To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Opozarjamo, da so že na voljo naslednje jezikovne različice.
Swipe to change

Dedovanje

Francija
Vsebino zagotavlja
European Judicial Network
Evropska pravosodna mreža (v civilnih in gospodarskih zadevah)

 

Ta informativni list je bil pripravljen v sodelovanju s Svetom notariatov EU (CNUE).

 

1 Kako se sestavi razpolaganje za primer smrti (oporoka, skupna oporoka, dedna pogodba)?

V tujini sestavljena oporoka je veljavna, če je v skladu s pravom države, v kateri je bila sestavljena.

Osnovni pogoji v Franciji

  • Oseba, ki napravi oporoko (oporočitelj), mora biti prištevna (člen 901 civilnega zakonika).
  • Oporočitelj mora biti pravno in poslovno sposoben (člen 902 civilnega zakonika).
  • Za osebe, ki so pod pravnim varstvom, veljajo posebne določbe; mladoletna oseba, mlajša od 16 let, tako ne more napraviti oporoke (člen 903 civilnega zakonika), kar velja tudi za odrasle pod skrbništvom. Osebe pod varstvenim nadzorstvom (curatelle) lahko napravijo oporoko (člen 470 civilnega zakonika) v skladu z določbami člena 901.

Formalne zahteve

V Franciji so priznane štiri vrste oporoke:

  • zapečatena oporoka: oporočitelj ali druga oseba jo natipka ali lastnoročno napiše, oporočitelj jo podpiše, nato pa se predloži notarju v zaprti in zapečateni ovojnici ob navzočnosti dveh prič (člen 976 civilnega zakonika).

Oporočitelj lahko v skladu s členom 895 civilnega zakonika oporoko kadar koli prekliče.

Dedna pogodba

Dedne pogodbe (imenovane tudi pogodbe o bodoči dediščini) so priznane od januarja 2007. Morebitnemu dediču (otroku) omogočajo, da svoj dedni delež v celoti ali v delu odstopi eni ali več osebam, ki so lahko dediči ali ne (bratje ali sestre ali njihovi potomci).

Da je izjava o odpovedi dednemu deležu veljavna, mora biti v obliki javne listine in sestavljena pred dvema notarjema. Prav tako morajo biti v sporazumu navedeni upravičenci do dednega deleža.

2 Ali mora biti razpolaganje overjeno in na kakšen način?

Vse oporoke, zlasti lastnoročne, je mogoče registrirati. To opravi notar pri centralnem registru oporok (Fichier central des dispositions de dernières volontés, FCDDV).

V ta centralni register lahko notar vpogleda na zahtevo vsake osebe, ki dokaže, da je dedič ali volilojemnik, če predloži potrdilo o smrti osebe, katere oporoka se išče.

Notarske oporoke se vedno registrirajo pri centralnem registru oporok.

3 Ali je svoboda do razpolaganja za primer smrti omejena (npr. z nujnim deležem)?

Francosko pravo zagotavlja pravico do nujnega deleža le pokojnikovim potomcem (otrokom, vnukom itd., v prednostnem vrstnem redu) in pokojnikovemu zakoncu, če ni potomcev.

Predniki in sorodniki v stranski vrsti niso upravičeni do nujnega deleža.

Te pravice do nujnega deleža, ki omejujejo svobodo oporočnega razpolaganja, ne morejo presegati treh četrtin zapuščine. Nujni dediči (héritiers réservataires) se ne morejo odreči nujnemu deležu, razen če se odpovejo dediščini. Lahko pa se vnaprej odpovejo zahtevku za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža.

Ti dediči lahko torej uveljavljajo svojo pravico do nujnega deleža (člen 721 civilnega zakonika, člen 912 civilnega zakonika).

  • Nujni delež otrok: polovica, če pokojnik ob smrti zapusti enega otroka, dve tretjini, če zapusti dva otroka, in tri četrtine, če zapusti tri ali več otrok (člen 913 civilnega zakonika).
  • Nujni delež preživelega zakonca: nujni delež preživelega zakonca je ena četrtina premoženja iz zapuščine (člen 914-1 civilnega zakonika). To velja le, če ni potomcev ali prednikov, in le za dedovanje, ki je bilo uvedeno od 1. julija 2002.

Postopek za uveljavljanje pravice do nujnega deleža

Zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vračanje daril (action en réduction) dedičem omogoča uveljavljanje pravice do nujnega deleža. Če je z neposrednim ali posrednim darilom prikrajšan nujni delež enega ali več dedičev, se lahko darilo zmanjša na razpoložljivi del zapuščine (člen 920 civilnega zakonika).

Ta zahtevek lahko vložijo samo nujni dediči, in sicer v petih letih od uvedbe dedovanja ali dveh letih od datuma odkritja prikrajšanja (člen 921 civilnega zakonika).

Polnoletni nujni dedič se lahko vnaprej odpove pravici, da zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vračanje daril (člen 929 civilnega zakonika). Izjava o odpovedi mora biti v obliki javne listine in sestavljena pred dvema notarjema. Ločeno jo podpiše vsaka stranka, ki se odpoveduje tej pravici; ob podpisu sta navzoča le notarja. V izjavi so natančno navedene prihodnje pravne posledice za vsako od strank.

4 Kdo in koliko deduje, če razpolaganja za primer smrti ni?

Če oporoka ne obstaja, je vrstni red dedovanja po francoskem pravu naslednji:

  • če je bil pokojnik samski in je zapustil otroke, se zapuščina prenese na potomce v enakih deležih (člena 734 in 735 civilnega zakonika);
  • če je bil pokojnik samski in brez otrok, se zapuščina se prenese na pokojnikove starše, njegove brate in sestre ter njihove potomce (člen 738 civilnega zakonika).

Če pokojnik ni zapustil bratov ali sester ali njihovih potomcev, pokojnikovi starši dedujejo vsak po polovico zapuščine (člen 736 civilnega zakonika).

Če so pokojnikovi starši umrli pred njim, dedujejo pokojnikovi bratje in sestre ali njihovi potomci, ne pa tudi drugi sorodniki, predniki ali sorodniki v stranski vrsti (člen 737 civilnega zakonika).

  • Če je pokojnik zapustil zakonca, je treba pred poravnavo dediščine najprej razdeliti skupno premoženje. Po delitvi skupnega premoženja veljajo naslednja pravila:
    • če je pokojnik zapustil zakonca in otroke, ima zakonec na voljo dve možnosti. Lahko izbira med pravico do užitka vsega obstoječega premoženja ali med lastnino četrtine vsega premoženja, če so se vsi otroci rodili istima zakoncema, in lastnino četrtine premoženja, če obstaja en ali več otrok, ki se niso rodili istima zakoncema (člen 757 civilnega zakonika);
    • če je pokojnik zapustil zakonca in prednike, polovica zapuščine preide na zakonca, četrtina na očeta in četrtina na mater. Če je eden od prednikov umrl pred njim, njegova četrtina preide na zakonca (člen 757-1 civilnega zakonika);
    • če ni prednikov ali potomcev, celotna zapuščina preide na preživelega zakonca (člen 757-2 civilnega zakonika). Ne glede na člen 757-2 civilnega zakonika, če ni prednikov, pokojnikovi bratje in sestre ali njihovi potomci prejmejo polovico premoženja, ki ga je pokojnik prejel od svojih prednikov z dedovanjem ali kot darilo in je v naravi vključeno v zapuščino. To se imenuje pravica do vračila (člen 757-3 civilnega zakonika). Vse drugo premoženje preide na preživelega zakonca.

Partnerji v registriranem ali neregistriranem partnerstvu

Preživeli partner v registriranem ali neregistriranem partnerstvu nima zakonske dedne pravice. Lahko pa prejme volilo.

Partner v registriranem partnerstvu se torej ne šteje za pokojnikovega dediča. Po partnerjevi smrti ima le pravico do uživanja družinskega doma v skladu s členom 763 civilnega zakonika. Deduje le, če je bil kot dedič imenovan v oporoki.

Če je imel pokojnik otroke, ne glede na to, ali so se rodili paru, se lahko preživelemu partnerju zapusti le razpoložljivi delež. Ta je odvisen od števila otrok: ena tretjina zapuščine v primeru dveh otrok in ena četrtina v primeru treh ali več otrok.

Če ni otrok, ni nujnih deležev, zato se lahko celotna zapuščina zapusti preživelemu partnerju ali tretji osebi. Če so pokojnikovi starši še živi, lahko zahtevajo vračilo premoženja, ki so ga dali svojemu prej umrlemu otroku, in sicer do ene četrtine zapuščine za vsakega živega starša.

5 Kateri organ je pristojen:

5.1 glede vprašanj dedovanja?

V Franciji zadeve v zvezi z dedovanjem urejajo notarji. Če zapuščina vključuje nepremičnino, je njihovo posredovanje obvezno. Če je ne, njihovo posredovanje ni obvezno.

Notar sestavi zapriseženo izjavo (acte de notoriété), v kateri navede vrstni red dedovanja, in potrdila o nepremičninah, v katerih je evidentiran prenos nepremičnine po smrti. Dedičem pomaga pri urejanju davčnih obveznosti (da se do zahtevanega roka sestavi in vloži napoved za odmero davka na dediščino in plača davek na dediščino). Če narava premoženja to dovoljuje ter ob upoštevanju števila dedičev in njihovih želja uredi delitev premoženja med dediče z listino o delitvi (acte de partage).

V primeru spora je izključno stvarno in krajevno pristojno okrožno sodišče v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno.

5.2 za sprejem izjave o odpovedi dediščini ali njenem sprejemu?

Okrožno sodišče v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno, je pristojno za sprejemanje izjav o odpovedi in sprejemu dediščine do višine čiste vrednosti premoženja iz zapuščine.

Če se dediščina sprejme brezpogojno, ni posebnih formalnosti.

5.3 za sprejem izjave o odpovedi volilu ali njegovem sprejemu?

Okrožno sodišče v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno, je pristojno za sprejemanje odpovedi univerzalnemu pravnemu nasledstvu in nasledstvu na podlagi univerzalnega naklonila. V skladu s francoskim pravom za odpoved singularnemu pravnemu nasledstvu ni potrebna izjava.

5.4 za sprejem izjave o odpovedi nujnega deleža ali njegovem sprejemu?

Francosko pravo tega ne pozna.

6 Kratek opis postopka za ureditev dedovanja v nacionalnem pravu, vključno z likvidacijo zapuščine in delitvijo premoženja (to vključuje informacijo, ali postopek dedovanja začne sodišče ali drugi pristojni organ na lastno pobudo).

Dedovanje se uvede ob smrti v kraju zadnjega stalnega prebivališča pokojnika.

Takoj po smrti imajo dediči na voljo tri možnosti: da dediščino sprejmejo brezpogojno, da jo sprejmejo do višine čiste vrednosti premoženja ali pa se ji odpovejo.

Brezpogojni sprejem je lahko izrecen ali molčeč. Sprejem dediščine je molčeč, kadar dediči s svojim dejanjem, do katerega bi bili upravičeni le kot dediči, nedvomno izrazijo namero o sprejemu.

Za sprejem dediščine do višine čiste vrednosti premoženja je treba podati izjavo v sodni pisarni okrožnega sodišča v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno. Izjavi se priloži popis zapuščine, ki se lahko vloži tudi naknadno. S tem dediči zagotovijo, da se njihovo osebno premoženje ne zamenjuje s premoženjem iz zapuščine, da v zvezi z zapuščino ohranijo vse pravice, ki so jih pred tem imeli na premoženju pokojnika, in da za dolgove iz zapuščine odgovarjajo le do vrednosti premoženja, ki so ga prejeli.

Odpoved dediščini se ne domneva. Da bi bila veljala za tretje osebe, jo je treba poslati ali vložiti pri sodišču v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno.

Rok za izbiro možnosti glede dediščine je štiri mesece. Če dedič v navedenem roku ne izbere nobene možnosti, lahko upnik, sodedič, država ali katera koli oseba, ki bi dedovala, če bi se dedič odpovedal dediščini, od njega zahteva, naj izbere eno od treh možnosti. Dedič ima nato za odločitev na voljo dva meseca, lahko pa sodišče zaprosi za podaljšanje roka. Če ni odgovora, se šteje, da je brezpogojno sprejel dediščino. Če od dediča nihče ne zahteva, naj izbere eno od možnosti, ima za odločitev do deset let časa, razen če se lahko šteje, da je dediščino sprejel implicitno.

Francosko pravo temelji na načelu, da se zapuščina uredi po mirni poti, brez posredovanja sodišč. Sodišče se lahko za posredovanje zaprosi le v primeru spora med dediči.

Večino dedovanj se ureja s pomočjo notarja. V nekaterih primerih je mogoče tudi urejanje brez notarja, zlasti če oporočiteljevo premoženje ne vključuje nepremičnin. Če se dediči odločijo za posredovanje notarja, lahko izberejo katerega koli notarja. Če se o izbiri notarja ne morejo dogovoriti, lahko vsakega dediča zastopa njegov notar.

Ko je notar izbran, se ugotovi sestava premoženja zapustnika ob upoštevanju pokojnikove premoženjskopravne ureditve med zakoncema, morebitnih preteklih daril itd. Da bi notar ugotovil vsebino zapuščine, ki jo je treba upoštevati, stopi v stik z različnimi organizacijami (zavarovalnicami, bankami itd.), dediče pa zaprosi, naj dajo oceniti vrednost nepremičnin in drugega premoženja, ki ne kotira na borzi. Morda je potreben tudi popis premičnin. Obveznosti se ugotovijo s popisom pokojnikovih dolgov, ne glede na to, ali gre za preproste račune, dolgovane davke, vračljivo socialno pomoč, jamstva ali kompenzacijska plačila nekdanjemu zakoncu.

Dediči takoj po smrti postanejo solastniki celotne zapuščine, dokler se ta ne razdeli. Kot solastniki v enakih deležih odgovarjajo tudi za obveznosti. Odločitve glede prodajnih pogodb za nepremičnine v skupni lasti (odprodaja) morajo biti soglasne, razen če je treba nepremičnino v skupni lasti prodati zaradi poplačila dolgov in terjatev na skupni nepremičnini. Odločitve glede dejanj upravljanja se lahko sprejmejo z vsaj dvotretjinsko večino solastnikov. Poleg tega lahko vsak solastnik sprejme ukrepe, potrebne za ohranitev premoženja v skupni lasti. Če dogovora ni mogoče doseči, se lahko zadeva predloži sodišču, da se izogne potrebi po soglasju nekaterih solastnikov.

Z delitvijo premoženja iz zapuščine med dediče se konča njihovo solastništvo. Delitev se uredi po mirni poti, če se upravičenci do zapuščine strinjajo, v primeru spora pa s sodnim postopkom s sodelovanjem notarja. Poleg tega je lahko delitev popolna ali delna, če del premoženja še naprej ostane v skupni lasti (na primer pri pravici do užitka).

V tej zadnji fazi urejanja dediščine se evidentira prenos premoženja na dediče. Za dokaz, da so dediči novi lastniki premoženja, pa naj bodo to nepremičnina, deleži v družbah civilnega prava, vozila ali vrednostni papirji, so potrebna potrdila o lastništvu. Pri nepremičnini morajo dediči potrdilo objaviti v zemljiški knjigi. Enako velja tudi za deleže v družbah civilnega prava, pri katerih se objava opravi v tajništvu gospodarskega sodišča.

7 Kako in kdaj postane posameznik dedič ali volilojemnik?

V francoskem pravu dediči pridobijo pokojnikovo premoženje in obveznosti z njegovo smrtjo (prvi odstavek člena 724 civilnega zakonika).

Nekateri dediči (nujni dediči in vsi zakoniti dediči) lastnino prevzamejo (drugi odstavek člena 724 civilnega zakonika), drugi, zlasti država, pa morajo pridobiti sklep o izročitvi v posest (envoi en possession) (tretji odstavek člena 724). Od sprejetja zakona z dne 3. decembra 2001 volilojemniki in univerzalni prejemniki daril lahko prevzamejo lastnino na podlagi člena 724 civilnega zakonika. Navedeni člen napotuje na člen 1004 za izpolnitev volila v navzočnosti dedičev, člen 1006 za prevzem lastništva v primerih, ko ni dedičev, in člen 1008 o sklepu o izročitvi v posest.

Sklep o izročitvi v posest za državo velja v primerih, ko ni dediča po krvi ali volilojemnika. Državo v tem primeru zastopa uprava za javno premoženje (Administration des domaines).

Da lahko upravičenci na podlagi univerzalnega naklonila in univerzalni pravni nasledniki prevzamejo zapuščino, se morajo javiti dedičem s posestno pravico, prek katerih jim bo izpolnjeno njihovo volilo.

Brezpogojni sprejem zapuščine

Brezpogojni sprejem je lahko izrecen ali molčeč (člen 782 civilnega zakonika).

Za dejanje, ki pomeni sprejem, se šteje dejanje, ki izraža namero o sprejemu dediščine in ga lahko opravi le dedič (člen 783 civilnega zakonika).

Razpolaganje z določenim premoženjem obsega njegov sprejem (prodaja nepremičnine, pohištva), če gre za del zapuščine. Dejanja upravljanja (razen začasnih upravnih dejanj in ohranjevalnih ukrepov) dediča prav tako pomenijo brezpogojni sprejem dediščine.

Sprejem do višine čiste vrednosti premoženja

Dediči se lahko izrečejo, da bodo dediščino sprejeli le do višine čiste vrednosti premoženja (člen 787 civilnega zakonika). Odgovarjali bodo za obveznosti, vendar le do višine vrednosti premoženja, ki ga prejmejo iz zapuščine. V sodni pisarni okrožnega sodišča v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno, morajo podati in vložiti izjavo (člen 788 civilnega zakonika).

Izjavi se priloži popis premoženja iz zapuščine, ki se lahko vloži tudi naknadno. Popis sestavi notar, dražitelj – cenilec (commissaire-priseur) ali sodni izvršitelj (huissier) (člen 789 civilnega zakonika).

Popis je treba vložiti na sodišču v dveh mesecih od vložitve izjave. Če se ne vloži, se šteje, da je bila dediščina sprejeta brezpogojno (člen 790 civilnega zakonika). V popisu morajo biti navedeni vsi elementi zapuščine: premoženje in obveznosti.

Odpoved

Dediščini se je mogoče tudi odpovedati z izjavo pred okrožnim sodiščem v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno. Odpoved mora biti izrecna (člen 804 civilnega zakonika).

Za dediča, ki se odpove dediščini, se šteje, da ni bil nikdar dedič.

Preklic je retroaktiven (člen 807 civilnega zakonika).

8 So dediči odgovorni za dolgove pokojnika, in če je tako, pod katerimi pogoji?

Univerzalni dediči ali dediči na podlagi univerzalnega naklonila, ki dediščino sprejmejo brezpogojno, za vse terjatve in dolgove iz zapuščine odgovarjajo neomejeno. Za volila v denarnih zneskih so odgovorni le do višine vrednosti zapuščine brez dolgov (člen 785 civilnega zakonika).

Če je dedičev več, je vsak osebno zavezan k plačilu dolgov in terjatev iz zapuščine do višine vrednosti svojega deleža zapuščine (člen 873 civilnega zakonika).

Dediči, ki so se odločili za brezpogojen sprejem, neomejeno odgovarjajo za vse pokojnikove dolgove in terjatve. Lahko pa zaprosijo za oprostitev od celote ali dela odgovornosti za dolg iz zapuščine, če je bilo mogoče, da ob dedovanju niso bili seznanjeni z obstojem te obveznosti in bi lahko poplačilo dolgov resno ogrozilo njihovo lastno premoženje.

  • Če so se odločili za sprejem dediščine do višine čiste vrednosti premoženja, jih zavezujejo le dolgovi iz zapuščine do višine vrednosti premoženja, ki so ga prejeli.
  • Dedičev, ki so se dediščini odpovedali, dolgovi ne zavezujejo.

9 Kateri dokumenti in/ali informacije so običajno potrebni za vpis nepremičnine?

Na podlagi člena 710-1 civilnega zakonika se za vpis v zemljiško knjigo zahtevajo instrumenti v verodostojni obliki, ki jih sestavi notar, ki dejavnost opravlja v Franciji, odločbe sodišča in javni dokumenti, ki jih je izdal upravni organ.

9.1 Je imenovanje upravitelja obvezno ali obvezno na zahtevo? Kaj je treba storiti, če je obvezno ali obvezno na zahtevo?

Sodelovanje upravitelja v francoski zakonodaji ni določeno ali zahtevano. Lahko pa upravitelja imenuje sodišče. Dediči so odgovorni za predložitev informacij zemljiškoknjižnim sodiščem, pri tem pa jim pomaga notar. Pokojnik lahko imenuje izvršitelja, čigar pristojnosti so določene v členu 1025 in naslednjih civilnega zakonika.

9.2 Kdo lahko izvrši pokojnikovo razpolaganje za primer smrti in/ali upravlja s premoženjem?

Za izvršitev razpolaganja za primer smrti in upravljanje zapuščine so odgovorni dediči. Če pride do spora, je za reševanje pristojno okrožno sodišče v kraju, kjer je bilo dedovanje uvedeno.

V takih primerih lahko sodišče, ki razsoja o sporu, imenuje upravitelja zapuščine, ki zastopa vse dediče v okviru pristojnosti, ki so mu bile podeljene.

V skladu s francosko zakonodajo so za upravljanje zapuščine na voljo tudi druge vrste pooblastil, zlasti posmrtno pooblastilo, ko je upravitelja, ki upravlja del zapuščine namesto dedičev, za časa življenja imenoval oporočitelj. Drugi možnosti sta upravljanje na podlagi soglasja, za kar veljajo splošni pravni predpisi, in pooblastilo sodišča, kot je bilo navedeno.

9.3 Katera pooblastila ima upravitelj?

Dediči z lastništvom imajo polna pooblastila. Če se pojavi težava ali rešitev ni mogoča, se lahko zadeva predloži sodišču, ki lahko imenuje upravitelja. V takem primeru je upravitelj odgovoren za začasno organizacijo zapuščine zaradi nedejavnosti, opustitve ali odsotnosti enega ali več dedičev. V tej vlogi upravitelj ravna izključno tako, da ohranja, nadzoruje in upravlja zapuščino (člen 813-4). Upravitelj v mejah pooblastil, ki so mu bila podeljena, tudi zastopa vse dediče v civilnih in sodnih postopkih (člen 813-5 civilnega zakonika).

10 Kateri dokumenti, ki dokazujejo status in pravice upravičencev, se običajno izdajajo po nacionalnem pravu med postopkom dedovanja ali ob koncu postopka? Ali imajo dokazno moč?

V francoskem pravu je zaprisežena izjava temelj poravnave dediščine, ki jo opravi notar. Dedovanje se konča z delitvijo premoženja, s čimer se konča skupno lastništvo. Delitev je lahko sporazumna (člen 835 civilnega zakonika) sodna (člen 840 civilnega zakonika). Delitev lahko zahteva kateri koli dedič (člen 815 civilnega zakonika). Zahteva jo lahko tudi upnik solastnika (člen 815-17 civilnega zakonika).

Prenos zapuščine na dediče se na splošno evidentira v uradnem dokumentu (zapriseženi izjavi – acte de notoriété), ki ga sestavi notar, v njem pa so navedeni dediči pokojnika in deleži, ki jih dedujejo.

Z njim se torej ugotovi upravičenost do dedovanja.

Pri sestavljanju zaprisežene izjave notar pokliče priči, ki ju imenujejo dediči. Priči morata biti polnoletni, ne smeta biti poročeni med seboj in ne smeta biti v sorodu s pokojnikom, čeprav sta ga morali dobro poznati.

Zaprisežena izjava je javna listina.

Ko je zaprisežena izjava sestavljena, na koncu postopka poravnave dediščine notar sestavi listino o delitvi (acte de partage), v kateri je za vsak delež določeno, kako se bo oporočiteljevo premoženje delilo med dediče. Tudi ta dokument je javna listina.

Zadnja posodobitev: 13/02/2017

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Povratne informacije

S spodnjim obrazcem sporočite svoje pripombe in povratne informacije o našem novem spletišču