Del II – Kdaj lahko posameznik uveljavlja varstvo pravic, ki jih zagotavlja Listina o temeljnih pravicah

RazširiSkrči

Kdaj lahko posameznik uveljavlja varstvo pravic, ki jih zagotavlja Listina o temeljnih pravicah?

1. Upravičenci do varstva na podlagi Listine

Od začetka veljavnosti Maastrichtske pogodbe leta 1993 je vsaka oseba, ki ima državljanstvo ene od držav članic EU, samodejno tudi državljan EU. Državljanstvo EU je dodano nacionalnemu državljanstvu in podeljuje niz pravic, med katerimi sta pravica do prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, kadar se uporablja Pogodba, ter pravica do prostega gibanja in prebivanja v EU pod pogoji, določenimi s pravom EU. Več informacij o pravicah, ki izhajajo iz državljanstva EU, in njihovem uveljavljanju je na voljo tukaj.

Poudariti je treba, da do tega varstva niso upravičeni samo državljani EU: na Listino se lahko sklicujejo tudi državljani držav nečlanic in osebe brez državljanstva. Tudi pravne osebe so upravičene do varstva, ki je z Listino zagotovljeno v zvezi z nekaterimi pravicami: več informacij o tem vsebuje oddelek 1.1.

Na nekaj temeljnih pravic iz Listine se lahko sklicujejo le državljani EU, in sicer na:

  • pravico do dela in svobodo izbire poklica (člen 15(1));
  • svobodo gospodarske pobude (člen 16);
  • pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament in občinskih volitvah (člena 39 in 40);
  • pravico do prostega gibanja in prebivanja v EU (člen 45);
  • pravico do zaščite s strani diplomatskih in konzularnih organov katere koli druge države članice EU (člen 46).

Navesti je treba, da je Sodišče Evropske unije sklicevanje na pravico do prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva na področju uporabe Pogodb, ki je določena v členu 18 PDEU in zdaj tudi v členu 21(2) Listine, do zdaj priznavalo samo državljanom EU.

Vendar lahko večino temeljnih pravic iz Listine EU uveljavljajo tako državljani EU kot tudi nedržavljani EU. Pri tem je odločilno to, ali je mogoče domnevno kršitev temeljnih pravic pripisati sami Evropski uniji ali državi članici EU pri izvajanju prava EU. Oddelek 3 vsebuje smernice v zvezi s tem.

1.1 Pravne osebe kot upravičenci do varstva na podlagi Listine

V nekaterih določbah Listine je med upravičenci do pravic, ki jih določajo, izrecno navedena „vsaka [...] pravna oseba s [...] statutarnim sedežem v eni od držav članic“, in sicer zlasti pri:

  • pravici dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij EU (člen 42);
  • pravici, da se oseba obrne na evropskega varuha človekovih pravic glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij EU (člen 43);
  • pravici do peticije, naslovljene na Evropski parlament.

Vendar večina določb Listine ne vsebuje take navedbe.

Nekatere od njih se zdijo same po sebi omejene na fizične osebe, na primer: člen 1 (človekovo dostojanstvo), člen 2 (pravica do življenja), člen 3 (pravica do osebne celovitosti), člen 4 (prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja), člen 5 (prepoved suženjstva in prisilnega dela), člen 9 (pravica sklepanja zakonske zveze in pravica ustvarjanja družine), člen 18 (pravica do azila), člen 19 (varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve), člen 23 (enakost žensk in moških), člen 24 (pravice otroka), člen 25 (pravice starejših), člen 26 (vključenost invalidov), člen 29 (pravica dostopa do služb za posredovanje zaposlitev), člen 30 (varstvo v primeru neupravičene odpustitve), člen 31 (pošteni in pravični delovni pogoji), člen 32 (prepoved dela otrok in varstvo mladih pri delu), člen 33 (družinsko in poklicno življenje), člen 34 (socialna varnost in socialna pomoč), člen 39 (pravica voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament), člen 40 (pravica voliti in biti voljen na občinskih volitvah), člen 45 (svoboda gibanja in prebivanja) in člen 46 (diplomatska in konzularna zaščita).

Nasprotno pa je Sodišče odločilo, da se lahko pravne osebe sklicujejo samo na nekatere določbe Listine, v katerih niso izrecno omenjene kot upravičenci, na primer na člena 7 in 8 o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja oziroma varstvu osebnih podatkov (glej zadevo C-92/09, Volker und Markus Schecke) ter člen 47(3) o dostopu do pravne pomoči (glej zadevo C-279/09, DEB). Hkrati je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da se lahko varstvo, zagotovljeno pravnim osebam, po obsegu in ravni razlikuje od varstva, ki ga uživajo fizične osebe.

Pri preostalih določbah ni jasno, ali se nanašajo tudi na pravne osebe ali ne. Če zadeva, ki vključuje eno od teh določb, kakor koli drugače spada na področje uporabe Listine, bi lahko bilo koristno pozvati Sodišče, naj pojasni, ali so pravne osebe med upravičenci do takega varstva.

Sodišče bo moralo pri svoji presoji upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, če je mogoče določbo Listine, ki se navaja, opredeliti kot „ustrezno pravico“ v smislu člena 52(3) Listine (glej del III, oddelka 5 in 5.1, ter zgoraj navedeni zadevi Schecke in DEB).

2. Subjekti, ki morajo spoštovati Listino

V skladu s členom 51(1) je Listina zavezujoča za:

  • institucije, organe, urade in agencije EU;
  • države članice, vendar samo, ko izvajajo pravo EU.

Vse institucije, organi, uradi ali agencije EU morajo spoštovati Listino, prav tako pa jo mora pri opravljanju svojih nalog spoštovati njihovo osebje.

Listino morajo spoštovati pri sprejemanju in uporabi aktov EU ter splošneje pri izvajanju pristojnosti in nalog, ki so jim podeljene s Pogodbama EU (PEU in PDEU).

Primeri kršitev temeljnih pravic EU s strani institucij, organov, uradov ali agencij EU ali njihovega osebja vključujejo:

  • sprejetje pravnega akta (na primer direktive ali uredbe EU), v katerem niso določeni ustrezni zaščitni ukrepi glede obdelave osebnih podatkov;
  • zavrnitev dostopa do dokumentov;
  • preiskavo, ki jo vodijo uradniki Komisije in s katero se poskuša ugotoviti kršitev pravil konkurence, v nasprotju s pravico do spoštovanja zasebnega življenja.

Navesti je treba, da Listina institucije, organe, urade in agencije EU zavezuje tudi, kadar sprejmejo ali uporabljajo akt, ki naj bi imel učinke tudi zunaj EU ali izključno zunaj EU. Podobno Listina uslužbence EU zavezuje tudi, ko svoje dolžnosti opravljajo zunaj Evropske unije, na primer v okviru:

  • mednarodnega sporazuma med EU in ZDA o izmenjavi osebnih podatkov;
  • sklepa Sveta Evropske unije o zamrznitvi sredstev iraškega državljana ali pravne osebe s sedežem v Iraku.

Kar zadeva pojem „država“, je v razlagi člena 51(1) (za „Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah“ glej del III, oddelek 6) jasno navedeno, da se nanaša na „centralne organe in regionalne ali lokalne organe ter [...] javne organizacije pri njihovem izvajanju prava Unije“. Listina je za države zavezujoča tudi, kadar nastopajo kot delodajalci.

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „država“ vključuje tudi „organ, ki je, ne glede na pravno obliko, na podlagi akta javnega organa odgovoren, da pod nadzorom slednjega zagotovi storitev javnega pomena, in ki za to razpolaga s posebnimi pristojnostmi, ki presegajo pristojnosti, ki izhajajo iz običajnih pravil, ki se uporabljajo pri odnosih med posamezniki“ (glej zadevo C-282/10, Dominguez). Zato mora tak organ, kadar izvaja pravo EU, enako spoštovati Listino kot kateri koli drug državni organ.

Skratka, na podlagi člena 51(1) se je mogoče na Listino sklicevati za izpodbijanje vsake kršitve temeljnih pravic, ki izhaja iz akta, ki so ga sprejeli institucije, organi, uradi in agencije EU. Nasprotno pa se lahko posamezniki na varstvo, ki ga zagotavlja Listina, sklicujejo samo v primeru kršitve, ki izhaja iz nacionalnega akta, s katerim se izvaja pravo EU.

To je bistvena razlika v primerjavi z EKČP in nacionalnimi ustavami: tožba se lahko vloži zoper kateri koli akt države članice EU, če je v nasprotju z ustavo te države ali EKČP.

Posameznik bi torej lahko imel pomisleke, ali je res vredno truda ugotavljati, ali je bil nacionalni akt, s katerim je domnevno kršena Listina, sprejet v okviru izvajanja prava EU.

Z vidika posameznika, ki uveljavlja tako varstvo, se ta dodatni trud izplača, kajti če se Listina uporablja, velja naslednje:

  • žrtev kršitve lahko uporabi različna sodna in zunajsodna pravna sredstva, zagotovljena s pravom EU (glej del I, oddelek 4);
  • na primer, žrtev mora pred vložitvijo pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu v zvezi s kršitvijo EKČP najprej izčrpati nacionalna pravna sredstva (v zvezi s tem pravilom in omejitvami njegove uporabe glej Praktični vodnik po merilih dopustnosti);
  • medtem ko lahko nacionalna sodišča prve stopnje, ki obravnavajo zadevo, pri Sodišču vložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe (glej oddelek 4);
  • pravo EU ima posebne učinke na nacionalni ravni, ki lahko žrtvi kršitve zagotovijo še posebno učinkovito varstvo, kot sta na primer dolžnost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nacionalnega akta, ki ni združljiv z Listino, ali da ga razlaga skladno z Listino, ter plačilo odškodnine s strani zadevne države članice.

Glede razmerja med pravom EU in nacionalnim pravom (pravni vidik) se je treba najprej vprašati, ali se z nacionalnim aktom izvaja pravo EU; ker pravo EU prevlada nad nacionalnim pravom (primarnost), mora biti nacionalno pravo v skladu s pravom EU.

V okviru izvajanja prava EU je Listina v bistvu izhodišče za varstvo temeljnih pravic. Nacionalni viri za varstvo temeljnih pravic lahko imajo vlogo, vendar je njihov pomen odvisen od stopnje povezanosti med pravom EU in zadevnimi nacionalnimi določbami v sporni zadevi (glej del III, oddelek 7).

2.1 Kdaj morajo posamezniki spoštovati Listino?

Posamezniki so upravičenci do varstva, zagotovljenega z Listino. Nasprotno pa niso navedeni med subjekti, ki morajo obvezno spoštovati Listino.

Vendar to ne pomeni, da za posameznike nikoli ne velja dolžnost spoštovanja Listine.

Kot je navedlo Sodišče, se je na določbo Listine, ki „sama po sebi zadostuje za to, da se posameznikom podeli subjektivna pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo“, mogoče sklicevati, da se zahteva opustitev uporabe nasprotujočih nacionalnih določb, tudi v postopku med posamezniki (glej zadevo C-176/12, Association de médiation sociale, točka 47).

Poglejmo si naslednji primer (ki temelji na zadevi C-555/07, Kücükdeveci). G. A je delodajalec v zasebnem sektorju in ga. B je njegova delavka. Ga. B prejme dopis o odpovedi delovnega razmerja z enomesečnim odpovednim rokom. To je v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi, v skladu s katerimi je odpovedni rok en mesec, če je delavec za delodajalca delal manj kot dve leti, pri čemer se ne upošteva delovna doba delavca pred dopolnjenim 25. letom starosti. Po mnenju ga. B, ki je bila zaposlena od 18. leta starosti, je zadevna določba diskriminacijska na podlagi starosti. Zato zoper svojega delodajalca začne sodni postopek pred nacionalnimi sodišči. Nacionalno sodišče meni, da se z domnevno diskriminacijsko nacionalno določbo izvaja pravo EU, saj ureja merila za odpoved delovnega razmerja in spada na področje uporabe Direktive Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Sodišče Evropske unije potrdi, da se z zadevno nacionalno določbo izvaja pravo EU, in odloči, da se je na člen 21(1) Listine, ki prepoveduje diskriminacijo med drugim na podlagi starosti, mogoče sklicevati in ga uporabiti za izključitev uporabe nasprotujoče nacionalne določbe tudi v postopku med posamezniki. Po mnenju Sodišča so nacionalne določbe, kot je sporna določba, diskriminacijske na podlagi starosti, zato jih nacionalno sodišče ne bi smelo uporabiti v zvezi z go. B.

Povedano drugače, čeprav je dolžnost zagotavljanja, da so nacionalna pravila v skladu z Listino, zavezujoča samo za države članice, lahko njihovo neupoštevanje zadevne obveznosti privede do neposredne uporabe določb Listine v zvezi s posamezniki.

Ta posebna značilnost Listine, imenovana neposredni horizontalni učinek, je dodatna prednost v primerjavi z EKČP, katere določbe nimajo enakega učinka.

Seveda pa ta neposredni horizontalni učinek Listine predstavlja dvorezni meč: po eni strani je z njim okrepljeno varstvo temeljnih pravic posameznikov, po drugi strani pa lahko posamezniki, ki ravnajo v skladu z nacionalnim pravom, izgubijo v postopku.

Zato je zelo pomembno vedeti, katere določbe Listine imajo neposredni horizontalni učinek. Več informacij o tej temi je na voljo v delu III, oddelek 7.

3. Kdaj se z nacionalnim aktom izvaja pravo EU?

Po mnenju Sodišča se z nacionalnim ukrepom izvaja pravo EU, kadar „spada na področje uporabe prava EU“ (glej zadevo C-617/10, Åkerberg Fransson, točke od 17 do 23). Listina se torej uporablja za vse nacionalne akte, ki spadajo na področje uporabe prava EU, in samo za take akte.

Na prvi pogled ta dodatna, nekoliko enigmatična formulacija nikakor ne pomaga pri razumevanju področja uporabe Listine. Vendar se je Sodišče Evropske unije pred Lizbonsko pogodbo opiralo prav na to besedilo, da bi opredelilo področje uporabe temeljnih pravic, zaščitenih kot splošna načela prava EU. S to sodno prakso je bil pojasnjen pomen, ki ga ima besedilo „izvajanje/področje uporabe prava Evropske unije“. To pomeni, da:

  • varstva, ki ga zagotavlja Listina, ni mogoče sprožiti preprosto s trditvijo, da se konkretna zadeva nanaša na kršitev temeljne pravice, določene v Listini, s strani nacionalnega akta, temveč
  • nacionalni akt spada na področje uporabe prava EU in s tem Listine, ker obstaja pravilo primarnega ali sekundarnega prava EU, ločeno od domnevno kršene določbe Listine, ki se uporablja za konkretno zadevo.

Povedano drugače, položaj, v katerem je prišlo do kršitve, mora biti urejen s pravili prava EU. Seznam položajev, v katerih je to merilo izpolnjeno, je v delu III, oddelek 2.

Poleg določb same Listine obstajajo tudi druge določbe prava EU, ki jih ni mogoče uporabiti za uveljavitev varstva, zagotovljenega z Listino. Zlasti določbe Pogodb (PEU in PDEU), s katerimi je Evropski uniji podeljena pristojnost za ukrepanje na nekaterih področjih, ne morejo same po sebi sprožiti uporabe Listine. Če pa zakonodajni organ EU izvaja svoja zakonodajna pooblastila s sprejetjem aktov na nekem področju, kršitve temeljnih pravic, storjene v okviru takih aktov, spadajo na področje uporabe Listine.

Na primer, s členom 30 je zagotovljeno varstvo pred neupravičeno odpustitvijo. Evropska unija ima zakonska pooblastila za ureditev odpustitev, vendar jih do zdaj še ni izkoristila. Zato odločbe o odpustitvi delavca ni mogoče izpodbijati na podlagi člena 30 Listine, ker ne obstaja nobena druga povezava s pravom EU, kot v zadevi C-117/14, Poclava.

3.1 Praktični primer

Naslednja primera se nanašata na nacionalna pravila, ki pravnim osebam preprečujejo dostop do pravne pomoči. Vendar se Listina ali natančneje člen 47(3) o pravici do pravne pomoči uporablja samo v enem od teh primerov.

Primer ALFA: nemška družba Alfa, ki deluje v sektorju zemeljskega plina, želi vložiti tožbo za ugotovitev odgovornosti Nemčije na podlagi prava EU. Družba Alfa je utrpela velike finančne izgube, ker Nemčija v predpisanem roku ni prenesla dveh direktiv EU o trženju zemeljskega plina. Ker družba Alfa nima nobenih prihodkov ali premoženja, ne more plačati odvetnika in zato zaprosi za pravno pomoč. Vendar imajo v skladu z nemškimi predpisi pravico do pravne pomoči samo fizične osebe. Družba Alfa izpodbija nacionalne predpise pred domačim sodiščem.

Primer BETA: družba Beta, portugalsko trgovsko podjetje, ki trži kmetijske proizvode, želi vložiti tožbo zoper družbo Omega, drugo trgovsko podjetje s sedežem na Portugalskem, da bi izterjalo terjatev za storitev, opravljeno na Portugalskem. Vendar družba Beta nima nobenih prihodkov ali premoženja in zato ne more plačati odvetnika. Zaprosi za pravno pomoč, vendar je prošnja zavrnjena, ker imajo v skladu s portugalsko zakonodajo pravico do pravne pomoči samo fizične osebe. Družba Beta izpodbija nacionalne predpise pred domačim sodiščem.

Družba ALFA se lahko sklicuje na varstvo, podeljeno z Listino, medtem ko se družba BETA ne more. Zakaj?

Tožba, ki jo želi družba Alfa vložiti zoper Nemčijo, je namenjena uveljavljanju pravice, podeljene s pravom EU, tj. pravice, da države članice povrnejo škodo, povzročeno s kršitvami njihovih obveznosti na podlagi prava EU (kot je obveznost prenosa direktive EU v predpisanem roku). Tožba torej ni omejena „zgolj“ na kršitev določbe Listine EU.

Nasprotno pa se za primer Beta ne uporablja nobena druga določba prava EU kot samo domnevna kršitev Listine. Vsi elementi zadeve so omejeni na ozemlje ene same države članice (tako da se določbe Pogodbe o prostem pretoku storitev ne uporabljajo), tožba, ki jo želi vložiti družba Beta, se ne nanaša na položaj, ki je urejen s pravom EU, poleg tega pa ne obstaja zakonodaja EU, ki se nanaša na dostop do pravne pomoči v postopkih pred sodišči držav članic.

Primera ALFA in BETA temeljita na dveh dejanskih zadevah, o katerih je odločalo Sodišče, in sicer zadevi C-279/09, DEB, in zadevi C-258/13, Sociedade Agrícola.

4. Kdaj se Listina ne uporablja?

Na Listino se ni mogoče sklicevati za izpodbijanje kršitve temeljnih pravic, ki izhaja iz nacionalnega akta, s katerim se ne izvaja pravo EU (glej oddelek 2).

To ne pomeni, da je osebam, ki uveljavljajo kršitev temeljnih pravic, odvzeto vsako varstvo. Vendar morajo pritožbe vložiti pri nacionalnih sodiščih ali Evropskem sodišču za človekove pravice, odvisno od okoliščin.

Vprašanje ni, ali obstajajo vrata, na katera je mogoče potrkati za pridobitev varstva, ampak katera so prava vrata, na katera je treba potrkati.

Na strani „Na koga se obrniti?“ je več informacij o tem, kje poiskati strokovne nasvete glede pravilnega ukrepanja.

Pravni strokovnjaki pa lahko dodatne informacije o področju uporabe in učinkih Listine najdejo v delu III.

Zadnja posodobitev: 25/11/2020

Stran vzdržuje Evropska komisija. Informacije na teh straneh ne izražajo nujno uradnega stališča Evropske komisije. Komisija ne sprejema nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki, vsebovanimi ali navedenimi v tem dokumentu. Pravila glede avtorskih pravic spletnih strani EU so navedena v pravnem obvestilu.