizacijah ter druge zadeve, ki jih določa Ustava.

Druge predpise (rozporządzenia) izdajajo vladni organi, ki so navedeni v Ustavi, in sicer na področjih, kot jih določa zakon.

Svet ministrov je pristojen za izdajo resolucij (uchwały) notranje narave, ki so zavezujoče samo za organizacijske enote, podrejene instituciji, ki je resolucijo izdala; te ne morejo biti pravna podlaga za odločitve v zvezi z državljani, pravnimi osebami in drugimi subjekti.

Organi lokalne samouprave in lokalni organi uprave lahko na podlagi zakona sprejemajo lokalne predpise (akty prawa miejscowego), ki veljajo na njihovem področju pristojnosti.

Hierarhija predpisov

Ustava je prvi vir poljske zakonodaje. Ostali predpisi v hierarhiji poljske Ustave so: ratificirane mednarodne pogodbe, uredbe, direktive, odločbe in sklepi Evropske unije, zakoni, odloki in pravni akti lokalne samouprave.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov

Zakonodajne pristojnosti izvajata spodnji in zgornji dom poljskega parlamenta. Člani parlamenta se volijo za dobo štirih let. Zakonodajno iniciativo imajo poslanci zgornjega doma, predsednik Republike Poljske in svet ministrov. Zakonodajno iniciativo ima tudi skupina vsaj 100 000 državljanov, ki lahko volijo predstavnike spodnjega doma.

Sejm razpravlja o predlogih zakona v treh obravnavah. Ko spodnji in zgornji dom sprejmeta predlog zakona, je poslan predsedniku v podpis. Preden predsednik podpiše predlog zakona, ga lahko pošlje Ustavnemu sodišču, da odloča o njegovi skladnosti z Ustavo.

Svet ministrov zagotavlja izvajanje zakonov, izdaja predpise, sklepa mednarodne pogodbe, ki jih je treba ratificirati, ter sprejema ostale mednarodne sporazume ali od njih odstopi.

Postopek odločanja

Začetek

Predlog zakona lahko predložijo poslanci, predstavniki zgornjega doma, predsednik republike, svet ministrov in skupina vsaj 100 000 državljanov, ki lahko volijo predstavnike spodnjega doma.

V večini primerov predloge zakonov predloži svet ministrov ali poslanci.

Predlog zakona skupaj z utemeljitvijo je treba predložiti predsedniku spodnjega doma (Marszałek Sejmu), ki ga posreduje predsedniku republike, zgornjemu domu in predsedniku sveta ministrov (predsedniku vlade). 

Razprava

Spodnji dom razpravlja o predlogih zakona v treh obravnavah. Predloge zakonov proučijo tudi specializirane komisije obeh domov.

Sprejetje

Zgornji dom mora  predlog zakona v tridesetih dneh sprejeti brez amandmajev, sprejeti amandmaje ali se odločiti o njegovi zavrnitvi. Spodnji dom lahko  zavrne amandmaje zgornjega doma samo z absolutno večino glasov in če je navzoča vsaj polovica zakonskega števila poslancev.

Razglasitev

Po koncu postopkov v zgornjem in spodnjem domu mora predsednik spodnjega doma sprejet predlog zakona predložiti predsedniku v podpis. Predsednik republike mora podpisati predlog zakona v enaindvajsetih dneh od njegove predložitve in ukazati njegovo razglasitev v Uradnem listu Republike Poljske (Dziennik Ustaw). Zakon stopi v veljavo štirinajst dni po objavi. Datum začetka veljavnosti se lahko določi tudi v besedilu zakona. V skladu s poljskim pravnim sistemom lahko zakon razveljavi le drug zakon. Datum, ko zakon ali drug predpis preneha veljati, mora biti naveden v besedilu zakona ali drugega predpisa.

Pravne zbirke podatkov

Pravne akte od leta 1918 naprej lahko najdete na spletni strani Povezava se odpre v novem oknupoljske pravne zbirke (Sejm) skupaj s seznamom teh aktov.

Dostop do zbirke podatkov je brezplačen.

Zadnja posodobitev: 10/12/2012

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Portugalska

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu na Portugalskem.

1. Instrumenti ali pravni viri, ki določajo pravna pravila

V skladu s tradicionalnim pristopom so pravni viri na Portugalskem:

  1. ustavno pravo, ki ga sestavljajo portugalska ustava, različni ustavni zakoni in ustavni amandmaji;
  2. „pravila in načela splošnega ali običajnega mednarodnega prava“, „pravila iz ustrezno ratificiranih ali odobrenih mednarodnih sporazumov“, „pravila, ki jih izdajo pristojni organi mednarodnih organizacij, katerih članica je Portugalska […], če je to določeno v zadevnih ustanovnih pogodbah“ ter „določbe pogodb, ki urejajo delovanje Evropske unije, in pravila, ki jih izdajo njene institucije pri izvajanju svojih pristojnosti“ (člen 8 ustave);
  3. splošna zakonodaja, v katero spadajo zakoni, ki jih je sprejela skupščina republike, uredbe z zakonsko močjo, ki jih izda vlada, in regionalne zakonodajne uredbe, ki jih sprejmeta zakonodajni skupščini avtonomnih regij Azori in Madeira;
  4. akti z zakonsko močjo, kot so akti o odobritvi mednarodnih konvencij, pogodb ali sporazumov, splošno zavezujoče odločbe ustavnega sodišča o neustavnosti ali nezakonitosti ukrepov, kolektivne pogodbe na področju delovnega prava in drugi kolektivni instrumenti, ki urejajo delovna razmerja;
  5. predpisi ali zakonodajni instrumenti s podzakonsko močjo, katerih namen je dopolnitev zakonov in opredelitev podrobnosti, ki omogočajo njihovo uporabo ali izvedbo. Sem spadajo izvedbene uredbe, predpisi, uredbe, regionalne izvedbene uredbe, odločbe, pravilniki, ministrski izvedbeni odloki, odredbe, policijski predpisi, ki jih izdajo civilni guvernerji, ter občinske odredbe in predpisi.

2. Drugi pravni viri

Kar zadeva dopustnost in pomen drugih pravnih virov, ki ne spadajo v politično pristojnost države, da oblikuje zapisano pravo, se mnenja razlikujejo glede na to, ali se viri štejejo za sredstvo za oblikovanje pravnih pravil ali sredstvo za njihovo tolmačenje ali oboje. Včasih je mogoče razlikovati med neposrednimi in posrednimi viri, s čimer se je mogoče izogniti nekaterim težavam, ki izhajajo iz razlik v osnovnem pristopu.

Kot mogoči pravni viri se običajno navajajo:

  1. običajno pravo oziroma ponavljajoča se in običajna uporaba določenega načina ravnanja, ki se na splošno šteje za obvezno. To se lahko za pravni vir šteje samo na nekaterih področjih. Tako oblikovana pravila je na primer mogoče najti na področju mednarodnega javnega prava (npr. načelo imunitete tujih držav pred kazenskim pregonom), mednarodnega zasebnega prava in upravnega prava;
  2. sodna praksa, tj. sklop načel, ki izhajajo iz sodb in odločb sodišč; ponekod se ne šteje za pravi pravni vir, temveč za pomembno samo pri razkrivanju pomena pravnih določb, saj zagotavlja rešitve za težave v zvezi z razlago, ki jih je mogoče uporabiti v drugih primerih glede na težo logičnih in tehničnih argumentov, na katerih temeljijo. Nekateri avtorji v to kategorijo uvrščajo ne samo sodne odločbe v posebnih zadevah, temveč tudi sodne odločbe z zakonsko močjo (splošno zavezujoče odločbe ustavnega sodišča), saj so to po njihovem mnenju akti, ki dejansko oblikujejo splošno veljavno pravo;
  3. naravno pravo, v skladu s katerim so sodišča pristojna za oblikovanje pravnih pravil, prilagojenih posebnim značilnostim posameznih zadev, ki jih obravnavajo, pri čemer se opirajo na splošna načela pravičnosti in etično zavest sodnika. „Sodišča lahko odločajo na podlagi naravnega prava le: (a) če to dovoljuje zakonska določba; (b) če obstaja sporazum med strankama in se je mogoče pritožiti pri višjem sodišču ali (c) če sta se stranki predhodno sporazumeli o uporabi naravnega prava“ (člen 4 civilnega zakonika);
  4. uzanca oziroma ponavljajoča se družbena praksa, ki ni obvezna, vendar je pomembna pri pravnih poslih, še posebno pri oblikovanju pravnih razmerij, zlasti na področju trgovine. Uzanca se lahko uporablja pred sodišči samo, kadar to predpisuje zakon in kadar ni „v nasprotju z načeli dobre vere“ (člen 3 civilnega zakonika). Pravnih pravil zato ni mogoče neodvisno oblikovati z uzanco in številni menijo, da uzanca ni pravi pravni vir;
  5. pravne teorije ali mnenj piscev pravnih besedil ne bi smeli šteti za pravi pravni vir, čeprav imajo pomembno vlogo pri znanstvenem in tehničnem razvoju pravnega znanja ter pomembno vplivajo na končni rezultat dela tistih, ki so odgovorni za razlago in uporabo pravnih pravil.

3. Hierarhija pravnih virov

Hierarhija predpisov pomeni ustrezen status različnih pravnih instrumentov oziroma njihov položaj na lestvici.

V zvezi s tem nekateri trdijo, da je mogoče hierarhijo vzpostaviti samo na podlagi metode nastanka. Glede na to stališče hierarhija ne temelji na zadevnem statusu pravnih pravil, temveč je vzpostavljena samo med viri, ki so jih oblikovali.

Prednostni vrstni red je mogoče vzpostaviti ne glede na izhodiščno stališče.

Hierarhični vrstni red različnih virov, navedenih v oddelku 1, je naslednji:

  1. ustava in ustavno pravo;
  2. pravila in načela splošnega ali običajnega mednarodnega prava in mednarodnih sporazumov (tj. vsi instrumenti iz oddelka 1(b));
  3. zakoni in uredbe z zakonsko močjo;
  4. regionalne zakonodajne uredbe;
  5. akti z zakonsko močjo;
  6. podzakonski akti.

4. Postopki za začetek veljavnosti mednarodnih pravnih aktov na Portugalskem

Mednarodni zakonodajni instrumenti se prenesejo v portugalsko pravo v skladu z naslednjimi načeli iz člena 8 portugalske ustave:

  1. „Pravila in načela splošnega ali običajnega mednarodnega prava so sestavni del portugalskega prava.“
  2. „Pravila iz ustrezno ratificiranih ali odobrenih mednarodnih sporazumov začnejo v portugalskem nacionalnem pravu veljati z njihovo uradno objavo in ostanejo veljavna, dokler so mednarodno zavezujoča za Portugalsko.“
  3. „Pravila, ki jih izdajo pristojni organi mednarodnih organizacij, katerih članica je Portugalska, začnejo v portugalskem nacionalnem pravu veljati neposredno, če je to določeno v ustreznih ustanovnih pogodbah.“
  4. „Določbe pogodb, ki urejajo delovanje Evropske unije, in pravila, ki jih izdajo njene institucije pri izvajanju svojih pristojnosti, se v portugalskem nacionalnem pravu uporabljajo v skladu s pravom Unije in ob upoštevanju temeljnih načel demokratične pravne države.“

5. Različni organi, pristojni za sprejemanje pravnih pravil

Organi, ki so pristojni za sprejemanje pravnih pravil, so skupščina republike, vlada, regionalne vlade in zakonodajni skupščini regij Azori in Madeira, lokalni organi ter nekateri upravni organi.

6. Postopek za sprejetje teh pravnih pravil

Način sprejemanja pravil je odvisen od posebnih postopkov posameznih organov, pristojnih za njihovo sprejetje. Različne vrste zakonodajnih aktov se torej sprejemajo z različnimi postopki. Dva najbolj formalna in najpomembnejša postopka za sprejemanje pravnih pravil sta opisana v nadaljevanju.

Najbolj zapleten postopek, ki vključuje skupščino republike, vključuje naslednje korake:

  1. zakonodajna pobuda: „pravico do zakonodajne pobude imajo poslanci, poslanske skupine in vlada ter pod pogoji, določenimi z zakonom, tudi skupine registriranih volivcev. Pravico do zakonodajne pobude v zvezi z avtonomnima regijama imata zadevni regionalni zakonodajni skupščini“ (člen 167(1) ustave);
  2. prvotno sprejetje, objava, registracija, oštevilčenje in ocena: ta faza vključuje presojo dopustnosti predloga zakona, objavo besedila v uradnem listu skupščine republike, upravno obravnavo in nazadnje oceno njegove vsebine;
  3. razprava in odobritev: ta faza vključuje razpravo o splošnih vprašanjih, nadaljnjo razpravo o posebnih vprašanjih, glasovanje o predlogu zakona kot celoti, glasovanje o posebnih delih predloga zakona in končno splošno glasovanje. Za odobritev predloga zakona je lahko potrebna navadna, absolutna ali kvalificirana večina;
  4. predsednik republike preuči predlagano besedilo v predpisanem roku, nato pa ga lahko razglasi za zakon ali uporabi pravico veta. V zadnjem primeru skupščina republike znova razpravlja o ukrepu. Če je glasovanje uspešno ali če so sprejete spremembe, se besedilo znova predloži predsedniku v razglasitev, ki jo je prav tako treba izvesti v predhodno določenem roku. Predsednik republike je pristojen, da „razglasi zakone, uredbe z zakonsko močjo in izvedbene uredbe in odredi njihovo objavo ter podpiše resolucije skupščine republike, s katerimi se odobrijo mednarodni sporazumi in druge vladne uredbe“ (člen 134(b) ustave);
  5. objava: predsednik mora po razglasitvi odrediti objavo novega zakonskega besedila v uradnem listu Portugalske republike.

Postopek, po katerem vlada sprejema zakonodajne akte, vključuje naslednje korake:

  1. zakonodajna pobuda: osnutek akta predloži zadevni kabinet ministra;
  2. poizvedovalni postopek: minister, ki predlaga osnutek, mora v tej fazi pridobiti mnenja in se posvetovati tudi z organi, določenimi z ustavo in zakonom;
  3. predhodna in podrobna ocena: predlogi se preučijo in ocenijo, ko so prvotno potrjeni;
  4. odobritev: čeprav svetu ministrov ni treba odobriti nekaterih vrst zakonodajnih aktov, je ta običajno odgovoren za odobritev osnutka;
  5. pregled: „v štiridesetih dneh od prejema katere koli vladne uredbe za sprejetje […] mora predsednik republike uredbo razglasiti ali uporabiti pravico veta. V slednjem primeru vlado pisno obvesti o razlogih za takšno ravnanje“ (člen 136(4) ustave);
  6. objava končnega besedila v uradnem listu Portugalske republike.

7. Postopki za začetek veljavnosti nacionalnih pravil

„Zakoni so zavezujoči šele po objavi v uradnem listu.“ „Po objavi začne zakon veljati po preteku obdobja, določenega v samem zakonu, ali če takšno obdobje ni določeno, po preteku obdobja, določenega v posebni zakonodaji“ (člen 5 civilnega zakonika).

Člen 2 zakona št. 74/98 z dne 11. novembra 1998 v sedanji različici določa:

„1. Zakonodajni akti in drugi splošni akti začnejo veljati na dan, določen v njih; v nobenem primeru ne smejo začeti veljati na dan objave.“

„2. Če dan ni določen, začnejo akti iz odstavka 1 veljati na celotnem ozemlju Portugalske in v tujini peti dan po objavi.“

„4. Obdobje iz odstavka 2 začne teči dan po objavi na spletišču, ki ga upravlja Imprensa Nacional Casa da Moeda, SA.“

8. Sredstva za reševanje morebitnih kolizij med različnimi pravnimi pravili

Najpomembnejšo vlogo v zvezi s tem ima ustavno sodišče, ki mora vsa pravila, ki so v koliziji s portugalsko ustavo ali načeli, ki izhajajo iz nje, razglasiti za neustavna.

Sodišča pri obravnavanju posameznih zadev ne smejo uporabiti določb, ki kršijo ustavo ali načela, ki izhajajo iz nje.

Sodišče mora pri razlagi z namenom presoje predloženih dejstev odpraviti vse kolizije med različnimi pravnimi pravili, pri čemer mora vedno upoštevati zgoraj navedeno hierarhijo virov. Pri tem mora sistem obravnavati kot enotno celoto, brez dopuščanja kakršnih koli vrzeli ali neskladij, zlasti logičnih ali pomenskih, pretehtati mora okoliščine sprejetja pravil in posebne pogoje, prevladujoče v času postopka. Ta postopek vedno zahteva minimalno ujemanje besedila, tudi če nepopolno izraženega, s pristopom, uporabljenim v zakonodaji, in domnevanje, da je zakonodajalec izbral „najbolj razumne“ rešitve in je lahko „izrazil svoje namene z ustreznimi izrazi“ (člen 9 civilnega zakonika).

Kar zadeva kolizijo pravil na področju mednarodnega zasebnega prava, si oglejte informativni list o „pravu, ki se uporablja“.

Pravne zbirke podatkov

Povezava se odpre v novem oknuDigesto je uradna portugalska pravna zbirka podatkov, ki vsebuje uradni list (Diário da República).

Digesto – integriran sistem pravnih podatkov

Zbirka Digesto je bila vzpostavljena z resolucijo sveta ministrov št. 48/92 z dne 31. decembra 1992 in vsebuje:

  1. zakonodajne akte, objavljene v 1. in 2. seriji uradnega lista;
  2. brezplačne, celovite, podrobne in posodobljene pravne informacije, natančneje:
    1. obdobje veljavnosti, datum začetka učinkovanja in opombe v zvezi z akti, objavljenimi v 1. seriji uradnega lista od 5. oktobra 1910, in različne dokumente iz preteklih desetletij ter akte v 2. seriji uradnega lista, obdelane s PCMLEX (centralna zbirka podatkov sistema Digesto);
    2. vse ustrezne informacije, kot so določbe o pooblastitvi, uredbe, izvedbena zakonodaja, predložene in izvedene spremembe, veljavno pravo Skupnosti, upravne smernice, ki jih je izdal generalni direktorat za proračun, sodna praksa in kolektivni instrumenti, ki urejajo delovna razmerja;
    3. dostop do treh drugih zbirk podatkov: LEGAÇOR – zakonodajna zbirka podatkov regije Azori, REGTRAB – posebna zbirka podatkov o delovnih predpisih in DGO–DOUT – posebna zbirka podatkov, ki vsebuje okrožnice in mnenja generalnega direktorata za proračun;
    4. dostop prek povezave s pravnimi zbirkami podatkov ministrstva za pravosodje, generalnega državnega tožilstva in portugalskega parlamenta (prek njegove zbirke podatkov, AP – Atividade Parlamentar) do sodne prakse glavnih sodišč, mnenj generalnega državnega tožilstva in vsega pripravljalnega gradiva za zakone od začetka zakonodajnega postopka do objave.

Elektronski uradni list (Diário da República Eletrónico – DRE)

V skladu z uredbo z zakonsko močjo št. 83/2016 z dne 16. decembra 2016 je uradni list javna storitev z brezplačnim in splošnim dostopom, objavlja pa se izključno na spletu. To javno storitev izvaja Imprensa Nacional-Casa da Moeda, S. A. (INCM), ki uradni list objavlja na svojem spletišču. Uporabniki imajo brezplačen in splošen dostop do vsebine zakonodajnih aktov, objavljenih v 1. in 2. seriji uradnega lista v elektronski obliki, ki jo lahko preberejo, natisnejo, shranijo ali iščejo po njej.

Elektronski uradni list mora zagotavljati:

  1. pravno besedilo aktov, ki jih je treba objaviti v uradnem listu na podlagi ustave in zakona, natančneje zakona št. 74/98 z dne 11. novembra 1998, kakor je bil spremenjen in ponovno objavljen z zakonom št. 43/2014 z dne 11. julija 2014;
  2. orodje za ažuriran vpogled v prečiščeno besedilo zadevne zakonodaje (prečiščeno besedilo nima pravne vrednosti);
  3. orodje za prevajanje pravnih terminov;
  4. orodje za iskanje aktov, ki jih je treba objaviti v uradnem listu, po ključnih besedah;
  5. ustrezno obdelane in sistematizirane pravne informacije;
  6. povezavo s sektorskimi zbirkami podatkov, ki zagotavljajo dodatne pravne informacije, natančneje sodno prakso, pravo Skupnosti, upravne smernice in pravno teorijo;
  7. brezplačno pošiljanje vsebine 1. in 2. serije uradnega lista na elektronske naslove naročnikov.

Uporabne povezave

Povezava se odpre v novem oknuUradni list – Portugalska

Zadnja posodobitev: 13/09/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Romunija

Ta stran vsebuje informacije o romunskem pravnem sistemu in pregled prava v Romuniji.

Pravni viri

Viri romunskega prava so:

  • Povezava se odpre v novem oknuromunska ustava;
  • zakonodaja, ki jo sprejme parlament (ustavno pravo, sistemski zakoni in splošni zakoni);
  • odloki predsednika Romunije;
  • zakonodajni akti vlade (uredbe, izredne uredbe, sklepi);
  • zakonodajni akti, ki jih izda osrednja državna uprava (ministrske odredbe, smernice in predpisi);
  • zakonodajni akti, ki jih izdajo organi lokalnih skupnosti (okrožni svet, občinski svet, mestni svet občine Bukarešta);
  • Povezava se odpre v novem oknupravo Evropske unije (uredbe, direktive);
  • Povezava se odpre v novem oknumednarodne pogodbe, katerih pogodbenica je Romunija.

Vrste pravnih instrumentov – opis

Romunski pravni okvir vključuje naslednje pravne instrumente:

  • ustava je najvišji pravni akt v Romuniji. Ureja strukturo Romunije kot nacionalne, enotne in nedeljive države, razmerja med izvršilno, zakonodajno in sodno oblastjo ter med javnimi organi, državljani in pravnimi osebami;
  • ustavno pravo izhaja iz ustavodajne oblasti, tj. ustavodajne skupščine, izvoljene in sklicane za ta namen;
  • sistemski zakoni urejajo področja, ki so bistvenega pomena za državo, kot so državne meje, romunsko državljanstvo, državni grb in državni pečat, pravna ureditev premoženja in dedovanja, organizacija in izvedba referendumov, kazniva dejanja, kazni in pravila o njihovem izvrševanju, organizacija in delovanje vrhovnega sodnega sveta, sodišč, državnega tožilstva in računskega sodišča, pravice posameznikov, ki jih oškodujejo javni organi, državna obramba, organizacija vladnih organov in politične stranke;
  • splošni zakoni urejajo vsa druga področja, ki niso zajeta s sistemskimi zakoni. S splošnim zakonom ni mogoče dopolniti ali spremeniti višjega predpisa, kot je sistemski zakon ali ustava;
  • v posebnih primerih (parlamentarne počitnice) se lahko na podlagi prenosa zakonodajnega pooblastila nekatera področja, ki jih določi parlament, urejajo z vladnimi uredbami. Uredbe se sprejmejo na podlagi posebnega akta o pooblastitvi v okviru meja in pod pogoji iz tega akta. Vlada lahko v izrednih razmerah po potrebi sprejme izredne uredbe na katerem koli področju;
  • sklepi vlade določajo, kako se bodo zakoni dejansko izvajali, ali druge organizacijske vidike njihovega izvajanja;
  • zakonodajne akte (odredbe in smernice) izdaja osrednja državna uprava zgolj na podlagi zakonov, sklepov vlade in uredb ter za njihovo izvajanje;
  • akti avtonomnih upravnih organov;
  • zakonodajni akti, ki jih izdajo organi lokalnih skupnosti (okrožni svet, občinski svet, mestni svet občine Bukarešta), urejajo področja, ki spadajo v njihovo pristojnost.

Drugi pravni viri

  • Povezava se odpre v novem oknuSodna praksa ESČP in sodna praksa sodišč EU.
  • Čeprav nacionalna sodna praksa ni pravni vir, so sodbe Povezava se odpre v novem oknuvrhovnega kasacijskega sodišča za zagotovitev enotne razlage nekaterih pravnih določb nedvomno sekundarni pravni viri. Poleg tega se lahko odločbe ustavnega sodišča, ki imajo učinek erga omnes in ne inter partes litigantes, štejejo za sekundarne pravne vire.
  • V skladu s členom 1 zakona št. 287/2009 o civilnem zakoniku so lahko viri civilnega prava zakonodaja, ustaljene prakse in splošna pravna načela. Z izrazom „ustaljene prakse“ so mišljene tradicija (običaji) in strokovne prakse.
  • Zgoraj navedene določbe vsebujejo naslednja pravila za uporabo ustaljenih praks kot pravnega vira:
    • ustaljene prakse se uporabljajo v zadevah, ki niso določene v zakonodaji; kadar ustaljene prakse ne obstajajo, se uporabljajo pravne določbe, ki se nanašajo na podobne zadeve, kadar pa takšne določbe ne obstajajo, se uporabljajo splošna pravna načela;
    • v zakonsko urejenih zadevah se ustaljene prakse uporabljajo le, kadar se zakon izrecno sklicuje nanje;
    • samo ustaljene prakse, ki so v skladu z javnim redom in sprejetimi moralnimi načeli, se priznavajo za pravne vire;
    • zainteresirana stranka mora dokazati obstoj ustaljenih praks in njihovo vsebino. Za ustaljene prakse, objavljene v zbirkah, ki so jih pripravili ustrezni pooblaščeni subjekti ali organi, se domneva, da obstajajo, razen če ni dokazano nasprotno.

Hierarhija predpisov

Hierarhija predpisov v Romuniji je naslednja:

  • romunska ustava in ustavno pravo sta na vrhu hierarhije predpisov. Vsi drugi zakonodajni akti morajo biti v skladu z njima;
  • sistemski zakoni so na drugem mestu v pravni hierarhiji. Parlament sprejme sistemske zakone s kvalificirano večino;
  • splošni zakoni so tretja kategorija pravnih predpisov. Parlament sprejme splošne zakone z navadno večino. S splošnim zakonom ni mogoče dopolniti ali spremeniti sistemskega zakona ali ustave;
  • vladne uredbe so četrta kategorija predpisov;
  • sklepi vlade so peta kategorija predpisov v pravni hierarhiji;
  • zakonodajni akti, ki jih sprejmejo osrednja državna uprava in avtonomni upravni organi, so šesta kategorija predpisov v pravni hierarhiji;
  • zakonodajni akti, ki jih izdajo organi lokalnih skupnosti (okrožni svet, občinski svet, mestni svet občine Bukarešta), so na zadnjem mestu v hierarhiji predpisov.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje zakonodaje

V skladu z ustavo država temelji na demokratičnih ustavnih načelih delitve oblasti in uravnoteženega razmerja med vejami oblasti v državi (zakonodajno, izvršilno in sodno).

Oblast je tudi razdeljena med parlament, vlado in pravosodne organe, ki to oblast tudi izvršujejo. Povezava se odpre v novem oknuUstavno sodišče, Povezava se odpre v novem oknuromunski varuh človekovih pravic (Avocatul Poporului din România), Povezava se odpre v novem oknuračunsko sodišče (Curtea de Conturi) in Povezava se odpre v novem oknuzakonodajni svet (Consiliul Legislativ) prav tako zagotavljajo uravnoteženo razmerje moči med javnimi organi in državljani.

Parlament je najvišji predstavniški organ državljanov in edini zakonodajni organ v državi. Sestavljata ga Povezava se odpre v novem oknuposlanska zbornica in Povezava se odpre v novem oknusenat. Načeloma zakonodajna oblast pripada izključno parlamentu, vendar v nekaterih primerih to funkcijo deli z Povezava se odpre v novem oknuizvršilnim organom (vlado) in volivci (državljani).

Povezava se odpre v novem oknuVlada lahko izdaja uredbe na podlagi posebnega zakona o pooblastitvi, ki ga sprejme parlament. V izjemnih primerih, ki jih je treba obravnavati po nujnem postopku, lahko vlada izda tudi izredne uredbe.

Postopek sprejemanja zakonodaje

Postopek sprejemanja zakonodaje vključuje tri faze.

1. Vladna faza ali predparlamentarna faza se nanaša na:

  • pripravo osnutka zakonodajnega akta na ravni vlade;
  • predložitev osnutka zakonodajnega akta v javno razpravo pod pogoji, določenimi z zakonom;
  • potrditev s strani zakonodajnega sveta, na medministrski ravni in s strani drugih institucij;
  • sprejetje osnutka zakonodajnega akta s strani vlade.

2. Parlamentarna faza se nanaša na:

  • predložitev osnutka zakonodajnega akta enemu od dveh parlamentarnih domov (poslanski zbornici ali senatu kot prvemu domu), odvisno od pristojnosti, določenih na podlagi romunske ustave;
  • razpravo in sprejetje poročila/mnenja o osnutku zakonodajnega akta v stalnih parlamentarnih odborih (v posebnih okoliščinah se lahko ustanovijo posebni odbori);
  • prvi dom na plenarnem zasedanju sprejme mnenje o osnutku zakonodajnega akta in zakonodajnih predlogih, ki so mu predloženi, v 45 dneh od datuma njihove predložitve stalnemu predsedstvu;
    • v primeru zakonikov in druge posebno zapletene zakonodaje je rok 60 dni od datuma predložitve stalnemu predsedstvu;
    • za izredne vladne uredbe je rok 30 dni;
  • če so ti roki prekoračeni, se osnutek zakonodajnega akta ali zakonodajni predlog šteje za sprejet in se predloži poslanski zbornici v končno odločitev.

Sledita glasovanje o osnutkih zakonodajnih aktov/zakonodajnih predlogih (odobritev ali zavrnitev) in njihova predložitev odločevalski zbornici (poslanski zbornici ali senatu), ki sprejme končno različico zakonodajnega akta.

3. Postparlamentarna faza se nanaša na:

  • preverjanje ustavnosti zakona (nadzor a priori) (ustavno sodišče potrdi skladnost zakona z ustavo). To preverjanje lahko zahteva Povezava se odpre v novem oknupredsednik Romunije, predsednik enega od dveh parlamentarnih domov, vlada, Povezava se odpre v novem oknuvrhovno kasacijsko sodišče, romunski varuh človekovih pravic ali vsaj 50 poslancev ali 25 senatorjev, v primeru ustavne presoje pa se lahko zahteva po uradni dolžnosti;
  • nazadnje predsednik razglasi zakon v 20 dneh po njegovem prejetju. Če predsednik zahteva ponoven pregled zakona (to se lahko zahteva samo enkrat) ali preverjanje njegove ustavnosti, se zakon razglasi v desetih dneh od njegovega prejetja, potem ko ga je ustavno sodišče ponovno pregledalo ali potrdilo njegovo skladnost z ustavo;
  • zakon začne veljati v treh dneh od objave v delu I Povezava se odpre v novem oknuromunskega uradnega lista ali na poznejši datum, naveden v zakonu.

Pravne zbirke podatkov

(a) Povezava se odpre v novem oknuZakonodajni portal, ki ga upravlja ministrstvo za pravosodje, je informacijski sistem za zakonodajo, ki omogoča hiter, brezplačen in neomejen dostop vseh zainteresiranih oseb do nacionalne zakonodaje v posodobljeni in prečiščeni obliki. Ta aplikacija je povezana z evropskim enotnim dostopom do nacionalne zakonodaje Povezava se odpre v novem oknuN-Lex.

Zakonodajni portal je razvilo ministrstvo za pravosodje v okviru projekta, za katerega je prejelo nepovratna sredstva iz Evropskega socialnega sklada v okviru operativnega programa za krepitev upravnih zmogljivosti.

Zbirka podatkov se dnevno posodablja ter omogoča dostop do več kot 150 000 normativnih aktov od leta 1989 do danes in do številnih predhodnih ustreznih aktov.

Za iskanje po zbirki podatkov je na voljo več iskalnih meril, kot so:

  • besede v naslovu;
  • besede v besedilu;
  • vrsta dokumenta;
  • številka dokumenta;
  • vrsta in številka uradne publikacije;
  • datum objave;
  • organ, ki je sprejel zakon, itd.

(b) Brezplačen javni dostop do romunske zakonodaje ponuja še ena Povezava se odpre v novem oknupravna zbirka podatkov v Romuniji, ki jo oblikuje, upravlja in posodablja zakonodajni svet.

To je spletna različica registra romunske zakonodaje® – uradni register romunske zakonodaje, ki ponuja točne in pravilne informacije o pravnem statusu vsakega posameznega zakona v različnih časovnih obdobjih.

Zbirka podatkov zajema obdobje od leta 1864 do danes.

Po zbirki podatkov je mogoče iskati z naslednjimi iskalnimi merili:

  • kategorija/vrsta zakonodajnega akta;
  • številka;
  • leto (obdobje) sprejetja;
  • obdobje objave;
  • uradna publikacija (vrsta, številka, leto);
  • ključne besede v naslovu;
  • status akta (veljaven, ni več veljaven);
  • druga merila (zakonodaja, posamezno/objavljeno, neobjavljeno).

Intranet zakonodajnega sveta gosti zbirko podatkov, ki se posodablja s podrobnimi pravnimi informacijami, potrebnimi za posebno nalogo potrjevanja osnutkov zakonodajnih aktov in zagotavljanje informacij v zakonodajnem postopku.

(c) Še ena pravna Povezava se odpre v novem oknuzbirka podatkov (čeprav je organizirana drugače) je dostopna tudi na spletišču Povezava se odpre v novem oknuposlanske zbornice (eden od parlamentarnih domov). Po njej je mogoče iskati po:

  • vrsti zakonodajnega akta;
  • številki;
  • datumu;
  • javnem organu, ki je izdal zakonodajni akt;
  • datumu objave in ključnih besedah (v naslovu in glavnem besedilu akta).

Ali je dostop do zbirke podatkov brezplačen?

Da, dostop do zbirke podatkov je brezplačen.

Zadnja posodobitev: 24/02/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Slovenija

Na tej strani so navedene informacije o pravnem sistemu v Sloveniji.

Pravni viri

Vrste pravnih aktov – opis

Abstraktni pravni predpisi v pravnem sistemu Republike Slovenije se sprejemajo na državni in lokalni ravni. Pravni akti na državni ravni so ustava, zakoni in podzakonski akti, ki se delijo na dve glavni kategoriji, tj. uredbe in pravilnike.

Občinski sveti sprejemajo zlasti odloke.

Pravni sistem v Sloveniji ne priznava sodne prakse kot obveznega pravnega vira, kar pomeni, da odločbe višjih sodišč nižjih sodišč formalno ne zavezujejo. Vendar nižja sodišča pogosto upoštevajo in spoštujejo sodno prakso višjih sodišč in vrhovnega sodišča.

Vrhovno sodišče lahko na občni seji sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov. V skladu z Zakonom o sodiščih so navedena načelna pravna mnenja zavezujoča le za senate vrhovnega sodišča in se lahko spremenijo le na novi občni seji. Vendar nižja sodišča pogosto upoštevajo načelna pravna mnenja, pri čemer vrhovno sodišče v svoji sodni praksi zahteva ustrezno upoštevanje stranke, ki se sklicuje na že sprejeto pravno mnenje o zadevnem vprašanju.

Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki so zavezujoče za Slovenijo (kot je določeno v členu 8 ustave). Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe je treba uporabljati neposredno. Stališče slovenskega ustavnega sodišča je, da mednarodne pogodbe v hierarhiji pravnih aktov zasedajo višje mesto kot zakonske določbe. Ratificirane mednarodne pogodbe so vključene v notranji pravni sistem, s čimer ustvarjajo pravice in obveznosti za fizične in pravne osebe v državi (če so neposredno izvršljive).

Slovenski pravni sistem spada v kontinentalno pravno skupino in je sistem civilnega prava, kar pomeni, da običajno pravo kot tako ni del pravnega sistema. Vendar slovenska zakonodaja običajno pravo do neke mere priznava. V skladu s členom 12 Obligacijskega zakonika, ki ureja pogodbena razmerja med fizičnimi in pravnimi osebami, se na primer v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo, zakone, splošna načela mednarodnega prava ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Zakon o sodiščih določa, da mora sodnik v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, mora odločiti v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem mora ravnati v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede. Sodnik mora vselej ravnati tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.

Hierarhija predpisov

Vsi pravni predpisi morajo biti v skladu z ustavo. Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki so zavezujoče za Slovenijo (kot je določeno v odstavku 1 člena 8 ustave). Poleg tega morajo biti podzakonski akti in občinski odloki v skladu z zakoni.

Splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil morajo biti v skladu z ustavo, zakoni in podzakonskimi akti.

Posamični akti ter dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na sprejetem zakonu ali zakonitem predpisu.

V zvezi s primarnostjo prava Evropske unije ustava zagotavlja podlago za sprejetje primarnosti prava Evropske unije v slovenskem pravnem sistemu, tako da določa, da je treba pravne akte in odločitve, sprejete v okviru mednarodnih organizacij, na katere je Slovenija prenesla izvrševanje dela svojih suverenih pravic (v tem primeru Evropske unije), uporabljati v Sloveniji v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov

Zakone sprejema spodnji dom slovenskega dvodomnega parlamenta, tj. državni zbor. Državni zbor v skladu s členoma 80 in 81 ustave sestavlja 90 poslancev, ki zastopajo državljane Slovenije. Oseminosemdeset poslancev je izvoljenih s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem. Poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti morajo v državni zbor vedno izvoliti člani navedenih skupnosti. Državni zbor se voli za štiri leta.

Uredbe izdaja vlada, medtem ko pravilnike izdajajo posamezni ministri vlade. Vlado v skladu s členi 110–119 ustave sestavljajo predsednik in ministri. Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni ter odgovarjajo državnemu zboru, ki jih lahko obtoži (pred ustavnim sodiščem), izglasuje nezaupnico ali jih razreši na podlagi interpelacije. Predsednika vlade izvoli državni zbor, potem pa predsednik vlade predlaga ministre, ki jih državni zbor imenuje (in razrešuje).

Ustavno sodišče ima bistveno vlogo v institucionalnem okviru, ker lahko razveljavi zakone, podzakonske akte in občinske odloke, za katere meni, da so protiustavni. Poleg tega izdaja mnenja o ustavnosti mednarodnih pogodb in odloča o posameznih ustavnih pritožbah državljanov, ki jih je mogoče vložiti po tem, ko so bila izčrpana vsa druga pravna sredstva.

Občinske odloke sprejemajo občinski ali mestni sveti, ki jih neposredno izvolijo prebivalci občine.

Postopek odločanja

Sprejetje zakonov lahko državnemu zboru predlagajo vlada, vsak poslanec državnega zbora, zgornji dom parlamenta, tj. državni svet, in pet tisoč volivcev. Redni zakonodajni postopek v državnem zboru je v skladu z njegovim poslovnikom sestavljen iz treh obravnav predloga zakona.

Poleg tega je v poslovniku predviden nujni zakonodajni postopek. Državni zbor lahko v skladu s členom 86 sprejme odločitev, če je navzoča večina poslancev in če zakon sprejme večina navzočih poslancev, razen kadar je določena drugačna večina. Državni svet lahko vloži veto na sprejet zakon, pri čemer lahko državni zbor takšen veto zavrne z večino vseh poslancev.

Zakonodajni referendum (kot je določen v členu 90 ustave) ureja Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi, razpiše pa ga lahko državni zbor na svojo pobudo ali na zahtevo državnega sveta, tretjine poslancev ali štirideset tisoč volivcev. Volivci lahko zakon, ki ga je sprejel državni zbor, potrdijo ali zavrnejo, preden ga razglasi predsednik republike.

Predsednik republike mora razglasiti sprejet zakon v osmih dneh po njegovem sprejetju. Vse predpise je treba v skladu s členom 154 ustave objaviti, preden lahko začnejo veljati. Predpisi, ki jih sprejmejo državni organi, so objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, medtem ko so odloki in drugi občinski predpisi objavljeni v občinskih listih.

Sprememba ustave poteka po posebnem postopku, ki je predpisan v Ustavi. Predlog za spremembo ustave lahko da 20 poslancev Državnega zbora, vlada ali 30.000 volivcev. O samem predlogu odloča DZ z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev, sama sprememba pa je izglasovana, če je zanjo glasovala dvotretjinska večina vseh poslancev. Ustava v 87. členu določa, da pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko določa Državni zbor RS samo z zakonom.

Uredbe EU in odločbe izdane s strani institucij EU so v Republiki Sloveniji neposredno uporabljive. Za njihovo veljavo ni potrebna ratifikacija in objava v uradnem listu RS.

Mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je RS, stopijo v veljavo potem, ko jih ratificira državni zbor po prilagojenem postopku. Mednarodne pogodbe se ratificirajo s sprejemom zakona, ki ga predlaga vlada. Zakon o ratifikaciji mednarodne pogodbe je sprejet, če zanj glasuje večina opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali zakonom drugače določeno.

Pravne zbirke podatkov

Pravno-informacijski sistem – PIS

Povezava se odpre v novem oknuPravno-informacijski sistemregister predpisov Republike Slovenije, je povezan z zbirko predpisov drugih državnih organov in Uradnim listom.

Zakonodaja državnega zbora

Zbirka podatkov o Povezava se odpre v novem oknuzakonodaji državnega zbora vsebuje besedila vseh zakonov in drugih aktov, ki jih obravnava državni zbor. Ta besedila vključujejo:

  • prečiščena besedila zakonov – uradno prečiščena besedila zakonov, sprejetih po 29. novembru 2002 in objavljenih v Uradnem listu Republike Slovenije, in neuradno prečiščena besedila od 17. junija 2007;
  • sprejete zakone – zakoni, ki jih je sprejel državni zbor in ki so bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije od osamosvojitve 25. junija 1991;
  • sprejete akte – akti, ki jih je sprejel državni zbor in ki so bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije od 28. novembra 1996;
  • predloge zakonov – predlogi zakonov, predloženi v razpravo v tekočem mandatu državnega zbora (zbirka podatkov vsebuje tudi sprejete predloge zakonov, ki še niso objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije);
  • obravnave zakonov (konec postopka) – arhiv vseh obravnav zakonov, predloženih v razpravo v državnem zboru po 28. novembru 1996;
  • predloge aktov – predlogi aktov, predloženi v razpravo v tekočem mandatu državnega zbora (zbirka podatkov vsebuje tudi sprejete predloge aktov, ki še niso objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije);
  • obravnave aktov (konec postopka) – arhiv vseh obravnav aktov, predloženih v razpravo v državnem zboru po 28. novembru 1996;
  • predloge odlokov – predlogi odlokov, predloženi v razpravo v tekočem mandatu državnega zbora (zbirka podatkov vsebuje tudi sprejete predloge odlokov, ki še niso objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije);
  • obravnave odlokov (konec postopka) – arhiv vseh obravnav odlokov, predloženih v razpravo v državnem zboru po 28. novembru 1996;

Uradni list Republike Slovenije

V Povezava se odpre v novem oknuUradnem listu Republike Slovenije so uradno objavljeni vsi nacionalni predpisi. Vsi dokumenti so objavljeni na spletu.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuzakonodaja državnega zbora

Povezava se odpre v novem oknupravno informacijski sistem

Povezava se odpre v novem oknuUradni list Republike Slovenije

Zadnja posodobitev: 23/10/2019

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Slovaška

Na tej strani so na voljo informacije o pravnem sistemu na Slovaškem.

Informacije o pravnem redu na Slovaškem so na voljo na strani Evropske pravosodne mreže: pravni red v civilnem pravu.

Viri prava

Vrste pravnih aktov – opis

Izraz „viri prava“ je uporabljen v treh pomenih:

  1. viri prava v materialnopravnem pomenu – materialnopravni viri;
  2. viri prava v epistemološkem pomenu – viri pravnega znanja;
  3. viri prava v formalnem pomenu – formalni pravni viri.

Tradicionalno se viri prava glede na nastanek in zavezujočo obliko, v kateri so izražene pravne norme, delijo na:

  • pravne običaje,
  • precedense (sodno prakso),
  • zakone,
  • zakonodajne pogodbe,
  • splošna pravna načela,
  • naravno pravo,
  • sodobne publikacije, pravno literaturo in strokovna mnenja,
  • mednarodne pogodbe, če so ustrezno vključene v pravni red Slovaške republike.

Hierarhija pravnih norm

Eno od temeljnih načel slovaškega pravnega reda je hierarhija pravnih norm. Pravilno razumevanje tega načela v zakonodajni praksi in pri izvajanju zakonodaje je bistvenega pomena za zakonitost. Hierarhija norm pa ni le vprašanje preproste logične prednostne razvrstitve ali podrejanja. Povezana je z vsemi elementi vprašanja legitimne oblasti in vključuje tudi kategorični imperativ, da lahko predpis sprejme le organ, ki je za to pooblaščen po zakonu, in sicer v mejah zakona in svojih zakonodajnih pristojnosti.

Predpisi so razvrščeni glede na pravno veljavo. Pravna veljava se nanaša na lastnosti predpisov: pravni akt je lahko podrejen drugemu (tj. aktu z večjo pravno veljavo) ali pa izhaja iz drugega pravnega akta z večjo pravno veljavo. Kadar obstajajo predpisi z različno pravno veljavo, predpis z manjšo pravno veljavo ne sme biti v nasprotju s predpisom z večjo pravno veljavo, predpis z večjo pravno veljavo pa lahko prevlada nad predpisom z manjšo.

Predpisi so lahko hierarhično urejeni glede na raven pravne veljave, kot je navedeno v nadaljevanju:

Primarni predpisi (zakoni):

  • ustavni zakoni (vedno primarni),
  • zakoni (primarni predpisi ali predpisi na podlagi ustavnih zakonov).

Sekundarni predpisi (podrejeni):

  • uredbe vlade (vedno sekundarni),
  • predpisi organov z ravni centralne države (vedno sekundarni),
  • predpisi organov samoupravnih enot (primarni ali sekundarni),
  • predpisi, ki jih v izjemnih okoliščinah sprejmejo organi, ki niso državni organi (vedno sekundarni).

V sistemu pravnih aktov velja, da kadar posamezni akt prevlada, to v bistvu pomeni, da morajo vsi ostali akti izhajati iz takega akta ter biti z njim v skladu in ne v nasprotju. To v praksi pomeni, da je treba v primeru neskladnosti hierarhično nižjega predpisa s hierarhično višjim predpisom upoštevati slednjega.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov

V nadaljevanju navedeni organi in institucije imajo pristojnost za sprejemanje predpisov (zakonodajni organi):

  • Narodni svet Slovaške republike sprejema ustavo, ustavne zakone, zakone, mednarodne pogodbe, ki so nadrejene zakonom, in mednarodne pogodbe z veljavo zakona;
  • vlada Slovaške republike sprejema vladne uredbe;
  • ministrstva in drugi organi z ravni centralne države sprejemajo izvedbene sklepe, izvedbene odloke in ukrepe;
  • občinski in mestni sveti sprejemajo splošne pravne akte;
  • občinski in mestni organi ter lokalni upravni organi sprejemajo splošne pravne akte.

Zakonodajni postopek

Faze zakonodajnega postopka:

  • vložitev predloga zakona: zakonodajna pobuda,
  • razprava o predlogu zakona,
  • glasovanje (odločanje o predlogu zakona),
  • podpis sprejetega zakona,
  • razglasitev (objava) zakona.

Postopek odločanja

Zakonodajni postopek

Vložitev predloga zakona: zakonodajna pobuda

Na podlagi člena 87(1) zakona št. 460/1992 (ustava Slovaške republike) lahko predloge zakonov vložijo:

  • odbori narodnega sveta Slovaške republike,
  • poslanci narodnega sveta Slovaške republike,
  • vlada Slovaške republike.

Besedilo predloga se predloži razvrščeno po členih in z obrazložitvijo.

Razprava o predlogu zakona

V skladu s poslovnikom narodnega sveta Slovaške republike (zakon št. 350/1996) se besedilo predloga zakona obravnava v treh fazah:

  1. na prvi obravnavi poteka splošna razprava o vsebini oziroma „smislu“ predloga zakona. V tej fazi ni mogoče predlagati sprememb ali dopolnitev;
  2. na drugi obravnavi o predlogu zakona razpravljajo ustrezni odbori narodnega sveta. Vsak predlog zakona mora potrditi tudi ustavni odbor, da se zagotovi njegova skladnost s slovaško ustavo, ustavnimi zakoni, mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Slovaško republiko, zakoni in pravom Evropske unije. Po tem se lahko predlagajo spremembe in dopolnitve, o katerih se glasuje po koncu razprave v odborih. Zato morajo biti različna stališča usklajena, preden se o predlogu zakona razpravlja v narodnem svetu Slovaške republike. Predlog zakona se narodnemu svetu Slovaške republike pošlje, ko odbor za usklajevanje s posebno resolucijo potrdi skupno poročilo odborov. To poročilo je podlaga za razpravo v narodnem svetu Slovaške republike in glasovanje o predlogu zakona na drugi obravnavi;
  3. tretja obravnava je omejena na tiste določbe predloga zakona, glede katerih so bile na drugi obravnavi odobrene spremembe ali dopolnitve. Na tretji obravnavi lahko poslanci predlagajo samo popravke formalnih napak v besedilu, slovničnih in pravopisnih napak. Spremembe in dopolnitve, ki so namenjene odpravi drugih napak, mora predlagati vsaj 30 poslancev narodnega sveta Slovaške republike. Po razpravi o navedenem se glasuje o predlogu zakona kot celoti.

Glasovanje (odločanje o predlogu zakona)

Zakon je sprejet, če zanj glasuje absolutna večina prisotnih poslancev.

Ustava se lahko spremeni in njeni posamezni členi razveljavijo le, če za to glasuje kvalificirana večina, kar pomeni tri petine vseh poslancev narodnega sveta Slovaške republike (tri petine od 150 poslancev).

Narodni svet Slovaške republike je sklepčen, če je na seji navzoča vsaj polovica poslancev.

Podpisovanje sprejetega predloga zakona

Sprejeti predlog zakona podpišejo:

  • predsednik Slovaške republike,
  • predsednik narodnega sveta Slovaške republike,
  • predsednik vlade Slovaške republike.

V tej fazi postopka se preverjajo vsebina, procesna pravilnost in končna oblika sprejetega zakona. Ti najvišji državni funkcionarji s svojim podpisom potrdijo besedilo zakona.

Predsednik Slovaške republike ima pravico do „odložilnega veta“ in zavrnitve podpisa sprejetega zakona, če je njegova vsebina pomanjkljiva. Nato mora tak zakon skupaj s svojimi pripombami poslati Narodnemu svetu Slovaške republike v ponovno razpravo.

V zvezi z zakonom, katerega podpis je bil zavrnjen, se nato opravita druga in tretja obravnava. V tej fazi narodni svet Slovaške republike lahko upošteva predsednikove pripombe, vendar k temu ni zavezan. Narodni svet Slovaške republike lahko s ponovnim glasovanjem odpravi odložilni veto. V takem primeru mora biti zakon razglašen, in to tudi brez predsednikovega podpisa.

Razglasitev (objava) zakona

Razglasitev je zadnja faza zakonodajnega postopka. Zakon, ki velja za celotno državo, se uradno objavi v zbirki zakonov (Zbierka zákonov) Slovaške republike; za izdajo te publikacije je pristojno slovaško ministrstvo za pravosodje. Zbirka zakonov je državni instrument Slovaške republike za objavljanje predpisov. Izdaja se v elektronski in tiskani obliki. Elektronska in tiskana različica zbirke zakonov imata enake pravne učinke in isto vsebino. Elektronska različica je brezplačno na voljo na portalu Slov-Lex.

Začetek veljavnosti/uporabe

Zakoni začnejo veljati na dan njihove objave v zbirki zakonov.

Zakoni se začnejo uporabljati 15. dan po objavi v zbirki zakonov, razen če je v njej določen drug datum začetka uporabe.

Drugi akti postanejo zavezujoči na datum objave v zbirki zakonov.

Načini reševanja morebitnega neskladja med različnimi viri prava

Normativni instrument z manjšo pravno veljavo ne sme biti v nasprotju z normativnim instrumentom z večjo pravno veljavo.

Normativni instrument se lahko spremeni ali razveljavi le z normativnim instrumentom iste ali večje pravne veljave.

V praksi velja naslednje pravilo glede reševanja neskladja med predpisi z isto pravno veljavo: novejši predpis razveljavlja ali spreminja starejši predpis oziroma posebni predpis razveljavlja ali spreminja splošni predpis.

Ustavno sodišče Slovaške republike opravlja ustavnopravno presojo in odloča, ali so:

  • zakoni v skladu z ustavo,
  • uredbe vlade ter splošno zavezujoči akti ministrstev in drugih organov z ravni centralne države v skladu z ustavo, ustavnimi zakoni in zakoni,
  • splošno zavezujoči predpisi organov samoupravnih enot v skladu z ustavo in zakoni,
  • splošno zavezujoči akti lokalnih upravnih organov v skladu z ustavo, zakoni in drugimi splošno zavezujočimi akti,
  • splošno zavezujoči akti v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki so razglašene v skladu s pravili o razglasitvi zakonov.

Če ustavno sodišče ugotovi neskladje med pravnimi akti, se taki pravni akti oziroma njihovi deli ali določbe prenehajo uporabljati. Če organi, ki so izdali tak pravni akt, tega ne uskladijo z ustreznimi pravnimi akti z večjo pravno veljavo v zakonsko določenem roku po izdaji odločbe ustavnega sodišča, pravni akt oziroma njegov del ali določbe prenehajo veljati.

Pravne zbirke podatkov

Podatkovna zbirka Slov-Lex ministrstva za pravosodje Slovaške republike

Portal z Povezava se odpre v novem oknuelektronsko zbirko zakonodajnih aktov (portal Slov-Lex), ki jo vodi ministrstvo za pravosodje, temelji na dveh medsebojno povezanih informacijskih sistemih, ki sta:

  1. eZbierka (e-zbirka): informacijski sistem, ki naslovnikom, navedenim v zakonu, zagotavlja dostop do zavezujočih prečiščenih besedil zakonodajnih aktov in drugih standardov v elektronski obliki;
  2. eLegislativa (e-zakonodaja): informacijski sistem vodenja postopkov za vse faze zakonodajnega postopka, ki je opremljen z naprednimi orodji za urejanje, namenjenimi zakonodajalcem.

Prednosti za ciljne skupine

Temeljno pravno načelo, da so vsi ljudje seznanjeni z veljavnimi zakoni ter poznajo svoje pravice in obveznosti, je zaradi vse večjega obsega in kompleksnosti zakonodaje v praksi vse težje uveljavljati. Projekt Slov-Lex bo v pomoč pri boljšem uresničevanju tega načela, saj vsem zagotavlja učinkovit dostop do veljavne zakonodaje:

  • državljanom: zlasti del projekta eZbierka bo zagotovil prednosti v obliki brezplačnega formalno in vsebinsko izboljšanega dostopa do veljavne zakonodaje ter omogočil boljše poznavanje nove zakonodaje;
  • pravnikom: ti bodo dobili stalen dostop do veljavne zakonodaje ter možnost prejemanja obvestil o sprejetju nove zakonodaje v Slovaški republiki ali Evropski uniji, in sicer zakonodaje na splošno in s področij, za katera so specializirani;
  • podjetnikom: tudi ti bodo dobili stalen brezplačni dostop do veljavne zakonodaje ter možnost prejemanja obvestil o sprejetju nove zakonodaje v Slovaški republiki ali Evropski uniji, in sicer zakonodaje na splošno in s področij, na katerih delujejo; boljše regulativno okolje bo omogočilo ugodnejše razmere za poslovanje ter zmanjšalo upravno breme podjetij;
  • lokalnim in regionalnim organom: ti bodo dobili stalen brezplačni dostop do virov veljavne zakonodaje, hkrati pa se bo zmanjšalo njihovo upravno breme (upravno zahtevna in draga obveznost, da morajo ob delovnih dneh zagotavljati dostop do zbirke zakonov, ki je povezana z naročilom na tiskano izdajo zbirke zakonov in njenim arhiviranjem), ker jim ne bo več treba zagotavljati pomoči pri dostopu do zbirke zakonov ob delovnih dneh;
  • javnim organom: projekt bo po eni strani zagotavljal stalen brezplačni dostop do virov veljavne zakonodaje, po drugi strani pa zmanjšal upravno breme in s tem znižal finančne stroške zakonodajnega postopka ter omogočil boljše izvajanje nalog na področju sprejemanja zakonodaje in izvajanja zakonodaje Evropske unije;
  • pravosodnim organom: ti bodo dobili stalen in hiter dostop do zakonodaje, kot je veljala na kateri koli dan v preteklosti, ter možnost stalnega dostopa do sodnih odločb, ki se nanašajo na veljavno zakonodajo, s čimer se bodo vsaj delno odpravila rutinska opravila ter izboljšala učinkovitost dela sodnikov in sodnih uradnikov;
  • zakonodajnim organom: tem bo na voljo učinkovito orodje za pripravo zakonodaje in izvajanje zakonodajnega postopka, s čimer bodo odpravljena nekatera nepotrebna birokratska opravila, zakonodajni organi pa se bodo lahko bolj posvetili vsebini obravnavanih predlogov.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuPravni in informacijski portal Slov-Lex

Zadnja posodobitev: 10/11/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Pravo držav članic - Finska

Ta stran vsebuje informacije o pravnem sistemu na Finskem.

Pravni viri

Izraz „pravni viri“ pomeni vire, v katerih so pravna pravila. Na Finskem so nekateri pravni viri nacionalni, drugi pa so mednarodni. Nekateri viri so pisni, drugi pa ne. Povzetek vseh pravnih virov je spodaj.

Vrste pravnih aktov – opis

Nacionalni pravni viri

Najpomembnejši nacionalni pravni viri so pisani zakoni. Izraz „zakoni“ je treba v zvezi s tem razumeti na splošno kot ustavo, navadne zakone (znani tudi kot zakoni parlamenta), uredbe, ki jih izdajo predsednik republike, svet ministrov ali ministri, in pravne predpise, ki jih izdajo organi nižje stopnje. Pravni predpisi, ki jih izdajo organi nižje stopnje, in uredbe se lahko izdajo le, če to predvideva ustava ali navaden zakon, ki običajno določa državni organ ali organ, pooblaščen za njihovo izdajanje.

Kadar ni nobenega pisanega zakona, določa člen 11 poglavja 1 Sodnega zakonika, da so pravni viri običaji. Pogoj, da so običaji zavezujoči, je, da ne smejo biti nepravični. Pravilo običajev sega daleč nazaj in njegov sedanji pomen je nekoliko nedoločen. „Običaji“ danes večinoma pomenijo nekatere uveljavljene prakse, ki se na primer pojavljajo pri gospodarskih dejavnostih. Ker so predpisi v pisanih zakonih zdaj sorazmerno izčrpni, so običaji danes sorazmerno redko pomemben pravni vir. Vendar ima običajno pravo na nekaterih področjih, kot je pogodbeno pravo, tudi danes sorazmerno močan položaj.

Pripravljalno zakonodajno delo in sodne odločbe so tudi pravni viri. Pripravljalno zakonodajno delo zagotavlja informacije o namenu zakonodajalca in zato se ti dokumenti uporabljajo pri razlagi zakonodaje. Od različnih odločb sodišč so najpomembnejši pravni viri odločbe najvišjih sodišč, in sicer vrhovnega sodišča ter vrhovnega upravnega sodišča. Odločbe teh dveh sodišč se imenujejo precedensi. Čeprav precedensi niso pravno zavezujoči, so v praksi zelo pomembni. Odločbe drugih sodišč so tudi lahko pomembni pravni viri. V okoliščinah, ko je odločba sodišča na nižji stopnji pravnomočna, ima praksa sodišč na nižji stopnji dejansko velik praktični pomen.

Sodna praksa, splošna pravna načela in dejanski argumenti so tudi nacionalni pravni viri. Posebna naloga sodne prakse je raziskovanje vsebine pravnega sistema – razlaga in razporejanje pravnih predpisov – in zato je prav tako pomemben pravni vir. Splošna pravna načela in dejanski argumenti so tudi lahko pomembni pravni viri. Kot bo prikazano spodaj, je položaj teh virov v hierarhiji pravnih virov manj pomemben kot položaj drugih virov, omenjenih zgoraj.

Mednarodni pravni viri in pravo Evropske unije

Mednarodni sporazumi in druge mednarodne obveznosti, ki zavezujejo Finsko, so zavezujoči pravni viri na Finskem. Praksa mednarodnih organov, ki uporabljajo take sporazume, je tudi pomemben pravni vir. Eden od primerov pravnega vira te kategorije je Konvencija Sveta Evrope o človekovih pravicah, praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pa je pomembna za razlago Konvencije.

Kot članico Evropske unije Finsko seveda zavezuje pravo Unije, njene uredbe in direktive. Te sodijo med najpomembnejšo zakonodajo Evropske unije. Uredbe so neposredno uporabne v vseh državah članicah, medtem ko morajo direktive biti uveljavljene v državah članicah. Predhodno delo za uveljavitev zakonodaje je zato lahko pomembno tudi za način razlage prava EU, čeprav je njegov pomen jasno veliko manjši kot v primeru pripravljalnega dela za nacionalno zakonodajo.

Drugi ureditveni instrumenti EU so tudi za Finsko zavezujoči v enaki meri, kot so zavezujoči za druge države članice. Sodne odločbe Sodišča Evropskih skupnosti so tudi pomemben pravni vir, ker so del prava Unije.

Hierarhija predpisov

Finski pravni viri se običajno delijo na močno zavezujoče, šibko zavezujoče in sprejemljive vire. Zakoni in običaji so močno zavezujoči viri. Zato imajo najvišji položaj v hierarhiji. Uradna dolžnost organov kazenskega pregona je, da jih uporabljajo; njihova neuporaba se obravnava kot poklicna malomarnost. Hierarhija nacionalne zakonodaje je naslednja:

  1. ustava,
  2. navadni zakoni (zakoni parlamenta),
  3. uredbe, ki jih izdajo predsednik republike, svet ministrov in ministrstva ter
  4. pravni predpisi, ki jih izdajo organi na nižjih stopnjah.

Šibko zavezujoči pravni viri, in sicer tisti eno stopnjo nižje v hierarhiji, vključujejo pripravljalno zakonodajno delo in odločbe sodišč. Neupoštevanje teh virov ne pripelje do kaznovanja izvršnega organa zaradi poklicne malomarnosti, vendar se verjetnost, da se odločba na višjem sodišču spremeni, poveča. Kategorija sprejemljivih pravnih virov vključuje sodno prakso, splošna pravna načela in dejanske argumente. Sprejemljivi pravni viri niso zavezujoči, vendar se lahko uporabljajo in lahko okrepijo argument ter tako okrepijo podlago, na kateri temelji odločba.

Mednarodni sporazumi so na enaki hierarhični stopnji kot instrumenti, ki se uporabljajo za njihovo izvajanje na Finskem. Zato so, če se mednarodni sporazum začne izvajati z zakonom, na Finskem določbe tega sporazuma na enaki hierarhični stopnji kot določbe zakona. Če pa se mednarodna obveznost začne izvajati v skladu z uredbo, so njene določbe na enaki hierarhični stopnji kot določbe uredbe. Izvedbeni predpisi so zato podobni nacionalnim določbam na enaki hierarhični stopnji.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov

V skladu z ustavo ima zakonodajno oblast na Finskem parlament. Parlament sprejme vse navadne zakone in določi spremembe ustave. Akti ali osnovni zakoni, ki jih sprejme parlament, lahko pooblastijo nekatere druge organe za izdajanje pravnih predpisov o danih zadevah. Na podlagi takega pooblastila lahko predsednik republike, vlada in ministrstvo izdajo uredbe. Če ni nobenih določb, ki opredeljujejo, kdo mora izdati uredbo, jo izda vlada. Organ na nižji stopnji je lahko tudi v nekaterih okoliščinah pooblaščen z zakonom, da sprejme pravne predpise o danih zadevah. To se zgodi, kadar obstajajo posebni razlogi, povezani z vsebino zadevnih predpisov, in kadar materialni pomen teh pravil ne zahteva, da morajo biti določeni z zakonom ali uredbo. Obseg takega pooblastila mora biti tudi jasno določen. Noben organ, razen tistih, ki so omenjeni zgoraj, ni pristojen za izdajanje splošno zavezujočih pravnih predpisov.

Postopek odločanja

Uzakonitev in začetek veljavnosti pravnih predpisov

Da se zakonodaja sprejme, mora biti predložena parlamentu na predlog vlade ali na pobudo poslanca. Predlogi vlade se pripravijo v ministrstvih in o njih pozneje razpravljajo na plenarnem zasedanju vlade. Po tem se sprejme odločitev o predložitvi predloga vlade parlamentu na predsedniškem zasedanju.

V parlamentu je predlog najprej predmet predhodne razprave, potem pa se predloži v obravnavo parlamentarnemu odboru. Odbor zasliši strokovnjake in pripravi osnutek poročila o predlogu vlade. Zadeva se potem napoti na plenarno zasedanje parlamenta, kjer se poročilo parlamentarnega odbora uporabi kot podlaga za razpravo o zadevi. Odločitev o sprejetju zakonskih osnutkov se sprejme na plenarnem zasedanju parlamenta na dveh obravnavah. Parlament lahko sprejme zakonski osnutek brez sprememb, lahko ga spremeni ali zavrne. Končno pristojnost odločanja o usodi zakonskega osnutka ima zato parlament. Navadni zakonski osnutki se v parlamentu sprejmejo z navadno večino, za spremembe ustave pa je zahtevana predpisana večina.

Ko parlament sprejme zakonodajni osnutek, se predloži v odobritev predsedniku republike. Zakon začne veljati z dnem, ki je določen v določbi o začetku veljavnosti, vendar ne začne veljati, dokler ni objavljen v finskem uradnem listu „Zbirki zakonov Finske“.

Uredbe, ki jih izdajo predsednik republike, vlada ali ministrstvo, pripravi ministrstvo, ki obravnava zadevno področje. Pri predsedniških uredbah predsednik republike odloči, da izda uredbo na predloge, ki jih predloži vlada. Izdaja uredb vlade se določi na plenarnih zasedanjih vlade, izdajo uredb ministrstva pa določi zadevno ministrstvo. Vse uredbe so objavljene v Zbirki zakonov Finske. Uredba začne veljati z dnem, ki je določen v uredbi sami, vendar v nobenem primeru ne začne veljati, dokler ni objavljena v zbirki zakonov.

Pravne predpise, ki jih sprejmejo organi na nižji stopnji – ki se v praksi običajno imenujejo sklepi ali pravilniki in drugi predpisi – pripravi zadevni organ, ki odloča tudi o njihovem sprejetju. Predpisi, ki jih sprejmejo organi na nižji stopnji, začnejo veljati z dnem, ki je v njih določen, ter so objavljeni v zbirki pravilnikov in predpisov zadevnega organa.

Pravne zbirke podatkov

Finlex

Povezava se odpre v novem oknuFinlex je pravna zbirka podatkov z več kot tridesetimi bazami podatkov. Pravne informacije so v Finlexu organizirane v šest baz podatkov. Med drugim obsega:

  • bazo podatkov prevodov finskih zakonov in uredb, vključno s prevodi zakonov finskega parlamenta (večinoma v angleščino),
  • prečiščena besedila zakonov in uredb (v finščini in švedščini),
  • referenčno bazo podatkov, ki vključuje seznam sprememb zakonov ali uredb,
  • zakone in uredbe v samijščini.

Prevodi finskih zakonov in uredb (večinoma v angleščino) so zbrani v eni bazi podatkov. Izvirna besedila zakonov in uredb so v ločenih bazah podatkov. Najnovejši zakoni so na voljo v elektronski zbirki zakonov Finske.

Sodna praksa v Finlexu obsega deset baz podatkov. Te vključujejo precedense, ki jih postavi vrhovno sodišče, ter zadeve vrhovnega upravnega sodišča, pritožbenih sodišč, upravnih sodišč in specializiranih sodišč.

Ostale podatkovne baze Finlexa obsegajo mednarodne pogodbe, sekundarno zakonodajo in vladne osnutke zakonov.

Dostop do podatkovne baze je brezplačen.

Ostale zbirke podatkov

Poleg Finlexa so na Finskem prav tako na voljo baze podatkov zakonodaje, sodne prakse, vladnih osnutkov zakonov in pravne literature. Povezava se odpre v novem oknuEdilex in Povezava se odpre v novem oknuSuomen laki sta celostni spletni pravni informacijski storitvi. Edilex in Suomen laki vsebujeta baze podatkov z nacionalno zakonodajo, sodno prakso in drugim gradivom. Za večino storitev se zahteva naročnina. WSOYPro je tretja poslovna pravna informacijska storitev na Finskem. Večina gradiva je na voljo le naročnikom.

Zadnja posodobitev: 30/06/2019

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani švedščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Švedska

Na tej strani najdete informacije o pravnem sistemu na Švedskem.

Pravni viri

Na Švedskem obstajajo štirje glavni pravni viri: zakonodaja, pripravljalno zakonodajno gradivo, sodna praksa in pravna literatura.

Najpomembnejši pravni vir je zakonodaja. Natisnjena in razglašena je v zbirkah predpisov. Zakonodaja se deli na zakone, uredbe in predpise. Zakone sprejema parlament, uredbe sprejema vlada, predpise pa izdajajo organi oblasti.

Povezava se odpre v novem oknuŠvedski parlament (Riksdag) je edini javni organ, pooblaščen za sprejemanje novih ali spreminjanje obstoječih zakonov. Sprejeta zakonodaja se lahko razveljavi ali spremeni zgolj z novo odločitvijo parlamenta.

Sodne odločbe, ki sestavljajo sodno prakso, imajo pomembno vlogo pri uporabi prava. To še zlasti velja za odločbe najvišjih sodišč, tj. vrhovnega sodišča in vrhovnega upravnega sodišča.

Pri uporabi prava se upošteva tudi pripravljalno zakonodajno gradivo, tj. besedila, ki so pripravljena v zvezi z zakonodajnim postopkom.

Postopek odločanja

Nov zakon ali spremembo zakona najpogosteje predlaga vlada. Preden vlada parlamentu predloži osnutek zakona, mora običajno temeljito proučiti razpoložljive alternative. Ta naloga je poverjena posebej imenovani preiskovalni komisiji.

Preden parlament odloči o sprejetju predlaganega zakona ali spremembe, morajo predlog obravnavati člani parlamenta v parlamentarnem odboru. Obstaja petnajst odborov, vsak pa ima svoje področje pristojnosti, kot sta promet ali izobraževanje.

Ko odbor parlamentu predloži svoja priporočila – v obliki poročila odbora – o tem, kakšno odločitev bi moral parlament sprejeti glede predloga vlade in članov, vsi člani parlamenta razpravljajo o predlaganem zakonu, nato pa se sprejme končna odločitev.

Vlada je odgovorna za izvajanje odločitev parlamenta in za zagotovitev, da se izvajajo tako, kot je odločil parlament. Vladi pri tem pomagajo vladni urad z več oddelki ter približno 300 državnih organov in javnih agencij.

Vsi zakoni in uredbe so objavljeni v švedski zbirki predpisov (Svensk Författningssamling – SFS), ki je na voljo v tiskani obliki in na spletu.

Pravne zbirke podatkov

Pravne informacije o javni upravi so na voljo na portalu švedske javne uprave za pravne informacije Povezava se odpre v novem oknuLagrummet. Na tem portalu so na voljo povezave za dostop do pravnih informacij vlade, parlamenta, višjih sodišč in državnih organov.

Dostop do portala je brezplačen.

Zadnja posodobitev: 09/11/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani angleščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Anglija in Wales

Na tej strani so na voljo informacije o pravu in pravnih zbirkah podatkov glede pravnega sistema v Združenem kraljestvu, s posebnim poudarkom na pristojnostih Anglije in Walesa.

Pravni viri

Poglavitni pravni viri v jurisdikciji Anglije in Walesa v Združenem kraljestvu so:

  • primarna zakonodaja v obliki zakonov parlamenta Združenega kraljestva ter aktov in ukrepov narodnega zbora za Wales (National Assembly for Wales),
  • pravo Evropske unije,
  • sekundarna (ali podrejena zakonodaja) v obliki podzakonskih aktov (statutory instruments), ki so jih izdali monarh, vlada Združenega kraljestva, vlada zbora za Wales (Welsh Assembly government) ali drugi organi. Druga podrejena zakonodaja je lahko v obliki upravnih aktov (administrative orders),
  • obče pravo, kot se je razvilo na podlagi sodnih odločb.

Vrste pravnih aktov – opis

Primarno zakonodajo (ali zakone) sprejme parlament Združenega kraljestva v Londonu in lahko velja za celotno Združeno kraljestvo ali njegov del. Narodni zbor za Wales lahko sprejema zakone na 20 decentraliziranih področjih, ki so navedena v Prilogi št. 7 zakona o valižanski vladi iz leta 2006. Primarno zakonodajo lahko monarh v skladu s posebno pristojnostjo sprejme v obliki različnih pravnih aktov, kot so uredbe v Svetu (Orders in Council), razglasitve (Proclamations), kraljevi nalogi (Royal Warrants), kraljeva navodila (Royal Instructions), uredbe in podelitve pravic (Letters Patent).

Sekundarna zakonodaja se sprejme v skladu s pristojnostmi, ki jih s pravnim aktom ali na njegovi podlagi podelijo Njeno veličanstvo v Svetu (Her Majesty in Council) ali minister, ministrstvo, valižanski ministri ali drugi organi ali osebe. Drugo ime za sekundarno zakonodajo je tudi delegirana zakonodaja, akt, ki podeljuje pristojnost za sprejetje sekundarne zakonodaje, pa se imenuje pooblastitveni ali „matični“ zakon. Pravnih virov sekundarne zakonodaje je več: na primer uredbe v Svetu, uredbe ali pravilniki, vsi pa se lahko poimenujejo s skupnim imenom „podzakonski akti“ ali „podzakonski predpisi“.

Julija 1999 so bile določene zakonodajne pristojnosti s parlamenta Združenega kraljestva prenesene na narodni zbor za Wales v Cardiffu. Zbor je dobil pristojnost za sprejemanje podzakonskih aktov za Wales, vendar se primarna zakonodaja za Wales še vedno sprejema v parlamentu Združenega kraljestva. Na podlagi zakona o valižanski vladi iz leta 2006 je narodni zbor za Wales pristojen za sprejemanje ukrepov (primarne zakonodaje) za Wales, in sicer na področjih, določenih z zakonom, na katerih je parlament Združenega kraljestva nanj prenesel zakonodajno pristojnost. Ukrepi pa morajo biti predloženi v potrditev monarhu v Svetu (Sovereign in Council), preden lahko dobijo zakonsko veljavo. Narodni zbor za Wales je pristojen za zadeve na področju gospodarskega razvoja, izobraževanja, okolja, zdravja, stanovanjskega gospodarstva, turizma in prometa, ni pa pristojen na področju civilnega ali kazenskega prava. Valižanska zakonodaja, ki jo sprejmejo narodni zbor za Wales in valižanski ministri (vlada zbora za Wales), je v angleškem in valižanskem jeziku.

Pristojnost za sklepanje mednarodnih pogodb v imenu Združenega kraljestva ima na podlagi posebne pristojnosti (Royal Prerogative) krona, to je monarh, ki sklepa mednarodne pogodbe na predlog vlade Združenega kraljestva. Parlament Združenega kraljestva trenutno formalno ne more sklepati mednarodnih pogodb, če pa je na podlagi mednarodne pogodbe treba spremeniti zakonodajo Združenega kraljestva ali dodeliti javna finančna sredstva, parlament glasuje o tem na običajen način. Na podlagi vseh pogodb EU je treba sprejeti zakonodajo za njihovo izvajanje v Združenem kraljestvu, zato jih parlament natančno prouči. Ko bo začel veljati zakon o ustavni reformi in javnem upravljanju iz leta 2010 (Constitutional Reform and Governance Act), bo mednarodno pogodbo mogoče ratificirati, le če (a) je kronski minister parlamentu predložil izvod mednarodne pogodbe, (b) je bila mednarodna pogodba objavljena in (c) se je iztekel 21-dnevni rok, v katerem noben dom parlamenta ni odločil, da se mednarodna pogodba ne bi smela ratificirati.

Hierarhija predpisov

V primeru kolizije različnih pravnih virov so primarni organi za odločanje o njihovi veljavnosti sodišča. Pristojna sodišča lahko odločajo tudi v sporih v zvezi z razlago zakonodaje. Ker pa v Združenem kraljestvu ni „pisane ustave“, zakona parlamenta zaradi „protiustavnosti“ pred sodiščem ni mogoče izpodbijati. Ustavna doktrina „parlamentarne suverenosti“ pomeni, da je parlament Združenega kraljestva najvišji zakonodajni organ – v smislu, da lahko sprejme in razveljavi kateri koli zakon in da noben drug organ zakona parlamenta ne more razveljaviti ali izpodbijati.

Vendar je doktrina parlamentarne suverenosti omejena s članstvom Združenega kraljestva v Evropski uniji. Na podlagi zakona o Evropskih skupnostih iz leta 1972 je pravo Evropske unije del prava Anglije in Walesa (ter Škotske in Severne Irske). Domačo zakonodajo je treba, če je to mogoče, razlagati v skladu s pravom EU.

Zakon o človekovih pravicah iz leta 1998, ki je v pravo Združenega kraljestva vključil Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, daje sodiščem dodatno pristojnost za sodno presojo zakonov parlamenta. Kolikor je to mogoče, je treba domačo zakonodajo razlagati v skladu s pravicami iz Konvencije.

Odločbe sodišč, zlasti pritožbenih sodišč, imajo pomembno vlogo pri razvoju prava. Ne podajajo le avtoritativne razlage zakonodaje, ampak so tudi temelj občega prava, ki izhaja iz odločb sodišč v predhodno zaključenih primerih (tj. sodne prakse).

Splošno načelo glede tega, katere odločbe sodišč so zavezujoče za druga sodišča, je, da posamezno sodišče zavezujejo predhodno izdane odločbe sodišča višje stopnje.

Kar se tiče zadev na področju prava Evropske unije, je Sodišče Evropske unije organ najvišje stopnje. Vrhovni sodniki (Law Lords) zgornjega doma so opravljali vlogo vrhovnega sodišča Združenega kraljestva, vendar je to pristojnost 1. oktobra 2009 prevzelo novo vrhovno sodišče. Dotedanji vrhovni sodniki so postali prvi sodniki vrhovnega sodišča, glavni vrhovni sodnik (Senior Law Lord) pa je postal njegov predsednik.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje pravnih pravil, in postopek sprejemanja odločitev

Primarno zakonodajo sprejema parlament Združenega kraljestva v Londonu. Preden lahko predlog zakona (Bill) postane zakon parlamenta (Act of Parliament), ga morata sprejeti oba domova parlamenta: spodnji dom in zgornji dom. Naslednje faze potekajo v obeh domovih:

  • prva obravnava (uradna predstavitev predloga zakona brez razprave),
  • druga obravnava (splošna razprava),
  • obravnava v parlamentarnem odboru (podrobna proučitev, razprava in amandmaji). V spodnjem domu to obravnavo običajno opravi odbor za predloge zakonov (Public Bill Committee),
  • poročanje odbora parlamentu (priložnost za nadaljnje amandmaje),
  • tretja obravnava (zadnja priložnost za razpravo; amandmaji se lahko vložijo v zgornjem domu).

Po obravnavi predloga zakona v obeh domovih se ta vrne v prvi dom (kjer se je postopek začel), da se obravnavajo amandmaji drugega doma.

Oba domova se morata strinjati glede končnega besedila. Oba domova si lahko večkrat izmenjata mnenji, dokler ne dosežeta dogovora o vsaki besedi predloga zakona. Potem se predlog zakona predloži v podpis monarhu (Royal Assent).

Primarno zakonodajo sprejema tudi narodni zbor za Wales. Preden lahko predlog zakona postane akt narodnega zbora, ga mora preučiti in o njem odločiti narodni zbor, nato pa je potreben še podpis monarha.  Zakon narodnega zbora je pravni akt, ki velja na vseh območjih Walesa, kjer se uporablja.

Postopek obravnave vladnega predloga zakona v narodnem zboru ima običajno štiri stopnje:

1. stopnja: zakonodajni odbor(-i) prouči(-jo) splošna načela predlaganega zakona ali ukrepa, narodni zbor nato glasuje o teh splošnih načelih.

2. stopnja: zakonodajni odbor podrobno prouči predlagani zakon ali ukrep in morebitne amandmaje, ki so jih predlagali poslanci narodnega zbora.

3. stopnja: narodni zbor podrobno prouči predlagani zakon ali ukrep in morebitne amandmaje, ki so jih predlagali poslanci narodnega zbora.  Predsednik narodnega zbora odloči, katere amandmaje bo narodni zbor obravnaval.

4. stopnja: narodni zbor glasuje o sprejetju končnega besedila predlaganega zakona ali ukrepa.

Ko je zakonodajni postopek končan, se predlog zakona pošlje v podpis monarhu (Royal Assent), s čimer postane zakon. Ukrepe narodnega zbora za Wales je treba predložiti v odobritev kraljici v Svetu (Queen in Council).

Pravni akt primarne zakonodaje lahko običajno spremeni ali razveljavi samo nov pravni akt primarne zakonodaje. Vendar obstajajo izjeme, v skladu s katerimi se določene spremembe in razveljavitve lahko opravijo s podzakonskim aktom. To velja za izvajanje obveznosti EU ali predpis v okviru zakonodajne reforme, ki zmanjša ali odpravi upravna bremena. Takšne akte pa morata pred izdajo potrditi oba domova parlamenta.

Primarna zakonodaja začne veljati v skladu z določbami o začetku veljavnosti, ki so del zakona ali ukrepa. V zakonu ali ukrepu je lahko določen datum začetka njegove veljavnosti. Zakon oziroma ukrep lahko začne veljati takoj ob monarhovem podpisu, na določen datum (običajno vsaj dva meseca po monarhovem podpisu) oziroma na datum, ki ga določi minister ali ministrstvo s podzakonskim aktom (Commencement Order). Posamezne zakonske določbe lahko začnejo veljati na različne datume.

Začetek veljavnosti pravnega akta sekundarne zakonodaje se na splošno določi v aktu samem. Izjemoma se lahko datum začetka veljavnosti objavi v uradnem listu (Londonski uradni list).

Pravne zbirke podatkov

Spletišče Povezava se odpre v novem oknulegislation.gov.uk, ki ga upravlja narodni arhiv (National Archives), je uradno spletišče zakonodaje Združenega kraljestva.

Spletišče legislation.gov.uk omogoča dostop do zakonodaje vseh jurisdikcij Združenega kraljestva (Anglije in Walesa, Škotske ter Severne Irske).  Spletno mesto vsebuje vso splošno zakonodajo od leta 1988 do danes, večino primarne zakonodaje do leta 1988 v izvirni in spremenjeni obliki ter velik izbor sekundarne zakonodaje od leta 1948 naprej, če ta še velja.

Zadnja posodobitev: 05/06/2017

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani angleščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Severna Irska

Na tej strani so informacije o zakonodaji in pravnih zbirkah podatkov v Združenem kraljestvu s posebnim poudarkom na Severni Irski.

Pravni viri

Glavni pravni viri na Severnem Irskem so:

  • primarna zakonodaja v obliki zakonov parlamenta Združenega kraljestva in zakonov skupščine Severne Irske. Nekatero primarno zakonodajo v zvezi s Severno Irsko sprejme tudi Tajni svet v obliki uredb v svetu (Orders in Council, podzakonski akti);
  • pravo Evropske unije;
  • sekundarna zakonodaja v obliki podzakonskih aktov in podzakonskih aktov Severne Irske. Druga sekundarna zakonodaja se lahko sprejme v obliki upravnih predpisov;
  • obče pravo, ki se je razvilo na podlagi sodnih odločb.

Vrste pravnih aktov – opis

Primarno zakonodajo ali zakone parlamenta sprejme parlament Združenega kraljestva v Londonu in lahko veljajo za celotno Združeno kraljestvo ali kateri koli njegov del. Parlament Združenega kraljestva je odobril tudi prenos zakonodajne pristojnosti na parlamente in skupščine, ki lahko sprejemajo primarno zakonodajo, ki zajema le nekatera področja in velja le znotraj njihove pristojnosti. Drugo primarno zakonodajo lahko v skladu s posebno pravico sprejme monarh v različnih oblikah, kot so uredbe v svetu, razglasitve, kraljevi nalogi, kraljeva navodila, uredbe in patentne listine.

Sekundarna zakonodaja se sprejema v skladu s pooblastili, ki so podeljena z aktom Njenega Veličanstva v svetu ali ministra, ministrstva, izvršilnega organa Severne Irske ali drugega organa ali osebe. To se imenuje tudi delegirana ali sekundarna zakonodaja, pravni akt, ki podeljuje pooblastila, pa se imenuje pooblastitveni ali „matični“ zakon. Sekundarna zakonodaja ima lahko različne oblike, kot so uredbe v svetu, uredbe ali pravila, vsem pa se lahko skupno reče „podzakonski akti“ ali „podzakonski predpisi“.

Na Severnem Irskem zakonodaja vključuje zakone ali pravne akte, ki so lahko zakoni parlamenta Združenega kraljestva, parlamenta Severne Irske (1921–1972) ali skupščine Severne Irske v Belfastu. V različnih obdobjih so bile vlade na Severnem Irskem, na katere so bile prenesene pristojnosti, razpuščene, veliko zakonodaje pa je bilo vsebovane v „uredbah v svetu“ (Orders in Council), ki so tehnično sekundarna zakonodaja, vendar se uporabljajo kot primarna zakonodaja. Zakonodaja na Severnem Irskem vključuje tudi podzakonske predpise (sekundarna zakonodaja), sprejete v skladu z zakonom parlamenta Združenega kraljestva, uredbo v svetu ali zakonom skupščine Severne Irske.

Pristojnost za sklepanje mednarodnih pogodb v imenu Združenega kraljestva ima kraljica, tj. monarh, ki upošteva nasvet vlade Združenega kraljestva. Parlament Združenega kraljestva nima formalne vloge pri sklepanju mednarodnih pogodb; če pa mednarodna pogodba zahteva spremembo zakonodaje Združenega kraljestva ali odobritev javnih sredstev, parlament o tem glasuje na običajen način. Za izvajanje vseh pogodb EU v Združenem kraljestvu je treba sprejeti zakonodajo, zato so predmet parlamentarnega nadzora. Členi 20–25 Zakona o ustavni reformi in upravljanju iz leta 2010 (Constitutional Reform and Governance Act 2010) so začeli veljati 11. novembra 2010 in določajo, da se lahko mednarodna pogodba ratificira šele, (a) ko kraljevi minister (Minister of a Crown) parlamentu predloži kopijo mednarodne pogodbe, (b) ko je mednarodna pogodba objavljena in (c) ko je minil rok 21 dni zasedanj, ne da bi se kateri koli dom parlamenta izrekel proti ratifikaciji mednarodne pogodbe.

Hierarhija predpisov

V primeru kolizij različnih pravnih virov se te v glavnem rešujejo na sodiščih. Sodišča odločajo tudi v sporih glede razlage zakonodaje. Ker Združeno kraljestvo nima „pisane ustave“, zakona parlamenta ni mogoče izpodbijati pred sodiščem zaradi njegove „protiustavnosti“. V skladu z ustavno doktrino parlamentarne suverenosti je parlament Združenega kraljestva vrhovni zakonodajni organ, kar pomeni, da lahko sprejme in razveljavi kateri koli zakon ter da noben drug organ ne more razveljaviti zakona parlamenta ali izpodbijati njegove veljavnosti.

Vendar doktrino parlamentarne suverenosti omejuje članstvo Združenega kraljestva v Evropski uniji. V skladu z Zakonom o Evropskih skupnostih iz leta 1972 je pravo Evropske unije del zakonodaje Severne Irske. Domačo zakonodajo je treba razlagati tako, da je v skladu s pravom EU, kolikor je to mogoče.

Na podlagi Zakona o človekovih pravicah iz leta 1998, s katerim je bila Evropska konvencija o človekovih pravicah vključena v zakonodajo Združenega kraljestva, imajo sodišča dodatno pristojnost za izpodbijanje zakonov parlamenta. Kolikor je to mogoče, je treba domačo zakonodajo razlagati v skladu s Konvencijo.

Odločbe sodišč in zlasti pritožbenih sodišč imajo pomembno vlogo pri razvoju prava. Zagotavljajo avtoritativne odločitve glede razlage zakonodaje in so osnova občega prava, ki izhaja iz odločb sodišč v prejšnjih zadevah (ali sodne prakse). Na splošno morajo sodišča upoštevati predhodne odločitve višjih sodišč. Glede prava Evropske unije je najvišji organ Sodišče Evropske unije. Sodni lordi (Law Lords) v Zgornjem domu (Dom lordov – House of Lords) so delovali kot vrhovno sodišče Združenega kraljestva. Nadomestilo jih je novo vrhovno sodišče, ki je začelo delovati 1. oktobra 2009. Sodni lordi so postali prvi sodniki vrhovnega sodišča, t. i. Senior Law Lord pa je postal predsednik.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov, in postopek odločanja

Primarno zakonodajo sprejema parlament Združenega kraljestva v Londonu. Preden lahko predlog zakona (Bill) postane zakon parlamenta, ga morata sprejeti oba domova: House of Commons in House of Lords. V obeh domovih potekajo naslednje faze:

  • prva obravnava (uradna predstavitev predloga zakona brez razprave),
  • druga obravnava (splošna razprava),
  • obravnava v odboru (podrobna proučitev, razprava in spremembe). v spodnjem domu ta faza običajno poteka v pristojnem parlamentarnem odboru (Public Bill Committee).
  • faza poročanja (priložnost za dodatne spremembe),
  • tretja obravnava (zadnja možnost za razpravo; spremembe so možne v zgornjem domu).

Ko predlog zakona potrdita oba domova, se pošlje nazaj v prvi dom (kjer je bil predlog vložen), da se obravnavajo spremembe drugega doma.

Oba domova se morata strinjati glede končnega besedila. Dokler se ne dogovorita o vsaki besedi predloga zakona, lahko med njima pride do več izmenjav. Ko se dogovorita, se predlog zakona predloži monarhu v uradno kraljevo potrditev.

V skupščini Severne Irske poteka podoben postopek (ki vključuje predstavitev in obravnavo predloga zakona ter razpravo in glasovanje o njem), čeprav ima skupščina, na katero so bile prenesene pristojnosti, le en dom. Ministri, odbori in posamezni člani lahko vložijo predlog zakona in ga predložijo predsedniku skupščine za obravnavo v skupščini. Če predsednik meni, da so predlogi v pristojnosti skupščine, se predlog zakona predstavi in dom o njem razpravlja. Nato se pošlje ustreznemu zakonodajnemu odboru v pregled. Odbor poroča skupščini, pri čemer se članom omogoči, da proučijo podrobnosti predloga zakona in predlagajo spremembe. Nato se predlog zakona dodatno obravnava v skupščini in se o njem dokončno glasuje.

Ko gre predlog zakona čez vse parlamentarne faze v parlamentu Združenega kraljestva ali skupščini Severne Irske, se pošlje monarhu v uradno kraljevo potrditev, po kateri postane zakon.

Primarna zakonodaja se lahko na splošno spremeni ali razveljavi le z novo primarno zakonodajo. Vendar obstajajo izjeme, v skladu s katerimi se lahko nekatere spremembe in razveljavitve izvedejo s podzakonskim aktom – kadar gre za izpolnjevanje obveznosti EU ali zakonodajno reformo, ki zmanjšuje ali odpravlja upravna bremena. Vendar morata take uredbe s potrditveno odločitvijo odobriti oba domova parlamenta, preden se lahko sprejmejo.

Primarna zakonodaja začne veljati v skladu z določbami o začetku veljavnosti, ki jih vsebuje zakon ali ukrep. Zakon ali ukrep lahko natančno določi datum začetka veljavnosti. To je lahko takoj po uradni kraljevi potrditvi, na določen datum (na splošno vsaj dva meseca po uradni kraljevi potrditvi) ali na datum, ki ga določi minister ali ministrstvo v uredbi o začetku veljavnosti (podzakonski akt). Za različne določbe enega zakona se lahko določijo različni datumi.

Datum začetka veljavnosti za kateri koli akt sekundarne zakonodaje je običajno določen v samem aktu. Izjemoma se lahko datum začetka veljavnosti določi z objavo obvestila v uradnem listu (London Gazette ali Belfast Gazette).

Pravne zbirke podatkov

Na voljo je več pravnih zbirk podatkov.

  • Na Povezava se odpre v novem oknuspletni strani zakonodaje Združenega kraljestva (UK Legislation) so na voljo celotna besedila vse primarne zakonodaje, ki so jo sprejeli parlament Združenega kraljestva, škotski parlament, skupščina Severne Irske in skupščina Walesa, ter vsa sekundarna zakonodaja, ki velja za celotno Združeno kraljestvo ali njegove dele. Dostop do informacij je brezplačen.
  • Revidirana primarna zakonodaja od leta 1235 do danes, ki je bila sprejeta za vse dele Združenega kraljestva, je tudi na voljo na Povezava se odpre v novem oknuspletni strani zakonodaje Združenega kraljestva (UK Legislation).

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuSpletna stran zakonodaje Združenega kraljestva

Zadnja posodobitev: 28/08/2018

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani angleščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Pravo držav članic - Škotska

Ta stran vsebuje informacije o pravu in pravnih zbirkah podatkov v Združenem kraljestvu s posebnim poudarkom na Škotski.

Pravni viri

Glavni pravni viri na Škotskem so:

  • primarna zakonodaja v obliki zakonov parlamenta Združenega kraljestva (Acts of the United Kingdom Parliament) in zakonov škotskega parlamenta (Acts of the Scottish Parliament);
  • pravo Evropske unije,
  • sekundarna zakonodaja v obliki podzakonskih aktov (Statutory Instruments) in škotskih podzakonskih aktov (Scottish Statutory Instruments). Druga sekundarna zakonodaja je lahko v obliki upravnih predpisov (Administrative Orders);
  • obče pravo, ki se je razvilo na podlagi sodnih odločb.

Vrste pravnih aktov – opis

Primarno zakonodajo ali zakone parlamenta sprejme parlament Združenega kraljestva v Londonu in lahko veljajo za celotno Združeno kraljestvo ali njegov del. Parlament Združenega kraljestva je odobril tudi prenos zakonodajnih pooblastil na parlamente in skupščine, ki lahko sprejemajo primarno zakonodajo, ki zajema le nekatera področja in velja le znotraj njihove pristojnosti. Drugo primarno zakonodajo lahko v skladu s posebno pravico sprejme monarh v različnih oblikah, kot so uredbe v svetu (Orders in Council), razglasitve (proclamations), kraljevi nalogi (royal warrants), kraljeva navodila (royal instructions), uredbe (regulations) in patentne listine (letters patent).

Sekundarna zakonodaja se sprejme v skladu s pooblastili, ki so prenesena z aktom Njenega Veličanstva v svetu (Her Majesty in Council) ali ministra, ministrstva, škotskega ministra ali drugega organa ali osebe. To se imenuje tudi delegirana ali sekundarna zakonodaja, pravni akt, ki prenaša pooblastila, pa se imenuje pooblastitveni ali „matični“ zakon. Sekundarna zakonodaja ima lahko različne oblike (kot na primer uredbe v svetu (Orders in Council), uredbe ali pravila), vsem pa se lahko skupno reče „podzakonski akti“ ali „škotski podzakonski akti“.

Zakon o Škotski iz leta 1998 (Scotland Act 1998) je prenesel pooblastila na škotski parlament v Edinburgu. Škotska je z njim (po referendumu) ponovno dobila ločen parlament, ki ga je izgubila v času združitve z Anglijo in Walesom leta 1707. Ker pa je Škotska še vedno del Združenega kraljestva, lahko parlament Združenega kraljestva še vedno sprejema zakone na določenih področjih. Primarno zakonodajo lahko škotski parlament sprejema na področjih, za katera so bila nanj prenesena pooblastila z Zakonom o Škotski iz leta 1998 (in Zakon o Škotski iz leta 2012). Ta področja so: zdravje, izobraževanje, lokalna samouprava, socialno delo, stanovanjske zadeve, načrtovanje, turizem in gospodarski razvoj, nekateri vidiki prometa, pravosodje, svoboda in varnost, vključno z večino vidikov zasebnega prava in kazenskega prava, policija in gasilci, številni okoljski vidiki, kmetijstvo in ribištvo, šport in umetnost ter izvajanje mednarodnih obveznosti na področjih s prenesenimi pooblastili. Z Zakonom o Škotski iz leta 2012 so se ta prenesena pooblastila razširila tudi na področja, kot so nekatere davčne zadeve. Škotske podzakonske akte lahko sprejmejo tudi škotski ministri, ki so za to pooblaščeni z zakoni parlamenta Združenega kraljestva ali zakoni škotskega parlamenta.

Pooblastilo za sklepanje mednarodnih pogodb v imenu Združenega kraljestva ima kraljica, tj. monarh, ki upošteva nasvet vlade Združenega kraljestva. Parlament Združenega kraljestva nima formalne vloge pri sklepanju mednarodnih pogodb; če pa mednarodna pogodba zahteva spremembo zakonodaje Združenega kraljestva ali odobritev javnih sredstev, parlament o tem glasuje na običajen način. Za izvajanje vseh pogodb EU v Združenem kraljestvu je treba sprejeti zakonodajo, zato so te predmet parlamentarnega nadzora. Od začetka veljavnosti Zakona o ustavni reformi in upravljanju iz leta 2010 (Constitutional Reform and Governance Act 2010) se mednarodna pogodba lahko ratificira šele, (a) ko kraljevi minister (Minister of a Crown) parlamentu predloži kopijo mednarodne pogodbe, (b) ko je mednarodna pogodba objavljena in (c) ko je minil rok 21 dni zasedanj, ne da bi se kateri koli dom parlamenta izrekel proti ratifikaciji mednarodne pogodbe.

Hierarhija predpisov

V primeru kolizije različnih pravnih virov se ta v glavnem rešuje na sodiščih. Sodišča odločajo tudi v sporih glede razlage zakonodaje. Ker v Združenem kraljestvu ni „pisane ustave“, zakona parlamenta ni mogoče izpodbijati pred sodiščem zaradi njegove „protiustavnosti“. Ustavna doktrina „parlamentarne suverenosti“ pomeni, da je parlament Združenega kraljestva najvišji zakonodajni organ, kar pomeni, da lahko sprejme in razveljavi kateri koli zakon ter da noben drug organ ne more razveljaviti zakona parlamenta ali izpodbijati njegove veljavnosti.

Vendar je doktrina parlamentarne suverenosti omejena s članstvom Združenega kraljestva v Evropski uniji. V skladu z Zakonom o Evropskih skupnostih iz leta 1972 je pravo Evropske unije del zakonodaje Anglije in Walesa (ter Škotske in Severne Irske). Domačo zakonodajo je treba razlagati tako, da je v skladu s pravom EU, kolikor je mogoče.

Zakon o človekovih pravicah iz leta 1998, s katerim je bila Evropska konvencija o človekovih pravicah vključena v pravo Združenega kraljestva, daje sodiščem dodatno pooblastilo za izpodbijanje zakonov parlamenta. Kolikor je mogoče, je treba domačo zakonodajo razlagati v skladu s Konvencijo.

Odločbe sodišč, zlasti pritožbenih sodišč, imajo pomembno vlogo pri razvoju prava. Zagotavljajo avtoritativne odločitve glede razlage zakonodaje in so osnova občega prava, ki izhaja iz odločb sodišč v predhodnih zadevah (ali sodne prakse). Splošno načelo pri tem, katere odločbe sodišč so zavezujoče za druga sodišča, je, da sodišče zavezujejo predhodne odločitve višjega sodišča. Glede prava Evropske unije je Sodišče Evropske unije najvišji organ. Vrhovno kazensko sodišče (High Court of Justiciary) je najvišje kazensko sodišče na Škotskem, medtem ko so sodni lordi (Law Lords) v zgornjem domu (Lordska zbornica – House of Lords) delovali kot Vrhovno sodišče za civilne zadeve na Škotskem. Nadomestilo jih je novo vrhovno sodišče, ki je začelo delovati 1. oktobra 2009. Sodni lordi so postali prvi sodniki vrhovnega sodišča, t. i. Senior Law Lord pa je postal predsednik.

Institucionalni okvir

Institucije, pristojne za sprejemanje predpisov, in postopek odločanja

Primarno zakonodajo sprejema parlament Združenega kraljestva v Londonu. Preden lahko predlog zakona (Bill) postane zakon parlamenta, ga morata sprejeti oba domova parlamenta: spodnji (House of Commons) in zgornji dom (House of Lords). V obeh domovih potekajo naslednje faze:

  • prva obravnava (uradna predstavitev predloga zakona brez razprave),
  • druga obravnava (splošna razprava),
  • obravnava v odboru (podrobna proučitev, razprava in spremembe); v spodnjem domu ta faza običajno poteka v pristojnem parlamentarnem odboru,
  • faza poročanja (priložnost za dodatne spremembe),
  • tretja obravnava (zadnja priložnost za razpravo; spremembe so možne v zgornjem domu).

Ko predlog zakona potrdita oba domova, se vrne v prvi dom (kjer je bil predlog vložen), da se obravnavajo spremembe, ki jih je predlagal drugi dom.

Oba domova morata soglašati glede končnega besedila. Med njima lahko pride do več izmenjav, dokler se ne dogovorita o vsaki besedi predloga zakona. Ko se to zgodi, se predlog zakona predloži monarhu v kraljevo potrditev (Royal Assent).

V škotskem parlamentu poteka podoben postopek predstavitve predloga zakona, obravnave, razprave in glasovanja, čeprav ima parlament s prenesenimi pooblastili le en dom. Obstajajo tri faze:

  • 1. faza: ustrezni parlamentarni odbori vsebinsko obravnavajo predlog zakona in pripravijo poročilo o njegovih splošnih načelih. Parlament prouči poročilo in razpravlja o splošnih načelih predloga zakona. Če se z njimi strinja, predlog zakona preide v drugo fazo;
  • 2. faza: odbor oziroma včasih tudi odbor celotnega parlamenta podrobno prouči predlog zakona. V tej fazi se lahko vložijo spremembe oziroma amandmaji k predlogu zakona;
  • 3. faza: predlog zakona se ponovno obravnava v parlamentu. Možne so dodatne spremembe, potem pa parlament razpravlja in glasuje o sprejetju predloga zakona v njegovi končni različici.

Ko gre predlog zakona čez vse parlamentarne faze v parlamentu Združenega kraljestva ali škotskem parlamentu, se pošlje monarhu v kraljevo potrditev, po kateri postane zakon. Na Škotskem obstaja štiritedenski rok, v katerem lahko sodni uradniki (Law Officers) izpodbijajo predlog zakona, če menijo, da ne spada v zakonodajna pooblastila škotskega parlamenta.

Primarna zakonodaja se lahko na splošno spremeni ali razveljavi samo z novo primarno zakonodajo. Vendar obstajajo izjeme, v skladu s katerimi se lahko nekatere spremembe in razveljavitve izvedejo s podzakonskim aktom – kadar gre za izpolnjevanje obveznosti EU ali zakonodajno reformo, ki zmanjšuje ali odpravlja upravna bremena. Vendar morata take uredbe pred sprejetjem s potrditveno odločitvijo (affirmative resolution) odobriti oba domova parlamenta.

Primarna zakonodaja začne veljati v skladu z določbami o začetku veljavnosti, ki so vključene v zakon. Zakon lahko natančno določi datum začetka veljavnosti. To je lahko takoj po kraljevi potrditvi, na določen datum (na splošno vsaj dva meseca po kraljevi potrditvi) ali na datum, ki ga določi minister ali ministrstvo v uredbi o začetku veljavnosti (Commencement Order) (podzakonski akt). Za različne določbe enega zakona se lahko določijo različni datumi.

Datum začetka veljavnosti za kateri koli akt sekundarne zakonodaje je običajno določen v samem aktu. Izjemoma se lahko datum začetka veljavnosti določi z objavo obvestila v uradnem listu (London Gazette ali Edinburgh Gazette).

Pravne zbirke podatkov

Dostopnih je več pravnih zbirk podatkov.

Čeprav je vsa škotska zakonodaja dostopna na spletišču OPSI, je celotna škotska primarna in sekundarna zakonodaja, sprejeta od prenosa pooblastil leta 1999, prav tako na voljo na spletišču Povezava se odpre v novem oknuUrada kraljičinega tiskarja za Škotsko (Office of the Queen's Printer for Scotland). Dostop do zakonodaje je brezplačen.

Spletišče Povezava se odpre v novem oknuLegislation.gov.uk, ki bo vključevalo spletišče OPSI in spletišče zbirke podatkov kodificiranega prava ter nadomestilo zakonodajo, ki se objavlja na spletišču Urada kraljičinega tiskarja za Škotsko, je uradno spletišče vse zakonodaje Združenega kraljestva.

Sorodne povezave

Povezava se odpre v novem oknuUrad za informacije javnega sektorja (Office of Public Sector Information – OPSI), Povezava se odpre v novem oknuzbirka podatkov kodificiranega prava Združenega kraljestva, Povezava se odpre v novem oknulegislation.gov.uk, Povezava se odpre v novem oknuUrad kraljičinega tiskarja za Škotsko (Office of the Queen's Printer for Scotland)

Zadnja posodobitev: 04/05/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.