Odškodnina se žrtvam lahko prizna samo za nasilna naklepna dejanja. To pomeni, da gre za dejanja, ki jih je storilec storil z naklepom (namenoma) ter neposrednim napadom na življenje in telo, z uporabo sile (nekatera kazniva dejanja zoper življenje in telo, kot npr. umor, uboj, povzročitev telesnih poškodb) ali kršitvijo spolne nedotakljivosti (kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost).
Naslednji pogoj je, da se za ta kazniva dejanja sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora. Odškodnine torej ni mogoče prejeti za kazniva dejanja premoženjske narave.
Za najlažje primere poškodb (zgolj npr. udarnine, odrgnine, podplutbe) ni mogoče prejeti odškodnine, prav tako ne za druge primere telesnih poškodb, s katerimi je le začasno prizadeta zunanjost, ali začasno in v manjši meri okvarjeno zdravje žrtve.
Odškodnina se lahko žrtvi prizna v zadevah, ko gre za vsaj lahke primere telesnih poškodb (npr. rane mehkih delov z razmikom, ki jih je treba šivati, enostavni zlomi, enostavni izpahi in izvini sklepov, enostavne rupture bobniča, pretres možganov z zelo kratko nezavestjo, izguba enega do dveh zob, izguba enega členka na prstu).
Da, odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega lahko prejmejo tudi svojci - to so osebe, ki jih je umrla žrtev preživljala ali so imeli po zakonu pravico od nje zahtevati preživljanje (predvsem mladoletni otroci in otroci do 26. leta starosti, ki se redno šolajo; zakonec ali zunajzakonski partner, ki ni imel sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni bil zaposlen; starši, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti).
Ne.
Ne, saj je formalni pogoj za priznanje odškodnine dejstvo, da je prosilec ali državljan Republike Slovenije ali druge države članice EU.
Ne, za uveljavljanje odškodnine mora biti dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, ali na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu, ne glede na to, kje se ta nahaja ob storitvi dejanja.
Da, dejanje mora biti zaznano ali pristojnemu organu (policiji, tožilstvu) naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje (in ne npr. kot prekršek), pri čemer mora biti podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (vložena kazenska ovadba na tožilstvo).
Ne, mora pa biti podan utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar pomeni, da mora biti praviloma vložena vsaj kazenska ovadba, ki jo policija po zaključku policijske preiskave posreduje tožilstvu.
Praviloma da, in sicer je podlaga za priznanje odškodnine v teh primerih pravnomočna in izvršljiva sodba, s katero je bila žrtvi priznana odškodnina in ki je bila lahko izdana že v kazenskem postopku (odločitev o premoženjskopravnem zahtevku) ali v civilnem postopku (odločitev o tožbi). Dodatni pogoj je, da je bila izvršba (izterjava plačila) na podlagi te sodbe neuspešna ali sploh ni mogoča (storilec nima premoženja, premoženja ni mogoče izterjati).
Obstajajo pa izjeme, ko odškodnine ni potrebno najprej uveljavljati od storilca kaznivega dejanja:
- ko žrtev kaznivega dejanja spada v eno izmed posebej zaščitenih skupin – otroci, žrtve nasilja v družini, invalidi, državljani druge države članice EU (v čezmejnih primerih)
- ko storilec kaznivega dejanja ostane neznan (v treh mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije) ali če storilca ni mogoče preganjati (npr. storilec je pokojni, mlajši od 14 let in ni kazensko odgovoren).
Če storilec dejanja ostane neznan (po treh mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije), lahko žrtev tudi zahteva odškodnino.
Odškodnina je praviloma vezana na obsodbo storilca, ko se uveljavlja na podlagi izvršilnega naslova – sodbe (v kazenskem ali civilnem postopku), s katero je bila žrtvi priznana odškodnina, pa je žrtev ne more izterjati od storilca (izvršba je neuspešna ali ni mogoča).
V primerih, ko ima žrtev poseben status (otrok, invalid ali žrtev nasilja v družini ter žrtev v čezmejnem primeru – državljan druge države članice EU), obsodba storilca ni pogoj za uveljavljanje odškodnine.
Da, roka za uveljavljanje odškodnine sta dva.
V primerih, ko gre za neznanega storilca ali posebne skupine žrtev (otroci, žrtve nasilja v družini, invalidi, državljani druge države članice EU), je rok za vložitev zahteve 6 mesecev od dneva storitve dejanja.
V drugih primerih, ko je potrebno odškodnino najprej terjati od storilca kaznivega dejanja, je rok za vložitev zahteve 3 mesece od prejema odločbe ali obvestila, da izvršba ni bila uspešna, če izvršba ni bila predlagana, pa v treh mesecih od prejema podatkov, iz katerih izhaja, da izvršba ni možna.
Ali se odškodnina prizna na primer za:
(a) za žrtev kaznivega dejanja:
– materialno (neduševno) škodo:
– duševno (moralno) škodo:
– materialno (neduševno) škodo:
– duševno škodo:
– materialno (neduševno) škodo:
– duševno (moralno) škodo:
– materialno (neduševno) škodo:
– duševno škodo:
Odškodnina se praviloma izplača v enkratnem znesku, razen ko je potrebno za določena obdobja ugotavljati bodoče pogoje za priznanje odškodnine (npr. redno šolanje otroka).
Pri odločanju o višini odškodnine se upošteva tudi ravnanje upravičenca ob dejanju in po njem, njegov prispevek k nastanku in obsegu škode in se zaradi tega lahko odškodnina ustrezno zniža ali celo zahtevek za odškodnino zavrne.
Kazenska evidenca upravičenca se ne preverja, nesodelovanje v odškodninskem postopku pa ima lahko za posledico, da vse okoliščine, pomembne za ugotavljanje pravice do odškodnine, ne bodo ugotovljene in s tem ne bodo izkazani pogoji za priznanje odškodnine. Če se prosilec ne odzove na pozive organa za dopolnitev vloge za odškodnino, se v tem primeru nepopolna zahteva lahko zavrže.
Finančno stanje žrtve se ne preverja in zato ne vpliva na priznanje pravice do odškodnine ali njeno višino.
Da, znesek odškodnine se zmanjša za vsa nadomestila, povračila in vsa druga izplačila, ki jih je za isto vrsto škode upravičenec prejel na kateri koli drugi podlagi.
Za telesne bolečine in duševne bolečine se upoštevajo najvišji zakonsko določeni zneski odškodnin za posamezno vrsto škode in se odškodnina glede na te omejitve določi sorazmerno glede na težo poškodbe oziroma vrsto škode.
Za odškodnino za telesne bolečine so s posebnim pravilnikom določene značilne poškodbe za posamezne kategorije poškodb, z zakonom pa so določeni najnižji in najvišji zneski za te kategorije – za lažje primere od 50 do 500 evrov, za srednje hude primere od 100 do 1.000 evrov, za hude primere od 250 do 2.500 evrov, za zelo hude primere od 500 do 5.000 evrov ter za izjemno hude primere od 1.000 do 10.000 evrov.
Za ostale vrste škode zakon napotuje na uporabo drugih predpisov. Povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem se prizna v višini stroškov zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bi glede na okoliščine pripadal zavarovani osebi po predpisih Republike Slovenije. Nadomestilo sredstev zaradi izgubljenega preživljanja se svojcu umrle žrtve prizna v obsegu, ki jih predpisi Republike Slovenije o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določajo za družinsko pokojnino.
Da, za telesne bolečine najmanj 50 oziroma največ 10.000 evrov in za duševne bolečine največ 10.000 evrov.
Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega se lahko vsem svojcem ene osebe skupno prizna največ do 10.000 EUR.
Ne. Obrazec za uveljavljanje odškodnine sicer vsebuje navedbo višine odškodnine, vendar ta po zakonu ni obvezna.
Po zakonu se odškodnina, določena za posamezno vrsto škode zmanjša za nadomestila, povračila in vsa druga izplačila, ki jih je za isto vrsto škode upravičenec prejel na kateri koli drugi podlagi.
Ne.
Zakon takih sprememb okoliščin ne predvideva.
Zahtevi je po zakonu potrebno priložiti:
V primerih, ko prosilec uveljavlja odškodnino, potem ko je ni mogel izterjati od storilca kaznivega dejanja, je potrebno priložiti tudi:
Organ lahko zahteva predložitev dodatnih dokazil za ugotavljanje pogojev za priznanje odškodnine.
Ne, za vloge, dejanja in odločbe v postopkih za uveljavljanje odškodnine po tem zakonu se ne plačujejo takse.
Komisija Vlade Republike Slovenije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj.
Na Ministrstvo za pravosodje, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana.
Ne.
Zakonski rok za izdajo odločbe je 3 mesece od prejema popolne vloge, praviloma dejansko postopek traja manj kot pol leta, odvisno od okoliščin primera.
Odločba komisije se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu, o kateri odloča Upravno sodišče Republike Slovenije.
Na spletni strani Ministrstva za pravosodje:
Spletna stran v angleškem jeziku:
Informacije se lahko dobi tudi pisno ali po telefonu:
Ministrstvo za pravosodje
Direktorat za kaznovalno pravo in človekove pravice
Sektor za popravo krivic in podporo žrtvam kaznivih dejanj
Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
T: (01) 369 5442
E: gp.mp@gov.si
Osnovne informacije o možnostih in pogojih za uveljavljanje pravic je po zakonu dolžna dajati tudi policija. Tudi drugi državni organi, s katerimi se srečujejo žrtve, so praviloma seznanjeni s temi pravicami in posredujejo te informacije (centri za socialno delo, nevladne organizacije za pomoč žrtvam).
Glej zgoraj.
Brezplačna pravna pomoč v teh primerih ni mogoča.
Po pravilih splošnega upravnega postopka pa mora uradna osebna spoštovati načelo varstva pravic stranke, kar pomeni, da ji mora omogočiti uveljavljanje pravic, jo v zvezi s tem opozarjati, pozvati na potrebno dopolnitev vloge in dajati pojasnila, pri čemer mora skrbeti, da nevednost ali neukost stranke ni v škodo njenim pravicam.
Da, nekatere nevladne organizacije nudijo pomoč pri uveljavljanju pravic žrtev (npr. Društvo za nenasilno komunikacijo).
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.