Insolventnost/stečaj

Španija
Vsebino zagotavlja
European Judicial Network
Evropska pravosodna mreža (v civilnih in gospodarskih zadevah)

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti, imenovan concurso de acreedores („skupščina upnikov“), se uporablja za civilne dolžnike in trgovce, ne glede na to, ali gre za fizične ali pravne osebe. Z zakonom št. 25/2015 z dne 28. julija 2015 so bile uvedene specifikacije za postopek v primeru insolventnosti, kadar je dolžnik fizična oseba, zlasti da bi bil lahko dolžnik razbremenjen dolgov, ki niso poravnani med postopkom.

Vsakega dolžnika je mogoče razglasiti za insolventnega, ne glede na to, ali gre za fizično osebo (vključno z mladoletniki ali osebami, ki niso poslovno sposobne) ali pravno osebo, za podjetnika ali potrošnika, čeprav zakon vsebuje nekaj specifikacij v zvezi z vrsto zadevnega dolžnika, zlasti v primeru gospodarskih družb ali potrošnikov.

Pravne osebe je mogoče razglasiti za insolventne tudi, če so v likvidaciji. Pri tem ni pomembno, ali so del skupine podjetij, saj se lahko za insolventno razglasi eno ali več podjetij, ki so del skupine, ne pa skupine kot take.

Postopek v primeru insolventnosti se lahko začne v zvezi z dediščino, če se ta ne sprejme brezpogojno.

Organov, ki predstavljajo ozemeljsko organiziranost države, organov javnega sektorja in drugih oseb javnega prava ni mogoče razglasiti za insolventne.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

2.1 Pogoji za začetek postopka v primeru insolventnosti

V zakonu so določeni nekateri subjektivni in objektivni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za začetek postopka v primeru insolventnosti:

A) Subjektivni pogoj: vsakega dolžnika je mogoče razglasiti za insolventnega, ne glede na to, ali gre za fizično ali pravno osebo, podjetnika ali potrošnika, čeprav zakon vsebuje nekaj specifikacij v zvezi z vrsto zadevnega dolžnika, zlasti v primeru gospodarskih družb ali potrošnikov.

Organov, ki predstavljajo ozemeljsko organiziranost države, organov javnega sektorja in drugih oseb javnega prava ni mogoče razglasiti za insolventne.

B) Objektivni pogoj: insolventnost dolžnika, opredeljena kot nesposobnost rednega plačevanja njegovih obveznosti.

2.2 Strani, ki lahko vložijo zahtevek za začetek postopka

Zahteve za vložitev zahtevka se razlikujejo glede na to, ali zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži dolžnik ali upniki.

Če zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži dolžnik (prostovoljni postopek), mora pred sodiščem dokazati, da je že insolventen ali da mu grozi insolventnost, tj. da ne more redno plačevati svojih obveznosti. Če je dolžnik že insolventen, mora v dveh mesecih, potem ko izve ali bi moral izvedeti za svojo insolventnost, vložiti zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Vendar pa lahko dolžnik v skladu z zakonom v tem dvomesečnem obdobju obvesti sodišče, da se z upniki pogaja o sporazumu za refinanciranje dolga; v tem primeru se to obdobje med pogajanji prekine in upniki ne morejo začeti ločenih izvršilnih postopkov v zvezi s premoženjem, ki ga dolžnik tri mesece potrebuje za svoje delovanje. Po izteku tega obdobja morajo dolžniki, če ne sklenejo sporazuma z upniki, v enem mesecu vložiti zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Zahtevku morajo priložiti nekatere dokumente, kot so poročilo o njihovi gospodarski dejavnosti, popis sredstev, seznam upnikov z navedenimi kreditnimi jamstvi, seznam zaposlenih in njihovih računov, če so jih obvezani voditi.

Dolžniki, ki so lahko fizične ali pravne osebe, morajo vložiti zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti, če so že insolventni, kar pomeni, da ne morejo redno plačevati svojih obveznosti. Po drugi strani so dolžniki ob grozeči insolventnosti (insolventnost še ne obstaja, vendar se pričakuje) zgolj upravičeni do vložitve zahtevka za izdajo sklepa o insolventnosti.

Vložitev zahtevka pri gospodarskem sodišču (juzgado de lo mercantil) mora izpolnjevati nekatere obvezne zahteve iz člena 6(2) zakona o insolventnosti (Ley Concursal): poročilo o finančni in pravni zgodovini dolžnika; navedba, ali opravlja gospodarsko dejavnost; če je pravna oseba, mora navesti svoje delničarje ali upravitelje in uradnega revizorja; popis sredstev in pravic z ustreznimi informacijami za njihovo identifikacijo; abecedni seznam upnikov, z navedbo naslova ter zneska in zapadlosti terjatev, ter obstoječa jamstva; če je ustrezno, seznam zaposlenih; če mora dolžnik voditi račune, mora predložiti poslovne knjige; če je dolžnik del skupine podjetij, mora to navesti in predložiti konsolidirane računovodske izkaze skupine.

Dolžniki morajo sodelovati s sodnikom, pristojnim za postopek v primeru insolventnosti, in upravitelji, ne le v pasivnem smislu izpolnjevanja njihovih zahtev, ampak tudi v aktivnem smislu sporočanja vsega pomembnega. Ta obveznost vključuje tudi obveznost nastopa pred sodiščem in upravitelji, sodelovanja in obveščanja. Te obveznosti vplivajo na dolžnike, ki so fizične osebe in dejanski ali pravni direktorji pravnih oseb, bodisi trenutno ali pa so to funkcijo opravljali v preteklih dveh letih. Če ta obveznost ni izpolnjena, se za namene razglasitve krivdne insolventnosti predvideva, da je prišlo do namerne kršitve ali hude malomarnosti (v primerih, za katere se uporablja oddelek o krivdnosti, tj. zaradi škodljivega dogovora ali začetka likvidacijskega postopka).

Dolžnik je lahko razglašen za odgovornega za insolventnost in kaznovan. Eden od namenov postopka v primeru insolventnosti je proučiti vzroke za insolventnost in zlasti, ali je ravnanje dolžnika ali drugih oseb, ki so z njim neposredno ali postransko povezane, prispevalo k njenemu nastanku ali jo še povečalo. To vključuje obrazložitev ustreznih obveznosti z uporabo preglednice sankcij iz člena 172 in 172a zakona o insolventnosti.

2.3 Začetek postopka in datum začetka veljavnosti postopka

Sodnik mora proučiti predloženo dokumentacijo in če je insolventnost ali grozeča insolventnost utemeljena, razglasiti dolžnika za insolventnega z dnem vložitve zahtevka ali naslednjim dnem. Če je predložena dokumentacija nepopolna, lahko sodnik dovoli enkratno petdnevno obdobje za njeno dopolnitev.

Zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti lahko vloži tudi kateri koli upnik; v tem primeru gre za obvezni postopek (concurso necesario). Upniki, ki vložijo zahtevek za izdajo sklepa o insolventnosti, morajo zagotoviti dokaze o obstoječi insolventnosti dolžnika in predložiti dokazilo o nalogu za izvršbo zoper dolžnika, ki dokazuje, da za izterjavo dolga niso bila pridobljena zadostna sredstva, ali pa morajo zagotoviti dokaze o nekaterih dejstvih, na podlagi katerih je mogoče domnevati o insolventnosti, kot so: dolžnik je na splošno prenehal plačevati obveznosti; obstoj široko razširjenega rubeža premoženja dolžnika; hitro prikritje ali likvidacija premoženja ali neplačilo nekaterih dolgov (davkov, nadomestil za socialno varnost, terjatev delavcev).

Če zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži upnik, je dolžnik pozvan in lahko ugovarja sklepu o insolventnosti. V takih primerih sodnik skliče zaslišanje, na katerem lahko stranke predložijo dokaze z nekaterimi omejitvami; sodnik mora odločiti, ali je dolžnik že insolventen ali ne, ter, če je ustrezno, izdati sklep o insolventnosti. Postopek se začne tudi, če dolžnik sprejme sklep o insolventnosti, ga ne izpodbija ali ne pride na zaslišanje.

Dolžniki, ki so fizične osebe v primerih obstoječe ali grozeče insolventnosti in katerih obveznosti ne presegajo pet milijonov evrov, lahko vložijo zahtevek za začetek postopka za sklenitev izvensodnega dogovora o plačilu. To lahko storijo tudi pravne osebe, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 231 zakona o insolventnosti.

Sklep o začetku postopka v primeru insolventnosti začne veljati po njegovi izdaji, tudi če je vložena pritožba.

2.4 Objava sklepa o insolventnosti

Sklep o insolventnosti mora biti po možnosti objavljen v elektronskih medijih, v Uradnem listu Španije pa mora biti objavljen povzetek sklepa, kljub temu pa lahko sodnik odredi njegovo objavo v več medijih, če se mu to zdi nujno potrebno.

2.5 Začasni ukrepi

Sodnik lahko po sprejetju zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti na zahtevo osebe, ki je vložila zahtevek, in če je ustrezno, po zagotovitvi jamstva za kritje morebitnih obveznosti, sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da se premoženje dolžnika ne odtuji, na način, naveden v splošnem procesnem pravu.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

3.1 Premoženje, ki je del stečajne mase

Vse premoženje in pravice dolžnika so ob izdaji sklepa o insolventnosti del stečajne mase ali „premoženja, zajetega v postopku“, pa tudi tistega, ki ga dolžnik pridobi ali se izterja med postopkom. Izvzeto je premoženje, ki je z zakonom razglašeno za nezasegljivo.

Upniki s prednostnimi pravicami do ladij ali zrakoplovov lahko ločijo to premoženje od stečajne mase s sprejetjem ukrepov, ki jih dovoljuje sektorska zakonodaja.

Če so dolžniki v postopku v primeru insolventnosti fizične osebe in so poročeni, je njihovo ločeno premoženje del sredstev, zajetih v postopku, če pa imajo dogovor o skupnostni lastnini, se vključi tudi skupno premoženje, če je potrebno za kritje dolžnikovih obveznosti.

Postopek v primeru insolventnosti ne zahteva prekinitve dolžnikove dejavnosti in dolžnik lahko nadaljuje poslovanje družbe v skladu z dogovorom o podelitvi dovoljenja ali začasnem odvzemu njegovih pooblastil. Načeloma je treba od upraviteljev pridobiti dovoljenje za upravljanje ali odtujitev sredstev v primerih nadzora dolžnikovih pooblastil, vendar se lahko za nekatera dejanja splošne narave dovoljenje podeli, če so del običajne dejavnosti podjetja. Načeloma do odobritve dogovora z upniki ali začetka likvidacijskega postopka ni mogoče bremeniti premoženja za financiranje insolventne družbe brez dovoljenja sodnika. V naslednjem oddelku so pojasnjeni dogovori za začasen odvzem ali nadzor dolžnikovih pooblastil.

Polovica financiranja z novimi gotovinskimi prihodki v okviru postopka refinanciranja se šteje za terjatev do stečajne mase.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

4.1 Pooblastila dolžnika

Načeloma se prostovoljni in obvezni postopek (člen 22) razlikujeta glede na izhodiščno točko. Pri prvem dolžnik še naprej upravlja svoje premoženje in razpolaga z njim ter je predmet nadzora upravitelja, od katerega mora pridobiti dovoljenje ali privolitev. Pri obveznem postopku se pooblastila dolžnika za upravljanje njegovega premoženja in razpolaganje z njim začasno odvzamejo in dolžnika nadomesti upravitelj. Namen ureditve ni kaznovati dolžnika, ampak ohraniti premoženje in zaščititi rezultat postopka.

Vendar je merilo nadaljevanje dolžnikove gospodarske dejavnosti, glede katere člen 44 določa, da lahko upravitelj pripravi katalog dejavnosti, ki so zaradi svoje narave in obsega izvzete iz potrebnega nadzora. Sistem je prilagodljiv, saj lahko sodnik v primeru prostovoljnega postopka na podlagi utemeljene odločitve odredi začasni odvzem pooblastil, v primeru obveznega postopka pa zgolj nadzor, na podlagi dovoljenja ali dogovora o soglasju, z navedbo tveganj, za katera upa, da se jim bo mogoče izogniti, in koristi, za katere upa, da bodo pridobljene.

Enako se lahko na zahtevo upravitelja prvotni dogovor o omejitvi ali izmenjavi pooblastil spremeni v kateri koli poznejši fazi, prav tako na podlagi utemeljene odločitve in po zaslišanju dolžnika (sprememba ni samodejna), z zahtevo, da se ta sprememba objavi enako kot sklep o insolventnosti.

Po končanju postopka prenehajo veljati tudi omejitve pooblastil. Sicer pa se podaljša do odobritve dogovora z upniki, s katerim se lahko določijo ukrepi za omejitev ali prepoved dolžnikovih pooblastil. Če se postopek zaradi insolventnosti konča z likvidacijo, začetek te faze pomeni začasen odvzem dolžnikovih pooblastil.

Praviloma je namen zakona o insolventnosti, da premoženje dolžnika, zajeto v postopku v primeru insolventnosti, ostane nespremenjeno, vendar se v nekaterih primerih del dolžnikovega premoženja lahko proda v postopku v primeru insolventnosti, in sicer na podlagi dovoljenja sodnika, ki se v nekaterih primerih ne zahteva. V postopku v primeru insolventnosti je mogoča tudi prodaja proizvodnih enot, in sicer na način, kot je določen v členu 146a.

Kot izjema od splošnega pravila nadaljevanja dejavnosti dolžnika je določeno, da se lahko na zahtevo upravitelja ter po zaslišanju dolžnika in predstavnikov delavcev dolžnikove pisarne zaprejo ali se prekine njegova dejavnost. Če to vključuje kolektivno prenehanje, zadržanje izvajanja ali spremembo pogodbe o zaposlitvi, mora sodnik ravnati v skladu s posebnimi pravili.

Zakon tudi določa, da se posebne obveznosti v zvezi z računi dolžnika in učinki postopka v primeru insolventnosti na upravljavske organe insolventnih pravnih oseb urejajo ločeno.

4.2 Imenovanje in pooblastila upraviteljev v postopku v primeru insolventnosti

Upravitelj je oseba ali organ, ki je potreben za pomoč sodniku in mu je zaupano vodenje postopka v primeru insolventnosti. Po začetku postopka v primeru insolventnosti sodnik odredi začetek druge faze postopka, ki vključuje vse v zvezi z imenovanjem, ureditvenimi določbami, pooblastili in odgovornostmi upravitelja.

Upravitelj je v skladu z zakonsko določenimi pogoji izbran med fizičnimi in pravnimi osebami, prostovoljno vpisanimi v javni register insolventnosti (Registro Público Concursal). Za te namene je vzpostavljeno razlikovanje med postopki v primeru insolventnosti majhnega, srednjega in velikega obsega. Prvo imenovanje s seznama se izvede z žrebom, nato pa se, razen pri postopkih v primeru insolventnosti velikega obsega, v katerih lahko sodnik imenuje upravitelja, ki se mu zdi najprimernejši, navedejo razlogi, ob upoštevanju zakonsko določenih meril. Če postopek v primeru insolventnosti vključuje kreditne institucije, mora sodnik imenovati upravitelja med osebami, ki jih predlaga sklad za urejeno prestrukturiranje bank (Fondo de Reestructuración Ordenada Bancaria). Sodnik mora imenovati upravitelje med osebami, ki jih predlaga nacionalna komisija za trg vrednostnih papirjev (Comisión Nacional del Mercado de Valores), če obravnava postopek, ki vključuje institucije, ki so predmet njenega nadzora, ali konzorcij za zavarovalniške odškodnine (Consorcio de Compensación de Seguros) v primeru zavarovalnic.

Po navadi je imenovan samo en upravitelj. Izjemoma lahko sodnik v postopku v primeru insolventnosti, utemeljenem z javnim interesom, kot drugega upravitelja imenuje upnika javne uprave ali upnika osebe javnega prava, ki je povezan z zadevno javno upravo.

V členu 33 zakona o insolventnosti so podrobno pojasnjene naloge upraviteljev, ki so razvrščene na: naloge postopkovne narave; naloge v zvezi z dolžnikom ali njegovimi upravljavskimi organi; naloge v zvezi z zadevami s področja dela; naloge v zvezi s pravicami upnikov; naloge, povezane s poročanjem in vrednotenjem; naloge v zvezi z unovčenjem ali likvidacijo premoženja ter tajniške naloge. Njihova najpomembnejša naloga je predložitev poročila iz člena 75, ki mu morajo dodati predlog za popis premoženja in seznam upnikov.

Plačilo upraviteljev določi sodnik v skladu z lestvico honorarjev, določeno v kraljevem odloku št. 1860/2004 z dne 6. septembra 2004.

Imenovani upravitelj mora sprejeti funkcijo in ga sodnik lahko zavrne ali razreši, če za to obstaja utemeljen razlog. Upravitelji lahko imenujejo tudi pooblaščene pomočnike, da jim pomagajo opravljati naloge.

4.3 Stečajni sodnik

Pristojnost za vodenje postopka v primeru insolventnosti ustreza področju gospodarskega pravosodja kot specializirane veje civilnega pravosodja. Sodnik razglasi insolventnost in vodi postopek. V členu 86 sistemskega zakona št. 6/1985 z dne 1. julija 1985 o sodstvu (Ley Orgánica del Poder Judicial) je naveden seznam pristojnosti sodnikov gospodarskega sodišča, vključno zlasti z vsemi vprašanji v zvezi s postopkom v primeru insolventnosti.

Sodnik lahko s sklepom o insolventnosti ali pred tem kot previdnostni ukrep omeji temeljne pravice dolžnika. Te omejitve lahko vključujejo: (a) prestrezanje poštnih in telefonskih komunikacij; (b) obveznost prebivanja na istem območju, kot je njegov naslov, z možnostjo hišnega pripora ter (c) vnos in iskanje prebivališča. Če je dolžnik pravna oseba, se ti ukrepi lahko sprejmejo tudi v zvezi z vsemi ali nekaterimi njegovimi trenutnimi direktorji ali upravitelji in tistimi, ki so to funkcijo opravljali v prejšnjih dveh letih.

Člen 8 zakona o insolventnosti podeljuje izključno in izključevalno pristojnost stečajnemu sodniku glede sklopa zadev, ki na splošno obsegajo vse ukrepe, usmerjene v razmerje z dolžnikovim premoženjem ali vplivajo nanj. Sodnik je pristojen tudi za sprejemanje odločitev v zvezi s kolektivnim začasnim prenehanjem izvajanja pogodb o zaposlitvi, kadar je delodajalec razglašen za insolventnega, in za obravnavanje tožb zaradi odgovornosti zoper direktorje ali upravitelje insolventne družbe.

Za predhodno odločanje in zgolj za namene postopka v primeru insolventnosti se lahko pristojnosti sodnika razširijo tudi na upravne ali socialne zadeve, neposredno povezane s postopkom v primeru insolventnosti.

Zakon o insolventnosti določa pravila o mednarodni in krajevni pristojnosti ter posebna pravila o postopku, ki ga je treba upoštevati in ki ima prednost pred postopki, določenimi v splošni procesni zakonodaji.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Po začetku postopka v primeru insolventnosti ni mogoč pobot terjatev dolžnika. Vendar pa je pobot dovoljen, če so bile njegove zahteve izpolnjene pred izdajo sklepa o insolventnosti, tudi če je odločba izdana pozneje. Te zahteve so na splošno določene v členu 1196 civilnega zakonika (Código Civil) (vzajemnost terjatev, enotnost dolgov ter njihova zapadlost in izterljivost).

Postopki v primeru insolventnosti s tujim elementom so izvzeti iz tega pravila, če zakonodaja, ki se uporablja za vzajemno terjatev dolžnika, to dovoljuje v primerih insolventnosti.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

6.1 Učinki na pogodbe, katerih stranka je dolžnik

Zakon o insolventnosti ureja učinke postopkov v primeru insolventnosti na pogodbe, ki jih dolžnik sklene s tretjimi osebami in ki do izdaje sklepa o insolventnosti niso izpolnjene. Vprašanje se obravnava ob upoštevanju dvostranskih pogodb, saj enostranske pogodbe določajo priznavanje terjatev tretjih upnikov ali zahteve za vključitev njihovih terjatev v premoženje, zajeto v postopku, kot je navedeno v členu 61. Pogodbe, sklenjene z javnimi upravami, ureja posebno upravno pravo.

V členu 61(2) je načeloma določeno, da sam sklep o insolventnosti ne vpliva na pogodbe z vzajemnimi obveznostmi, ki jih mora izpolniti dolžnik ali druga stranka. Obveznosti dolžnika se odbijejo od stečajne mase. Kakršno koli nadomestilo, ki izhaja iz prekinitve, se prav tako šteje za terjatev do stečajne mase.

Za povečanje veljavnosti teh pogodb se po zakonu vsaka klavzula, ki določa pravico do preklica ali prekinitve pogodbe zgolj zato, ker je bila ena od strank razglašena za insolventno, šteje za neveljavno.

Če je to v interesu postopka v primeru insolventnosti, lahko upravitelj (v primeru začasnega odvzema) ali dolžnik (v primeru nadzora) zahteva, da stečajni sodnik prekine pogodbo. V takih primerih mora sodnik pozvati dolžnika, upravitelja in drugo pogodbeno stranko, da nastopijo pred sodiščem. Če tisti, ki nastopijo pred sodiščem, dosežejo dogovor, sodnik izda sklep o prekinitvi pogodbe. V nasprotnem primeru se spor obravnava v okviru priložnostnega postopka v primeru insolventnosti in sodnik odloči o vsem, kar je povezano z vračilom plačil in nadomestilom, ki se bodo odbili od stečajne mase ter so lahko precejšnji, če je znesek visok.

6.2 Prekinitev zaradi kršitve pogodbe

V skladu s členom 62 sklep o insolventnosti ne vpliva na prekinitev dvostranskih pogodb zaradi poznejše kršitve s strani katere koli stranke. V primeru pogodb o neprekinjenem delovanju se lahko pooblastilo za prekinitev dodeli, če je do kršitve prišlo pred izdajo sklepa o insolventnosti. Vendar tudi če obstajajo razlogi za prekinitev, lahko sodnik ob upoštevanju interesov postopka v primeru insolventnosti odredi izpolnitev pogodbe s plačili dolgovanih zneskov ali plačili, ki jih mora dolžnik izvesti iz stečajne mase.

Postopke za prekinitev pogodb je treba začeti pred stečajnim sodnikom s priložnostnim postopkom v primeru insolventnosti. Ko je zahteva podprta (in s tem prekinitev sklenjene pogodbe), morebitne neporavnane obveznosti niso več veljavne. Kar zadeva zapadle obveznosti, postopek v primeru insolventnosti vključuje terjatve upnikov, ki so izpolnili svoje pogodbene obveznosti, če je do kršitve dolžnika prišlo pred izdajo sklepa o insolventnosti; če je do kršitve prišlo po izdaji sklepa, se terjatve pogodbenic, ki so izpolnile svoje obveznosti, odbijejo od stečajne mase. Terjatve vključujejo morebitna nadomestila za škodo (člen 62(4)).

Člen 64 zakona vsebuje posebne določbe, ki urejajo učinke na pogodbe o zaposlitvi, naslednji člen pa ureja učinke na pogodbe z višjim vodstvom.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

7.1 Prepoved novih tožb zoper ugotovitveno sodbo

Sodniki civilnih in delovnih sodišč ne smejo sprejeti tožb, ki bi jih moral obravnavati stečajni sodnik (predvsem tistih zoper dolžnikovo premoženje).

Če se taka tožba pomotoma sprejme, se odredi končanje vseh postopkov in vse pritožbe so neveljavne. Sodniki gospodarskega sodišča se morajo prav tako vzdržati sprejemanja tožb, vloženih po začetku postopka v primeru insolventnosti in do njegovega zaključka, če te tožbe vključujejo terjatve, povezane z obveznostmi družb, do direktorjev insolventnih kapitalskih družb, ki so kršile svoje obveznosti, če obstajajo razlogi za likvidacijo.

7.2 Učinki sklepa o insolventnosti na izvršilne postopke in postopke pobiranja davkov zoper dolžnikovo premoženje

Na splošno velja, da po začetku postopka v primeru insolventnosti ni dovoljeno začeti posameznega, sodnega ali izvensodnega postopka, prav tako pa se ne sme nadaljevati upravni postopek ali postopek pobiranja davkov zoper dolžnikovo premoženje. Če je ta prepoved kršena, se tožba razglasi za nično in neveljavno. Pravilo določa dve izjemi, v katerih se izvrševanje lahko nadaljuje kljub sklepu o insolventnosti, in sicer do odobritve načrta likvidacije: (a) upravni izvršilni postopki, v katerih so bili izdani nalogi za zaplembo, ter (b) izvršilni postopki, povezani z delom, ki vključujejo zaplembo premoženja, ki pripada dolžniku pred izdajo sklepa, in če zaplenjeno premoženje ni potrebno za nadaljevanje poslovanja ali poklicne dejavnosti dolžnika.

Za tekoče izvršilne postopke člen 55(2) določa, da je treba vložene tožbe ustaviti z dnem izdaje sklepa o insolventnosti, vendar pa se lahko ustrezne terjatve obravnavajo v okviru postopka v primeru insolventnosti.

Obstajajo posebna pravila za izvršitev zavarovanja, ki so opisana v naslednjem razdelku, saj to vključuje obravnavanje učinkov na nekatere terjatve.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

8.1 Učinki na ugotovitvene postopke, ki še tečejo v času izdaje sklepa o insolventnosti

Ugotovitveni postopki, ki vključujejo dolžnika in še tečejo ob izdaji sklepa o insolventnosti, se nadaljujejo do pravnomočne sodbe, čeprav bodo ne glede na to postopki pravnih oseb, ki so vložile odškodninsko tožbo zoper svoje direktorje, upravitelje ali revizorje, združeni s postopkom v primeru insolventnosti in se bodo nadaljevali.

Arbitražni postopki: arbitražni sporazumi, ki vključujejo dolžnika, postanejo med postopkom v primeru insolventnosti neveljavni (člen 52); zato je prepovedano začeti postopek v primeru insolventnosti po izdaji sklepa o insolventnosti. Tekoči postopki se nadaljujejo do pravnomočne arbitražne odločbe.

8.2 Pravica dolžnika do vložitve tožb (člen 54)

Zakon določa pravico dolžnika, da vloži tožbe v skladu s svojimi pooblastili. Na splošno velja, da če je dolžnik pod upravljanjem, ima pravico vložiti tožbe neosebne narave, če pa je pod nadzorom, ima pravico vložiti tožbe z ustreznim dovoljenjem upravitelja, če tožbe vplivajo na dolžnikovo premoženje. V primeru nadzora lahko sodnik, če upravitelj meni, da je vložitev tožbe priporočljiva zaradi interesa postopka v primeru insolventnosti, in če je dolžnik ne vloži, za to pooblasti upravitelja.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

9.1 Udeležba upnikov v postopku v primeru insolventnosti

Upniki lahko pri sodniku vložijo zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti, dolžnik pa lahko oporeka zahtevku, pri čemer se izvede zaslišanje, sodnik pa izda odločbo z nalogom. Če sodnik začne postopek v primeru insolventnosti, se šteje za „obveznega“, kar po navadi pomeni, da dolžnik začasno ne sme več upravljati svojega premoženja in razpolagati z njim ter ga nadomesti upravitelj.

Po začetku postopka v primeru insolventnosti se upnikom odobri enomesečno obdobje od objave sklepa v Uradnem listu Španije, da vložijo terjatve, upravitelj pa mora obvestiti vse upnike, navedene v dokumentaciji dolžnika, o odgovornosti obveščanja o njihovih terjatvah. Obdobje je enako tudi za upnike s stalnim prebivališčem v tujini. Taka obvestila morajo biti v pisni obliki in naslovljena na upravitelja, v njih mora biti navedena terjatev s potrebnimi informacijami o znesku, datumih nastanka in zapadlosti terjatve, značilnostih in pričakovani razvrstitvi, če pa se domneva obstoj posebne prednostne pravice, je treba navesti premoženje ali pravice, ki so predmet plačila, ter podrobnosti o njihovem registru. Vključiti je treba tudi podporno dokumentacijo. Ta obvestila so lahko v elektronski obliki.

Upravitelj mora sprejeti odločitev o vključitvi ali izključitvi vsake terjatve ali njenega zneska, pa tudi njene razvrstitve na seznam upnikov, ki bo priložen njihovemu poročilu. Upniki, ki niso zadovoljni z razvrstitvijo ali zneskom terjatve, ali tisti, ki niso bili vključeni, lahko v 10 dneh izpodbijajo poročilo z vložitvijo zahtevka za začetek priložnostnega postopka v primeru insolventnosti, glede katerega sodnik izda odločbo. Upravitelj pred predložitvijo poročila (v 10 dneh pred njeno predložitvijo) pošlje elektronsko sporočilo upnikom, katerih naslov ima, s katerim jih obvesti o osnutku seznama upnikov in popisu. Upniki, ki niso zadovoljni, lahko pišejo upravitelju zaradi odprave kakršne koli napake ali zagotovitve kakršnih koli drugih potrebnih informacij.

Upniki sodelujejo tudi v fazah urejanja in likvidacije. V fazi urejanja lahko predložijo predlog ureditve in lahko tudi pristanejo na upoštevanje prejšnjega predloga ureditve, ki ga je predložil dolžnik. Vsekakor so povabljeni na skupščino upnikov, kjer se bo razpravljalo o ureditvi in glasovalo o njeni odobritvi. Za to je potrebna udeležba večine, določene v členu 124 zakona o insolventnosti. Ta postopek lahko poteka tudi v pisni obliki, če je upnikov več kot 300.

Nekateri upniki lahko oporekajo odobritvi ureditve (tisti, ki se ne udeležijo skupščine, ali tisti, ki jim je nezakonito odvzeta pravica do glasovanja) in lahko, po odobritvi, zahtevajo izvzetje iz ureditve.

V fazi likvidacije lahko upniki predložijo pripombe glede načrta likvidacije, ki ga je predložil upravitelj, in glede končnega poročila, preden se postopek v primeru insolventnosti razglasi za končan.

V fazi razvrščanja imajo upniki status stranke ter lahko predložijo pripombe o poročilu upravitelja in mnenju državnega tožilstva, vendar pa ne morejo zakonito vložiti zahtevkov za neodvisno razvrstitev.

Ne nazadnje, kar zadeva končanje postopkov v primeru insolventnosti, lahko upniki predložijo tudi pripombe, s katerimi oporekajo končanju v nekaterih primerih.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

10.1 Odtujitev premoženja v stečajni masi v začetni fazi

Ker se s postopkom v primeru insolventnosti ne prekine dejavnost dolžnika, lahko dolžnik po razglasitvi insolventnosti še naprej razpolaga s svojim premoženjem v skladu z uveljavljeno ureditvijo nadzora: če je upravitelj pod nadzorom, bo potreboval dovoljenje ali privolitev upravitelja, če pa je pod upravljanjem, bo upravitelj odgovoren za odtujitev njegovega premoženja.

Do odobritve ureditve ali začetka faze likvidacije načeloma ni dovoljeno razpolagati s premoženjem v stečajni masi ali ga bremeniti brez dovoljenja sodnika. To ne vključuje: (a) prodaje premoženja, ki ga upravitelj šteje za nepogrešljivo za zagotovitev preživetja družbe ali zadovoljitev denarnih potreb postopka; (b) prodaje premoženja, ki ni nujno za nadaljevanje dejavnosti dolžnika, z zagotovilom, da cena v glavnem ustreza vrednosti, pripisani premoženju v popisu, ter (c) odtujitve premoženja, nujnega za nadaljevanje dejavnosti dolžnika.

V tem zadnjem primeru, ko dolžnik začasno ne sme več upravljati svojega premoženja in razpolagati z njim, lahko upravitelj vnaprej določi ukrepe ali postopke, ki so del poslovanja ali trgovanja družbe in ki jih dolžnik lahko izvaja sam, odvisno od njihove narave in števila. Dolžnik lahko te ukrepe izvaja tudi od izdaje sklepa o insolventnosti do prevzema obveznosti s strani upravitelja.

10.2 Odtujitev premoženja v stečajni masi v fazi likvidacije

V postopku likvidacije obstajata dve glavni fazi:

(a) upravljanje postopkov likvidacije v skladu z načrtom, ki ga pripravi upravitelj in na katerega lahko dolžnik, upniki in predstavniki delavcev predložijo pripombe ter za katerega je potrebna odobritev sodišča. Kjer je to mogoče, si zakon prizadeva za zaščito družbe, zato so v njem določena posebna pravila za prodajo proizvodnih enot. Načrt se lahko izpodbija pred sodnikom, postopke likvidacije pa je treba izvesti v skladu z določbami načrta. Če načrt ni odobren, zakon določa standardna pravila;

(b) poplačilo upnikov, če se plačila lahko začnejo izvajati tudi, če postopek likvidacije še ni končan.

Vendar je treba navesti, da se v tej fazi postopka ne izvedejo vsi postopki likvidacije. Določeno premoženje se lahko unovči v začetni fazi za druge namene in ne za poplačilo upnikov, kot na primer v naslednjih primerih: premoženje, zajeto v postopku, se lahko ohrani s ciljem ohraniti gospodarsko dejavnost dolžnika; upniki s prednostnimi pravicami do ladij ali zrakoplovov lahko to premoženje ločijo od stečajne mase v okviru ukrepov, do katerih so upravičeni v skladu s posebno zakonodajo, in, ne nazadnje, nekateri izvršilni postopki, ki jih posamezni prednostni upniki začnejo pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, lahko nadaljujejo njihov proces in tudi upravne izvršilne postopke, če je bil nalog za zaplembo izdan pred sklepom o insolventnosti.

Prodaja premoženja med likvidacijo načeloma poteka s precejšnjo svobodo v skladu z določbami načrta likvidacije, ki ga odobri sodnik. Upravitelj lahko tudi najame specializirani subjekt za prodajo premoženja, navadno na račun lastnega plačila. Vendar so bila z reformo, izvedeno z zakonom št. 9/2015 z dne 25. maja 2015, določena obvezna pravila, zlasti v zvezi s premoženjem in pravicami, ki so predmet prednostnih terjatev. V zadevah, ki niso zajete v načrtu, se uporabljajo pravila o odprodaji premoženja v posameznih izvršilnih ukrepih v civilnih postopkih. Navadno se premoženje proda prek sistema neposredne prodaje z nekaterimi jamstvi glede obveščanja, odvisno od narave zadevnega premoženja. Dovoljen je tudi prenos za poplačilo nejavnih upnikov.

Zakon določa posebna pravila za prodajo proizvodnih enot v vseh fazah postopka v primeru insolventnosti (na podlagi načela ščitenja družbe), tako da se z enotno prodajno pogodbo vse premoženje prenese, in s posebnimi pravili za prenos obveznosti zadevne dejavnosti.

Načeloma prodaja proizvodnih enot pomeni prenos vseh pogodb, neločljivo povezanih z dejavnostjo, ne pa predpostavko o dolgovih iz obdobja pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, razen če so kupci povezani z dolžnikom ali se uporabljajo delovni predpisi o nasledstvu podjetja. V takih primerih lahko sodnik izda soglasje, da kupec ne predvideva višine plač ali nadomestila, ki ga je treba plačati, preden se da na voljo, ter da se vključi v plačni jamstveni sklad (Fondo de Garantía Salarial). Za zagotovitev preživetja družbe lahko novi kupec in delavci sklenejo sporazume za spremembo kolektivnih delovnih pogojev.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Po začetku postopka v primeru insolventnosti se terjatve vseh upnikov, bodisi nezavarovanih ali prednostnih, ne glede na njihovo narodnost in stalno prebivališče, vključijo v obveznosti dolžnika. Cilj, ki temelji na načelu par condicio creditorum in načelu skladnosti z zakonom o dividendah (ley del dividendo), je zagotoviti enako obravnavanje vseh terjatev v okviru preverjene insolventnosti dolžnika in pri poravnavi vseh njegovih dolgov (člena 49 in 76).

Obstaja pomembno začetno razlikovanje med stečajnimi upniki in upniki, na katere ne vpliva postopek v primeru insolventnosti: upniki stečajne mase.

Terjatve do stečajne mase so opisane v členu 84(2) zakona o insolventnosti z omejenim seznamom, kar pomeni, da se terjatve, ki niso vključene, štejejo za stečajne terjatve. Načeloma, in v veliki večini primerov, so to terjatve, ki nastanejo po izdaji sklepa o insolventnosti kot rezultat postopkov ali nadaljevanja dejavnosti dolžnika, ali terjatve, ki nastanejo zaradi nepogodbene odgovornosti. Vendar pa so vključeni tudi drugi primeri, kot so terjatve iz naslova plač za zadnjih 30 delovnih dni pred izdajo sklepa o insolventnosti v znesku, ki ni višji od dvakratne minimalne zajamčene plače za vse poklice, ter terjatve iz naslova preživnine do dolžnika ali oseb, ki so zakonsko obvezane plačevati preživnino.

V drugih primerih te terjatve izhajajo iz odločb, izdanih med postopkom, na primer pri ugotavljanju posledic tožb za preklic pravnih dejanj ali kot rezultat preklica pogodb.

Polovica zneska terjatev, ki izhajajo iz novega denarnega dohodka, odobrenega v okviru sporazuma o refinanciranju, se v skladu s pogoji iz člena 71a ali s četrto dodatno določbo prav tako lahko šteje za terjatve do stečajne mase.

V primeru likvidacijskih postopkov so terjatve, priznane do dolžnika, v okviru dogovora in v skladu z določbami člena 100(5) tudi terjatve do stečajne mase.

Terjatve do stečajne mase so terjatve z največjo prednostjo pri poplačilu, kar pomeni, da imajo prednost pred vsemi drugimi terjatvami in da nanje ne vpliva zadržanje natečenih obresti.

Terjatve iz naslova plač za zadnjih 30 delovnih dni je treba poplačati takoj. Preostale terjatve do stečajne mase se poplačajo glede na njihovo zapadlost, vendar lahko upravitelj to pravilo spremeni, če je to potrebno zaradi interesa postopka v primeru insolventnosti in če obstaja zadostno premoženje za poplačilo vseh terjatev do stečajne mase.

Vendar pa zakon določa posebna pravila (člen 176a) za primere, v katerih premoženje dolžnika domnevno ne zadošča za poplačilo terjatev do stečajne mase. V takih primerih je obvezno končanje postopka v primeru insolventnosti. Če upravitelj to pričakuje, mora o tem obvestiti sodnika in izvesti plačilo terjatev do stečajne mase v skladu s posebno odredbo iz člena 176a(2).

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Po začetku postopka v primeru insolventnosti se upnikom odobri najmanj enomesečno obdobje od objave sklepa v Uradnem listu Španije, da vložijo terjatve, upravitelj pa mora obvestiti vse upnike, navedene v dokumentaciji dolžnika, o odgovornosti obveščanja o njihovih terjatvah. Za to ni nobenega posebnega obrazca. Obdobje je enako tudi za upnike s stalnim prebivališčem v tujini, čeprav se uporabljajo določbe členov 53 in 55 Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti.

Obvestilo o terjatvi mora biti v pisni obliki in naslovljeno na upravitelja, v njem pa mora biti navedena terjatev s potrebnimi informacijami o znesku, datumih nastanka in zapadlosti terjatve, značilnostih in pričakovani razvrstitvi, če pa se domneva obstoj posebne prednostne pravice, je treba navesti premoženje ali pravice, ki so predmet plačila, in podrobnosti o njihovem registru. Vključiti je treba tudi podporno dokumentacijo. Ta obvestila so lahko v elektronski obliki.

Upravitelj mora sprejeti odločitev o vključitvi ali izključitvi vsake terjatve ali njenega zneska, pa tudi njene razvrstitve na seznam upnikov, ki bo priložen njihovemu poročilu. Upniki, ki niso zadovoljni z razvrstitvijo ali zneskom terjatve, ali tisti, ki niso bili vključeni, lahko v 10 dneh izpodbijajo poročilo z vložitvijo zahtevka za začetek priložnostnega postopka v primeru insolventnosti, glede katerega sodnik izda odločbo. Upravitelj pred predložitvijo poročila (v 10 dneh pred njeno predložitvijo) pošlje elektronsko sporočilo upnikom, katerih naslov ima, s katerim jih obvesti o osnutku seznama upnikov in popisu. Upniki, ki niso zadovoljni, lahko pišejo upravitelju zaradi odprave kakršne koli napake ali zagotovitve kakršnih koli drugih potrebnih informacij.

Če upniki pravočasno ne sporočijo svojih terjatev, jih lahko upravitelj ali sodnik pri odločanju o ugovorih vseeno vključi na seznam, vendar bodo imeli podrejeni status. Vendar pa terjatve iz člena 86(3), terjatve, ki izhajajo iz dokumentacije dolžnika, terjatve, evidentirane v izvršljivi listini, terjatve, zavarovane s premoženjem in evidentirane v javnem registru, terjatve, evidentirane na drug način v postopkih v primeru insolventnosti ali drugih pravnih postopkih, ter terjatve, ki jih je treba preveriti v skladu z zahtevami javnih uprav, na podlagi navedenega niso podrejene in se ustrezno razvrstijo.

Terjatve, ki ne izpolnjujejo niti teh meril za vključitev na seznam, ker so bile sporočene po roku, izgubijo vse možnosti za poplačilo v postopku v primeru insolventnosti.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Po zakonu so stečajne terjatve razvrščene v tri kategorije (člen 89): prednostne, nezavarovane in podrejene. Prednostne terjatve so razdeljene na posebne in splošne ter nato v različne razrede na način, določen v novem členu 94(2). Terjatve so v zakonu o insolventnosti razvrščene na podlagi samodejnega pristopa. Kategorija nezavarovanih terjatev je rezidualna: vse terjatve, ki niso vključene v kategorijo prednostnih ali podrejenih terjatev, so nezavarovane.

A) Terjatve s posebno prednostno pravico (člen 90) vključujejo:

1. Terjatve, zavarovane s hipoteko na nepremičnino, hipoteko na premičnino ali vpisano zastavno pravico na hipoteko ali zastavljeno premoženje ali pravice.

2. Terjatve, zavarovane z zastavitvijo prihodka od obremenjene nepremičnine.

3. Terjatve iz posojil na osnovna sredstva, vključno s terjatvami delavcev na predmete, ki jih izdelujejo in so v lasti ali posesti dolžnika.

4. Terjatve do plačila finančnega najema ali plačila nakupa na obroke za premično in nepremično premoženje v korist najemodajalcev ali prodajalcev ter, če je ustrezno, finančnih podpornikov, do sredstev, najetih ali prodanih z rezervirano lastnino, s prepovedjo razpolaganja ali poznejšim pogojem v primeru neplačila.

5. Terjatve, zavarovane z vrednostnimi papirji, navedenimi v knjižbah, do obremenjenih vrednostnih papirjev.

6. Terjatve, zavarovane z zastavo, določeno v javni listini, do zastavljenega premoženja ali pravic, ki so v lasti upnika ali tretje osebe. V primeru zavarovanih terjatev zadostuje, da so evidentirane v overjeni in datirani listini, da imajo prednost pred zastavljenim premoženjem. Zastave za zavarovanje prihodnjih terjatev zagotavljajo le posebno prednostno pravico za terjatve, nastale pred izdajo sklepa o insolventnosti, in terjatve, nastale po tem, če so v skladu s členom 68 obnovljene ali če je zastava evidentirana v javnem registru pred izdajo sklepa o insolventnosti.

Posebna prednostna pravica vpliva le na tisti del terjatve, ki ne presega vrednosti ustreznega jamstva, evidentiranega na seznamu upnikov. Znesek terjatve, ki presega znesek, za katerega je priznana posebna prednostna pravica, se razvrsti glede na njegovo naravo.

B) Terjatve s splošno prednostno pravico (člen 91) vključujejo:

1. Terjatve iz naslova plač, ki nimajo posebne prednostne pravice, v znesku, ki je zmnožek trikratne minimalne zajamčene plače za vse poklice in števila dni, za katere plača ni bila izplačana; nadomestilo, ki izhaja iz prekinitve pogodb, v znesku, ki ustreza zakonskemu minimumu, izračunanemu na podlagi največ trikratne minimalne zajamčene plače za vse poklice; nadomestilo, ki izhaja iz nezgod pri delu in poklicnih bolezni, obračunano pred izdajo sklepa o insolventnosti.

2. Zneski, ki ustrezajo davčnim odtegljajem in odtegljajem za socialno varnost, ki jih dolguje dolžnik v skladu s pravno obveznostjo.

3. Terjatve fizičnih oseb, ki izhajajo iz samostojnega dela, in tiste, ki ustrezajo avtorjem za dodelitev pravic do izkoriščanja del, ki so predmet varstva intelektualne lastnine, nastale v šestih mesecih pred izdajo sklepa o insolventnosti.

4. Davčne terjatve in druge javnopravne terjatve, pa tudi terjatve iz naslova socialne varnosti, ki nimajo posebne prednostne pravice. Ta prednostna pravica se lahko uporabi za največ 50 % vseh terjatev davčnega organa oziroma za vse terjatve sistema socialne varnosti.

5. Terjatve za nepogodbeno civilno obveznost.

6. Terjatve, ki izhajajo iz novega denarnega dohodka v okviru sporazuma o refinanciranju, ki izpolnjuje pogoje iz člena 71(6), v znesku, ki ni priznan kot terjatev do stečajne mase.

7. Do 50 % zneska terjatev upnika, ki je vložil zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti, ki se ne štejejo za podrejene.

C) Podrejene terjatve so vsebovane v členu 92:

1. Terjatve, ki so bile sporočene prepozno, vključi na seznam upnikov upravitelj, tiste, ki niso bile sporočene ali so bile sporočene prepozno, pa se vključijo na seznam na podlagi poznejših sporočil ali jih nanj vključi sodnik pri odločanju o ugovorih zoper seznam. Terjatve iz člena 86(3), terjatve, ki izhajajo iz dokumentacije dolžnika, terjatve, evidentirane v izvršljivi listini, terjatve, zavarovane s premoženjem in evidentirane v javnem registru, terjatve, evidentirane drugače v postopkih v primeru insolventnosti ali drugih pravnih postopkih, ter terjatve, ki jih je treba preveriti v skladu z zahtevami javnih uprav, na podlagi navedenega niso podrejene in se ustrezno razvrstijo.

2. Terjatve, ki so na podlagi pogodbenega sporazuma podrejene glede na vse druge terjatve do dolžnika.

3. Terjatve iz naslova kakršnih koli pribitkov in obresti, tudi za zamudo pri plačilu, razen tistih, ki ustrezajo terjatvam z zavarovanjem ter za katere velja omejitev ustreznega jamstva.

4. Terjatve iz naslova glob in drugih denarnih kazni.

5. Terjatve oseb, ki imajo poseben odnos z dolžnikom, kot je opredeljen v naslednjem členu, razen tistih, ki so vključene v členu 91(1), kadar je dolžnik fizična oseba, ter terjatve, ki ne izhajajo iz posojil ali podobnih ureditev financiranja, ki jih imajo delničarji iz člena 93(2)(1) in 93(2)(3), ki izpolnjujejo pogoje za kapitalsko udeležbo, navedene v teh členih. Terjatve iz naslova preživnine, ki so nastale in zapadle pred izdajo sklepa o insolventnosti, so izvzete iz tega pravila in se štejejo za nezavarovane terjatve.

6. Terjatve, ki izhajajo iz tožb za preklic pravnih dejanj v korist osebe, za katero je bilo razglašeno, da je pri izpodbijanem dejanju ravnala v slabi veri.

7. Terjatve, ki izhajajo iz pogodb z vzajemnimi obveznostmi iz členov 61, 62, 68 in 69, če sodnik na podlagi poročila upravitelja ugotovi, da je upnik večkrat oviral izpolnjevanje pogodbe na škodo interesov postopka v primeru insolventnosti.

13.1 Plačilo terjatev

Plačilo terjatev s posebno prednostno pravico se odbije od premoženja in pravic, zajetih v postopku, ne glede na to, ali so predmet posamezne ali kolektivne izvršbe. V zvezi s temi terjatvami obstajajo posebna pravila, ki upravitelju dovoljujejo, da jih poplača iz stečajne mase brez unovčenja posebnega premoženja, z oprostitvijo bremenitev. Premoženje se lahko tudi proda z nadaljnjim obstojem zastave in prevzemom obveznosti dolžnika s strani kupca. Za prodajo tega premoženja zakon v členu 155 določa posebna pravila.

Terjatve s splošno prednostno pravico se plačajo v skladu z njihovim vrstnim redom in sorazmerno znotraj posamezne kategorije. Nato se plačajo nezavarovane terjatve, čeprav lahko sodnik na zahtevo upravitelja in pod določenimi pogoji (člen 157) spremeni vrstni red plačil. Nezavarovane terjatve se plačajo sorazmerno in v skladu z likvidnostjo premoženja stečajne mase.

Podrejene terjatve se plačajo zadnje in v skladu z vrstnim redom iz člena 92.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

14.1 Postopek reorganizacije

Postopek reorganizacije“ se lahko nanaša na dva različna primera: dogovor z upniki kot način reševanja postopka v primeru insolventnosti in možnost, da se dolžnik izogne postopku v primeru insolventnosti s sporazumom o reorganizaciji ali prestrukturiranju dolga z upniki. Oba primera ureja zakon o insolventnosti.

(A) Dogovor z upniki

Po začetni fazi postopka v primeru insolventnosti, ko so premoženje in obveznosti, zajeti v postopku, dokončno določeni, obstajata dve možni rešitvi: dogovor z upniki ali likvidacija. Sklenitev dogovora z upniki ima prednost, saj zakon določa, da je treba vedno začeti fazo dogovarjanja, razen če je dolžnik zahteval izvedbo postopka likvidacije.

Dolžnik in upniki, ki presegajo petino njegovih obveznosti, lahko po koncu začetne faze predložijo predlog za dogovor. Dolžnik lahko predloži tudi predlog za predčasni dogovor, čeprav so nekateri dolžniki izključeni iz te možnosti (dolžniki, obsojeni določenih kaznivih dejanj, in tisti, ki ne predložijo letnih računovodskih izkazov, kadar so to dolžni storiti).

Cilj predloga za predčasni dogovor je hitra sklenitev dogovora med dolžnikom in upniki, brez izvedbe vseh faz postopka v primeru insolventnosti. Da bi se predlog obravnaval, mora z njim soglašati določen odstotek upnikov. Ko je predlog predložen, ga mora upravitelj oceniti, potrdijo pa ga lahko tudi drugi upniki; če je dosežena potrebna večina, sodnik izda odločbo o odobritvi predloženega dogovora.

Običajna faza dogovarjanja se začne z odločbo sodišča, s katero se zaključi začetna faza in v kateri sodnik določi datum skupščine upnikov, toda če je upnikov več kot tristo, lahko postopek poteka pisno. Takrat začne teči obdobje, v katerem morajo dolžnik in upniki predložiti svoje predloge za dogovor, ki morajo imeti osnovno minimalno vsebino. Če izpolnjujejo vse pogoje, sodnik sprejme predloge, ki se pošljejo upravitelju v oceno.

Skupščini upnikov predseduje sodnik, da pa bi se štela za veljavno sklicano, se je morajo udeležiti upniki, ki predstavljajo več kot polovico nezavarovanih terjatev. Udeležiti se je morata tudi dolžnik in upravitelj. Na skupščini se razpravlja in glasuje o predlogih za dogovor; za njihovo odobritev je potrebna večina, kot je določena v členu 124 zakona, odvisno od njihove vsebine. Nato sodnik izda odločbo o odobritvi predloga, sprejetega na skupščini, za upravitelja in upnike, ki se niso udeležili skupščine ali so jim bile odvzete pravice do izpodbijanja predloga, pa obstaja predhodni postopek.

Dogovor začne veljati z datumom izdaje odločbe o njegovi odobritvi ter ko se končajo učinki postopka v primeru insolventnosti in se nadomestijo z učinki, določenimi v dogovoru. Zaključi se tudi funkcija upravitelja. Dogovor zavezuje dolžnika ter nezavarovane in podrejene upnike, pa tudi prednostne upnike, ki so glasovali zanj. Zavezuje lahko tudi prednostne upnike, odvisno od večine, dosežene pri njegovi odobritvi. Po izvedbi dogovora sodnik to razglasi in odredi zaključek postopka v primeru insolventnosti.

Če se dogovor ne upošteva, lahko vsak upnik od sodnika zahteva izjavo o neizpolnjevanju dogovora.

(B) Reorganizacija dolga s sporazumi o refinanciranju za izogibanje postopku v primeru insolventnosti

Izkušnje, pridobljene od objave zakona o insolventnosti, kažejo, da postopki v primeru insolventnosti niso uspešni kot sredstvo za doseganje neprekinjenega poslovanja na podlagi dogovorjene rešitve. Zato so bile države članice s priporočilom Komisije z dne 12. marca 2014 o novem pristopu k poslovnemu neuspehu in insolventnosti pozvane k sprejetju ukrepov za izogibanje postopku v primeru insolventnosti s sporazumom o refinanciranju dolga med dolžnikom in upniki. Z najnovejšimi reformami zakona o insolventnosti je španski zakonodajalec v zvezi s tem uvedel štiri vrste ukrepov: (a) vzpostavitev sistema predhodnega obveščanja, z uporabo katerega dolžnik obvesti sodnika gospodarskega sodišča, da je začel pogajanja z upniki za sklenitev sporazuma o refinanciranju, s katerim se odloži izvajanje obveznosti vložitve zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti ter dovoli ohranitev posameznih izvršilnih ukrepov v nekaterih primerih in za določeno obdobje; (b) vzpostavitev zaščitnih mehanizmov za zaščito sporazumov o refinanciranju pred tožbami za preklic pravnih dejanj; (c) vzpostavitev postopka za uradno odobritev za sporazume o refinanciranju, da bi se okrepili njihovi učinki, ter (d) spodbujevalni ukrepi za pretvorbo dolga v kapital. V tem oddelku se osredotočamo na ureditev sodne odobritve sporazumov o refinanciranju, vsebovanih v četrti dodatni določbi zakona o insolventnosti.

Sodišče lahko odobri sporazume o refinanciranju, ki jih podpišejo upniki, ki predstavljajo vsaj 51 % finančnih obveznosti. Zakon določa posebna pravila v zvezi z izračunom deleža finančnih obveznosti in sindiciranimi posojili.

Postopek vključuje vložitev vloge s strani dolžnika ali upnikov, ki ji je priloženo potrdilo revizorja o udeležbi potrebne večine v vsakem primeru, v skladu z ravnjo zahtevane zaščite z najmanj 51 % finančnih obveznosti. Sodnik pregleda vlogo in, če je sprejeta, izda sklep o ohranitvi posameznih izvršilnih ukrepov med postopkom odobritve.

Po objavi sklepa o odobritvi se začne 15-dnevno obdobje, v katerem lahko finančni upniki izrazijo svoje nestrinjanje za vložitev ugovora na sklep. Edina razloga za ugovarjanje sta neizpolnjevanje formalnih zahtev in nesorazmernost zahtevanega žrtvovanja. Ugovori se obravnavajo v priložnostnem postopku v primeru insolventnosti, ki vključuje dolžnika in druge upnike, ki so podpisniki sporazuma, ter izda se odločba, zoper katero se ni mogoče pritožiti. Poleg tega je izrecno določeno, da lahko sodnik v zvezi z učinki sporazuma, ki ga odobri sodišče, ki začnejo veljati en dan po objavi odločbe v Uradnem listu Španije, odredi preklic vseh rubežev, izvedenih s posameznimi izvršilnimi postopki na dolgove, na katere vpliva sporazum o refinanciranju.

Učinki sodne odobritve niso omejeni na razširitev, z odmikom od načela relativnosti pogodb, učinkov dogovorjene razširitve. Splošni učinek je zaščita pred tožbami za preklic pravnih dejanj, vendar je razširitev učinkov na upnike, ki ne soglašajo, odvisna od deleža odobritve. Zato: (a) se zaščita upnikov z zavarovanjem odpravi; (b) se učinki sporazuma prilagodijo na podlagi večine, dosežene pri njegovi odobritvi, in v zvezi s tem, ali je terjatev dejansko vključena v zavarovanju.

Upniki s finančnimi terjatvami, ki niso podpisali sporazuma, vendar nanje vpliva odobritev sodišča, ohranijo pravice nad tistimi, ki so solidarno odgovorni z dolžnikom, ter nad jamstvi ali garanti, ki se ne smejo sklicevati na sprejetje sporazuma o refinanciranju ali učinke odobritve sodišča. Kar zadeva finančne upnike, ki so podpisali sporazum, bo ohranitev njegovih učinkov za jamstva ali garante odvisna od dogovora v njihovih ustreznih pravnih razmerjih.

Vsak upnik, ne glede na to, ali je podpisal sporazum ali ne, lahko od sodnika, ki ga je odobril, zahteva izjavo o neizpolnjevanju sporazuma, in sicer s priložnostnim postopkom v primeru insolventnosti. Pritožba zoper odločbo ni mogoča. Če je razglašeno neizpolnjevanje sporazuma, lahko upniki pozovejo k začetku postopka v primeru insolventnosti ali začnejo posamezne izvršilne postopke.

Če se pri terjatvah, na katere vpliva sporazum, uveljavljajo pravice iz zavarovanja s premoženjem in razen če ni dogovorjeno drugače, lahko upnik zaseže zneske, pridobljene pod določenimi pogoji.

14.2 Izvzetje iz plačila neplačanih terjatev za dolžnike, ki so fizične osebe

Z zakonom št. 25/2015 z dne 28. julija 2015 je bil v novem členu 178a zakona o insolventnosti uveden tako imenovani mehanizem „za drugo priložnost“.

Določba izvzema fizične osebe iz splošnega pravila iz člena 178(2), v skladu s katerim so v primerih končanja postopka v primeru insolventnosti zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja, zajetega v postopku, dolžniki, ki so fizične osebe, odgovorni za plačilo preostalih terjatev.

Da bi bil dolžnik upravičen do tega izvzetja, je moral ravnati v dobri veri, za kar se uporabljajo naslednje zahteve:

1. da insolventnost ni bila razglašena za krivdno;

2. da dolžnik v desetih letih pred izdajo sklepa o insolventnosti ni bil obsojen s pravnomočno sodbo zaradi premoženjskega kaznivega dejanja, goljufije ali gospodarskega kaznivega dejanja, ponarejanja, kaznivih dejanj zoper davčni organ in sistem socialne varnosti ali zoper pravice delavcev;

3. da je dolžnik z izpolnitvijo zahtev iz člena 231 sklenil ali vsaj poskušal skleniti izvensodni dogovor o plačilu;

4. da je dolžnik v celoti poplačal terjatve do stečajne mase in prednostne stečajne terjatve ter, če ni poskušal doseči predhodnega izvensodnega dogovora o plačilu, vsaj 25 % zneska nezavarovanih stečajnih terjatev;

5. da dolžnik kot nadomestno možnost za prejšnjo točko:

i) predloži načrt plačil;

ii) je izpolnil obveznosti sodelovanja s sodnikom in upraviteljem;

iii) v zadnjih 10 letih ni izkoristil tega izvzetja;

iv) v štirih letih pred izdajo sklepa o insolventnosti ni zavrnil ponudbe za zaposlitev, ki je bila ustrezna glede na njegove sposobnosti;

v) se v zahtevku za izvzetje iz plačila neplačanih terjatev izrecno strinja, da bo njegov dostop do izvzetja pet let evidentiran v posebnem oddelku javnega registra insolventnosti.

Odobritev tega izvzetja zahteva postopke, začete na zahtevo dolžnika, ki vključujejo sodelovanje upravitelja in upnikov, ki so vložili tožbo. Dolžnik mora predložiti načrt plačil za terjatve, ki so izključene iz izvzetja in jih je treba plačati najpozneje v petih letih.

Po izteku obdobja, določenega za izpolnitev načrta plačil, brez preklica izvzetja, stečajni sodnik na zahtevo dolžnika izda sklep o dokončni odobritvi izvzetja za terjatve, ki niso plačane med postopkom v primeru insolventnosti. Poleg tega lahko sodnik, odvisno od okoliščin primera in po zaslišanju upnikov, odredi dokončno izvzetje iz plačila neplačanih terjatev dolžnikov, ki niso v celoti upoštevali načrta plačil, vendar so zanj namenili vsaj polovico prihodka (ki se ne šteje za nezarubljivega) v petletnem obdobju od začasne odobritve izvzetja ali četrtino zadevnega prihodka, če dolžnik izpolnjuje pogoje, določene v zakonodaji o zaščiti imetnikov hipoteke, ki nimajo sredstev, kar zadeva prihodek družinske enote in zlasti ranljive družinske razmere.

Izvzetje bo vplivalo na vse nezavarovane in podrejene terjatve, ki na datum končanja postopka v primeru insolventnosti še niso plačane, razen na javnopravne terjatve in terjatve iz naslova preživnine. Kar zadeva terjatve s posebno prednostno pravico, bo izvzetje vplivalo na del takih terjatev, ki ga ni bilo mogoče poravnati z uveljavljanjem pravic iz zavarovanja.

Izvzetje se lahko prekliče na zahtevo katerega koli stečajnega upnika, če v petih letih po njegovi odobritvi preveri obstoj nerazkritega prihodka, premoženja ali pravic, ki pripadajo dolžniku.

Preklic se lahko uporabi tudi, če se v obdobju, določenem za izpolnitev načrta plačil: (a) dolžnik znajde v eni od okoliščin, ki v skladu z določbami člena 178a(3) preprečujejo odobritev izvzetja iz plačila neplačanih terjatev; (b) kjer je ustrezno, obveznost plačila neizvzetih dolgov ni izpolnjena v skladu z vsebino načrta plačil ali (c) se finančno stanje dolžnika močno izboljša zaradi dediščine, zapuščine ali donacije ali iger na srečo ali loterij, tako da bi lahko poplačal vse neporavnane dolgove brez posledic za preživninske obveznosti.

Če sodnik odredi preklic izvzetja, upniki v celoti izkoristijo svojo pravico do vložitve tožbe zoper dolžnika za izvršbo terjatev, ki ob končanju postopka v primeru insolventnosti ostanejo neplačane.

14.3 Končanje postopka v primeru insolventnosti

Vzroki za končanje postopka v primeru insolventnosti so določeni v členu 176 zakona o insolventnosti. V osnovi se postopek v primeru insolventnosti konča zaradi naslednjih razlogov:

(a) deželno sodišče (Audiencia provincial) prekliče sklep o insolventnosti;

(b) razglašena je skladnost z dogovorom;

(c) preverjeno je, da premoženje, zajeto v postopku, ne zadostuje za plačilo terjatev do stečajne mase;

(d) preverjeno je plačilo vseh priznanih terjatev ali celotno poplačilo upnikov z drugimi sredstvi;

(e) po zaključku začetne faze se vsi upniki umaknejo iz postopka ali ga opustijo.

Končanje mora odobriti sodnik in obstaja postopek, s katerim ga lahko zadevne strani izpodbijajo. Zakon vsebuje posebne določbe za primer končanja postopka v primeru insolventnosti zaradi nezadostnega premoženja dolžnika, ko gre za plačilo terjatev do stečajne mase. To se lahko preveri z zahtevkom dolžnika za začetek postopka, pri čemer sodnik razglasi postopek v primeru insolventnosti in njegovo končanje z isto določbo in hkrati.

Po razglasitvi končanja postopka v primeru insolventnosti prenehajo vse omejitve pooblastil dolžnika. Če je dolžnik fizična oseba, zakon določa posebna pravila, v skladu s katerimi lahko dolžnik uveljavlja izvzetje iz plačila terjatev, ki niso bile plačane v postopku v primeru insolventnosti. Zahteve za to izvzetje so določene v členu 178a. Dolžnik je moral ravnati v dobri veri in mora izpolnjevati nekatere obveznosti. Za izvzetje mora zaprositi dolžnik sam, upravitelj in upniki pa lahko predložijo pripombe. Izvzetje se lahko prekliče v nekaterih primerih, na primer, če se finančno stanje dolžnika izboljša ali če ne izpolni načrta plačil, ki se mu je zavezal, da bi plačal dolgove, na katere izvzetje ne vpliva.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

V primeru končanja postopka v primeru insolventnosti pravnih oseb zaradi likvidacije te osebe izgubijo status pravne osebe.

Če je končanje posledica izvajanja dogovora, se terjatve upnikov plačajo v skladu z njegovimi določbami. Prednostni upniki, ki niso podpisali dogovora, lahko v nekaterih okoliščinah nadaljujejo ali začnejo posamezne izvršilne postopke.

Med izvajanjem dogovora z upniki lahko dolžnik izgubi status pravne osebe tudi s procesom strukturne spremembe, ki je rezultat prevzema obveznosti s strani nove družbe ali prevzemne družbe.

V primeru dolžnikov, ki so fizične osebe, končanje postopka v primeru insolventnosti zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja pomeni, da lahko upniki začnejo posamezne izvršilne ukrepe zoper dolžnika, razen če je bil izvzet iz plačila neplačanih terjatev na način, določen v členu 178a.

15.1 Ponovna uvedba postopka v primeru insolventnosti

Če se v petih letih po končanju prejšnjega postopka v primeru insolventnosti zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja izda sklep o insolventnosti za dolžnika, ki je fizična oseba, se to šteje za ponovno uvedbo prejšnjega postopka.

V primeru dolžnikov, ki so pravne osebe, ponovno uvedbo postopka v primeru insolventnosti, končanega zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja, odredi isto sodišče, ki je vodilo prvi postopek, poleg tega pa se obravnava v okviru istega postopka ter je omejena na fazo likvidacije premoženja in pravic, ki so nastale pozneje.

V letu po datumu izdaje odločbe o končanju postopka v primeru insolventnosti zaradi nezadostnega premoženja lahko upniki zaprosijo za ponovno uvedbo postopka za začetek postopkov izterjave, pri čemer navedejo posebne ukrepe, ki jih je treba izvesti, ali v pisni obliki predložijo ustrezna dejstva, ki bi lahko pripeljala do razvrstitve insolventnosti kot krivdne, razen če je bila izdana odločba o razvrstitvi v končanem postopku v primeru insolventnosti.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

V skladu s členom 84(2)(2) zakona o insolventnosti so vsi sodni stroški, potrebni za vložitev zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti in njegovo izvedbo, terjatve do stečajne mase. To vključuje zlasti vse terjatve, ki izhajajo iz sodnih stroškov za vložitev zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti in njegovo odreditev, sprejetje previdnostnih ukrepov, objavo odločb iz tega zakona ter navzočnost in zastopanje dolžnika in upravitelja skozi celoten postopek v primeru insolventnosti in incidenčni postopek, kadar je njihova udeležba pravno obvezna ali v interesu stečajne mase, dokler ne začne veljati dogovor ali do končanja postopka v primeru insolventnosti, razen za terjatve, ki izhajajo iz pritožb, vloženih zoper odločbe sodišča, če se v celoti ali delno zavrnejo s hitro odredbo za plačilo stroškov.

Med terjatve do stečajne mase spadajo v skladu s členom 84(2)(3) tudi sodni stroški, ki izhajajo iz navzočnosti in zastopanja dolžnika, upravitelja ali upravičenih upnikov v postopkih, ki se zaradi interesov stečajne mase nadaljujejo ali začnejo v skladu z vsebino tega zakona, razen za določbe v zvezi s primeri umika, sprejetja, poravnave ali ločene obrambe dolžnika in, če je ustrezno, do količinskih omejitev iz navedenega člena.

Kadar se postopek v primeru insolventnosti konča zaradi nezadostne stečajne mase, se terjatve za sodne stroške plačajo pred drugimi terjatvami do stečajne mase, z izjemo terjatev delavcev in terjatev iz naslova preživnine (člen 176a(2)).

Plačila upravitelju se izterjajo iz stečajne mase, določi pa jih sodnik v skladu z zakonsko odobreno lestvico honorarjev; trenutno je še vedno veljavna lestvica honorarjev, odobrena s kraljevim odlokom št. 1860/2004 z dne 6. septembra 2004. Člen 34 določa posebna pravila za njihovo določitev in učinek.

Zakon določa možnost imenovanja pooblaščenih pomočnikov za pomoč upravitelju, ki krije njihovo plačilo.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Urejanje tožb za preklic pravnih dejanj v postopkih v primeru insolventnosti je vsebovano v členih od 71 do 73 zakona o insolventnosti. Te določbe so bile naknadno spremenjene, večinoma v zvezi z naravo „zaščitnih mehanizmov“ sporazumov o refinanciranju.

Člen 71 vsebuje pravni sistem za vračilne ukrepe, ki temelji na splošni klavzuli, s katero so vsa dolžnikova dejanja, ki „škodijo premoženju, zajetemu v postopku“, razglašena za „preklicljiva“, ne glede na to, ali je obstajala „namera zavajanja“. Za zaščito učinkov preklica se določi posebno obdobje: dve leti pred datumom sklepa o insolventnosti.

(A) Obdobje preklica

Zakon določa posebno obdobje preklica: dve leti pred datumom sklepa o insolventnosti.

(B) Pojem „gmotne škode“

Ukrepe, ki jih v „obdobju izpodbojnosti“ izvede dolžnik, je mogoče preklicati, če škodijo premoženju, zajetemu v postopku. Stranka, ki vloži pritožbo, mora gmotno škodo zadovoljivo dokazati. Vendar glede na težave, navadno povezane z dokazovanjem škodljivih dejanj, zakon o insolventnosti olajšuje vložitev tožb z vzpostavitvijo sklopa domnev. Tako kot na drugih področjih prava so domneve lahko neizpodbojne ali izpodbojne. Tako: (a) se gmotna škoda šteje za neizpodbojno v dveh primerih: (i) kadar gre za prosto razpolaganje s premoženjem, razen donacij za uporabo, ter (ii) kadar gre za plačila in druga dejanja za poravnavo obveznosti, ki zapadejo po izdaji sklepa o insolventnosti, razen če so zavarovane – v tem primeru obstaja domneva o sprejemanju nasprotnih dokazov; (b) se gmotna škoda šteje za izpodbojno v treh primerih: (i) kadar gre za razpolaganje s premoženjem za plačilo osebam, ki imajo s stečajnim dolžnikom poseben odnos, (ii) kadar gre za določanje dajatev na premoženje v korist predhodno obstoječih obveznosti ali novih obveznosti, nastalih za nadomestitev prejšnjih, ter (iii) kadar gre za plačila in druga dejanja za poravnavo zavarovanih obveznosti, ki zapadejo po izdaji sklepa o insolventnosti.

(C) Postopek

Upravitelj je procesno upravičen do vložitve tožb za preklic pravnih dejanj v postopkih v primeru insolventnosti. Vendar pa zakon za zaščito upnikov pred nedejavnostjo upraviteljev določa pomožno ali drugorazredno procesno upravičenje za upnike, ki so pisno pozvali upravitelja, naj vloži tožbo za preklic pravnih dejanj, če upravitelj v dveh mesecih od datuma zahtevka ne vloži tožbe. Zakon vsebuje pravila, namenjena zagotavljanju, da upravitelji učinkovito opravljajo nalogo zagotavljanja, da se ne razpolaga s premoženjem, zajetim v postopku. Za tožbe zoper sporazume o refinanciranju velja procesno upravičenje izključno za upravitelja, z izjemo morebitnega pomožnega upravičenja.

Za zaščito sporazumov o refinanciranju obstajajo posebna pravila, ki izhajajo iz nedavnih zakonodajnih sprememb in določajo zaščitne mehanizme, ki zagotavljajo odpornost teh sporazumov (odobrenih pod določenimi pogoji) na tožbe za preklic pravnih dejanj (člen 71a).

Zadnja posodobitev: 29/03/2019

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.