Izvirna jezikovna različica te strani španščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Opozarjamo, da so že na voljo naslednje jezikovne različice: angleščina.
Swipe to change

Dedovanje

Španija
Vsebino zagotavlja
European Judicial Network
Evropska pravosodna mreža (v civilnih in gospodarskih zadevah)

 

Ta informativni list je bil pripravljen v sodelovanju s Svetom notariatov EU (CNUE).

 

1 Kako se sestavi razpolaganje za primer smrti (oporoka, skupna oporoka, dedna pogodba)?

Kar zadeva dedno pravo, ima Španija sedem različnih pravnih sistemov. Ti se na vsakem normativnem ozemlju neposredno uporabljajo za osebe, ki nimajo prebivališča v Španiji. Za španske državljane je treba uporabiti merilo regionalnega državljanstva (njihovo povezavo s posameznim normativnim ozemljem na podlagi španskega notranjega prava) v skladu s členom 36 Uredbe (EU) št. 650/2012 z dne 4. julija 2012.

Kar zadeva oporočna razpolaganja, je treba razlikovati med njihovo pravno ureditvijo na podlagi splošnega civilnega prava, kot je bila določena s civilnim zakonikom iz leta 1889 in večkrat spremenjena, zlasti od objave španske ustave iz leta 1978, ter pravno ureditvijo na podlagi lokalnih ali posebnih zakonov (derechos forales o especiales) tistih avtonomnih skupnosti, ki imajo pristojnosti na področju civilnega prava (Galicija, Baskija, Navarra, Aragonija, Katalonija in Baleari).

V skladu s splošnim civilnim pravom je pravni naslov za dedovanje oporoka, saj dedna pogodba ali skupna oporoka na splošno nista dopustni. Oporoka je lahko:

– odprta, tj. sestavljena pred notarjem, ki jo sestavi in izda v obliki notarskega zapisa. To je običajni način sestavljanja oporoke;

– zaprta, tj. sestavljena pred notarjem, vendar ta ne pozna njene vsebine. Ta oblika se ne uporablja več;

– lastnoročna, tj. oporočitelj jo lastnoročno zapiše, podpiše in datira. Ta oblika ni običajna.

Splošno civilno pravo Španije je na voljo na spletišču Uradnega lista Španije (Boletín Oficial del Estado): https://www.boe.es/buscar/act.php?id=BOE-A-1889-4763. Prevod tega besedila v angleški in francoski jezik je na voljo na spletnem naslovu: http://www.mjusticia.gob.es/cs/Satellite/es/1288774502225/ListaPublicaciones.html.

Na vsakem normativnem ozemlju, kjer se uporablja lokalno ali posebno pravo, veljajo posebna pravila o oporočnem razpolaganju, v katerih se priznavajo različne in posebne vrste oporok. V nekaterih so dopustne skupne oporoke in dedne pogodbe.

Besedilo vseh posebnih predpisov na podlagi lokalnega ali posebnega prava je na voljo na spletnem naslovu: https://www.boe.es/biblioteca_juridica/index.php?tipo=C.

2 Ali mora biti razpolaganje overjeno in na kakšen način?

Oporoke, sestavljene pred notarjem, mora notar vpisati v splošni register oporok (Registro General de Actos de Última Voluntad), ki ga vodi ministrstvo za pravosodje. Če oporoka obstaja, so v tem registru navedeni datum najnovejše različice, morebitne prejšnje oporoke in uradni notarski zapisi, v katere je navedena oporoka vključena. Strokovni notarski organi (Colegios Notariales) lahko zagotovijo najnovejše informacije o notarju ali arhivu, v katerem je oporoka morda shranjena, če notar, ki jo je sestavil, ne deluje več ( https://www.notariado.org).

Ta register ni javno dostopen. Do njega imajo dostop le osebe, ki lahko po oporočiteljevi smrti dokažejo, da imajo pravni interes za dedovanje. Dostop ima tudi oporočitelj ali do oporočiteljeve smrti njegov posebni zastopnik, če oseba nima poslovne sposobnosti, pa je dostop do registra mogoč tudi na podlagi sodne odločbe.

3 Ali je svoboda do razpolaganja za primer smrti omejena (npr. z nujnim deležem)?

Na podlagi španskega splošnega prava je del zapuščine oziroma premoženje, ki ga ta vsebuje, namenjen določenim sorodnikom v obliki nujnega deleža, ki se ugotovi po prištetju vrednosti prostovoljnih razpolaganj oporočitelja (tudi med živimi) in odštetju dolgov. V skladu s civilnim zakonikom je nujni delež del zapuščine, s katero oporočitelj ne more prosto razpolagati, saj je po zakonu namenjen nekaterim dedičem, t. i. nujnim dedičem.

Nujni dediči so:

  • otroci in potomci glede na svoje starše in prednike;
  • če teh ni, starši in predniki glede na svoje otroke in potomce;
  • vdovec ali vdova na način, določen z zakonom.

Nujni delež otrok in potomcev sta dve tretjini zapuščine očeta in matere. Vendar pa lahko zapustnik eno od dveh tretjin, ki sestavljata nujni delež, prosto razdeli med otroke in potomce ter tako izboljša delež posameznika. Preostala tretjina se lahko prosto razdeli. Pri nujnem deležu se pravica dodeli na celotno zapuščino, saj se (z nekaj izjemami) na splošno šteje za pars bonorum (dodeli se v naravi).

Nujni delež prednikov je polovica zapuščine, razen če je tudi zakonec upravičen do deleža – v takem primeru je nujni delež ena tretjina.

Nujni delež, ki se dodeli zakoncu, katerega življenjska skupnost z zapustnikom ni prenehala s sodno odločbo, je užitek na dveh tretjinah zapuščinskega premoženja, če ni prednikov in potomcev. Če obstajajo potomci, je nujni delež užitek na eni od dveh tretjin, ki se dodelijo potomcem. Če obstajajo samo predniki, je nujni delež užitek na polovici, ki ga lahko dediči izplačajo v gotovini.

Lokalni ali posebni zakoni vsebujejo posebne določbe glede nujnih deležev. Vsako od teh pravil je treba proučiti, da se opredelijo posebni vidiki, kot so urejeni na vsakem od normativnih ozemelj in ki segajo od nujnega deleža pars bonorum (se izplača v naravi) do nujnega deleža pars valorum, ki pomeni pravico do deleža vrednosti premoženja, se izplača v gotovini in je preprosta kreditna terjatev (na primer v Kataloniji), in celo simboličnega nujnega deleža, na primer v Navarri, za katerega je v oporoki potrebna le običajna ubeseditev oporočitelja, da je nujni delež treba plačati.

4 Kdo in koliko deduje, če razpolaganja za primer smrti ni?

Še enkrat je treba opozoriti, da ima Španija sedem pravnih sistemov glede dedovanja. Na podlagi splošnega civilnega prava velja, da se, če ni oporočnih dedičev, zapuščina po zakonu razdeli po naslednjem prednostnem redu: 1. potomci; 2. predniki (v obeh primerih ima zakonec pravico do užitka, in sicer na eni tretjini oziroma eni polovici zapuščine); 3. zakonec, katerega življenjska skupnost z zapustnikom za časa življenja ni prenehala; 4. sorodniki v četrtem kolenu (bratranci in sestrične); 5. država.

Lokalno pravo glede tega vsebuje posebne določbe. Poleg možnosti, da dedujejo sorodniki, se z lokalnim pravom priznava možnost, da v obliki in pod pogoji iz pravil, ki to urejajo, deduje tudi avtonomna skupnost glede na prebivališče zapustnika ali celo posebna ustanova.

5 Kateri organ je pristojen:

5.1 glede vprašanj dedovanja?

Če ni razpolaganja s premoženjem za primer smrti, so notarji pristojni za opredelitev strank, ki so upravičene dedovati zapuščino po zakonu (imenovanje dedičev).

Če katera koli zadevna stranka izpodbija status dedičev, premoženje, ki sestavlja zapuščino, ali razdelitev zapuščine, se spor predloži sodišču, to pa odloča v ustreznem pravnem postopku.

5.2 za sprejem izjave o odpovedi dediščini ali njenem sprejemu?

Praviloma se izjava o odpovedi dediščini ali o njenem sprejemu da pred notarjem. Čeprav je izrecni sprejem mogoče izraziti tudi z zasebno listino, je ob dedovanju premoženja ali za dokazne namene potrebna javna notarska listina. To ne vpliva na morebitno posredovanje konzularnega ali diplomatskega predstavnika Španije, pooblaščenega za izvajanje notarske funkcije.

Sprejem je lahko tudi impliciten (dan na podlagi instrumentov, iz katerih nujno izhaja namen sprejema ali ki jih lahko uveljavijo le osebe s statusom dediča).

Vsaka oseba, ki lahko dokaže interes, da se dedič odpove dediščini ali jo sprejme, lahko od notarja zahteva, naj dediča pozove, da mora v 30 koledarskih dneh sprejeti dediščino ali se ji odpovedati.

Če se dedič odpove dediščini v škodo svojih upnikov, lahko upniki od sodniku predlagajo, naj jih pooblasti za sprejem dediščine v imenu dediča, da se tako pokrije dolgovani znesek.

Delni ali pogojni sprejem ni dovoljen. Lahko pa dedič sprejme dediščino, volila pa ne ali obratno.

5.3 za sprejem izjave o odpovedi volilu ali njegovem sprejemu?

Isti organ kot pri vprašanju dedovanja, kot je opisano v predhodni točki.

Kot izjema od prepovedi delnega sprejema pa velja, da se, če obstaja več volil, za katera se ne zahteva plačilo protivrednosti za njihov sprejem (ali če je tako plačilo potrebno za vsa volila), lahko volilojemnik za vsako volilo posebej odloči, ali ga bo sprejel ali se mu odpovedal. Ne sme pa se odpovedati tistim, pri katerih se zahteva plačilo protivrednosti, in obenem sprejeti tistih, pri katerih se to ne zahteva.

5.4 za sprejem izjave o odpovedi nujnega deleža ali njegovem sprejemu?

Nujnemu deležu se ni mogoče odpovedati ali ga sprejeti samega po sebi, temveč se prejme kot volilo ali dediščina, razen v primeru pravnega postopka, v katerem se določi plačilo zneska ali premoženja v breme dediščine.

Na podlagi civilnega zakonika se volilojemnik lahko odpove volilu in sprejme izboljšanje dediščine (torej eno od dveh tretjin nujnega deleža, ki je namenjen potomcem).

6 Kratek opis postopka za ureditev dedovanja v nacionalnem pravu, vključno z likvidacijo zapuščine in delitvijo premoženja (to vključuje informacijo, ali postopek dedovanja začne sodišče ali drugi pristojni organ na lastno pobudo).

Če obstaja oporoka in je oporočitelj imenoval izvršitelja oporoke, je slednji pooblaščen za plačilo pogrebnih stroškov in morebitnih volil, ohranjanje stanja premoženja, branjenje veljavnosti oporoke in zagotovitev njene izvršitve.

Če se imenuje „contador-partidor“, je ta oseba odgovorna za razdelitev zapuščine. Imenujejo jo lahko oporočitelj, soglasno dediči, sodni uradnik (secretario judicial) ali notar na podlagi pooblastila dedičev ali volilojemnikov, ki predstavljajo 50 % premoženja zapuščine.

Če taka oseba ni imenovana ali če premoženja ne razdeli oporočitelj, se lahko dediči po svoje dogovorijo glede razdelitve zapuščine.

V praksi se v obeh primerih razdelitev zapuščine in dodelitev premoženja opravi pred notarjem, in sicer za dokazne namene in vpis pravic.

Če oseba za razdelitev zapuščine ni bila imenovana in dedič to zahteva, lahko razdelitev opravi sodišče. Sodišče imenuje izvedenca, da oceni vrednost premoženja, in osebo, da razdeli zapuščino. Na zahtevo se je predhodno mogoče dogovoriti tudi glede imenovanja upravitelja in sodnega popisa premoženja. Razdelitev zapuščine, ki jo opravi oseba, pooblaščena za to, se vnese v notarski zapis (z morebitnimi spremembami, ki jih lahko določi sodnik, če dedič razdelitvi nasprotuje).

7 Kako in kdaj postane posameznik dedič ali volilojemnik?

Osebe, ki so upravičene do dediščine ali volila na podlagi zakona ali razpolaganja za primer smrti, postanejo dediči oziroma volilojemniki s sprejemom dediščine ali volila (glej točko 5.2). Sprejem učinkuje za nazaj od trenutka smrti zapustnika.

8 So dediči odgovorni za dolgove pokojnika, in če je tako, pod katerimi pogoji?

Pri brezpogojnem sprejemu ali če je dana brezpogojna pozitivna dedna izjava in se ne zahteva popis dediščine, je dedič odgovoren za vse obveznosti iz dediščine, za plačilo katerih je lahko potrebno ne le podedovano premoženje, ampak tudi dedičevo lastno premoženje.

Če dedič dediščino sprejme s pogojno pozitivno dedno izjavo na podlagi popisa dediščine, mora poravnati dolgove in druge obveznosti iz dediščine le do vrednosti premoženja iz dediščine.

9 Kateri dokumenti in/ali informacije so običajno potrebni za vpis nepremičnine?

Sam status dediča ali volilojemnika na splošno še ne pomeni vpisa pravice do posamezne nepremičnine v zemljiško knjigo (Registro de la Propiedad), saj tak status še ne pomeni dodelitve stvarne pravice na posameznem delu premoženja. V najboljšem primeru se lahko na podlagi takega statusa opravi začasen vpis. Dediči imajo pravice na sorazmernem deležu celotne zapuščine. Volilojemniki imajo osebno pravico zahtevati, naj dediči nanje prenesejo premoženje, ki je predmet volila. Za učinkovit prenos pravic sta potrebna sprejem dediščine ali volila in dodelitev določenega premoženja. Razdelitvi zapuščine in dodelitvi premoženja se je mogoče izogniti le v nekaterih primerih (če na primer obstaja le en dedič, eno premoženje ali en volilojemnik, ki ima sam pravico do posesti).

Za vpis nepremičnine je potrebna javna listina o sprejemu dediščine in dodelitvi premoženja (sestavljena pred notarjem) ali sodna odločba. Listina mora vsebovati (ali ji morajo biti kot ločeni dokumenti priloženi) pravni naslov dedovanja (oporoka, imenovanje dedičev, sporazum, kadar je dopusten), celotno potrdilo o smrti in potrdilo iz splošnega registra oporok. Treba je tudi plačati davke na prenos premoženja z dedovanjem.

9.1 Je imenovanje upravitelja obvezno ali obvezno na zahtevo? Kaj je treba storiti, če je obvezno ali obvezno na zahtevo?

Na podlagi španske zakonodaje imenovanje upravitelja (administrador) ni obvezno, vendar se je mogoče o njem v nekaterih okoliščinah dogovoriti v postopku delitve dediščine.

9.2 Kdo lahko izvrši pokojnikovo razpolaganje za primer smrti in/ali upravlja s premoženjem?

Če je bil v oporoki imenovan izvršitelj (albacea) (na podlagi splošnega prava), ta upravlja zapuščino (glej točko 6).

Oporočitelj lahko v oporoki imenuje tudi osebo, ki oceni vrednost zapuščine in jo razdeli.

Na splošno je mogoče imenovati tri osebe – izvršitelja, osebo, ki razdeli zapuščino, in upravitelja, vsi pa imajo pooblastila za upravljanje, ki jih lahko spremeni oporočitelj ali sodnik, v nekaterih primerih pa tudi dediči.

9.3 Katera pooblastila ima upravitelj?

Glavne naloge upravitelja zapuščine so:

  • zastopanje zapuščine,
  • redna predložitev računov,
  • ohranjanje premoženja iz zapuščine in vsa druga dejanja upravljanja, ki so morda potrebna.

10 Kateri dokumenti, ki dokazujejo status in pravice upravičencev, se običajno izdajajo po nacionalnem pravu med postopkom dedovanja ali ob koncu postopka? Ali imajo dokazno moč?

Izjava o imenovanju intestatnih dedičev je notarska listina, ki dokazuje status zakonitih dedičev in njihove deleže.

Z javno listino o sprejemu in razdelitvi zapuščine (ter o prenosu volil, kadar je ustrezno), sestavljeno pred notarjem in na podlagi sporazuma med zadevnimi strankami, se dodeljuje lastništvo na posameznih delih zapuščinskega premoženja.

Če o dedovanju odloča sodišče, je odločba o razdelitvi zapuščine (ter rešitvi morebitnih sporov) zadosten pravni naslov in jo je treba v skladu z zakonom overiti pred notarjem.

 

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Your-Europe

Zadnja posodobitev: 14/04/2023

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.