Dedovanje

Avstrija
Vsebino zagotavlja
European Judicial Network
Evropska pravosodna mreža (v civilnih in gospodarskih zadevah)

 

Ta informativni list je bil pripravljen v sodelovanju s Svetom notariatov EU (CNUE).

 

1 Kako se sestavi razpolaganje za primer smrti (oporoka, skupna oporoka, dedna pogodba)?

Pri sestavljanju oporoke je treba upoštevati posebne formalne zahteve. Avstrijsko pravo med drugim pozna naslednje oblike oporoke:

  • javno oporoko, ki se sestavi pred notarjem ali sodiščem,
  • lastnoročno oporoko, ki jo mora oporočitelj sam lastnoročno napisati in podpisati,
  • pisno oporoko (lastnoročno jo napiše ali natipka oseba, ki ni oporočitelj), sestavljeno v navzočnosti treh prič.

Dedno pogodbo (člen 1249 in naslednji avstrijskega splošnega civilnega zakonika (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch – ABGB)) lahko skleneta le zakonca ali zaročenca, ki nato dejansko skleneta zakonsko zvezo, ter partnerja v (prihodnji) registrirani partnerski skupnosti, mora pa biti v obliki notarske listine (v skladu s točko (a) prvega odstavka člena 1 zakona o notarskih listinah (Notariatsaktsgesetz)) in sestavljena v navzočnosti dveh prič ali še enega notarja. V dedni pogodbi, ki mora izpolnjevati zahteve glede veljavnosti za oporočna razpolaganja, se lahko razpolaga z največ tremi četrtinami zapuščine. V tem smislu imajo registrirani partnerji enake pravice kot zakonci in zaročenci (člen 1217 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Skupno oporoko lahko sestavita le zakonca ali registrirana partnerja (člen 586 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Donationes mortis causa (darila iz osebnega premoženja, ki jih podari oseba, ki pričakuje, da bo kmalu umrla, in ki začnejo učinkovati v celoti šele s smrtjo darovalca) ureja člen 603 avstrijskega splošnega civilnega zakonika; tako darovanje se izvede s pogodbo, ki mora biti sestavljena v obliki notarske listine.

2 Ali mora biti razpolaganje overjeno in na kakšen način?

Oporoke, dedne pogodbe in vse pogodbe, s katerimi se oseba odpoveduje pravici do dedovanja ali nujnega deleža, se lahko vpišejo v avstrijski osrednji register oporok (člen 140b avstrijskega zakonika o notariatu (Notariatsordnung)), če so bile predložene v hrambo notarju, sodišču ali odvetniku. Ta elektronski register upravlja avstrijska notarska zbornica (Österreichische Notariatskammer) in je edini register oporok, ki je pravno urejen. Sodišča in notarji morajo obstoj vseh takih listin sporočiti v register (člen 140c(2) avstrijskega zakonika o notariatu). Namen registracije je, da se te listine med zapuščinskim postopkom lažje najdejo. Odvetniki in odvetniške pisarne lahko oporoke in druga oporočna razpolaganja vpišejo v register oporok avstrijskih odvetnikov.

3 Ali je svoboda do razpolaganja za primer smrti omejena (npr. z nujnim deležem)?

Nujni delež (ki omejuje svobodo oporočnega razpolaganja) znaša polovico neoporočnega deleža zapuščine pokojnika. Do nujnega deleža so upravičeni otroci pokojnika in preživeli zakonec ali registrirani partner. Če oseba, ki je upravičena do nujnega deleža, nikoli ni imela tesnega družinskega odnosa s pokojnikom ali če tak odnos že dolgo ni več obstajal (približno 20 let), se lahko nujni delež zmanjša.

Nujni delež je delež vrednosti premoženja pokojnika, ki se razdeli med osebe, upravičene do nujnega deleža. Nujni delež se izplača v gotovini. Lahko pa se izpolni tudi z darilom ob smrti pokojnika (člen 780 avstrijskega splošnega civilnega zakonika) ali kot darilo med živimi (člen 781 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Pravico do nujnega deleža je treba uveljaviti pred sodiščem v treh letih po tem, ko oseba izve za upravičenje, in najpozneje v 30 letih (člen 1487 avstrijskega splošnega civilnega zakonika). Zastaralni rok začne teči, ko oseba izve za dejstva, na katerih temelji upravičenje, vendar ne prej kot eno leto po smrti pokojnika (člena 765 in 1487a avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Nujnemu deležu se je mogoče odpovedati, ko je zapustnik še živ. Taka odpoved mora biti v obliki notarske listine ali uradnega sodnega zapisnika (člen 551 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

4 Kdo in koliko deduje, če razpolaganja za primer smrti ni?

Če pokojnik ni zapustil zakonca, registriranega partnerja ali otrok, dedujejo starši pokojnika in njihovi potomci (sorojenci pokojnika) (člena 735 in 736 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Če je pokojnik zapustil otroke, ne pa tudi zakonca ali registriranega partnerja, njegovi otroci dedujejo po enakih delih (člen 732 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Če je pokojnik zapustil zakonca ali registriranega partnerja, ne pa tudi otrok, preživeli zakonec ali registrirani partner postane edini dedič.

Če je pokojnik zapustil zakonca ali registriranega partnerja in otroke, zakonec ali registrirani partner deduje eno tretjino zapuščine in prednostno volilo na podlagi zakona (na podlagi katerega je upravičen do gospodinjskih predmetov). Dve tretjini zapuščine se v enakih deležih razdelita med pokojnikove otroke (člen 744 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Partner iz neregistrirane skupnosti (zunajzakonski partner) deduje le, če ni drugih zakonitih dedičev; v nasprotnem primeru pa le, če mu je zapustnik kaj dodelil z oporočnim razpolaganjem. Preživelega zunajzakonskega partnerja sicer varujeta avstrijski zakon o najemu (Mietrechtsgesetz) in avstrijski zakon o solastništvu stanovanj (Wohnungseigentumsgesetz). Če sta bila pokojnik in njegov zunajzakonski partner skupaj lastnika stanovanja, pokojnikov delež pripade preživelemu partnerju. Poleg tega ima zunajzakonski partner prednostno volilo na podlagi zakona in s tem pravico (omejeno na eno leto), da še naprej živi v skupnem stanovanju in uporablja skupne gospodinjske predmete, kolikor so potrebni, da se mu zagotovi nadaljnje življenje v skladu s prejšnjimi življenjskimi razmerami.

5 Kateri organ je pristojen:

5.1 glede vprašanj dedovanja?

Okrožno sodišče (Bezirksgericht); pooblaščenec sodišča (notar) kot organ sodišča.

Organ s stvarno in krajevno pristojnostjo je okrožno sodišče, na območju katerega je imel pokojnik zadnje zakonito prebivališče (zadnje bivališče, običajno prebivališče) (člen 105 avstrijskega zakona o sodni pristojnosti (Jurisdiktionsnorm – JN) v povezavi s členoma 65 in 66 avstrijskega zakona o sodni pristojnosti). Pri izvedbi postopka se okrožno sodišče opira na storitve notarja, ki deluje kot pooblaščenec sodišča (člen 1 zakona o pooblaščencih sodišča (Gerichtskommissärsgesetz, GKG)).

5.2 za sprejem izjave o odpovedi dediščini ali njenem sprejemu?

Okrožno sodišče; pooblaščenec sodišča (notar) kot organ sodišča.

5.3 za sprejem izjave o odpovedi volilu ali njegovem sprejemu?

Okrožno sodišče; pooblaščenec sodišča (notar) kot organ sodišča.

5.4 za sprejem izjave o odpovedi nujnega deleža ali njegovem sprejemu?

Okrožno sodišče; pooblaščenec sodišča (notar) kot organ sodišča.

6 Kratek opis postopka za ureditev dedovanja v nacionalnem pravu, vključno z likvidacijo zapuščine in delitvijo premoženja (to vključuje informacijo, ali postopek dedovanja začne sodišče ali drugi pristojni organ na lastno pobudo).

Postopek dedovanja (ali zapuščinski postopek (Verlassenschaftsverfahren)) uvede okrožno sodišče po uradni objavi zapuščine. Pristojno je okrožno sodišče, na območju katerega je imel pokojnik zadnje bivališče ali običajno prebivališče. Postopek vodi notar, ki deluje kot pooblaščenec sodišča, konča pa se s sklepom sodišča.

Zapuščinski postopek se mora po uradni dolžnosti začeti takoj, ko sodišče izve za smrt (člen 143(1) zakona o nepravdnem postopku (Außerstreitgesetz, AußStrG)).

Pooblaščenec sodišča v okviru sodnega zapuščinskega postopka imenuje dediče (člen 797 avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

Pooblaščenec sodišča (pododstavek 2(b) člena 1(2) in člen 2(2) zakona o sodnih pooblaščencih) popiše zapuščino, če je bila predložena izjava o pogojnem sprejemu dediščine (s katero se omeji odgovornost dediča na vrednost premoženja, ki ga bo prejel iz zapuščine); če so osebe, ki so morda upravičene do nujnega deleža, mladoletniki ali če iz drugih razlogov potrebujejo pravnega zastopnika; če je bilo odobreno pooblastilo za ločitev dediščine od premoženja dediča; če je treba upoštevati dediščino nadaljnjega dediča ali če je bil ustanovljen zasebni zapuščinski sklad; če obstaja možnost dedovanja države, ker ni drugih dedičev, ali če tako zahteva pooblaščena oseba ali skrbnik zapuščine (člen 165 zakona o nepravdnem postopku).

7 Kako in kdaj postane posameznik dedič ali volilojemnik?

Nihče lastništva nad dediščino ne sme prevzeti na lastno pobudo. Dediščina se uradno izroči, tako da jo dedič zakonito prejme; ta postopek se imenuje „prisojilo“ (Einantwortung) in se izvede s sklepom zapuščinskega sodišča (Abhandlungsgericht) (člen 797 avstrijskega splošnega civilnega zakonika in člen 177 zakona o nepravdnem postopku). Premoženje se lahko prisoji šele, ko zadevne osebe predložijo izjavo o sprejemu dediščine, kar je dokazilo o njihovi pravici do dedovanja, in po koncu sodnega zapuščinskega postopka. Tudi pri nepremičnini se lastninska pravica prenese s prisojilom, tj. neodvisno od vpisa novega lastnika v zemljiško knjigo. Če pa dediči ne vložijo vloge za vpis v zemljiško knjigo v razumnem času, mora to namesto njih storiti pooblaščenec sodišča.

8 So dediči odgovorni za dolgove pokojnika, in če je tako, pod katerimi pogoji?

Dediči odgovarjajo za pokojnikove dolgove s svojim celotnim premoženjem. Če je bila zapuščina popisana, pa odgovarjajo le do vrednosti zapuščine.

9 Kateri dokumenti in/ali informacije so običajno potrebni za vpis nepremičnine?

Zemljiškoknjižnemu sodišču (Grundbuchsgericht) je treba predložiti dokument, iz katerega izhaja pravna podlaga za pridobitev pravice, ki je predmet vpisa. Dediči morajo predložiti sklep o prisojilu, volilojemniki pa uradno potrdilo. Poleg tega je morda treba predložiti potrdilo o plačilu davka, odvisno od zakonodaje v zadevni deželi pa tudi posebno dovoljenje, izdano na podlagi zakonodaje o prenosu nepremičnin, in po potrebi dokazilo o državljanstvu prevzemnika.

9.1 Je imenovanje upravitelja obvezno ali obvezno na zahtevo? Kaj je treba storiti, če je obvezno ali obvezno na zahtevo?

Upravitelja ni obvezno imenovati.

9.2 Kdo lahko izvrši pokojnikovo razpolaganje za primer smrti in/ali upravlja s premoženjem?

Dedič, ki lahko ob sprejemu dediščine ustrezno dokaže pravico do dedovanja, je upravičen do uporabe in upravljanja podedovanega premoženja in zastopanja dediščine, razen če zapuščinsko sodišče (Verlassenschaftsgericht) določi drugače; če to velja za več kot eno osebo, vse osebe to pravico izvršujejo skupaj, razen če se dogovorijo drugače (člen 810(1) avstrijskega splošnega civilnega zakonika).

9.3 Katera pooblastila ima upravitelj?

Izvršitelj ima v avstrijskem zapuščinskem postopku le sekundarno vlogo. Zapuščinski postopek namreč vodi sodišče, zato izvršitev volje zapustnika zagotovi pooblaščenec sodišča kot organ sodišča. V skladu s členom 816 avstrijskega splošnega civilnega zakonika lahko pokojnik z oporočnim razpolaganjem določi osebo, odgovorno za izvrševanje njegove poslednje volje. Obseg dolžnosti te osebe se določi z oporočnim razpolaganjem in lahko sega od spremljanja, ali dedič/volilojemnik izpolnjuje nekatere pogoje oziroma ali pravilno razdeli zapuščino, do upravljanja zapuščine.

Če se v okviru postopka ugotavljanja upnikov zapuščine opravi ustna obravnava (členi 813 do 815 avstrijskega splošnega civilnega zakonika), mora pooblaščenec sodišča objaviti datum te obravnave in povabiti izvršitelja oporoke (člen 174 zakona o nepravdnem postopku).

10 Kateri dokumenti, ki dokazujejo status in pravice upravičencev, se običajno izdajajo po nacionalnem pravu med postopkom dedovanja ali ob koncu postopka? Ali imajo dokazno moč?

Pooblaščenec sodišča mora upravičencem na zahtevo izdati uradno potrditev kot dokaz o njihovem pooblastilu za zastopanje (člen 172 zakona o nepravdnem postopku, glej točko 9.2 zgoraj).

Ko se dokončno ugotovijo dediči in njihovi deleži ter je dokazano, da so izpolnjene tudi druge zahteve, mora sodišče zapuščino prisoditi dedičem (člen 177 zakona o nepravdnem postopku: sklep o prisojilu). Uradni izvod sklepa o prisojilu s potrdilom o pravnomočnosti zadošča za sprostitev sredstev v kreditnih institucijah (člen 179 zakona o nepravdnem postopku).

Evropsko potrdilo o dedovanju na podlagi člena 62 in naslednjih evropske uredbe o dedovanju (Uredbe št. 650/2012) izda pooblaščenec sodišča. Če se vložnik s takim potrdilom o dedovanju ne strinja, ga mora sodišče proučiti. Potrdilo pooblaščenca sodišča preneha veljati, nadomesti pa ga potrdilo sodišča.

Zadnja posodobitev: 30/11/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.
Zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije države članice posodabljajo strani z nacionalno vsebino na tem spletišču. Če spletna stran vključuje vsebino, ki še ne odraža izstopa Združenega kraljestva, je nenamerna in jo bomo ustrezno odpravili.

Povratne informacije

S spodnjim obrazcem sporočite svoje pripombe in povratne informacije o našem novem spletišču