These factsheets explain what happens when a person is suspected or accused of a crime which is dealt with by a trial in court.
The following is a summary of the normal stages in a criminal process:
(a) summarily by a single judge of the District Court (Eparchiako Dikastirio) with jurisdiction in the district where the offence was committed,
(b) on information by the Attorney General, by the Assize Court (Kakourgiodikeio) composed of three district court judges and presided over by a president of a District Court.
a) lack of jurisdiction, substantial or territorial,
b) previous acquittal or conviction for the same act(s),
c) pardoning of the offence(s),
d) incompleteness or repetition of the charges.
Details about all these stages in the process and about your rights can be found in the factsheets. This information is not a substitute for legal advice and is intended to be for guidance only.
Please note that the European Commission has no role in criminal proceedings in Member States and cannot assist you if you have a complaint. Information is provided in these factsheets about how to file a complaint and to whom.
The national language version of this page is maintained by the respective Member State. The translations have been done by the European Commission service. Possible changes introduced in the original by the competent national authority may not be yet reflected in the translations. The European Commission accepts no responsibility or liability whatsoever with regard to any information or data contained or referred to in this document. Please refer to the legal notice to see copyright rules for the Member State responsible for this page.
Ne.
Vsak preiskovalec lahko od katere koli osebe, za katero upravičeno domneva, da pozna dejstva ali okoliščine kaznivega dejanja, ki ga preiskuje, zahteva, naj se ob določenem času zglasi na določenem kraju (če je taka zahteva razumna) zaradi zaslišanja in predložitve izjave v zvezi s takim kaznivim dejanjem.
Sodišče lahko po svoji presoji odloži vsako zadevo, ki jo obravnava, in na podlagi takega odloga bodisi izpusti obdolženega pod pogoji, za katere meni, da so razumni, ali mu odredi pripor za čas trajanja sojenja.
Osumljenci, ki ne razumejo jezika policije ali drugega
pristojnega organa, so upravičeni do brezplačne pomoči tolmača. Tolmač
lahko osumljencu pomaga pri komunikaciji z zagovornikom in mora varovati zaupnost vsebine take komunikacije. Poleg tega ima osumljenec naslednje pravice:
Ob odvzemu prostosti in pridržanju ima osumljenec ali njegov zagovornik pravico do vpogleda v bistvene dokumente (izvod odredbe o odvzemu prostosti in pridržanju, izvod zahteve in zaprisežene izjave, na podlagi katere je bila odredba izdana), ki jih potrebuje za izpodbijanje zakonitosti odvzema prostosti osumljencu ali njegovega pridržanja. Če zadevo obravnava sodišče, ima osumljenec ali njegov zagovornik pravico do vpogleda v pričanja in dokumente, pridobljene med preiskavo zadeve, ki se nanašajo na obravnavano kaznivo dejanje.
Osumljenci imajo pravico do zaupnega pogovora z zagovornikom. Zagovornik je neodvisen od policije, ki pa lahko osumljencu pomaga pri iskanju zagovornika.
Osumljenci imajo po zakonu tudi naslednje pravice:
(a) pred zaslišanjem na policiji ali pred preiskavo s strani katerega koli drugega pristojnega organa;
(b) dovolj zgodaj, preden so privedeni pred sodišče;
(c) med preiskavo ali zbiranjem dokazov, ki ga izvaja policija ali kateri koli drug pristojni organ;
(d) brez nepotrebnega odlašanja takoj po odvzemu prostosti.
(a) pravico do zasebnega srečanja in stika z zagovornikom, ki osebo zastopa, in sicer kadar koli;
(b) pravico zahtevati navzočnost in sodelovanje zagovornika med zaslišanjem, da ta lahko zagotovi pojasnila glede poteka postopka in da lahko svetuje o procesnih pravicah v zvezi z zaslišanjem;
(c) pravico zahtevati navzočnost zagovornika med preiskavo ali zbiranjem dokazov, če je osumljenec upravičen do navzočnosti zagovornika med zadevnim zaslišanjem.
Policija upošteva zaupnost komunikacij med osumljencem in njegovim zagovornikom med sestanki, v korespondenci, med telefonskimi pogovori in v okviru vseh drugih dovoljenih oblik komunikacije med osumljenci in njihovimi zagovorniki.
Začasna izjema od uresničevanja pravice osumljenca, da se mu po odvzemu prostosti brez nepotrebnega odlašanja zagotovi zagovornik, je dovoljena v izjemnih okoliščinah in le v predhodnem postopku, kadar zaradi geografske oddaljenosti ni mogoče zagotoviti uresničevanja pravice do dostopa do zagovornika.
(i) kadar je treba nujno preprečiti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno celovitost osebe;
(ii) kadar mora policija nujno takoj ukrepati, da se prepreči resna škoda za kazenski postopek.
(i) sorazmerne in ne smejo presegati tega, kar je nujno;
(ii) strogo časovno omejene;
(iii) ne smejo temeljiti zgolj na vrsti ali teži domnevnega kaznivega dejanja in
(iv) ne smejo kršiti na splošno poštene narave postopka.
(i) stika z zagovornikom brez nepotrebnega odlašanja takoj po odvzemu prostosti;
(ii) osebnega srečanja in komunikacije z zagovornikom ter
(iii) navzočnosti in sodelovanja zagovornika med zaslišanjem in preiskavo ali zbiranjem dokazov, lahko ob prvem naroku pred sodiščem ali na datum prve obravnave zadeve pred sodiščem od sodišča zahteva, naj prouči razloge, zakaj mu ni bilo dovoljeno uresničevati takih pravic.
Ob odvzemu prostosti ali pridržanju osumljenec obvesti policijo, ali želi koga sam po telefonu obvestiti o svojem pridržanju, npr. družinskega člana ali delodajalca. V nekaterih primerih se lahko pravica do obveščanja druge osebe o pridržanju začasno omeji. V takem primeru osebo o tem obvesti policija.
Tujci policijo obvestijo, ali želijo sami po telefonu obvestiti konzularno predstavništvo ali veleposlaništvo svoje države. Poleg tega policijo obvestijo, ali želijo stopiti v stik z uradnikom konzularnega predstavništva ali veleposlaništva svoje države. Pri tem je oseba obveščena, da lahko odpoved pravici do obveščanja konzularnega predstavništva ali veleposlaništva in stika z njim nanjo osebno vpliva.
Po zakonu ima oseba tudi naslednje pravice:
(a) kadar je nujno preprečiti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno celovitost osebe ali
(b) kadar je treba nujno preprečiti okoliščine, v katerih bi lahko nastalo znatno tveganje za kazenski postopek, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(i) izjema je sorazmerna in ne presega tega, kar je nujno;
(ii) izjema je strogo časovno omejena;
(iii) izjema ne temelji izključno na vrsti ali teži domnevnega kaznivega dejanja in
(iv) izjema ne krši na splošno poštene narave postopka.
Če oseba nima dovolj sredstev za uresničevanje
pravice do dostopa do zagovornika v predhodnem postopku, lahko to sporoči policistu, odgovornemu za zaslišanje, potem ko podpiše ustrezni obrazec. Taki osebi se predloži seznam z imeni in telefonskimi številkami odvetnikov, ki ponujajo svoje storitve. Osumljenec potrdi, da mu je bil tak seznam res predložen. Policist ustrezno obvesti zagovornika, ki si ga oseba izbere.
Če oseba želi brezplačno pomoč zagovornika, lahko na prvem naroku pred sodiščem vloži ustrezno zahtevo, ki jo sodišče nato obravnava.
Vsaka oseba, ki je osumljena ali obtožena storitve kaznivega dejanja, se šteje za nedolžno, dokler ni po zakonu spoznana za krivo.
Pravno načelo domneve nedolžnosti se uporablja za fizične osebe v kazenskih postopkih, in sicer od trenutka, ko je zadevna oseba osumljena ali obtožena storitve kaznivega dejanja, do konca postopka, tj. do izdaje pravnomočne sodne odločbe.
Osebi med zaslišanjem na policiji ali pri drugem pristojnem organu ni treba odgovarjati na vprašanja o domnevnem kaznivem dejanju. Tudi ko je pozvana, naj poda izjavo ali odgovori na vprašanja, ji ni treba
predložiti dokazov ali dokumentov ali zagotoviti informacij, ki bi jo lahko obremenile.
Policija je odgovorna za zbiranje dokazov, na podlagi katerih se onkraj razumnega dvoma dokažejo kazniva dejanja, ki so predmet preiskave. Obdolženec ima pravico navesti svojo različico dejstev in dati izjavo ali odgovoriti na obtožbe pred preiskovalnimi organi v podporo svoji različici dogodkov ali svoji nedolžnosti.
Oseba, mlajša od 14 let, ni kazensko odgovorna za nobeno dejanje ali opustitev (poglavje 154, člen 14) in se ji tako ne odvzame prostost. Če je potrebna njena navzočnost na policijski postaji, se jo pozove, naj se tam zglasi v spremstvu staršev/skrbnikov.
Poleg pravic, ki jih imajo vsi zaporniki (zakon 163(Ι)/2005), imajo pridržane osebe, mlajše od 18 let, naslednje dodatne pravice, ki se nanašajo na pridržanje:
Otroci se štejejo za ranljive osebe, zato se zanje uporabljajo posebni zaščitni ukrepi iz predhodnega odstavka (vi).
V skladu z zakonom o pravicah oseb, ki jim je odvzeta prostost, in pridržanih oseb (zakon 163(I)/2005) izraz «ranljiva oseba» pomeni osumljenca ali obdolženca, ki ni sposoben razumeti ali učinkovito sodelovati v kazenskem postopku zaradi svoje starosti, duševnega ali fizičnega stanja ali invalidnosti.
Če se prostost odvzame osebi z duševno pomanjkljivostjo ali fizično invalidnostjo, je navedena oseba o svojih pravicah, kot izhajajo iz zakona 163(I)/2005, obveščena v preprostem in razumljivem jeziku, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe take osebe.
V takem primeru se zagotovi sodelovanje osebe, ki lahko sporoči zadevne informacije osebi, ki ji je odvzeta prostost, ali drugim vpletenim osebam, tako da lahko te navedene informacije razumejo kljub svoji pomanjkljivosti ali invalidnosti.
Dalje, v primeru odvzema prostosti osebi, ki zaradi kakršne koli duševne ali telesne invalidnosti očitno ni sposobna uresničevati pravice do stika, kot je določena v zakonodaji (zakon 163(I)/2005), lahko taka oseba navedene pravice uresničuje ob pomoči in/ali v navzočnosti uradnika državne zdravniške ali socialne službe, tako pomoč pa je treba zadevni osebi zagotoviti takoj po odvzemu prostosti, vsekakor pa takoj, ko je to mogoče.
Oseba, ki ji je odvzeta prostost, ker je osumljena storitve kaznivega dejanja, se v 24 urah po odvzemu prostosti privede pred sodnika, če zaslišanje o kaznivem dejanju, zaradi katerega ji je bila odvzeta prostost, še ni zaključeno. Namen privedbe pred sodnika je, da lahko policija zahteva pridržanje osebe za določen čas, ki ne sme presegati osem zaporednih dni in skupno treh mesecev.
Če po izteku veljavnosti odredbe o pridržanju zaslišanje in preiskava še nista zaključena, lahko policija od sodišča zahteva podaljšanje odredbe za novih osem dni, to pa lahko ob podaljšanju odredbe ponovi vsakih osem dni, pri čemer je skupna doba pridržanja največ tri mesece.
Osumljenca je običajno treba pridržati, kadar obstaja tveganje, da bo vplival na priče ali uničil dokaze, če bo izpuščen. Policija mora sodišču dokazati, da so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe o pridržanju.
Sodišče, ki je pristojno v kazenski zadevi, lahko odredi pridržanje obdolženega med sojenjem. V skladu s členom 48 zakona o kazenskem postopku (poglavje 155) lahko okrožno sodišče, ki vodi skrajšani postopek, odredi pridržanje za največ osem dni ob vsakokratni preložitvi zadeve. Nasprotno pa take omejitve ni pri vrhovnem sodišču ali kazenskem porotnem sodišču, ki odredi pridržanje obdolženega med sojenjem v kazenskem postopku.
Člen 157(1) zakona (poglavje 155) določa, da lahko sodišče, ki je pristojno v kazenski zadevi, odredi izpustitev pridržanega proti varščini. Če se sodišče odloči obdolženega izpustiti, lahko ob tem določi posebne pogoje in odredi, da mora obdolženi podpisati dokument o varščini. Ta pristojnost sodišča temelji na določbah člena 48 in člena 157(1) zakona o kazenskem postopku.
Pristojni organ Republike Ciper lahko odločbo, ki jo je izdal o nadzornih ukrepih, posreduje pristojnemu identifikacijskemu organu države članice, v kateri ima zadevna oseba zakonito in običajno prebivališče, kadar se taka oseba, potem ko je poučena o zadevnih ukrepih, strinja z vrnitvijo v navedeno državo članico.
Pristojni odreditveni organ Republike Ciper lahko na zahtevo navedene osebe odločbo o nadzornih ukrepih posreduje pristojnemu
organu države članice, ki ni država članica, v kateri ima zadevna oseba
zakonito in običajno prebivališče, če se pristojni organ države članice, v kateri zadevna oseba nima zakonitega in običajnega prebivališča,
strinja s takim posredovanjem.
Pristojni identifikacijski organ Republike Ciper se strinja s posredovanjem odločbe o nadzornih ukrepih v zvezi z osebo, ki nima zakonitega in običajnega prebivališča v Republiki Ciper, le, če
je bila taka oseba na njenem ozemlju vsaj tri (3) mesece.
Pristojni odreditveni organ v Republiki Ciper je kazensko porotno sodišče ali okrožno sodišče, ki je pristojno v kazenskih zadevah in je pristojno za kaznivo dejanje ali je izdalo odločbo o nadzornih ukrepih.
Pristojni identifikacijski organ v Republiki Ciper v zvezi z odločbami o nadzornih ukrepih, ki jih izdajo druge države članice, je:
(a) okrožno sodišče (Eparchiako Dikastirio), ki je krajevno pristojno glede na prebivališče osebe, ki ji je druga država članica izdala odločbo o nadzornih ukrepih;
(b) okrožno sodišče v Nikoziji (Eparchiako Dikastirio Lefkosias), če prebivališče zadevne osebe ni znano ali če zadevna oseba ne prebiva v Republiki Ciper.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.
Če se kazenska zadeva nanaša na kaznivo dejanje ali kazniva dejanja, za katera je zagrožena zaporna kazen do pet let, sojenje poteka pred okrožnim sodiščem (Eparchiako Dikastirio) (sodnik posameznik). Na podlagi pisnega soglasja generalnega državnega tožilca (Genikos Eisaggeleas) pa lahko okrožno sodišče obravnava tudi kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen več kot pet let.
Če je za kaznivo dejanje zagrožena zaporna kazen več kot pet let, sojenje poteka pred kazenskim porotnim sodiščem (tričlanski senat).
Obtožnico je mogoče spremeniti ob začetku sojenja ali med njim. Členi 83, 84 in 85 zakona o kazenskem postopku, poglavje 155, določajo postopek za spremembo obtožnice in pravice obdolženega v zvezi s tem.
83(1) Če sodišče kadar koli med sojenjem na podlagi dokazov ugotovi, da obtožnica ali obtožnica, vložena pri kazenskem porotnem sodišču, kakor koli ni ustrezna, vsebinsko ali oblično, lahko izda odredbo o spremembi obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču, pri čemer se obtožnica spremeni ali nadomesti ali pa se ji dodajo nove obtožbe, kot je po mnenju sodišča potrebno, da obtožnica odraža dejansko stanje.
(2) Če se obtožnica ali obtožnica, vložena pri kazenskem porotnem sodišču, tako spremeni, se odredba o spremembi zapiše v obtožnico ali obtožnico, vloženo pri kazenskem porotnem sodišču, tak dokument pa se uporabi v vseh povezanih postopkih, kot da so bili uvedeni na podlagi spremenjenega dokumenta.
84(1) Če se obtožnica ali obtožnica, vložena pri kazenskem porotnem sodišču, spremeni v skladu s členom 83, sodišče takoj pozove obdolženega, naj sodišču predstavi svojo obrambo in navede, ali je pripravljen na sojenje na podlagi spremenjene obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču.
(2) Če obdolženi izjavi, da ni pripravljen, sodišče prouči predstavljene razloge in če ugotovi, da ni verjetno, da bi takojšnje nadaljevanje postopka škodljivo vplivalo na obrambo obdolženega ali na obravnavo zadeve s strani tožilstva, lahko sojenje nadaljuje, kot da obtožnica ali obtožnica, vložena pri kazenskem porotnem sodišču, ne bi bila spremenjena.
(3) Če sodišče meni, da bi lahko takojšnje nadaljevanje postopka na podlagi spremenjene obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču, škodljivo vplivalo na obdolženega ali na državnega tožilca, lahko odredi novo sojenje ali sojenje odloži za tako dolgo obdobje, kot se mu zdi potrebno.
(4) Če sodišče spremeni obtožnico ali obtožnico, vloženo pri kazenskem porotnem sodišču, po tem, ko se je sojenje že začelo, se lahko pričanje, že dano med sojenjem, uporabi brez novega naroka, vendar pa lahko stranke znova pozovejo k pričanju vse priče, ki so že pričale, ter jih zaslišijo ali navzkrižno zaslišijo glede na spremembo obtožnice.
85(1) Če je mogoče dokazati le del obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču, in dokazani del pomeni kaznivo dejanje, je lahko obdolženec brez spremembe obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču, obsojen za kaznivo dejanje, ki mu je bilo dokazano.
(2) Če je oseba obdolžena kaznivega dejanja, je lahko obsojena za poskus storitve navedenega kaznivega dejanja, ne da bi bilo treba spremeniti obtožnico ali obtožnico, vloženo pri kazenskem porotnem sodišču.
(3) Če se dokaže, da je oseba storila kakršno koli dejanje z namenom storitve kaznivega dejanja, ki ga je obdolžena, in če storitev navedenega dejanja s takim namenom pomeni kaznivo dejanje, je lahko navedena oseba, če še ni bila obdolžena za navedeno kaznivo dejanje, obsojena za tako dejanje, ne da bi bilo treba spremeniti obtožnico ali obtožnico, vloženo pri kazenskem porotnem sodišču.
(4) Če sodišče po koncu sojenja ugotovi, da je bilo s pričanji dokazano, da je obdolženi storil kaznivo dejanje ali kazniva dejanja, ki niso predmet obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču, in za katera ne more biti obsojen brez predhodne spremembe obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču, ter da v primeru obsodbe za taka kazniva dejanja obdolženemu ne bi bila izrečena strožja sankcija od tiste, ki bi se uporabila, če bi bil obsojen na podlagi obtožnice ali obtožnice, vložene pri kazenskem porotnem sodišču, in da zato obramba obdolženega ne bi bila oškodovana, lahko odredi, da se obtožba ali obtožbe za tako kaznivo dejanje dodajo obtožnici ali obtožnici, vloženi pri kazenskem porotnem sodišču, sodišče pa o njih odloči, kot da bi bile že vključene v prvotno obtožnico ali obtožnico, vloženo pri kazenskem porotnem sodišču.
Pravica obdolženega do navzočnosti pred sodiščem je zagotovljena na podlagi določb členov 12 in 30 ustave ter na podlagi določb člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poleg tega ima obdolženi dolžnost biti navzoč na sojenju, razen če njegova odsotnost temelji na eni od izjem iz členov 45(1) in 63(3) zakona o kazenskem postopku, poglavje 155.
Člen 45(1)
Šteje se, da lahko sodnik ali imenovani sodni tajnik (Protokollitis) v primeru kategorij kaznivih dejanj, za katere predsednik okrožnega sodišča (Eparchiako Dikastirio) tako odloči s splošno odredbo, s posebno odredbo v pozivu obdolženega oprosti obvezne osebne navzočnosti pred sodiščem ter
(a) obdolženemu dovoli udeležbo in odgovor na obtožbe prek zagovornika – v takem primeru je lahko obdolženi navzoč in odgovori na obtožbe na navedeni način.
Šteje se, da se obdolženemu, ki je obdolžen izključno kot direktor ali sekretar družbe in ni osebno obdolžen kaznivega dejanja, narokov pred sodiščem ni treba osebno udeležiti, ne za predstavitev odgovora na obtožbe in ne v nadaljnjem postopku, razen na glavni obravnavi, ampak se lahko sojenja udeležuje prek zagovornika;
(b) obdolženemu dovoli, če se želi izreči za krivega, da pošlje sodišču svoj odgovor, ustrezno potrjen in ožigosan s strani sodnega tajnika, narednika (lochias), policista ali višjega policista, v skladu z zakonom o policiji, ali s strani uradnega overitelja, v skladu z zakonom o uradnih overiteljih, ali s strani zagovornika, v skladu z zakonom o odvetnikih, ki v takem primeru uporabi svoj osebni žig, na katerem sta jasno navedena njegovo polno ime in naslov, ali s strani vodje skupnosti (koinotarchis), ob predložitvi poziva, na katerega se odgovor nanaša; v takem primeru se za namene postopka odgovor šteje za priznanje krivde.
63(1) Obdolženi ima pravico do navzočnosti pred sodiščem ves čas sojenja, če se primerno vede.
(2) Če se obdolženi ne vede primerno, lahko sodišče po svoji presoji odredi, da se ga odstrani iz sodne dvorane in pridrži, sojenje pa se nadaljuje v njegovi odsotnosti,
pri čemer sodišče po svoji presoji poskrbi, da je obdolženi v zadostni meri obveščen o vsem, kar se dogaja na sojenju, in da lahko pripravi svojo obrambo.
(3) Če sodišče meni, da je to ustrezno, lahko obdolžencu omogoči, da ves čas sojenja ali del sojenja ostane pred sodno dvorano, pod pogoji, ki jih po svoji presoji določi sodišče.
V skladu s ciprsko sodno prakso lahko sojenje poteka v odsotnosti obdolženca, če je to v interesu pravičnosti.
Pravica do tolmačenja je zagotovljena na podlagi ustave in na podlagi zakona iz leta 2014 o pravici do tolmačenja in prevajanja med kazenskim postopkom (18(I)/2014). Poleg tega je pravica do tolmačenja zagotovljena na podlagi člena 65 zakona o kazenskem postopku, poglavje 155.
Člen 12.5(a) in (e) ustave določa:
Vsaka oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ima vsaj naslednje pravice:
(a) pravico, da je takoj in podrobno ter v jeziku, ki ga razume, poučena o naravi obtožb in razlogih zanje;
(e) pravico do brezplačne pomoči tolmača, če ne razume ali ne govori jezika sodišča.
Člen 30(3) ustave določa, da ima vsak obdolženi pravico do brezplačnega tolmačenja, če ne razume ali ne govori jezika sodišča.
Zakon iz leta 2014 o pravici do tolmačenja in prevajanja med kazenskim postopkom (18(I)/2014) določa naslednje pravice:
4(1) Pristojni organ brez odlašanja zagotovi tolmačenje osumljencu ali obdolžencu, ki ne govori in/ali ne razume jezika kazenskega postopka, in sicer v kazenskem postopku pred preiskovalnimi in/ali pravosodnimi organi, tudi med policijskim zaslišanjem, vsemi sodnimi naroki in vsemi potrebnimi vmesnimi naroki.
(2) Pravosodni organ, odgovoren za izvrševanje evropskega naloga za prijetje in predajo, v skladu s členom 11 zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo ter postopkih za izročitev zahtevanih oseb med državami članicami Evropske unije brez odlašanja zagotovi tolmačenje vsaki zahtevani osebi, ki ne govori in/ali razume jezika zadevnega postopka.
(3) Kadar je to potrebno za zagotovitev poštenega sojenja, pristojni organ zagotovi tolmačenje, da se zagotovi komunikacija med osumljencem, obdolžencem in/ali zahtevano osebo in njenim zagovornikom, kadar se taka komunikacija neposredno nanaša na zaslišanje in/ali narok v okviru kazenskega postopka in/ali izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo in/ali vložitev pritožbe in/ali drugih procesnih zahtevkov, vključno z zahtevo za varščino.
(4) V skladu s tem členom:
(a) se tolmačenje zagotovi v maternem jeziku osumljenca, obdolženca ali zahtevane osebe ali v katerem koli drugem jeziku, ki ga ta govori in/ali razume, ter
(b) tolmačenje vključuje nadaljnjo pomoč, kot je ustrezno, na primer uporabo znakovnega jezika, da se zadovoljijo potrebe osumljenca, obdolženca ali zahtevane osebe, ki ima težave s sluhom in/ali govorom.
(5) Pristojni organ na kateri koli način, ki se mu zdi ustrezen, preveri, ali osumljenec, obdolženec oziroma zahtevana oseba govori in razume jezik kazenskega postopka ali postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje in pridržanje ter ali navedena oseba potrebuje pomoč tolmača.
(6) Storitve tolmačenja, kot so opredeljene v tem členu, morajo biti dovolj kakovostne, da se zagotovi pošteno sojenje; zlasti je treba zagotoviti, da osumljenec, obdolženec oziroma zahtevana oseba razume obtožbe zoper sebe in lahko uresničuje svojo pravico do obrambe. V ta namen je pristojni organ zlasti pozoren na specifičnosti komunikacije prek tolmača.
(7) Po potrebi lahko pristojni organ zagotovi tolmačenje prek komunikacijskih tehnologij, na primer po videokonferenci, telefonu in/ali internetu, razen če je za zagotovitev poštenega sojenja potrebna fizična navzočnost tolmača.
(8) Za boljše izvajanje določb odstavka 5 se lahko postopek ali mehanizem preverjanja, ali osumljenec, obdolženec oziroma zahtevana oseba govori in razume jezik kazenskega postopka ali postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje in predajo, določi s predpisi.
5(1) Da se osumljencu ali obdolžencu omogoči uresničevanje pravice do obrambe in da se zagotovi pošteno sojenje, pristojni organ v razumnem roku osumljencu ali obdolžencu, ki ne razume jezika zadevnega kazenskega postopka, zagotovi pisni prevod vseh bistvenih dokumentov.
(2) Za namene tega zakona se za bistvene dokumente štejejo:
(a) v vseh primerih odločba o odvzemu prostosti in/ali pridržanju, obtožnica ter vsaka sodna odločba in odredba, ki se nanaša na postopek, ter
(b) vsak drug dokument, za katerega pristojni organ po uradni dolžnosti ali na obrazloženo zahtevo osumljenca ali obdolženca oziroma njegovega zagovornika šteje, da je bistvenega pomena.
(3) Pristojnim organom ni treba zagotoviti prevoda povzetkov bistvenih dokumentov, ki ne prispevajo k osumljenčevemu ali obdolženčevemu razumevanju obtožb zoper njega.
(4) Za zagotovitev poštenega sojenja pristojni organ v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje in predajo zahtevani osebi, ki ne razume jezika, v katerem je sestavljen evropski nalog za prijetje in predajo ali v katerega ga je odreditvena država članica prevedla, v razumnem roku zagotovi pisni prevod navedenega dokumenta.
(5) Ne glede na določbe odstavkov 1, 2 in 4 lahko pristojni organ namesto pisnega prevoda zagotovi tolmačenje in/ali ustni povzetek vsebine bistvenih dokumentov, če tako tolmačenje in/ali ustni povzetek ne vpliva na poštenost postopka.
(6) Osumljenec, obdolženec ali zahtevana oseba se lahko odpove pravici do prevoda in/ali tolmačenja in/ali ustnega povzetka, kot je določena v tem členu, če se pristojnemu organu zagotovi dovolj dokazov, da:
(a) se je zadevna oseba predhodno posvetovala z zagovornikom in/ali se tudi sicer v celoti zaveda posledic take odpovedi pravici ter
(b) je odpoved pravici pravno veljavna in prostovoljna.
(7) Prevod in/ali tolmačenje in/ali ustni povzetek iz tega člena se zagotovi v maternem jeziku osumljenca, obdolženca ali zahtevane osebe oziroma v katerem koli drugem jeziku, ki ga ta govori in/ali razume.
(8) Prevod in/ali tolmačenje in/ali ustni povzetek iz tega člena so dovolj kakovostni, da se zagotovi pošteno sojenje; zlasti je treba zagotoviti, da osumljenec, obdolženec oziroma zahtevana oseba pozna obtožbe zoper sebe in lahko uresničuje svojo pravico do obrambe.
Člen 65(1) zakona o kazenskem postopku, poglavje 155, določa:
Kadar pričanje poteka v jeziku, ki ga obdolženec ne razume, in v njegovi navzočnosti, tolmač obdolžencu med javno sodno obravnavo neposredno tolmači v jezik, ki ga obdolženec razume.
Šteje se, da se lahko tolmačenje opusti, kadar ima obdolženec zagovornika in se ta s tem strinja.
(2) Če se dokumenti predložijo kot uradni dokazi, sodišče po svoji presoji odloči, koliko njihove vsebine naj se tolmači.
Člen 12 ustave določa:
Vsaka oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ima vsaj naslednje pravice:
(c) da se zagovarja osebno ali prek zagovornika po svoji izbiri; če si zagovornika ne more privoščiti, se ji zagotovi brezplačna pravna pomoč, kadar je to potrebno za zagotovitev pravičnosti.
Člen 30(3) ustave določa tudi:
Vsakdo ima pravico do:
(d) zagovornika po svoji izbiri in da se mu zagotovi brezplačna pravna pomoč, kadar je to potrebno za zagotovitev pravičnosti in v skladu z zakonom.
Poleg tega ima obdolženec v skladu z zakonom o brezplačni pravni pomoči (zakon 165(Ι)/2002), če so izpolnjeni pogoji iz navedenega zakona, med obravnavo pravico do zagovornika po svoji izbiri in do brezplačne pravne pomoči.
Če v skrajšanem postopku obdolženec ne zglasi ob določenem času in če se dokaže, da mu je bil vročen poziv, lahko sodišče nadaljuje obravnavo zadeve in odloči v njegovi odsotnosti ali pa po svoji presoji odloži obravnavo in izda odredbo o odvzemu prostosti obdolženca.
Šteje se, da lahko sodnik ali imenovani sodni tajnik (Protokollitis) v primeru kategorij kaznivih dejanj, za katere predsednik okrožnega sodišča (Eparchiako Dikastirio) tako odloči s splošno odredbo, s posebno odredbo v pozivu obdolženega oprosti obvezne osebne navzočnosti pred sodiščem ter
(a) obdolženemu dovoli udeležbo in odgovor na obtožbe prek zagovornika – v takem primeru je lahko obdolženi navzoč in odgovori na obtožbe na navedeni način;
(b) obdolženemu dovoli, če se želi izreči za krivega, da pošlje sodišču svoj odgovor, ustrezno potrjen in ožigosan s strani sodnega tajnika, narednika (lochias), policista ali višjega policista, v skladu z zakonom o policiji, ali s strani uradnega overitelja, v skladu z zakonom o uradnih overiteljih, ali s strani zagovornika, v skladu z zakonom o odvetnikih, ki v takem primeru uporabi svoj osebni žig, na katerem sta jasno navedena njegovo polno ime in naslov, ali s strani vodje skupnosti (koinotarchis), ob predložitvi poziva, na katerega se odgovor nanaša; v takem primeru se za namene postopka odgovor šteje za priznanje krivde.
Šteje se, da se obdolženemu, ki je obdolžen izključno kot direktor ali sekretar družbe in ni osebno obdolžen kaznivega dejanja, narokov pred sodiščem ni treba osebno udeležiti, ne za predstavitev odgovora na obtožnico in ne v nadaljnjem postopku, razen na glavni obravnavi, ampak se lahko sojenja udeležuje prek zagovornika.
Obdolženec je pozvan, naj se izreče za krivega ali nedolžnega oziroma naj odgovori na obtožbe, pri čemer sodišče njegov odgovor zabeleži.
Odgovor na obtožbe lahko vsebuje naslednje ugovore:
(a) sodišče, pred katerim se mora obdolženec zagovarjati, ni pristojno, temveč je za obdolženca oziroma za kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, pristojno drugo sodišče. Če sodišče ta ugovor sprejme, zadevo predloži sodišču Republike Ciper, ki je pristojno za storilca ali zadevno kaznivo dejanje;
(b) obdolženec je bil na podlagi istega dejanskega stanja za isto kaznivo dejanje že obsojen ali oproščen;
(c) obdolženec je bil za navedeno kaznivo dejanje pomiloščen.
Če sodišče ugotovi, da dejstva, ki jih navaja obdolženec, ne dokazujejo njegovih navedb ali da so navedbe napačne, se mora obdolženec zagovarjati na podlagi obtožnice.
Če se obdolženec izreče za krivega in ima sodišče dovolj dokazov, da je obdolženec razumel svoj odgovor, lahko postopek nadaljuje, kot da je bil obdolženec že obsojen na podlagi sodne odločbe.
Če obdolženec krivde ne prizna, sodišče nadaljuje obravnavo zadeve. Če se obdolženec ne želi izreči, če se ne odzove takoj ali če se ne more odzvati zaradi fizične invalidnosti, sodišče nadaljuje postopek tako, kot da obdolženec krivde ni priznal.
Okrožno sodišče po skrajšanem postopku obravnava kazniva dejanja, za katera je po zakonu zagrožena zaporna kazen do pet let ali denarna kazen do 85 000 EUR ali oboje.
Kazensko porotno sodišče (Kakourgiodikeio) obravnava kazniva dejanja, za katera je zagrožena zaporna kazen več kot pet let.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.
Oseba, ki jo je porotno ali okrožno sodišče spoznalo za krivo in obsodilo na zaporno kazen ali plačilo denarne kazni, se lahko zoper obsodbo ali kazen pritoži pri vrhovnem sodišču.
Pravica do vložitve tožbe zoper sodno odločbo ni predvidena.
Kazen, ki jo izreče sodišče, policija evidentira v arhivu predhodnih obsodb. Odpustitev kazni se opravi v skladu z določbami zakona o odpustitvi kazni obsojencem (Zakon 70/1981). Odpustitev ni predvidena v zvezi z dosmrtnim zaporom ali zaporom, daljšim od dveh let.
Zaporna kazen se prestaja od dneva, ko je izdana ustrezna odločba. Če sodišče ne odredi drugače, se lahko v skladu z določbami tega zakona skrajša za čas, ko je bila oseba pred sojenjem v priporu.
Sodišče odredi, da se izvršitev zaporne kazni, ki ne presega treh let, odloži, če to upravičujejo okoliščine primera v celoti in osebne okoliščine obtoženca.
Sodišče, ki izda odredbo o odložitvi izvršitve zaporne kazni, lahko izda pogojno odredbo, s katero se obsojena oseba postavi pod nadzor nadzornega uradnika (skrbnika) za obdobje, ki ne presega obdobja izvršitve odredbe (tri leta).
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.