Avstrijsko pravo je predvsem zapisano (gesatztes) pravo. Nasprotno pa ima običajno pravo le zelo omejeno vlogo. Sodbe najvišjih sodišč so dragocene smernice za uporabo prava in zelo pomembne, vendar sodna praksa formalno ni priznana kot pravni vir.
Avstrijska ustava določa, da so splošno priznana pravila mednarodnega prava del avstrijskega zveznega prava in da se mednarodne pogodbe vključijo v avstrijski pravni sistem (s posebno zakonodajo ali brez nje). Pravna moč določb mednarodne pogodbe v domačem pravnem sistemu je odvisna od njene vsebine.
Za odobritev mednarodnih pogodb, ki spreminjajo ali dopolnjujejo ustavo, v Nationalratu (spodnji dom avstrijskega parlamenta) so potrebne enake kvalificirane večine kot za zvezne ustavne zakone. Za mednarodne pogodbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodajo, so potrebni enaki kvorumi kot za zakone.
Mednarodne pogodbe načeloma sklepa zvezni predsednik na predlog zvezne vlade ali zveznega ministra, ki ga za to pooblasti zvezna vlada. Politične pogodbe in mednarodne pogodbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodajo, mora predhodno potrditi Nationalrat. Zvezni predsednik lahko pooblasti zvezno vlado ali pristojne člane zvezne vlade, da sklenejo nekatere vrste mednarodnih pogodb, ki niso politične in ne spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodaje.
V skladu z avstrijsko ustavo ima vseh devet zveznih dežel (Bundesländer) poleg zveznega ustavnega prava tudi svoje deželno ustavno pravo. Deželno ustavno pravo ne sme biti v nasprotju z zveznim ustavnim pravom in mu je torej podrejeno. Takšno razmerje prednosti pa načeloma ne obstaja med zveznimi in deželnimi zakoni. Od leta 1988 lahko dežele v zadevah, ki spadajo v njihovo pristojnost, sklepajo mednarodne pogodbe. Vendar ima v zunanjih zadevah še naprej vodilno vlogo zvezna vlada.
Za sprejetje zvezne ustavne zakonodaje je potrebna dvotretjinska večina glasov v Nationalratu, pri čemer mora biti navzoča vsaj polovica poslancev. Poleg tega mora biti tako oblikovana zakonodaja izrecno poimenovana kot „ustavni zakon“ ali „ustavna določba“.
Nasprotno pa se za veljavni sklep o zveznem zakonskem predpisu zahtevata navzočnost vsaj ene tretjine poslancev Nationalrata in absolutna večina oddanih glasov.
Naslednja temeljna načela (Grundprinzipien) avstrijske ustave so najpomembnejše določbe pravnega sistema države:
Vsa navedena temeljna načela skupaj oblikujejo tako imenovani temeljni ustavni red (verfassungsrechtliche Grundordnung).
Imajo velik ustavni pomen. Če se s pomembno spremembo ustave opusti eno od temeljnih načel ali bistveno spremeni razmerje med temi načeli, se to šteje za celovito spremembo ustave in je treba izvesti referendum.
Pristop Avstrije k Evropski uniji 1. januarja 1995 je pomenil celovito spremembo avstrijske ustave. Od pristopa Avstrije njen pravni sistem ne temelji več le na avstrijskem ustavnem pravu, ampak tudi na pravu EU (ustavni dualizem). Prevladujoče stališče je, da ima pravo EU prednost pred domačim pravom in tudi splošnim zveznim ustavnim pravom , nima pa prednosti pred temeljnimi načeli ustave.
Ustavno pravo določa „pravila igre“ za politično dejavnost, tako da opredeljuje:
Temeljno načelo pravne države v ustavi določa, da je zakonodaja zavezujoča za javno upravo in sodstvo. Z ustavo so zakonodajne pristojnosti razdeljene med zvezno vlado in dežele.
Uredbe (Verordnungen) so splošni pravni predpisi, ki jih izdajo upravni organi in so zavezujoči za vse osebe, katerih razmerja se urejajo z zakonom. Za izdajanje izvedbenih uredb, ki podrobneje določajo izvajanje določb iz splošnejših pravnih predpisov, običajno zakonov, je v ustavi določeno splošno pooblastilo. Za uredbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakone, je potrebno izrecno ustavno pooblastilo.
Odločbe (Bescheide) so najpogosteje izvršilni upravnopravni akti, ki veljajo le za osebe, imenovane v njih.
V skladu z delitvijo oblasti med zvezno vlado in deželami na podlagi ustave so v zakonodajni postopek vključeni različni organi.
Nationalrat sprejema zvezno zakonodajo, običajno s sodelovanjem Bundesrata (zgornji dom avstrijskega parlamenta). Državljani neposredno izvolijo 183 poslancev Nationalrata, medtem ko Bundesrat izvolijo deželni sveti (Landtage). Praviloma ima Bundesrat le pravico do vložitve veta na predlog zakona.
Deželno zakonodajo sprejemajo deželni sveti.
Predloge zakonov lahko Nationalratu predložijo:
Poleg tega je treba v obravnavo Nationalratu predložiti tudi državljansko pobudo, če jo podpiše 100 000 volilnih upravičencev ali ena šestina volilnih upravičencev v treh deželah.
V praksi večino zakonodajnih pobud vloži zvezna vlada. Predloge zakonov zvezne vlade mora soglasno potrditi zvezna vlada (v svetu ministrov). Predlog pripravi zvezni minister, preden pa ga potrdi vlada, so k predložitvi pripomb pozvani drugi organi, kot so zvezne dežele ali druge interesne skupine.
Po sprejetju predloga zakona v Nationalratu ga mora potrditi tudi Bundesrat. (Predlogov zveznih zakonov o financah ni treba predložiti Bundesratu – zvezna suverenost Nationalrata.) Zvezni kancler nato predlog zakona predloži zveznemu predsedniku v overitev.
Nationalrat lahko razpiše referendum o predlogu zakona. Izvedbo referenduma lahko zahteva tudi večina njegovih poslancev. V takem primeru mora biti predlog zakona, ki ga je Nationalrat že potrdil, potrjen tudi na referendumu, preden se lahko overi. Referendum je treba razpisati tudi za vsako celovito spremembo ustave.
Zvezni predsednik s podpisom potrdi, da je bil zakon sprejet v skladu z ustavo. Tako overjeni zakon mora nato sopodpisati zvezni kancler.
Ko zvezni kancler sopodpiše zvezni zakon, se ta objavi v zveznem uradnem listu (Bundesgesetzblatt). Razen če ni s samim zakonom izrecno določen retroaktivni učinek zakona ali datum njegovega začetka veljavnosti (vacatio legis), zakon začne veljati ob koncu dneva objave in izdaje zveznega uradnega lista, v katerem je objavljen.
Zakon se lahko razveljavi bodisi izrecno (formalna derogacija) bodisi s sprejetjem novega zveznega zakona, katerega vsebina ni skladna s prejšnjim predpisom (materialna derogacija), ne da bi bilo v njem formalno navedeno, da prejšnji predpis ni več veljaven (lex posterior derogat legi priori). Posebni zakon ima prednost pred splošnim zakonom (lex specialis derogat legi generali). Poleg tega je lahko čas veljavnosti opredeljen tudi v samem zakonu.
Rechtsinformationssystem des Bundes (pravni informacijski sistem Republike Avstrije), ki ga upravlja zvezno ministrstvo za digitalizacijo in gospodarske zadeve, zagotavlja spletni dostop do avstrijske zakonodaje.
Dostop do Rechtsinformationssystem des Bundes je brezplačen.
Vsebine, zajete v pravnem informacijskem sistemu Republike Avstrije, so:
druge razglasitve:
nekateri avstrijski zakoni so na voljo tudi v angleščini.
Več informacij je na voljo na spletišču Rechtsinformationssystem des Bundes.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.