Ta stran vsebuje informacije o španskem pravnem sistemu in splošni pregled pravnega reda v državi.
Poišči informacije po področjih
Viri španskega prava so opredeljeni v členu 1 civilnega zakonika (Código Civil):
Ustava: najvišji pravni akt španske države, ki velja za vse javne organe in državljane. Vsaka določba ali akt, ki je v nasprotju z ustavo, je pravno neveljaven. Vsebina ustave je razdeljena na dva jasno ločena dela: (a) pravno doktrino in (b) sistemski zakon.
Mednarodne pogodbe: pisni sporazumi, ki jih sklenejo nekateri subjekti mednarodnega prava in ki jih to pravo ureja. Vključujejo lahko en ali več povezanih pravnih instrumentov ne glede na njihovo poimenovanje. Ko so mednarodne pogodbe podpisane in uradno objavljene v Španiji, postanejo del notranjega pravnega reda.
Statuti o avtonomiji: temeljna španska institucionalna pravila, ki veljajo za posamezne avtonomne skupnosti in so bila priznana s špansko ustavo iz leta 1978. Sprejmejo se s sistemskim zakonom. Vsebujejo vsaj ime avtonomne skupnosti, njene ozemeljske meje, imena, organizacijske strukture in sedeže avtonomnih institucij ter pristojnosti, ki so jim podeljene. Statuti o avtonomiji niso niti izraz suverenosti niti ustava, ker ne izvirajo iz primarnega ustavnega pooblastila (ki ni bilo podeljeno ozemljem, ki so postala avtonomne skupnosti), temveč je treba njihov obstoj pripisati priznanju s strani države, pri čemer načelo avtonomije v nobenih okoliščinah ne ogroža načela enotnosti.
V členu 1(2) španskega civilnega zakonika je navedeno, da so „[d]oločbe, ki so v nasprotju z določbami višjega reda, […] pravno neveljavne“. To pomeni, da je treba nujno določiti hierarhijo predpisov. Zato so s špansko ustavo urejena medsebojna razmerja med različnimi predpisi ter njihova hierarhična in pristojnostna razmerja.
V skladu z ustavo je prednostni vrstni red predpisov v španskem pravu naslednji:
Poleg tega je bilo določeno načelo pristojnosti v zvezi s predpisi, ki jih izdajo parlamenti različnih avtonomnih skupnosti (uredbe regionalne vlade, odredbe regionalne vlade itd.).
Sodniki in sodišča ne uporabijo predpisov ali drugih določb, ki so v nasprotju z ustavo, zakonom ali načelom hierarhije predpisov.
Institucionalni okvir Španije temelji na načelu delitve oblasti, pri čemer imajo zakonodajno oblast španski parlament in zakonodajne skupščine avtonomnih skupnosti države.
Vlada na ravni države in na ravni vsake avtonomne skupnosti ima izvršilno oblast – vključno s pristojnostmi za zakonsko urejanje – in včasih izvršuje zakonodajna pooblastila, kot jih nanjo prenese parlament.
Lokalni organi nimajo zakonodajnih pooblastil, imajo pa regulativna pooblastila, ki jih izvršujejo predvsem v obliki občinskih podzakonskih aktov.
Zakonodajne pobude dajejo vlada, kongres in senat, skupščine avtonomnih skupnosti in v nekaterih primerih ljudska iniciativa.
Mednarodne pogodbe: na voljo so trije mehanizmi sprejemanja, ki so odvisni od zadev, ki jih ureja pogodba.
Ko so mednarodne pogodbe podpisane in uradno objavljene v Španiji, postanejo del notranjega pravnega reda. Od določb pogodb je mogoče odstopati, jih spremeniti ali odložiti njihovo uporabo le na način, določen v samih pogodbah ali v skladu s splošnimi pravili mednarodnega prava. Mednarodne pogodbe in sporazumi se lahko odpovejo po istem postopku, po katerem se sprejmejo.
Zakon:
Svet ministrov (Consejo de Ministros) odobri predloge zakonov ter jih skupaj s predstavitvijo razlogov za njihovo uvedbo in pravnim ozadjem, potrebnima, da lahko kongres sprejme odločitev o njih, predloži kongresu.
V avtonomnih skupnostih predloge zakonov odobrijo zadevni sveti ministrov in se pod enakimi pogoji predložijo zakonodajni skupščini zadevne avtonomne skupnosti.
Ko kongres odobri predlog splošnega ali sistemskega zakona, predsednik kongresa o tem nemudoma obvesti predsednika senata, ki predlog zakona nato predloži v razpravo senatu. Senat lahko v dveh mesecih od datuma prejema predloga zakona vloži veto na ta predlog ali ga spremeni. Veto mora biti sprejet z absolutno večino.
Predloga zakona ni mogoče predložiti kralju v potrditev, dokler kongres ne ratificira prvotnega osnutka (v primeru veta je za to potrebna absolutna večina, navadna večina pa zadostuje, ko od njegove predložitve pretečeta dva meseca) ali glasuje o spremembah, ki jih sprejme ali zavrne z navadno večino. Dvomesečni rok, v katerem lahko senat vloži veto na predlog zakona ali ga spremeni, se skrajša na 20 koledarskih dni v primeru predlogov zakona, ki jih vlada ali kongres razglasi za nujne.
Zakoni, ki jih sprejme parlament, se predložijo kralju, ki jih v 15 dneh od sprejetja potrdi, izda in odredi njihovo objavo.
Uredbe: uredbe se sprejemajo po naslednjem postopku:
Uradni list upravlja zbirko podatkov, ki vsebuje vso zakonodajo, objavljeno od leta 1960: Iberlex.
Dostop do te zbirke podatkov je brezplačen.
Vsi uradni listi, objavljeni od leta 1960, so na voljo na spletišču uradnega lista.
Spletišče vključuje iskalnik po zakonodaji in obvestilih ter zbirke ustavne sodne prakse (od leta 1980), poročil in mnenj državne pravne službe (Abogacía del Estado) (od leta 1997) ter mnenj državnega sveta. Vključuje tudi prenovljene različice, ki vsebujejo glavne spremembe zakonodaje. Nazadnje, ponuja storitev opozarjanja, ki zajema zakonodajna obvestila, javne objave ter vpoglede v informacije in dokumentacijo.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.